Iris aphylla L.

Iris aphylla es una especie de la familia de las iridáceas. Es originaria de Europa.

Ilustración

Vista de la planta

Descripción

Se distingue de Iris germanica en su espata que rodea las flores, verde excepto un estrecho margen escarioso. Tallo floral de hasta 30 cm o más, ramoso en su mitat inferior; hojas normalmente falciformes. Flores violeta o moradas, 3-5; pétalos externos estrechamente obovados, los internos ampliamente elípticos y de uña corta. Florece en primavera.^[1]​

Hábitat

Entre rocas y gleras.

Distribución

Francia, Alemania, Albania, Finlandia, Hungría, Italia, Polonia, República Checa, Rumanía.

Taxonomía

Iris aphylla fue descrita por Carlos Linneo y publicado en Sp. Pl. 38 1753.^[2]​

Etimología

Iris: nombre genérico llamado así por Iris la diosa griega del arco iris.^[3]​

aphylla: epíteto latino que significa "sin hojas".^[4]​

Sinonimia

• Iris nudicaulis Lam., Encycl. 3: 296 (1789).
• Iris bohemica F.W.Schmidt, Fl. Boëm. 4: 5 (1794).
• Iris hungarica Waldst. & Kit., Descr. Icon. Pl. Hung. 3: 251 (1808).
• Iris extrafoliacea J.C.Mikan ex Pohl, Tent. Fl. Bohem. 1: 47 (1809).
• Iris falcata Tausch, Hort. Canal. 1: t. 2 (1823).
• Iris breviscapa Opiz, Naturalientausch 10: 191 (1825).
• Iris fieberi Seidl in P.A.Opiz, Naturalientausch 9: 128 (1825).
• Iris bisflorens Host, Fl. Austriac. 1: 46 (1827).
• Iris clusiana Tausch, Flora 12(1 Erg.): 49 (1829).
• Iris furcata M.Bieb., Cent. Pl. Ross. Merid. 2: t. 51 (1832).
• Iris reflexa Berg, Flora 16(1 Beibl.): 33 (1833).
• Iris duerinckii Buckley, Amer. J. Sci. Arts 45: 176 (1843).
• Iris diantha K.Koch, Linnaea 21: 637 (1848).
• Iris tenorei Parl., Fl. Ital. 3: 278 (1860).
• Iris rigida Sieber ex Klatt, Linnaea 34: 598 (1866).
• Iris subtriflora Fieber ex Klatt, Linnaea 34: 599 (1866).
• Iris bifurca Steven ex Baker, J. Linn. Soc., Bot. 16: 145 (1877).
• Iris schmidtii Baker, J. Linn. Soc., Bot. 16: 145 (1877).
• Iris hungarica var. subtriflora (Fieber ex Klatt) Nyman, Consp. Fl. Eur.: 701 (1882).
• Iris nudicaulis var. clusiana (Tausch) Nyman, Consp. Fl. Eur.: 701 (1882).
• Iris nudicaulis subvar. falcata (Tausch) Nyman, Consp. Fl. Eur.: 701 (1882).
• Iris nudicaulis subsp. fieberi (Seidl) Nyman, Consp. Fl. Eur.: 701 (1882).
• Iris sabina N.Terracc., Atti Real Ist. Incoragg. Sci. Nat. Napoli, V, 1(5): 7 (1899).
• Iris nudicaulis major Zapal., Consp. Fl. Gallic. Crit. 1: 188 (1906).
• Iris melzeri Prodán, Bul. Grad. Bot. Univ. Cluj 15: 123 (1935 publ. 1936)).
• Iris furcata var. diantha (K.Koch) Grossh., Fl. Kavkaza, ed. 2, 2: 223 (1940).
• Iris hungarica f. minor Simonk. in E.J.Nyárády, Kv. Fl.: 126 (1941).
• Iris dacica Beldie, Comun. Acad. Republ. Populare Romîne 2: 566 (1952).
• Iris babadagica Rzazade & Golneva, Zametki Sist. Geogr. Rast. 24: 12 (1965).
• Iris hungarica subsp. dacica (Beldie) Prodán in T.Savulescu, Fl. Reipubl. Popul. Roman. 11: 484 (1966).
• Iris perrieri Simonet ex N.Service, Plantsman, n.s., 2: 91 (2003).^[5]​

Referencias

Iris aphylla (znana tudi kot "perunika brez listov") je vrsta iz rodu perunik, prav tako je v podrodu perunik in v oddelku perunik. Je koreninska trajnica, ki se nahaja od Azije do Evrope. Najdemo jo v Azerbajdžanu, Ruski Federaciji, na Češkem, v Nemčiji, na Madžarskem, Poljskem, v Belorusiji, Ukrajini, Bolgariji, Albaniji, nekdanji Jugoslaviji, Italiji, Romuniji in Franciji. Ima temno zelene ali svetlo zelene liste, ki pozimi odmrejo. Ima vitko steblo, z več vejami in zelenimi in vijoličastimi pljuski. Ima 3–5 velikih cvetov, v odtenkih svetlo vijolične, vijolične, temno modre, modro-vijolične in temno vijolične, ki cvetijo med pomladjo in zgodnjim poletjem. Občasno cvetijo jeseni, preden nastane semenska kapsula. Prideluje se kot okrasna rastlina v zmernih predelih. Obstaja ena znana podvrsta Iris aphylla subsp. hungarica.

Opis

To je variabilna vrsta v naravi, zlasti v barvi cvetov, višini stebla in listov, ter dolžini cvetnega obročka.

Ima močno in debelo koreniko, z več stebelnimi popki. Korenika se vzpenja po tleh in ustvarja gosto rastline.

Ima temno zeleno ali intenzivno zelene liste, ki se dvigajo neposredno iz korenike. Kasneje bledijo v sivo-zeleno barvo. V bazi so pogosto vijolični.

Zrastejo lahko med 15–45 cm in so široke med 2 in 3 cm. Zunanji listi so običajno krajši od notranjih listov. Včasih so daljši tudi od cvetnih stebel. Pozimi listi odmrejo in tako je rastlina brez listov. Včasih puščajo tudi golo steblo. Zato se pojavlja skupno ime brezlistna perunika. V marcu, listi spet zrastejo.

Ima vitko steblo, ki lahko zraste do 6,5–30 cm. Zelo občasno lahko dosežejo med 50–70 cm. Včasih so enake višine kot listi včasih pa so krajši od Iris germanica, ki ima daljše liste kot steblo.