dcsimg

Otocyon megalotis ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

El zorro orejudo u otoción (Otocyon megalotis) es una especie de mamífero carnívoro de la familia Canidae.

Descripción física

El Zorro orejudo recibe su nombre de sus grandes orejas que pueden alcanzar una longitud de 1'14 a 1'35 cm y desempeñan un papel crucial en la termorregulación. Estos especímenes se consideran cánidos relativamente pequeños, con un peso que varía de 3 kg a 5,3 kg. La longitud de la cabeza y el cuerpo es de 46 a 66 cm, la cola de 23 a 34 cm y la altura de los hombros de 30 a 40 cm, sus patas son relativamente cortas en comparación con otras especies de zorros. La coloración de su cuerpo es generalmente de un tono marrón amarillento, el pelaje del cuello y las partes inferiores son pálidas. La parte inferior de las piernas, los pies, la punta de la cola, la parte exterior de las orejas y el pelaje de la mascarilla que recuerda a un mapache son negros. [2]

Debido al ambiente seco y cálido donde vive (sabanas, estepas, semidesiertos), el pelaje es corto en todo el cuerpo salvo en la cola, donde se espesa. El extremo de esta, al igual que la parte inferior de las patas y orejas, el morro y la cara, es de color negro. El resto del cuerpo es pardo-grisáceo, tornándose amarillento o blancuzco en el vientre, garganta y cara interna de cola y patas.

Aparte de sus grandes orejas, el Zorro orejudo se diferencia de otros zorros por su dentición única. Tiene más dientes que cualquier otro mamífero placentario heterodonto con un total de entre 46 y 50 piezas dentales. Mientras que en todos los demás cánidos no hay más de dos molares superiores y tres inferiores, el zorro orejudo tiene al menos tres molares superiores y cuatro inferiores. Otra característica peculiar es una gran protuberancia en forma de escalón en la mandíbula inferior que ancla el gran músculo digástrico que le permite masticar cinco veces por segundo.

Distribución geográfica

Existen dos núcleos de población diferentes, uno en el este de África, desde Somalia hasta el Gran Valle del Rift y Tanzania; y otro en el sur del continente, desde el Cabo de Buena Esperanza al sur de Angola. Ambas poblaciones se separaron al final de la última glaciación, cuando el clima de los actuales Mozambique y Zambia se volvió más húmedo. Así mismo, se han encontrado restos fósiles del Pleistoceno que indican una primitiva presencia en Egipto y el sur de Asia. Los territorios más cercanos de las diferentes subespecies están separados por aproximadamente 1000 km.[3]

Hábitat

 src=
Zorro orejudo en el zoo de Krefeld, Alemania.

Los Zorros orejudos están adaptados a ambientes áridos o semiáridos. Se encuentran comúnmente en pastizales de baja altura, así como en las regiones más áridas de las sabanas, a lo largo de los bordes de los bosques y en los bosques de acacias.[4]​ Prefieren zonas con el suelo desnudo y las áreas donde la hierba se mantiene corta por la presencia de pastoreo de ungulados.[5]​ Tienden a cazar en estos hábitats de pastos cortos y arbustos bajos. Sin embargo, también frecuentan zonas con pastos altos y arbustos gruesos para esconderse en caso de amenaza por presencia de depredadores.[6]​ Además de criar a sus crías en madrigueras, los Zorros orejudos, utilizan madrigueras autocavadas para protegerse de las temperaturas y los vientos extremos. También yacen debajo de las acacias en Sudáfrica para buscar sombra durante el día.[5]

Comportamiento

Los Otocyon megalotis son animales gregarios, por lo general no se alejan más de 200 metros de la manada y practican el "allogrooming" o acicalamiento social comúnmente realizado entre mamíferos. Suelen ser monógamos, aunque también hay casos de poligamia y las hembras pueden criar cachorros que no son suyos. Los Zorros orejudos que habitan Sudáfrica son principalmente diurnos durante el invierno y nocturnos durante el verano, mientras que los que se encuentran en el Serengeti desarrollan el 85% de su actividad durante la noche. En Sudáfrica, los rangos de hogar generalmente se superponen. La densidad de población puede alcanzar los 10 individuos por km².Los Zorros orejudos son susceptibles a depredadores hasta del tamaño de chacales y águilas. Las aves rapaces diurnas generalmente representan la mayor amenaza para los especímenes. Por su tamaño y modo de vida similar a otros cánidos es frecuente verlo batallar por presas o territorio con otras especies de canidos como el chacal dorado.[7]

