Citrus myrtifolia, popularmente denominado naranjo moruno en España y chinotto en Italia,[1][2] es un árbol perteneciente al grupo de los cítricos y procedente de China.[3] Durante un tiempo ha sido considerado como una variedad de naranjo amargo y denominado Citrus aurantium L. var myrtifolium, sin embargo debido a las numerosas diferencias entre ambos, actualmente se considera una especie independiente con el nombre de Citrus myrtifolia.[4]
El árbol es de pequeño tamaño y no suele sobrepasar los 4 metros de altura.[4] Crece con lentitud y generalmente se propaga en jardinería mediante injertos. Tiene hojas pequeñas lanceoladas, simples, alternas, coriáceas y levemente onduladas que recuerdan a las del Myrtus communis o arrayán, las flores son blancas muy olorosas y abundantes. Los frutos son pequeños, amarillos o anaranjados y persisten varios meses en la planta.[5][6]
El fruto comestible se parece mucho a la naranja (Citrus sinensis ) en color y forma, pero es mucho más pequeño,[7] siendo aproximadamente del tamaño de una aceituna grande. El quinoto es un cítrico bastante resistente al frío.
El nombre inglés "kumquat" deriva del cantonés kamkwat (en chino, 金橘; pinyin, jīnjú; jyutping, gām gwāt; literalmente, ‘naranja mandarina dorada’).[8]
El árbol crece hasta tres metros de altura y se encuentra en varias regiones de Italia (Liguria, especialmente en Savona donde se introdujo y donde se inició el consumo de la popular bebida italiana, Toscana, Sicilia y Calabria) y Francia. (Riviera francesa).
Citrus myrtifolia a veces se planta en jardines. Debido a su tamaño compacto, también se puede plantar en una maceta u otro recipiente.[4]
En italiano el chinotto debe su nombre a China, lugar de donde habría sido importado a finales del siglo XVI o principios del siglo XVII por alguien de Livorno o Savona. Sin embargo, según algunos investigadores, la planta se originaría en el Mar Mediterráneo, donde se habría desarrollado a raíz de una mutación de la yema de la naranja amarga. En este caso el nombre solo podría significar que es una fruta de "tipo chino". Actualmente, no hay noticias sobre ningún tipo de cultivo de chinotto en los países Asia. Fuera de Italia (Liguria, Toscana, Sicilia y Calabria), su presencia se limita a la Costa Azul francesa.
La planta produce pequeños frutos amargos, tradicionalmente utilizados para producir mermeladas, fruta confitada y jarabes.
En Europa era tradicional, a finales de 1800 y hasta 1918, (la llamada Belle époque), un uso extensivo de frutos inmaduros (1-2,5 cm de diámetro), parcialmente tratados para reducir el sabor amargo y el jarabe en soluciones azucaradas; se consumían junto con bebidas alcohólicas (como los vinos con absenta), como aperitivo. El producto enlatado sigue a la venta. Los frutos, de los que hubo cultivos extensos en Italia (principalmente en la Riviera de Liguria), se exportaron a varios países europeos.
El zumo de quinoto es un componente de muchas bebidas digestivas y amargas. Sin embargo, la mayor parte se utiliza para la producción de la bebida del mismo nombre, conocida en Italia como chinotto y en Malta como kinnie . El quinoto también es un componente esencial de la bebida amarga italiana Amaro, de algunos digestivos y del popular licor Campari.[9]
Hodgson nombra cuatro variedades diferentes:
.
Citrus myrtifolia, popularmente denominado naranjo moruno en España y chinotto en Italia, es un árbol perteneciente al grupo de los cítricos y procedente de China. Durante un tiempo ha sido considerado como una variedad de naranjo amargo y denominado Citrus aurantium L. var myrtifolium, sin embargo debido a las numerosas diferencias entre ambos, actualmente se considera una especie independiente con el nombre de Citrus myrtifolia.
El árbol es de pequeño tamaño y no suele sobrepasar los 4 metros de altura. Crece con lentitud y generalmente se propaga en jardinería mediante injertos. Tiene hojas pequeñas lanceoladas, simples, alternas, coriáceas y levemente onduladas que recuerdan a las del Myrtus communis o arrayán, las flores son blancas muy olorosas y abundantes. Los frutos son pequeños, amarillos o anaranjados y persisten varios meses en la planta.
