Alnus es un género de árboles de la familia Betulaceae. Contiene treinta especies de árboles y arbustos monoicos (muy pocos de los cuales llegan a alcanzar gran tamaño), denominados alisos, distribuidos por todo el mundo. Presentan hojas ovadas y de borde dentado o serrado. Las flores son en forma de amentos, los masculinos alargados y los femeninos cortos, ambos en la misma planta.[2]
El género fue descrito por Philip Miller y publicado en The Gardeners Dictionary...Abridged...fourth edition vol. 1. 1754.[3] La especie tipo es: Alnus glutinosa (L.) Gaertner
Alnus: nombre genérico del latín clásico para este género.[4]
El género se divide en tres subgéneros:
Subgénero Alnus. Árboles. Amentos masculinos y femeninos producidos en el otoño, pero permanecen cerrados durante el invierno, polinizando a finales del invierno o principios de la primavera. Alrededor de 15-25 especies, entre ellas:
Subgénero Clethropsis. Árboles o arbustos. Amentos masculinos y femeninos producidos en otoño, expandiéndose y polinizando entonces. Tres especies:
Subgénero Alnobetula. Arbustos. Amentos masculinos y femeninos producidos a finales de la primavera (después de que aparezcan las hojas) y se expanden y se polinizan entonces. De una a cuatro especies:
Uno de sus usos más conocidos es en la fabricación de los cuerpos de guitarras, sobre todo las Fender Stratocaster y Fender Telecaster, debido a su tensión y tono equilibrados, sustituyendo así a la caoba, que sí se mantiene en algunos modelos de Gibson Les Paul.[cita requerida] El aliso es una de las pocas plantas no-leguminosas que fijan nitrógeno.
Alnus es un género de árboles de la familia Betulaceae. Contiene treinta especies de árboles y arbustos monoicos (muy pocos de los cuales llegan a alcanzar gran tamaño), denominados alisos, distribuidos por todo el mundo. Presentan hojas ovadas y de borde dentado o serrado. Las flores son en forma de amentos, los masculinos alargados y los femeninos cortos, ambos en la misma planta.
Okoli 20-30 vrst, glej članek.
Jelša (znanstveno ime Alnus) je rod listopadnih dreves iz družine brezovk.
Listi jelše so premenjalni, preprosti in imajo nazobčan rob. Cvetovi so enospolni. Moške mačice so daljše od ženskih, na drevesu pa se obojne pojavijo pogosto še preden se olista. Po večini jih oprašuje veter, pa tudi čebele. Od brez se jelša loči po tem, da so ženske mačice olesenele in po dozoretju ne razpadejo temveč se razprejo in izpustijo seme.
Jelša se zasaja na področja, kjer je v tleh premalo dušika. Ta drevesa namreč v svojih koreninah vzpostavijo simbiozo z aktinobakterijami Frankiella alni. Te bakterije nase vežejo dušik iz ozračja in ga pretvorijo v nitrate, ki jih odlagajo v zemljo. Te nitrate nato porabi drevo, preostanek pa ostane v zemlji in jo s tem obogati. Za zemljo je koristno tudi odpadlo listje jelš, ki daje odličen kompost.
Jelša je tudi rod, ki raste hitro in uspeva tudi na slabih in kislih podlagah. Prav zato jo zasajajo tudi na požgana področja in v izrabljene dnevne kope, kjer je potreba po hitri pogozditvi. Vse vrste so zaradi hitre rasti zanimive za uporabo v proizvodnji biomase. Goste krošnje in hitra rast so jelšo naredile tudi zelo uporabno drevo povsod, kjer je potrebno ublažiti sunke vetra. Prav zato so jelše zasadili vzdolž zahodne obale Škotske in s pasovi jelševih gozdov ščitijo zemljo pred sunki atlantskega vetra[1].
Mačice jelš so spomladi za čebele eden prvih virov peloda, ki ga čebele potrebujejo za začetek spomladanskega razvoja. Z listi jelš se hranijo tudi nekatere gosenice metuljev in vešč.
Jelševina je v mizarstvu zaradi hitre rasti in posledično manjše gostote lesa dokaj uporabna. Iz nje izdelujejo različno pohištvo, ki se ga da zlahka obdelovati.
Jelšev les se uporablja za izdelavo električnih kitar. Iz tega lesa izdelujeta kitare znani podjetji Fender in Jackson. Jelšev les naj bi namreč zagotavljal bolj jasen zvok kot druge vrste lesa (na primer mahagonij). Zaradi manjše gostote ima jelševina boljšo resonanco. Nekateri proizvajalci uporabljajo jelševino tudi za izdelavo harf.
Jelševina se je v preteklosti uporabljala za kurjavo pri predelavi različnih kovinskih rud, oglje iz jelševega lesa pa je bila ena ključnih sestavin črnega smodnika.
Les jelš se že od nekdaj uporablja za prekajevanje rib in mesa, čeprav so ga ponekod nadomestili z lesom drugih vrst. Na severozahodni obali Severne Amerike se pri prekajevanju pacifiškega lososa (Oncorhynchus) še danes uporablja zgolj les jelš, pri čemer se največ uporabljata vrsti A. rubra in A. viridis ssp. sinuata. Razlog tiči v tem, da je prekajevanje teh rib že tradicionalno za ta del sveta, v preteklosti pa tam ni bilo drugega lesa, ki bi ga staroselci lahko izkoriščali v tolikšnem obsegu.
V 17. stoletju so v Ayrshiru lubje jelš uporabljali za barvanje in strojenje usnja[2].
Jelše so znene po tem, da vzpostavijo simbiozo z bakterijami, ki iz zraka nase vežejo dušik in ga predelajo v nitrate, ki jih oddajo v zemljo, da jih drevo uporabi pri lastnem razvoju. Te bakterije se nahajajo v posebnih izrastkih, ki jih jelše naredijo na koreninah. Ti izrastki so lahko veliki kot pest in so rdečkaste barve z majhnimi vdolbinami. Drevo v zameno za nitrate oskrbuje bakterije z ogljikom, ki ga pridela preko fotosinteze.
Mačice jelš so užitne in vsebujejo veliko beljakovin, zaradi česar obstajajo poročila o tem, da so izgubljeni ljudje večkrat preživeli prav tako, da so jedli mačice teh dreves.
Skorja vsebuje salicin, ki deluje protivnetno in se v telesu presnavlja v salicilno kislino [3]. Severnoameriški staroselci so lubje vrste Alnus rubra uporabljali za zdravljenje nekaterih kožnih bolezni, pa tudi za blaženje posledic pikov insektov. Staroselsko pleme Črne noge so pripravke iz lubja te drevesne vrste uporabljali za zdravljenje tuberkuloze in za uravnavanje delovanja limfnih žlez. Kasnejše raziskave so dokazale, da skorja tega drevesa vsebuje betulin in lupeol. Obe učinkovini naj bi pomagali zatirati rast različnih tumorjev [4].
Rod se deli na tri podrodove:
Podrod Alnus. Drevesa, ki mačice naredijo že v jeseni, čez zimo pa so le-te zaprte in se odprejo spomladi. Obsega okoli 15-25 vrst:
Podrod Clethropsis. Drevesa ali grmičevje, ki mačice razvije in opraši v jeseni. Obsega tri vrste:
Podrod Alnobetula. Grmičevje, ki mačice razvije pozno spomladi (po olistanju). Oprašuje se pozno spomladi. Obsega od ene do štirih vrst:
Jelša (znanstveno ime Alnus) je rod listopadnih dreves iz družine brezovk.