Dieta

Los Zorros orejudos son carnívoros, concretamente insectívoros. Sus hábitos alimenticios consisten básicamente en insectos como termitas y otros invertebrado (hormigas, grillos, saltamontes, termitas), y ocasionalmente pequeños roedores, lagartijas, huevos de aves, polluelos y variedad de plantas. Aun así, el 80% de su dieta está compuesta por la termita recolectora y el escarabajo pelotero. Curiosamente, los Zorros orejudos obtienen la mayor parte de su aporte de agua de la ingesta de estos insectos que a menudo se alimentan de hierba. Sus grandes orejas le permiten localizar los pequeños invertebrados que conforman la mayor parte de su dieta. Una vez encontrados estos, el animal excava rápidamente y comienza a comerlos sin preocuparse de sus mordiscos o picotazos, ya que su pelaje es lo suficientemente denso como para mantener a raya incluso a las voraces termitas africanas.

Característica reproductivas

Los Zorros orejudos se reproducen anualmente, son monógamos con algunas excepciones de machos con dos parejas femeninas. La época de reproducción varía según la zona de hábitat. Normalmente coincide con la temporada de lluvias, que traen consigo un aumento de las poblaciones de insectos. La gestación dura de 60 a 70 días y las hembras dan a luz en el interior de la madriguera. Las camadas están compuestas por una a seis crías. El periodo de lactancia dura de 14 a 15 semanas. Los machos se encargan de acicalar, defender, acurrucarse, acompañar y transportar a las crías. La hembra busca alimento, que utiliza para mantener la producción de leche, de la que dependen en gran medida las crías.[5]​ Tras 17 días, las crías salen de la madriguera. Hasta la 4ª o 5ª semana de vida, su pelaje no cambiará a los colores adultos, permaneciendo gris. Para el quinto o sexto mes, las crías están completamente desarrolladas. Algunas hembras permanecerán con su manada natal y se reproducirán, pero la mayoría de ellas, como los machos, se dispersarán en busca de otros grupos para reproducirse.

Comercio y amenazas

El zorro orejudo no se considera una especie amenazada, su estado de conservación está establecido como preocupación menor según La Unión Internacional para la Conservación de la Naturaleza (IUCN). Aunque no haya amenazas importantes para esta especie, sí que está sujeta a la caza de subsistencia por pieles (especialmente demandada en las principales ciudades de Botsuana).. El uso comercial es muy limitado, pero las pieles de invierno se valoran y venden como mantas. También se venden como trofeos de caza en Sudáfrica. Las poblaciones suelen fluctuar debido a enfermedades, especialmente la rabia y el moquillo canino, que pueden provocar una disminución drástica a corto plazo en el número de individuos. También se ven afectados por la sequía, que deprime las poblaciones de insectos.

Referencias

  1. Hoffmann, M. (2014). «Otocyon megalotis». Lista Roja de especies amenazadas de la UICN 2015.3 (en inglés). ISSN 2307-8235. Consultado el 21 de octubre de 2015.
  2. Walker's Mammals of the World. Baltimore and London: The Johns Hopkins University Press. 1983.
  3. «"Otocyon megalotis".». IUCN Red List of Threatened Species. 2014: e.T15642A46123809. 2014. doi:10.2305/IUCN.UK.2014-1.
  4. Wild Dogs: the Natural History of the Nondomestic Canidae. San Diego: Academic Press, Inc. 1992. ISBN 0-12-639375-3.
  5. a b c «"Otocyon megalotis"». Mammalian Species. 2005. doi:10.1644/1545-1410.
  6. «"Diet of bat-eared foxes Otocyon megalotis in the Karoo"». Koedoe. 1992. doi:10.4102/koedoe.v35i2.403.
  7. http://www.youtube.com/watch?v=s0jd453Z068
  • The Kingdom Field Guide to African Mammals. Jonathan Kingdon, Academic Press Limited, 1997.

 title=
license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Otocyon megalotis: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

El zorro orejudo u otoción (Otocyon megalotis) es una especie de mamífero carnívoro de la familia Canidae.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Dolgouha lisica ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Dolgouha lisica (znanstveno ime Otocyon megalotis) je član družine psov. Nima le nenavadno velikih ušes, ampak tudi drugačno zobovje kot ostali psi. Živi v dveh med seboj precej oddaljenih predelih na vzhodu in jugu Afrike. Delitev je prastara in je ni povzročil človek, ampak je vzrok bil že pred tisočletji spremenjena klima.