El fruto comestible se parece mucho a la naranja (Citrus sinensis ) en color y forma, pero es mucho más pequeño, siendo aproximadamente del tamaño de una aceituna grande. El quinoto es un cítrico bastante resistente al frío.
Grenivka (tudi grapefruit; znanstveno ime Citrus x paradisi) je drevo iz rodu Citrus (družina rutičevk) in njegov sadež. Je plod davnega križanja, verjetno med mandarino in pomelom, a že stoletja uspeva kot samostojno drevo, ki se razmnožuje s potaknjenci in cepljenjem.
Do nedavnega je bila grenivka klasificirana kot originalna vrsta citrusa, ki je zavzemala tudi podvrsto velikanskih sadežev, ki rastejo pretežno v Palestini. Danes je splošno sprejeta teorija, po kateri so prav te velikanke originalni citrusi, grenivke pa njih križanci. Križanje sega tako daleč v preteklost, da so grenivke kar izpodrinile svoje prednike, imenovane pomelo. Za te v našem jeziku ni niti imena, saj se njih gojenje ni razširilo do nas. Glavni razlog za »pozabo« pomela je v tem, da so mu grenivke popolnoma enake po okusu in sočnosti. Od mandarine je križanec prejel drugi dve lastnosti. Prva je vsekakor velikost in teža: medtem ko doseže pomelo tudi 10 kg, se grenivka v povprečju ustavi pod kilogramom. Druga lastnost, ki jo je grenivka podedovala po mandarini, je sploščeno okrogla oblika: pomelo namreč ni okrogel, pač pa je podoben hruški in ves ožji del je večinoma napolnjen z belo spužvasto maso, ki je pri drugih agrumih le pod olupkom.
Grenivka velja za edinega med agrumi, ki ni doma v jugovzhodni Aziji, temveč v Centralni Ameriki (Barbados ali Bahami). Verjetno je res odtod prišla na Florido, a težko bi si predstavljali, da je grenivka prišla iz teh krajev tudi v Sredozemlje. Ni sicer gotovih podatkov, a lahko sklepamo, da je tudi ta sadež pripotoval v Evropo preko Azije po karavanskih poteh, skupaj s svojim prednikom – mandarino.
Zgodovina grenivke se pričenja šele leta 1830, ko so jo priznali kot samostojno vrsto agrumov, a vse do leta 1950 ni bilo mogoče znanstveno utemeljiti, da gre dejansko za križanec. Kljub temu je grenivka med najvažnejšimi predstavniki agrumov.
Čeprav poznamo danes mnogo varietet grenivke, gre v glavnem za samo dve vrsti, to so rumena ali navadna grenivka in rdeča ali rožnata grenivka. Slednja je sicer le križanec s pomarančo, a je na trgu kmalu zbudila zanimanje kupcev, zato so strokovnjaki skušali ohraniti in poglobiti njene posebnosti. Tako je prišlo do uveljavitve rožnate grenivke, podobno kot se je zgodilo pred leti s klementino: ko postane varieteta toliko razširjena in predvsem toliko obstojna, da se brez problema razmnožuje z istimi lastnostmi, zadobi status vrste. Rožnato grenivko trenutno še vedno prištevamo k navadnim grenivkam, ker se v glavnem razlikuje od rumenih varietet le po barvi. So pa že na trgu rožnate grenivke, ki se razlikujejo tudi po okusu in celo po obliki olupka. Ti sadeži so zaradi intenzivnih križanj z rdečimi pomarančami (predvsem tipa moro) čedalje slajši in olupek postaja tanjši. Zna biti, da se rožnata grenivka v kratkem uveljavi kot samostrojna vrsta citrusov.
Grenivka je drevo, ki se je včasih gojilo v okrasne namene, saj lahko doseže tudi 15 metrov višine. Ima dolge veje in ozke temnozelene liste podolgovate oblike, ki lahko dosežejo preko 15 cm. Tudi cvetovi so veliki in prijetno dišeči. Danes se drevo goji skoraj izključno v nasadih za pridobivanje sadežev, zato ne zraste več kot 5 do 6 metrov visoko. Sad je rumene barve, okrogle oblike, včasih nekoliko sploščen ob peclju, s premerom okoli 15 cm. Je največji med agrumi, ki se gojijo za pridobivanje plodov, saj lahko tehta tudi preko 2 kg, a v tem primeru sadež ne pride na trg, temveč se uporabi v industriji sokov. Olupek je debelo podložen z belo spužvasto maso, ki je pa nekoliko redkejša kot na primer pri limoni. Zato sad ni tako trd kot limona, pa tudi ne tako elastičen kot pomaranča, kar mu včasih daje videz, da je potolčen. Uporablja se predvsem kot sveže sadje in v živilski industriji za pridobivanje sokov.
V zdravilstvu je grenivka danes najbolj čislan sadež, saj praktično ni bolezni, pri kateri naj ne bi pomagala. Gre seveda za trenutno modo, a v resnici je grenivka dragocen pripomoček pri raznih težavah. Tako se na primer svetuje pri raznih vrstah notranjih obolenj, pa tudi v primeru navadnih prebavnih motenj. Uveljavil se je rek: Grenivka naredi red v želodcu. Poleg tega so raziskovalci ugotovili nizke glicemične vrednosti grenivke, kar jo je povišalo v razred neobhodno potrebnih živil. Zaradi teh lastnosti so se kmalu pojavile razne teorije o dietetični vrednosti grenivke, kar je privedlo do neštetih diet na njeni podlagi. Vsekakor, čeprav je neizpodbitna bodisi prehrambena važnost kot tudi razkužilna sposobnost grenivke, je treba njeno današnjo priljubljenost na tržišču pripisati v dobri meri le reklamnim posegom proizvajalcev.
Ko se je ta sadež pojavil v Evropi, so ga najprej skušali primerjati z limono in z njenimi zdravilnimi učinkovanji. Tako so na primer ugotovili, da se sok odlično obnese, ko ga dodamo kavi, podobno kot limonin sok. Kava z limono je bila namreč zdravilo, ki so ga nekdanji zdravniki priporočali v primeru glavobola. Limonin sok je namreč nekakšen naravni ojačevalec kofeina in tako »ojačena« kava je imela že analgetično moč današnjih tablet.
Ko so ugotovili, da je v tem pogledu grenivka enakovredna limoni, so se z vnemo lotili nadaljnjih raziskav. Dejansko so dognali, da vsebuje grenivka nekatere sestavine (bergamotin, naringenin), ki pospešujejo učinkovanje kafeina. Baje sok deluje podobno tudi na razna mamila. O tem se razvija v zadnjih desetletjih neskončna debata in prerekanje, predvsem v Ameriki. Nekateri izvedenci zagovarjajo stališče o veliki moči grenivke, ki naj bi bila sposobna pričarati »umetni raj« z nižjo uporabo mamila. Ti ljudje istočasno svarijo uporabnike mamil, naj ne uživajo grenivk skupno z mamili, ker bi to povzročalo predoziranje, oziroma jih učijo, kako pravilno odmerjati mamilo s sadom. Nasprotniki te teorije trdijo, da gre vendar le za sadje in da je vse skupaj le reklama za čim večjo prodajo grenivk, ki bi imela tudi skriven namen, da z visokovitaminsko hrano pomaga nesrečnim zasvojencem, da dalj časa živijo in torej kupujejo mamila.
Grenivka (tudi grapefruit; znanstveno ime Citrus x paradisi) je drevo iz rodu Citrus (družina rutičevk) in njegov sadež. Je plod davnega križanja, verjetno med mandarino in pomelom, a že stoletja uspeva kot samostojno drevo, ki se razmnožuje s potaknjenci in cepljenjem.
Kinoto (znanstveno ime Citrus x aurantium myrtifolia, italijansko Chinotto [ki'nɔt:o]) je agrum iz rodu Citrus (družina Rutaceae). Strokovnjaki si niso edini o njegovem izvoru. Prevladuje mnenje, da gre za mutacijo v razvoju grenke pomaranče, ki je s časom privedla do današnje obstojne in strokovno opredeljene varietete.
Kinoto je grm, 2 do 3 metre visok, ki zelo počasi raste in ne prenese nizkih temperatur. Vejevje je gosto in strnjeno. Listi so majhni, usnjati, suličaste oblike, podobni mirtinim listom (odtod tudi latinsko ime). Edini med citrusi je brez trnjev. Cvetovi so majhni in močno dišeči, morda najlepši med vsemi citrusi, ker rastejo bodisi v socvetju kot tudi osamelo ob veji, kar ustvarja zelo prijeten videz. Plodovi so popolnoma okrogli ali malo sploščeni pri peclju in merijo največ 5 cm v premeru. So žive rumeno-oranžne barve in rastejo večinoma v skupinah po več sadov, kakor nekakšni veliki grozdi. Okus je kisel in grenak. Kakor ostali agrumi, tudi kinoto ostane dolgo časa zrel na veji. V tem smislu se menda lahko pohvali s prvenstvom, saj naj bi lahko počakal na obiranje tudi do dve leti.
Po imenu sodeč izvira kinoto iz Kitajske, a trenutno ni na razpolago podatkov o njegovem gojenju na Daljnem Vzhodu. Izročilo pravi, da so ga od tam prinesli v Sredozemlje ligurski mornarji nekje v šestnajstem stoletju. Nekateri raziskovalci pa menijo, da je rastlina avtohtona v Sredozemskih deželah, morda Toskani, kjer se je pojavila kot mutacija v poganjkih grenke pomaranče. Ime naj bi v tem primeru pomenilo samo, da je sadež podoben Kitajcu, kar bi bilo po italijanski filologiji sprejemljivo. Danes uspeva kinoto predvsem v Italiji (Ligurija) in na sosednji francoski obali.
Sadež se uporablja za kandite, marmelade in sirupe. Sok kinota je prisoten malone v vseh italijanskih digestivnih pijačah, ki so znane pod skupnim imenom amari. Največ se kinoto uporablja za izdelovanje istoimenske brezalkoholne pijače. Po vsem svetu je beseda kinoto večinoma poznana prav samo kot napitek, medtem ko je zadevni sadež praktično neznan.
Zanimiva je zgodovina te pijače. Na trgu se je pojavila kmalu po zaključku druge svetovne vojne, ko jo je začela italijanska živilska industrija proizvajati skupaj z oranžado kot nekakšen simbol blaginje. To so bili prvi znaki povojne ekonomske rasti, ko so si ljudje lahko začeli privoščiti kaj več kot čisto vodo na mizi. Kinoto je kmalu postal najbolj priljubljena pijača, ki so jo proizvajali nešteti manjši privatniki. Seveda to ni moglo trajati dolgo, saj se je pojavila tudi v Italiji Coca-Cola, ki je po okusu zelo blizu kinotu, in majhni proizvajalci so se morali umaknili pred ekonomsko velesilo. Pijača kinoto je praktično izginila in nasade tega agruma so preusmerili v gojenje okrasnih rastlin. V devetdesetih letih 20. stoletja se je med italijansko mladino pojavilo protiameriško gibanje, ki se je hotelo otresti vsakega vpliva ZDA na domače navade, zato se je najprej obregnilo ob Coca-Colo. Tako je spet prišel v modo kinoto. Gibanje je bilo precej uspešno in spet so se pojavili proizvajalci te domače pijače. Stvar je šla tako daleč, da je začela pred nekaj leti proizvajati kinoto ena največjih italijanskih firm med proizvajalci brezalkoholnih pijač, San Pellegrino (Nestlè), takoj za njo še Coca-Cola pod imenom Fanta Chinotto. Leta 2005 je na tržišče prišla tudi Cockta Chinotto, z okusom rdeče pomaranče in kinota.
Kinoto (znanstveno ime Citrus x aurantium myrtifolia, italijansko Chinotto [ki'nɔt:o]) je agrum iz rodu Citrus (družina Rutaceae). Strokovnjaki si niso edini o njegovem izvoru. Prevladuje mnenje, da gre za mutacijo v razvoju grenke pomaranče, ki je s časom privedla do današnje obstojne in strokovno opredeljene varietete.
;_flowering_and_fruiting_stem_Wellcome_V0044760.jpg)
