Cuando se asustan se desplazan velozmente por la superficie en busca de refugio.
Distribucion General: Se encuentra desde el sur de Canadá hasta el norte de Chile y Argentina, incluso en las Antillas. Se encuentra ampliamente distribuida en el Viejo Mundo y en muchas islas oceánicas.
Se alimenta de semillas, hojas, raíces, caracoles, insectos y gusanos.
Los individuos inmaduros ayudan a sus padres a alimentar y proteger a los polluelos.
En Guanacaste se reproducen principalmente durante la estación lluviosa, y en el Valle Central entre marzo y junio.
La gallineta común o polla de agua (Gallinula chloropus)[2] es una especie de ave gruiforme de la familia Rallidae que habita en Eurasia y África.
Es una especie inconfundible en su entorno. Es una rállida de tamaño medio, que mide entre 30 y 38 cm y tiene una envergadura alar de 50 a 62 cm. Su peso puede oscilar entre 192 y 500 g.[3][4] La coloración general de su plumaje es gris negruzca, con la cabeza y el cuello más oscuros, salvo la zona bajo la cola que es blanca, y sendas franjas también blancas que atraviesan transversalmente sus flancos. Su pico es rojo, al igual que el escudo facial, excepto en la punta que es amarilla. Su escudo facial es redondeado en la parte superior mientras que sus laterales son rectos y bastante paralelos, comparándolo con el escudo frontal de las gallinetas americanas que se estrecha más al juntarse con el pico y tiene la parte superior más recta. Sus patas son de color amarillo verdoso, con una mancha roja en las rodillas. Tienen unos dedos muy largos que carecen de los lóbulos de las fochas y cualquier membrana interdigital, adaptados para andar sobre la vegetación acuática. Los juveniles son de tonos parduzcos y carecen del escudo facial rojo.
La gallineta común es la especie tipo del género Gallinula, que pertenece a la familia Rallidae, una familia de aves acuáticas y semiacuáticas de tamaño medio, aunque pequeñas en comparación con el resto de Gruiformes. Las rállidas suelen tener el cuello relativamente largo, la cola corta, robustas patas con dedos largos y plumajes discretos en contraste con sus coloridos picos y escudos frontales.
La gallineta común fue descrita científicamente por Carlos Linneo en 1758 en la décima edición de su obra Systema naturae,[5] con el nombre científico, Fulica chloropus.[6] En 1760 fue trasladada al género Gallinula creado por el zoólogo francés Mathurin Jacques Brisson.[5] Gallinula en latín es el diminutivo de «gallina», mientras que chloropus procede de la combinación de las palabras griegas: χλωρός (khlōros) «amarillo verdoso» y πούς (pous) «pie».[7]
Anteriormente se consideraba conespecífica de la gallineta americana (Gallinula galeata), de aspecto muy similar, aunque con algunas diferencias en la morfología del pico y sus cantos. Los análisis de ADN finalmente demostraron la divergencia genética entre ambas, por lo que se dividieron en dos especies separadas,[8] quedándose el nombre científico original para la gallineta común, que fue la descrita por Linneo.
Se reconocen cinco subespecies de gallineta común:[9]
Habita y se reproduce en ambientes de marisma y ríos y lagos con abundante vegetación de Eurasia y África. Las poblaciones del norte donde el agua se congela, migran hacia climas más templados. A pesar de la pérdida de sus hábitats, esta ave es todavía común y ampliamente distribuida. Globalmente la gallineta común es una especie abundante clasificada como especie bajo preocupación menor por la UICN.[1]
Consume una amplia variedad de vegetales y pequeños animales acuáticos. Busca alimento tanto alrededor del agua como en ella, caminando sobre los nenúfares y otra vegetación flotante o sumergiendo medio cuerpo mientras nadan. Suelen ser asustadizas aunque se pueden volver confiadas en algunas zonas.
Durante la época de cría son territoriales. Anidan habitualmente en el suelo junto al agua entre la vegetación densa. La puesta empieza en primavera, entre marzo y mayo en las regiones templadas del hemisferio norte. La primera puesta suele constar de unos 8 huevos. Si realiza una segunda puesta, la hembra pone de 4 a 8 huevos. La incubación dura aproximadamente tres semanas. Ambos progenitores incuban y alimentan a los polluelos. Los nidos pueden ser reutilizados por varias hembras. Los polluelos tardan entre 40–50 días, y unas semanas después se vuelven independientes para criar su propia nidada al año siguiente. Cuando están amenazados los polluelos pequeños pueden subirse a la espalda de los adultos que volarán acarreándolos hasta ponerse a salvo.[10][11]
La gallineta común o polla de agua (Gallinula chloropus) es una especie de ave gruiforme de la familia Rallidae que habita en Eurasia y África.
Okrog 12, glej besedilo
SinonimiFulica chloropus Linnaeus, 1758
Gallinula brodkorbi McCoy, 1963
Gallinula galeata
Zelenonoga tukalica (znanstveno ime Gallinula chloropus) je ptica iz družine tukalic, ki živi skoraj po vsem svetu v gosto zaraščenih močvirjih, ribnikih, manjših vodotokih ipd.
Je lahko prepoznaven ptič velikosti goloba z razmeroma dolgim repom in dolgimi nogami zelene barve (odtod vrstno ime) z dolgimi prsti, a brez plavalne kožice. Rdeča barva kljuna se nadaljuje v kožno gubo na čelu, konica kljuna pa je rumene barve. Perje je večinoma sivomodro, le po vrhu telesa je olivne barve. Na bokih ima belo črto, ki se proti repu spušča in ob pogledu od zadaj tvori obliko črke V. Bela je tudi spodnja stran repa, s črno progo v sredini. Rep največkrat nosi visoko privzdignjen, med hojo z njim trza. Samec in samica se po perju ne ločita.
Mladiči so sivo-rjave barve, po licih in grlu umazano beli, enako kot odrasli imajo belo črto na boku in belo spodnjo stran repa. Rdeče kožne gube na čelu nimajo.
Vrsta se prehranjuje z raznolikim vodnim rastlinjem in majhnimi vodnimi živalmi (polži, ličinke žuželk ipd.), ki jih išče v gosto poraščenih vodotokih, občasno pa zaide v iskanju hrane tudi stran od vode. Večinoma so to zelo plašne živali, ki se hitro skrijejo med rastlinje kadar jih kaj zmoti, vendar so se za razliko od sorodne liske ponekod navadile bližine ljudi in se brezskrbno sprehajajo na prostem v parkih.
V območjih z zmernim podnebjem gnezdi spomladi s pričetkom od sredine marca do sredine maja. Samica izleže največkrat 8 jajc v gnezdo, ki ga par splete v gostem rastju na vodi. Jajca, ki jih grejeta oba starša, se izležeta po približno treh tednih. Prav tako oba starša skrbita za mladiče, ki se osamosvojijo po dveh do treh mesecih in imajo lastna legla naslednjo pomlad. Kasneje v sezoni ima lahko par ob ugodnih pogojih še eno leglo, ki pa je po navadi manjše. Posebnost zelenonoge tukalice je, da pri vzgoji tega legla sodelujejo tudi mladiči iz prvega.
Je najpogostejši in najbolj razširjen predstavnik družine tukalic, ki poseljuje večji del Evrazije razen Severne Azije, Afriko razen suhih ter tropskih delov, poleg tega pa še večino ozemlja Amerik razen skrajnega severnega in južnega dela ter Amazonije. V Sloveniji je splošno razširjena, pozimi pa je možno večje skupine opazovati le ob obali, a tudi tu številčnost od oktobra do februarja močno upade. V notranjosti se pozimi zadržujejo le posamezni osebki.
Prepoznanih je 12 podvrst, ki se med seboj ločijo večinoma le po odtenku obarvanosti perja in velikosti, zato jih je po telesnih značilnosti težko razločiti. Zanesljivejši znak je tako lokaliteta, ki pa prav tako ni popolnoma zanesljiv, saj se osebki lahko selijo. Opisanih je bilo še več podvrst, a se te večinoma obravnavajo kot sinonimi.
Sprejete so naslednje podvrste:
Podvrsta G. c. galeata, razširjena v Novem svetu, je bila najprej opisana kot ločena vrsta Gallinula galeata Lichtenstein, 1818, kasneje pa je bila skupaj z nekaterimi ostalimi vključena v evrazijsko. Leta 2011 je Ameriško ornitološko združenje odločilo o spremembi klasifikacije in od takrat podvrste iz Novega sveta znova obravnavajo kot ločeno vrsto, na podlagi razlik v oglašanju in molekularnih znakih.[2] Ostale ornitološke organizacije temu še niso sledile, zato taksonomski status podvrst zelenonoge tukalice še ni dokončno dorečen.
Zelenonoga tukalica (znanstveno ime Gallinula chloropus) je ptica iz družine tukalic, ki živi skoraj po vsem svetu v gosto zaraščenih močvirjih, ribnikih, manjših vodotokih ipd.
Je lahko prepoznaven ptič velikosti goloba z razmeroma dolgim repom in dolgimi nogami zelene barve (odtod vrstno ime) z dolgimi prsti, a brez plavalne kožice. Rdeča barva kljuna se nadaljuje v kožno gubo na čelu, konica kljuna pa je rumene barve. Perje je večinoma sivomodro, le po vrhu telesa je olivne barve. Na bokih ima belo črto, ki se proti repu spušča in ob pogledu od zadaj tvori obliko črke V. Bela je tudi spodnja stran repa, s črno progo v sredini. Rep največkrat nosi visoko privzdignjen, med hojo z njim trza. Samec in samica se po perju ne ločita.
Mladiči so sivo-rjave barve, po licih in grlu umazano beli, enako kot odrasli imajo belo črto na boku in belo spodnjo stran repa. Rdeče kožne gube na čelu nimajo.
Vrsta se prehranjuje z raznolikim vodnim rastlinjem in majhnimi vodnimi živalmi (polži, ličinke žuželk ipd.), ki jih išče v gosto poraščenih vodotokih, občasno pa zaide v iskanju hrane tudi stran od vode. Večinoma so to zelo plašne živali, ki se hitro skrijejo med rastlinje kadar jih kaj zmoti, vendar so se za razliko od sorodne liske ponekod navadile bližine ljudi in se brezskrbno sprehajajo na prostem v parkih.
V območjih z zmernim podnebjem gnezdi spomladi s pričetkom od sredine marca do sredine maja. Samica izleže največkrat 8 jajc v gnezdo, ki ga par splete v gostem rastju na vodi. Jajca, ki jih grejeta oba starša, se izležeta po približno treh tednih. Prav tako oba starša skrbita za mladiče, ki se osamosvojijo po dveh do treh mesecih in imajo lastna legla naslednjo pomlad. Kasneje v sezoni ima lahko par ob ugodnih pogojih še eno leglo, ki pa je po navadi manjše. Posebnost zelenonoge tukalice je, da pri vzgoji tega legla sodelujejo tudi mladiči iz prvega.