Življenjski prostor

Uhati pes se najbolje počuti v suhih ravninah in savanah severne in vzhodne Afrike. Najraje ima pokrajine s kratko travo, vendar ga najdemo tudi v grmičastih stepah. Da se zavaruje pred slabim vremenom in sovražniki, si uhati pes poišče zavetje v globokem brlogu, ki ga sam izkoplje ali ga prevzame od drugih živali, kot so podzemna svinjka in zajec skakač. Brloge skopljejo tudi meter globoko in imajo več kamric in vhodov. Na kontrolnih vhodih skozi svoj domači teritorij ali na poti pri iskanju hrane se uhati pes zasuče levo in desno in se nato vrne na lastno sled. Tako prelisiči pse, šakale in ptice ujede, ki mu velikokrat sledijo. Glede na svojo velikost, se težko postavi v bran, lahko pa se skrije v brloge, kjer ga je težko ujeti, ker so globoki in pravi labirinti z veliko poti ven in noter.

Hrana in lov

V pasji družini je uhati pes edini, ki se hrani izključno z žuželkami. Njegov jedilni list se osiromaši v različnih letnih časih, vendar predstavljajo žuželke 80% vse prehrane. Med temi žuželkami so termiti, predvsem žetveni, ki so najvažnejši plen, zato lahko izhajamo iz tega, da tam, kjer živijo uhati psi, najdemo še termite. Tudi govnač je plen uhatih psov. Njegova posebna zagnanost za termite je povezana s posebno oblikovanim zobovjem. Večina psov ima veliko zobovje, uhati pes pa ima majhne zobe, z osmimi ličniki, ki so odlični za drobljenje žuželk. Razen žuželk še uhati pes žre manjše sesalce, pa tudi ptičja jajca in goliče, ki se nahajajo na tleh ter jagode in sadeže. Praktično použije vse kar najde, kajti žuželk nima na razpolago celo leto.

Razmnoževanje

Razmnoževalne navade uhatega psa so očitno različne glede na življenjski prostor in so malo raziskane. Na severu si v času parjenja uredi revir, ki ga označi z urinom. V južnem delu Afrike pa si uhati pes ne dela revirjev tako strogo, ampak se revirji odraslih živali kar križajo. Uhati pes si ustvari dolgoletno in stalno partnerstvo. Dva meseca po parjenju se samica umakne v votlino in skoti dva do tri mladiče. Doji jih najmanj 15 tednov, včasih jih odstavi po štirih tednih. Mladi psi zapustijo brlog prvič šele po dveh in pol tednih. Če je zanje nevarno, jih starša spravita na varno. Ko so stari šest mesecev, so odrasli psi, vendar še ostanejo nekaj časa zaradi varnosti s starši. Uhati pes ima res precej mladičev, vendar jih odraste zelo malo, ker so lahek plen plenilcev in tudi hrana je bolj pičla.

Uhati pes in človek

Med največjimi sovražniki uhatega psa sta leopard in človek. Uhati pes ima tako kot navadna lisica mehko in gosto dlako, zato ga tudi lovijo. Čeprav je malo smešno, ga lovijo tudi kmetje, ker se bojijo za svojo domačo živino. Ne vedo in ne vidijo, da so zobje tega malega psa preslabi, da bi lahko raztrgali tako veliko žival, kot so domače krave, konji itd. V nekaterih področjih širi uhati pes svoj življenjski teritorij. Pri tej razširitvi mu pomaga preoblikovanje gozdne in grmičaste pokrajine v pašne površine, ki jih potrebujejo kmetje za svoje domače živali.

Sklici in opombe

  1. Wozencraft, W. Christopher (16. november 2005). "Order Carnivora (str. 532-628)". V Wilson, D.E.; Reeder, D.M. Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494.
  2. Nel, J.A.J. & Maas, B. (2008). Otocyon megalotis . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2008. IUCN 2008. Pridobljeno: 22 March 2009. Database entry includes justification for why this species is of least concern
license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL

Dolgouha lisica: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Dolgouha lisica (znanstveno ime Otocyon megalotis) je član družine psov. Nima le nenavadno velikih ušes, ampak tudi drugačno zobovje kot ostali psi. Živi v dveh med seboj precej oddaljenih predelih na vzhodu in jugu Afrike. Delitev je prastara in je ni povzročil človek, ampak je vzrok bil že pred tisočletji spremenjena klima.

Življenjski prostor

Uhati pes se najbolje počuti v suhih ravninah in savanah severne in vzhodne Afrike. Najraje ima pokrajine s kratko travo, vendar ga najdemo tudi v grmičastih stepah. Da se zavaruje pred slabim vremenom in sovražniki, si uhati pes poišče zavetje v globokem brlogu, ki ga sam izkoplje ali ga prevzame od drugih živali, kot so podzemna svinjka in zajec skakač. Brloge skopljejo tudi meter globoko in imajo več kamric in vhodov. Na kontrolnih vhodih skozi svoj domači teritorij ali na poti pri iskanju hrane se uhati pes zasuče levo in desno in se nato vrne na lastno sled. Tako prelisiči pse, šakale in ptice ujede, ki mu velikokrat sledijo. Glede na svojo velikost, se težko postavi v bran, lahko pa se skrije v brloge, kjer ga je težko ujeti, ker so globoki in pravi labirinti z veliko poti ven in noter.

Hrana in lov

V pasji družini je uhati pes edini, ki se hrani izključno z žuželkami. Njegov jedilni list se osiromaši v različnih letnih časih, vendar predstavljajo žuželke 80% vse prehrane. Med temi žuželkami so termiti, predvsem žetveni, ki so najvažnejši plen, zato lahko izhajamo iz tega, da tam, kjer živijo uhati psi, najdemo še termite. Tudi govnač je plen uhatih psov. Njegova posebna zagnanost za termite je povezana s posebno oblikovanim zobovjem. Večina psov ima veliko zobovje, uhati pes pa ima majhne zobe, z osmimi ličniki, ki so odlični za drobljenje žuželk. Razen žuželk še uhati pes žre manjše sesalce, pa tudi ptičja jajca in goliče, ki se nahajajo na tleh ter jagode in sadeže. Praktično použije vse kar najde, kajti žuželk nima na razpolago celo leto.

Razmnoževanje

Razmnoževalne navade uhatega psa so očitno različne glede na življenjski prostor in so malo raziskane. Na severu si v času parjenja uredi revir, ki ga označi z urinom. V južnem delu Afrike pa si uhati pes ne dela revirjev tako strogo, ampak se revirji odraslih živali kar križajo. Uhati pes si ustvari dolgoletno in stalno partnerstvo. Dva meseca po parjenju se samica umakne v votlino in skoti dva do tri mladiče. Doji jih najmanj 15 tednov, včasih jih odstavi po štirih tednih. Mladi psi zapustijo brlog prvič šele po dveh in pol tednih. Če je zanje nevarno, jih starša spravita na varno. Ko so stari šest mesecev, so odrasli psi, vendar še ostanejo nekaj časa zaradi varnosti s starši. Uhati pes ima res precej mladičev, vendar jih odraste zelo malo, ker so lahek plen plenilcev in tudi hrana je bolj pičla.

Uhati pes in človek

Med največjimi sovražniki uhatega psa sta leopard in človek. Uhati pes ima tako kot navadna lisica mehko in gosto dlako, zato ga tudi lovijo. Čeprav je malo smešno, ga lovijo tudi kmetje, ker se bojijo za svojo domačo živino. Ne vedo in ne vidijo, da so zobje tega malega psa preslabi, da bi lahko raztrgali tako veliko žival, kot so domače krave, konji itd. V nekaterih področjih širi uhati pes svoj življenjski teritorij. Pri tej razširitvi mu pomaga preoblikovanje gozdne in grmičaste pokrajine v pašne površine, ki jih potrebujejo kmetje za svoje domače živali.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL