Regular passage visitor.
Les especies d'aves con nome común en llingua asturiana márquense como NOA. En casu contrariu, conséñase'l nome científicu o de la SEO.
'''Saxicola rubetra[1] ye una pequeña ave paseriforme miembru de la familia Muscicapidae, de los papamoscas del Vieyu Mundu, (pero enantes yera incluyida en Turdidae) . Ye una especie migratoria insectívora que se reproduz en pacionales aspros o terrenes yerbosos similar ensin cultivar n'Europa y Asia. Añera en carrizos. Toles poblaciones de la especie enviernen n'África.
La calambiya ye similar en talla al raitán européu (Erithacus rubecula). Dambos sexos tienen la rabadilla amarellentada y la cola blanca con una banda terminal negra. El machu pel branu tien les partes cimeres parduces, el gargüelu anteada, los llaos de la cabeza coritos. Tien una llista superciliar intensamente blanca. Tien parches blancos nes nales. La fema tien los llaos de la cabeza castaños, la ceya anteada y ensin parches blancos nes nales.
El machu tien un cantar xibláu crepitante. El so llamáu ye un soníu "chac" típicu de calambiya o un chiflido nidiu.
Bracken ye un hábitat preferíu por esta especie. Esta especie representa una diverxencia bastante basal del xéneru Saxicola (Wink et al. 2002).
Esta páxina forma parte del wikiproyeutu Aves, un esfuerciu collaborativu col fin d'ameyorar y organizar tolos conteníos rellacionaos con esti tema. Visita la páxina d'alderique del proyeutu pa collaborar y facer entrugues o suxerencies. Les especies d'aves con nome común en llingua asturiana márquense como NOA. En casu contrariu, conséñase'l nome científicu o de la SEO. '''Saxicola rubetra ye una pequeña ave paseriforme miembru de la familia Muscicapidae, de los papamoscas del Vieyu Mundu, (pero enantes yera incluyida en Turdidae) . Ye una especie migratoria insectívora que se reproduz en pacionales aspros o terrenes yerbosos similar ensin cultivar n'Europa y Asia. Añera en carrizos. Toles poblaciones de la especie enviernen n'África.
La calambiya ye similar en talla al raitán européu (Erithacus rubecula). Dambos sexos tienen la rabadilla amarellentada y la cola blanca con una banda terminal negra. El machu pel branu tien les partes cimeres parduces, el gargüelu anteada, los llaos de la cabeza coritos. Tien una llista superciliar intensamente blanca. Tien parches blancos nes nales. La fema tien los llaos de la cabeza castaños, la ceya anteada y ensin parches blancos nes nales.
El machu tien un cantar xibláu crepitante. El so llamáu ye un soníu "chac" típicu de calambiya o un chiflido nidiu.
Bracken ye un hábitat preferíu por esta especie. Esta especie representa una diverxencia bastante basal del xéneru Saxicola (Wink et al. 2002).
Çəmənlik çəkçəkisi (lat. Saxicola rubetra) - milçəkqapanlar fəsiləsinin çəkçəki cinsinə aid quş növü.
Ar strakig rous (liester : strakiged rous)[1] a zo ur spesad golvaneged bihan, Saxicola rubetra an anv skiantel anezhañ.
Anvet e voe Motacilla Rubetra da gentañ-penn (e 1758)[2] gant an naturour svedat Carl von Linné (1707-1778).
Bevañ a ra diwar amprevaned dreist-holl met ivez diwar zivellkeineged all evel kevnid, melc'hwed-krogennek bihan ha preñv. Degouezhout a ra dezhañ debriñ frouezh (mouar da skouer), en diskar-amzer peurgetket.
Neizhañ a ra ar spesad en Europa hag Azia ar Mervent ha nijal kuit da Afrika drovanel hag ar Su da c'hoañviñ[3].
a vo kavet e Wikimedia Commons.
Ar strakig rous (liester : strakiged rous) a zo ur spesad golvaneged bihan, Saxicola rubetra an anv skiantel anezhañ.
Anvet e voe Motacilla Rubetra da gentañ-penn (e 1758) gant an naturour svedat Carl von Linné (1707-1778).
El bitxac rogenc o vitrac a les Balears (Saxicola rubetra) és un ocell menut passeriforme que abans es classificava dins la família dels túrdids (Turdidae), però ara considerat dins la família Muscicapidae.
És un ocell migrador insectívor que cria en pastures o herbassars no conreats d'Europa i Àsia. Fa el niu en l'herba. Tots hivernen a l'Àfrica.
Saxicola, "que viu a la roca", del llatí saxum, una roca + incola, aquell que hi viu. rubetra, del llatí per "color vermellós".
El bitxac rogenc o vitrac a les Balears (Saxicola rubetra) és un ocell menut passeriforme que abans es classificava dins la família dels túrdids (Turdidae), però ara considerat dins la família Muscicapidae.
És un ocell migrador insectívor que cria en pastures o herbassars no conreats d'Europa i Àsia. Fa el niu en l'herba. Tots hivernen a l'Àfrica.
Mae Crec yr Eithin (Saxicola rubetra ) yn aelod o'r genws Saxicola sy'n nythu trwy'r rhan fwyaf o Ewrop ac Asia. Mae'n aderyn mudol sy'n treulio'r gaeaf yn Affrica.
Mae'n nythu ar dir agored, yn aml ar wahanol fathau o dir diffaith. Gellir adnabod yr aderyn yma yn hawdd, yn enwedig y ceilog gyda'i ben du a llinell wen amlwg iawn uwchben y llygad, cefn brown a chynffon wen gyda du ar ei blaen a daranau gwyn ar yr adenydd. Mae'r iâr yn fwy brown, a heb y darnau gwyn ar yr adenydd. Mae tua'r un faint a Robin Goch, 13–14 cm o hyd ac yn pwyso 15-20 gram.
Mae Crec yr Eithin yn aderyn gweddol gyffredin yng Nghymru ond mae'r niferoedd wedi gostwng yn y blynyddoedd diwethaf. Ar dir "ffridd", rhwng y tir isel a'r mynydd, y mae fwyaf cyffredin.
Bramborníček hnědý (Saxicola rubetra) je malý monotypický[2] druh ptáka z čeledi lejskovitých.
Dorůstá délky 13–14 cm, v rozpětí křídel měří 21–24 cm a váží 15–20 g. Samec má hnědavě černé strany hlavy lemované bílými proužky, oranžově béžové hrdlo a hruď, bělavé břicho a skvrnitou svrchní část těla. Samice a mláďata jsou podobná, jen méně kontrastně zbarvená.
V Evropě je možné si jej splést zejména se samicí nebo mladým jedincem bramborníčka černohlavého (S. rubicola), od kterých se dá spolehlivě odlišit díky výraznému bílému nadočnímu proužku a bělejšímu břichu.[3]
Samci zpívají z vyvýšených míst. Vábí pronikavým „fytyk–tyk“ a „jiv jiv“; zpěv je hlasitý, převážně flétnovitý.[4]
Hnízdí v Evropě a západní Asii v rozmezí od Irska a severního Portugalska západně až po povodí řeky Ob nedaleko Novosibirsku východně, severo-jižně pak od severního Norska po střední Španělsko a Itálii, severní Řecko a Kavkaz.[3] Je tažný, zimuje v subsaharské Africe. Ve střední Evropě se vyskytuje od března do října.
V České republice hnízdí na většině území, v počtu 10–20 tisíc párů.[4] Je zde zvláště chráněn jako ohrožený druh.[5]
K hnízdění vyhledává hlavně vlhké louky. Na tahu se vyskytuje i v jiných otevřených krajinách, včetně polí.
Živí se hlavně hmyzem, ale i jinými bezobratlými, včetně pavouků nebo měkkýšů. Na podzim požírá také bobule. Kořist vyhlíží z vysokých bylin nebo jiných vyvýšených míst, odkud ji následně chytá na zemi nebo v letu.[3]
Pohlavně dospívá ve druhém kalendářním roce. Hnízdí 1× ročně od května do srpna. Hnízdo ze stébel trav a kořínků staví na zemi v trsu trávy. V jedné snůšce je 5–6 zelenomodrých vajec o velikosti 19,1 × 14,5 mm.[4] Na jejich inkubaci trvající 11–14 dnů se podílí pouze samice. Mláďata opouštějí hnízdo po 12–14 dnech, kdy jsou ještě nevzletná. Opeřena jsou pak ve věku 17–19 dnů.
Obrázky, zvuky či videa k tématu bramborníček hnědý ve Wikimedia Commons
Galerie bramborníček hnědý ve Wikimedia CommonsBramborníček hnědý (Saxicola rubetra) je malý monotypický druh ptáka z čeledi lejskovitých.
Bynkefugl (latin: Saxicola rubetra) er en 12 centimeter stor spurvefugl, der næsten kun yngler i Europa. I Danmark findes den i åbne områder med høje urter og buske, eksempelvis strandenge, moser, heder eller klitter. Den lever af insekter og andre smådyr som tages på jorden eller i luften. Det er en trækfugl, der overvintrer i tropisk Vestafrika.
Bynkefugl kendes blandt andet på at være forholdsvis korthalet og på en kraftig hvid øjenbrynsstribe og hvide felter på basis af halens sider. Hannen har i yngledragt mørkt hoved og orangebrunt bryst, mens hunnen er blegere farvet.
Arten er gået meget tilbage siden 1990'erne, men er stadig almindelig visse steder, især i den vestlige del af landet. I landede øst og nord for Danmark er bestandene af bynkefugl stabile.
Bynkefugl (latin: Saxicola rubetra) er en 12 centimeter stor spurvefugl, der næsten kun yngler i Europa. I Danmark findes den i åbne områder med høje urter og buske, eksempelvis strandenge, moser, heder eller klitter. Den lever af insekter og andre smådyr som tages på jorden eller i luften. Det er en trækfugl, der overvintrer i tropisk Vestafrika.
Bynkefugl kendes blandt andet på at være forholdsvis korthalet og på en kraftig hvid øjenbrynsstribe og hvide felter på basis af halens sider. Hannen har i yngledragt mørkt hoved og orangebrunt bryst, mens hunnen er blegere farvet.
Arten er gået meget tilbage siden 1990'erne, men er stadig almindelig visse steder, især i den vestlige del af landet. I landede øst og nord for Danmark er bestandene af bynkefugl stabile.
Das Braunkehlchen (Saxicola rubetra) ist ein Singvogel aus der Gattung der Wiesenschmätzer (Saxicola) und der Familie der Fliegenschnäpper (Muscicapidae). In der Roten Liste der Brutvögel Deutschlands von 2015 wird die Art in der Kategorie 2 als stark gefährdet geführt.[1]
Das Braunkehlchen ist etwa 13 bis 14 Zentimeter groß und wiegt etwa 15 bis 20 Gramm. Die Oberseite ist braun, schwarz gemustert und der Bauch ist weißlich gefärbt. Kehle und Brust sind orangegelb gefärbt. Ein Braunkehlchen kann bis acht Jahre alt werden. Das Männchen hat einen weißen Überaugstreif und einen weißen Kinnstreif. Der Bereich zwischen den beiden Streifen ist schwarz. Sein Ruf klingt wie „jü teck“ und dient dazu, Weibchen anzulocken und sein Revier zu markieren. Zum Singen und bei der Beutejagd sitzt das Braunkehlchen gern auf hohen Pfosten und Halmen.
Von April bis September ist der Langstreckenzieher in fast ganz Europa verbreitet. Sein Winterquartier hat dieser Brutvogel südlich der Sahara in Afrika.
Als Lebensraum bevorzugt das Braunkehlchen offene, frische bis feuchte Flächen mit nicht zu hoher Gehölz- und Heckendichte. Für die Nestanlage benötigt es eine Deckung bietende Kraut- und/oder Zwergstrauchschicht. Für die Nahrungssuche benötigt es Stellen mit niedriger und lückiger Vegetation, die außerdem Ansatzwarten wie beispielsweise sperrige Kräuterstengel, Schilfhalme, Hochstauden, Zäune, Pfähle oder einzelne Gehölze aufweisen.[2]
Das Braunkehlchen ernährt sich hauptsächlich von Insekten, Würmern, Schnecken, Spinnen und Beeren.
Die Geschlechtsreife tritt nach einem Jahr ein. Die Brutzeit ist Mai bis August. Das Nest wird im hohen Gras in einer Bodenmulde versteckt. Das Weibchen legt vier bis sieben blaugrüne Eier. Die Eier werden 12 bis 15 Tage lang vom Weibchen gebrütet. Die Jungvögel verlassen das Nest nach 12 bis 13 Tagen, flügge werden sie 3 bis 4 Tage später.
Der Bestand in Deutschland wurde für die Zeit von 1995 bis 1999 mit 37.000 bis 90.000 Brutpaaren angegeben,[3] für die Zeit von 2008 bis 2012 allerdings nur noch mit 29.000 bis 52.000 Brutpaaren (Rückgang im Mittel um 36 %).[4]
Noch stärker und schneller ist mit 46 % der Rückgang in Österreich: Die Bestände sanken von 3.500 bis 7.000 Brutpaaren (1998 bis 2002)[3] auf 2.200 bis 3.500 Brutpaare (2008 bis 2012).[5]
Durch intensive Grünlandnutzung werden die Bodenbrüter ihrer Nahrungsquellen und ihres Lebensraumes beraubt und von den bewirtschafteten Wiesenflächen vertrieben. Freilaufende Hunde stören das Brutgeschäft der Vögel, weiterhin sind die Jungtiere eine leichte Beute für Hauskatzen.
Das Braunkehlchen (Saxicola rubetra) ist ein Singvogel aus der Gattung der Wiesenschmätzer (Saxicola) und der Familie der Fliegenschnäpper (Muscicapidae). In der Roten Liste der Brutvögel Deutschlands von 2015 wird die Art in der Kategorie 2 als stark gefährdet geführt.
It paapke (Saxicola rubetra) is in lytse sjongfûgel, dy't eartiids yndield wie by de lysterfûgels, Turdidae. Neffens nije opfettings heart de fûgel ta de ûnderfamylje fan de saxicolinae en de familie fan de miggesnappers (fan de Alde Wrâld), Muscicapidae. It paapke is nau besibbe oan de readboarstfitop (Saxicola torquata) dêr't er ek in soad op liket.
De latynske namme fan it paapke betsjut 'readeftige bewenner fan rotsen'. It is in kompakt boud fûgeltsje mei brune streekjes, in ljochte boarst en in koarte sturt. It mantsje is wat sprekkender tekene en hat in readich boarst. Mantsje en wyfke hawwe beide in dúdlike eachstreek. Paapkes komme yn it briedseizoen yn suver hiel Europa foar. It is in typyske Europeeske soarte, mei't 95 % fan alle paapkes yn de wrâld dêr foar komme. Hy oerwinterret yn Afrika.
It paapke wie foar 1940 noch in frijwat algemiene fûgel. Sûnt 1945 is de fûgel stadichoan yn de bedelte rekke, foaral yn it kultuerlânskip, dêr't er no út ferdwûn is. Om 1960 hinne wienen der faaks noch trije- oant fjouwertûzen briedpearen.[1] Neffens SOVON sakke it tal briedpearen yn de perioade 1990-2007 en bretten der yn 2007 noch sa'n 600 pear yn Nederlân.[2]
De soarte is yn 2004 as bedrige op de Nederlânske reade list byskreaun. Ynternasjonaal liket it sa mâl net, want it paapke wurdt noch as 'feilich' beskôge op de ynternasjonale IUCN reade list.
Ofbylden dy't by dit ûnderwerp hearre, binne te finen yn de kategory fan Wikimedia Commons. It paapke (Saxicola rubetra) is in lytse sjongfûgel, dy't eartiids yndield wie by de lysterfûgels, Turdidae. Neffens nije opfettings heart de fûgel ta de ûnderfamylje fan de saxicolinae en de familie fan de miggesnappers (fan de Alde Wrâld), Muscicapidae. It paapke is nau besibbe oan de readboarstfitop (Saxicola torquata) dêr't er ek in soad op liket.
De latynske namme fan it paapke betsjut 'readeftige bewenner fan rotsen'. It is in kompakt boud fûgeltsje mei brune streekjes, in ljochte boarst en in koarte sturt. It mantsje is wat sprekkender tekene en hat in readich boarst. Mantsje en wyfke hawwe beide in dúdlike eachstreek. Paapkes komme yn it briedseizoen yn suver hiel Europa foar. It is in typyske Europeeske soarte, mei't 95 % fan alle paapkes yn de wrâld dêr foar komme. Hy oerwinterret yn Afrika.
Reyðstólpa (frøðiheiti - Saxicola rubetra)
The Saxicola rubetra (chacker, whin-cracker, fern lintie, whin-lintie, whinnie) is a smaw migratory passerine bird breedin in Europe an wastren Asie an winterin in central Africae.
The Saxicola rubetra (chacker, whin-cracker, fern lintie, whin-lintie, whinnie) is a smaw migratory passerine bird breedin in Europe an wastren Asie an winterin in central Africae.
КъикӀыхэкӀ (лат-бз. Saxicola rubetra) — жьыкъан лъэпкъ, къикӀыхэкӀ лъэпкъэгъущ.
Теплъэр къызэрыкӀуэу дахэщ. Хъухэм я тхыцӀэр гъуабжэ-фӀыцӀафэщ, къабзий, цы гъунэхэр — щхъуэ-улъияфэщ. Пэ лъэдакъэм къыщыщӀэдзауэ нащхьэмкӀэ набдзэ хужь ирокӀуэкӀ. Дамэхэр гъуабжэ-фӀыцӀафэщ ӀэпапӀэ хужь тӀурытӀ яхэсу. Жьэгъур, хулъащхьэр, джабэхэр гъуэжьыфэщ, ныбэ, кӀэ щӀагъхэр хужь-гъуэжьыфэщ. КӀэ къыхэкӀыпӀэр хужьщ, ауэ кӀапэ дыдэр гъуабжэ-фӀыцӀафэщ. Анэхэм я теплъэр нэхъ фагъуэщ. Унэбзум нэхърэ нэхъ цӀыкӀущ.
Щопсэу мэз лъапэхэм, мэз гъэуапӀэ чыцэу зэхэкӀэжахэм, удз кӀыр здэщыӀэ хъупӀэхэм, бгыхэм. Еуропэ псом ущыпэщӀохуэ, щӀымахуэр Африкэ Курытым щрехыр. Къаукъазым деж м. 2000-м нэс зи лъэгагъ къущхьэхэм щыӀэщ. Абгъуэ щащӀ удз Ӏув щӀагъым, зэзэмызи — жыг уахэм я лъабжьэ щӀагъым.
Нэхъыщхьэу и Ӏусыр гъудэбадзэ, хьэпщхупщ, нэщӀэпкӀэ, бэдж нэмыщӀыуи мэракӀуэхэкӀ.
Обичното ливадарче (науч. Saxicola rubetra) е мала врапчевидна птица преселница која се размножува во Европа и западна Азија а зимува во Африка. Како што кажува името, оваа птица е обична, вообичаена и честа во Македонија.
Неговото научно име значи „мал каменест жител“, однесувајќи се на животната средина. Saxicola доаѓа од латинското saxum (камен) + incola (живеалиште); rubetra значи „мала птица“.[2][3]
Обичното ливадарче е слично по големина со неговиот роднина црвеногушката (Erithacus rubecula). Долго е 12–14 см и тежи 13–26 грама. Двата пола имаат кафеави горни делови прошарани со потемно, портокаловожолтеникави гради и грло кои се прелаваат во посветол речиси бел стомак, црнаква опашка со бела основа на надеворешните пердуви. [2][4]
Мажјакот во сезонско парењесезоната на парење има црнкава маска на лицето, речиси опкружена со силна бела линија над окото и на образот, стомакот и градите се посветло портокаловожолти, а на крилјата има бели шарки. Женките се целосно побледи, имаат покафеава маска на лицето, побледи гради, кремава линија на окото и образите и помали или воопшто немаат бели шарки на крилјата. Мажјаците зимно време и младенчињата се слични како женките, освен што кај мажјаците белите шарки на крилјата остануваат преку целата година. [2][5]
Овие птици се многу слични на женките и младемчињата на планинското ливадарче S. rubicola, и може да ги разликуваме по линијата над окото и посветлиот стомак.
Основниот повик му е ху-так-так, и тоа „так“ му е помеко и понекрцкаво од планинското ливадарче. Повикот го користат двата пола за контакт и како тревога од предатори. Мажјакот има свиркачка и крескачка, но мека песна што ја користи во сезоната на парење и која е составена од мешавина на свиркања и такови, но и имитирања на најмалку 12 други птици.[2]
Обичнот ливадарче се размножува низ Европа и западна Азија, од Ирска и северна Португалија, на исток до Новосибирск, и од северна Норвешка на југ до Шпанија, централна Италија, Македонија, и Кавказ.[2]
Таа е птица преселница која доаѓа на местата за размножување меѓу крајот на април и средината на мај, а заминува во август-септември. Зимува во тропска Африка од Сенегал на исток до Кенија на југ до Замбија. Мал број зимуваат во северозападна Африка, во Мароко, северен Алжир и Тунис.[2]
Живеалиштето на оваа птица се каменитите отворени предели со ниска вегетација и грмушки. Користат и млади иглолисни шуми, до висина од 1-2 метра. Нив секогаш им треба некое повисоко место за перчење од каде ќе набљудуваат барајќи храна или ќе пеат праќајќи разни сигнали.
Гнездото го прават во ниската густа вегетација, каде несат 4-7 јајца што се инкубираат 11-14 дена. Младенчињата го напуштаат гнездото по 10-14 дена на нозе, зашто се уште млади за да летаат. Се оперјуваат по 17-19 дена, но и понатаму зависат од родителите за храна, уште 2 недели.[2] Овие птици кратко живеат, типично околу 2 години, а максимално забележано е над 5 години. Размножувањето започнува на едногодишна возраст.[3] Понекогаш се домаќини на паразитската кукавица.[2]
Тие се инсектојадни птици, исхраната им се состои од околу 80-90% инсекти, но и други без’рбетници како пајаци, мали полжави и црви. Наесен јаде и мали овошја и бобинки.
Птицата сека да се перчи качена на врвот од некоја грмушка од каде лови инсекти, претежно на земја, но и летечки. Додека се така качени, особено мажјаците многу често ја шират опашката, а понекогаш и крилјата и блеснуваат со нивната бела внатрешност.[2]
Возрасните птици имаат само едно целосно митарење во доцно лето, по размножувањето, а пред миграцијата. Младенчињата тогаш само парцијално се митарат, на телото, а ги задржуваат пердувите за летање.[2]
Обичното ливадарче е вообичаена и честа птица во нејзиниот опсег и во Црвениот список на МСЗП е класифицирана како вид со најмала загриженост.[1] Сепак, некои популации сериозно се намалуваат, особено во западниот дел на опсегот, во Велика Британија, Ирска, Франција, Белгија, Холандија, Данска и Германија, најмногу заради интензивирање на земјоделието.[6]
Обичното ливадарче (науч. Saxicola rubetra) е мала врапчевидна птица преселница која се размножува во Европа и западна Азија а зимува во Африка. Како што кажува името, оваа птица е обична, вообичаена и честа во Македонија.
Неговото научно име значи „мал каменест жител“, однесувајќи се на животната средина. Saxicola доаѓа од латинското saxum (камен) + incola (живеалиште); rubetra значи „мала птица“.
Чекканчік луговый (Saxicola rubetra) є малый монотіпічный вид дроздового птахa.
Росте до довжкы 13–14 цм, роспятя крыл мірять 21–24 цм а важыть 15–20 ґ. Самець мать бураво чорной стороны головы лемованы білыма смужками, помаранчово бежове горло і груд, білавый бріх і флякасту верьхню часть тїла. Саміцї а молодята суть собі подобны, лем менше контрастно зафарблены.
Самцї співають з вывысшеных місць. Ваблять проникавым „фитик–тик“ а „їв їв“; спів є голосный, переважно флавтовый.
Гнїздить в Европі а западній Азії в меджах од Ірьска а северной Портуґалії выходно аж по поводя рікы Об недалеко Новосібірьскkа, а од северного Норьска южно по середню Іспанію а Італію, северне Ґрецько а Кавказ. Є перелїтный, зимує в субсагарьскій Африцї. В середнїй Европі жыє од марця до октобра.
Про гнїздїня выглядавать головно вогкы лукы. В часї міґрацій жыє і в другых одкрытых країнах, враховано поль.
Жывить ся головно хробаками або іншыма безхырбетныма, тыж і павуками або слимаками. В осени жере ай бобулї. Жертву вызерать з высокых былин або іншых вывысшеных місць, одкы єй їмать на земли або в летї.
Поглавно дозрївать в другім календарнім роцї. Гнїздить 1x за рік од мая до авґуста. Гнїздо з травы і корінків будує на земли в траві. В єдній зношцї є 5-6 зеленосинїх яєць великых 19,1 x 14,5 мм. На їх інкубації тырваючій 11–14 днїв мать участь лем саміця. Молодята опущають гнїздо по 12–14 днях, коли іщі не годны лїтати. Опірены суть пак у віку 17–19 днїв.
Шаҡылдаҡ (урыҫ. луговой чекан).
Турғайҙан бер аҙ бәләкәйерәк була. Яңғыҙ йәки пар¬лашып йөрөйҙәр. Ғәҙәттә, үлән һабағында йәки ҡыуаҡ Өҫтөндә ултыра. Һырты аҡ һипкелле ҡара-көрән, күҙҙәре аша ҡара-көрән һыҙыҡ үтә. Яурындарыңдағы һыҙыҡса, ҡойроҡ өҫтө һәм ҡорһағы аҡ. Түше һарғылт ерән. Инә ҡоштарҙың төҫтәре тоноғораҡ. Ҡарабаш шаҡылдаҡтан көрән башы, аҡ ҡаштары, ерән тамағы менән айырыла.
Тауышы көслө генә: «тси-шаҡ-шаҡ». Сырылдап һайрай
һирәк ҡыуаҡлы болонлоҡтарҙа йәшәй. Бөжәктәр менән туҡлана. Күсмә ҡош. Киң генә таралған. Ерҙә оялай, һар-ғылт ерән таплы 5—6 бөртөк йәшкелт зәңгәр төҫтәге йо¬мортҡаһы була.
Шаҡылдаҡ (урыҫ. луговой чекан).
_Uganda.jpg)
The whinchat (Saxicola rubetra) is a small migratory passerine bird breeding in Europe and western Asia and wintering in central Africa. At one time considered to be in the thrush family, Turdidae, it is now placed in the Old World flycatcher family, Muscicapidae. Both sexes have a strong supercilium, brownish upper parts mottled darker, a pale throat and breast, a pale buff to whitish belly, and a blackish tail with white bases to the outer tail feathers, but in the breeding season, the male has an orange-buff throat and breast.
The whinchat is a solitary species, favouring open grassy country with rough vegetation and scattered small shrubs. It perches in elevated locations ready to pounce on the insects and other small invertebrates that form its diet. The nest is built by the female on the ground in coarse vegetation, with a clutch of four to seven eggs being laid. The hen incubates the eggs for about thirteen days and then both parents feed the nestlings. Fledging takes place about eighteen days after hatching and the parents continue to feed the young for another fortnight. Moulting takes place in late summer before the migration southwards, and again on the wintering grounds in Africa before the migration northwards in spring. The whinchat is a common species with a wide range and the International Union for Conservation of Nature has classified it as being of "least concern".
This species represents a fairly basal divergence of the genus Saxicola. It retains the supercilium found in many Muscicapidae but lost in the more derived Saxicola species such as the European stonechat or African stonechat (S. torquatus).[3]
As with other species of Saxicola, it was formerly considered a member of the thrush family (Turdidae), but is now placed in the Old World flycatcher family Muscicapidae.[4] It, and similar thrush-like Muscicapidae species, are often called chats.
The English name is derived from whin, the common gorse and chat referring to the nature of its calls.[5][6] Its scientific name means "small rock-dweller", in reference to its habitat. Saxicola derives from Latin saxum ("rock") + incola ("dwelling"); rubetra is a Latin term for a small bird.[7][8] No subspecies are recognised.[9]
Very rarely, hybridisation occurs between the whinchat and the Siberian stonechat (Saxicola maurus), with a case being reported in Finland in 1997.[10] It has also been reported to hybridise with the European stonechat in western and southern Europe.[11]
The whinchat is a short-tailed bird, moving on the ground with small, rapid hops and frequently bobbing and flicking its wings and tail.[12] It is similar in size to its relative the European robin (Erithacus rubecula), being 12 to 14 cm (4.7 to 5.5 in) long and weighing 13 to 26 g (0.46 to 0.92 oz). Both sexes have brownish upperparts mottled darker, a buff throat and breast, a pale buff to whitish belly, and a blackish tail with white bases to the outer tail feathers.[7][9]
The male in breeding plumage has a blackish face mask almost encircled by a strong white supercilium and malar stripe, a bright orange-buff throat and breast, and small white wing patches on the greater coverts and inner median coverts. The female is duller overall, in particular having browner face mask, pale buffy-brown breast, and a buff supercilium and malar stripe, and smaller or no white wing patches. Males in immature and winter plumage are similar to females, except that adult males retain the white wing patches all year round.[7][13]
Though fairly similar to females and immatures of the European stonechat (S. rubicola), the whinchat can readily be distinguished by its conspicuous supercilium and whiter belly, and also in western Europe, by being paler overall than the western European stonechat subspecies S. rubicola hibernans. It also differs structurally in being slightly slimmer and less 'dumpy', and having longer wingtips (an adaptation to its long-distance migration). It is more easily confused with female or immature Siberian stonechat (S. maura), which (also being a long-distance migrant) shares the longer wingtips; however, Siberian stonechat can be distinguished by its conspicuous unmarked pale orange-buff rump (in whinchat, the rump is the same mottled brown colour as the back).[7]
Its main call is described as a hue-tac-tac, the 'tac' softer and less grating than that of the European stonechat; the call is used both for contact between birds and predator alarms. The male has a whistling, crackly but soft song used during the breeding season, consisting of a mixture of soft whistles, tacs and more grating sounds; it is often mimetic, including phrases from the songs of at least 12 other assorted bird species.[7] It sings from a fence, bush, tree or wire, or occasionally from the ground or in flight, between about April and July.[12] On the wintering grounds, it often gives alarm calls but only occasionally sings, being most likely to do so at the end of winter, when starting spring migration.[7]
The whinchat is a migratory species breeding in Europe and western Asia from Ireland and northern Portugal east to the Ob River basin near Novosibirsk, and from northern Norway south to central Spain, central Italy, northern Greece, and the Caucasus Mountains.[7]
Birds arrive on the breeding grounds between the end of April and mid-May, and depart between mid-August and mid-September (odd birds lingering to October). They winter primarily in tropical sub-Saharan Africa from Senegal east to Kenya and south to Zambia, arriving in western Africa at the start of the dry season in late September to November, and leaving between February and March. Small numbers also winter in northwestern Africa in Morocco, northern Algeria and Tunisia.[7] Available stopover sites are important for the successful migration of whinchat between Africa and Europe, where they face the barriers of the Sahara and Mediterranean Sea.[14] Vagrants have reached northwest of the breeding range to Iceland, west on migration to the Canary Islands and Cape Verde, and south of the wintering range to northern South Africa.[7]
During the breeding season in the UK, at the landscape-scale, whinchats favour habitats with high plant species richness and steeper slopes.[15] However, at the territory scale, low-elevation areas with a heterogeneous vegetation structure and high density of perches and tussocks are preferred.[16]
Whinchats wintering in Nigeria have a large breeding range that spreads across continental Europe indicating low connectivity, arising from wide migratory dispersal, with high mixing of breeding populations during the non-breeding season.[17] A lone vagrant was sighted for the first time in India by birder R. Mohammed Saleem during their Great Indian Bird Expedition SEEK2019 at Chambal National Park.[18]
The whinchat is a largely solitary bird though it may form small family groups in autumn.[12] It favours rough low vegetation habitats such as open rough pasture or similar minimally cultivated grassland with scattered small shrubs such as hawthorn (Crataegus monogyna), and bracken (Pteridium aquilinum) or heather (Calluna vulgaris) stands on rock-strewn ground. It also commonly inhabits new and clear-felled conifer plantations until the new tree crop is about five to six years old and a metre or two tall. It always needs at least a few perching points (shrubs, tall weeds, or fence posts) to scan from for food and for use as song posts.[7]
Breeding takes place in late April and May. The nest is built solely by the female, and is made of dried grasses and moss, and lined with hairs and fine bents. It is built on the ground, hidden in dense low vegetation, often at the foot of a bush.[12] The female lays and incubates a clutch of four to seven eggs which hatch after eleven to fourteen days. Both parents bring food to the young which leave the nest ten to fourteen days later, while still too young to fly. The chicks fledge at seventeen to nineteen days after hatching and remain largely dependent on the parents for a further two weeks.[7] Whinchats are short-lived, typically only surviving two years, to a maximum recorded of just over five years in the wild; breeding starts when birds are a year old.[8] Predators include weasels, stoats, and small raptors such as the merlin and nest predators such as crows and magpies. Nests are also lost due to agricultural operations such as silage cutting (the main factor in the species' decline in western Europe)[19] or trampling by livestock, and are sometimes parasitised by the common cuckoo.[7]
Whinchats are insectivorous, feeding largely (about 80–90%) on insects, but also consume a wide range of other invertebrates including spiders, small snails and worms. They also eat small amounts of fruit such as blackberries, primarily in autumn. The birds like to perch on elevated spots such as shrubs, from where they make sallies to catch insects, mostly taken off the ground, but also flying insects. While so perched, males in particular frequently flick their tail and sometimes their wings to show the white tail and wing flashes, for display or territorial communication signals to other whinchats.[7]
Adult whinchats have a single complex complete moult in late summer (late July onward) after breeding and mainly completed before southbound migration. Juveniles have a partial moult at the same time, growing new body feathering but retaining the flight feathers. All ages also have a partial moult in early spring on the wintering grounds before northbound migration.[7]
Fairly common across its wide range, the whinchat is classified as a species of "least concern" by the International Union for Conservation of Nature.[1] Some populations are however in serious decline, particularly in the west of its range in Britain, Ireland, France, Belgium, the Netherlands, Denmark, and Germany, primarily due to agricultural intensification. In Britain it is amber-listed with an unfavourable conservation status; it had all but disappeared from former lowland breeding areas in the south and east between surveys in 1968–72 and 1988–91, remaining common only in upland areas of the north and west where low-intensity livestock rearing is the main land use.[8][9][20] There has been a similar decline in Ireland, where it is now classified as "rare".[21]
Adult female Chemnitz, Germany adult female, Uganda The whinchat (Saxicola rubetra) is a small migratory passerine bird breeding in Europe and western Asia and wintering in central Africa. At one time considered to be in the thrush family, Turdidae, it is now placed in the Old World flycatcher family, Muscicapidae. Both sexes have a strong supercilium, brownish upper parts mottled darker, a pale throat and breast, a pale buff to whitish belly, and a blackish tail with white bases to the outer tail feathers, but in the breeding season, the male has an orange-buff throat and breast.
The whinchat is a solitary species, favouring open grassy country with rough vegetation and scattered small shrubs. It perches in elevated locations ready to pounce on the insects and other small invertebrates that form its diet. The nest is built by the female on the ground in coarse vegetation, with a clutch of four to seven eggs being laid. The hen incubates the eggs for about thirteen days and then both parents feed the nestlings. Fledging takes place about eighteen days after hatching and the parents continue to feed the young for another fortnight. Moulting takes place in late summer before the migration southwards, and again on the wintering grounds in Africa before the migration northwards in spring. The whinchat is a common species with a wide range and the International Union for Conservation of Nature has classified it as being of "least concern".
La Brungorĝulo, Brungorĝa saksikolo aŭ Rubetro (Saxicola rubetra) estas birdo el la Muŝkaptuledoj, iam konsiderata de la Turdedoj. La scienca nomo signifas "ruĝeca rokloĝanto", reference al sia habitato kaj suba koloro. Saxicola devenas el la latina saxum, roko + incola, loĝanto, dum rubetra estas latina por "ruĝeckolora" aŭ "ruĝecnuanca".
Ĝi estas birdo kun grando de ĉ. 13 cm, similgranda kun la Eŭropa Ruĝgorĝulo (Erithacus rubecula) ekzemple. Ĝi havas mallongan voston kaj brunajn suprajn partojn, kun iom pli flaveca pugo kaj tre videbla blanka okulstrio surokula kaj kun simila strio gorĝoflanke ne tiom markata, ĉar sube estas hela koloro. Ĉe la vostobazo troviĝas du blankaj makuloj. La kapo kaj dorsa flanko de la masklo estas malhelbrunaj kun malhela striado sur kiu malhela fono ege videblas la blankaj vizaĝostrioj; sur la malhela flugilo troviĝas blanka makulo. La gorĝo kaj la brusto estas rust-bruna kaj de tie devenas la nomo de la specio, kiu same povus esti ruĝbrustulo. La ventro estas blankeca.
La femalo estas pli pala kaj senkolora, la okulstrio estas flaveca, la flugila makulo estas malpli granda. Junuloj estas similaj. Sur la flugiloj de la birdidoj ne troviĝas makulo.
La brungorĝulo kantas plantopinte, mallonge. La masklo havas fajfan, krakan sed mildan kanton, konsiste ĉefe en la konata frazo fi-ĉak-ĉak, tipa de saksikoloj. En vintrejoj ili ofte alvokas sed rare kantas.[1]
Tiu palearktisa specio reprezentas iom da bazan diverĝon de la genro Saxicola. Ĝi pluhavas la pleziomorfan superokulan strion de multaj Muscikapedoj sed perdita -probable aŭtapomorfe- ĉe la plej antaŭenigitaj specioj de la genro Saxicola kiaj la Eŭropa saksikolo (S. rubicola) aŭ la Afrika saksikolo (S. torquatus).[2]
S. rubetra estas migranta insektomanĝanta specio kiu reproduktiĝas en malfermaj herbejoj, marĉoj, nekultivitaj kampoj ktp. en Eŭropo oriente ĝis ĉirkaŭ la Uraloj[3]. Grundo kun filikoj estas preferata habitato de tiu specio. Ili nestumas surgrunde inter herboj aŭ ĉe arbusta bazo. Tiu birdoj ŝatas ripozi sur altaj punktoj kiaj telefonfostoj, el kie ili eksaltas kapti flugantajn insektojn[1].
Ili vintrumas en norda subsahara Afriko; ili alvenas en Okcidenta Afriko komence de la seka sezono. Plumoŝanĝado okazas ne en vintrejoj, sed junuloj povas anstataŭigi siajn unuajn flugilplumojn antaŭ la unua migrado reen al la reproduktejoj.[1]
Ne nekomuna en sia ampleksa teritorio, la Brungorĝulo (Saxicola rubetra) estas klasita kiel Specio Malplej Zorgiga de la IUCN.[3]
La Brungorĝulo, Brungorĝa saksikolo aŭ Rubetro (Saxicola rubetra) estas birdo el la Muŝkaptuledoj, iam konsiderata de la Turdedoj. La scienca nomo signifas "ruĝeca rokloĝanto", reference al sia habitato kaj suba koloro. Saxicola devenas el la latina saxum, roko + incola, loĝanto, dum rubetra estas latina por "ruĝeckolora" aŭ "ruĝecnuanca".
La tarabilla norteña (Saxicola rubetra)[1] es una especie de ave paseriforme de la familia Muscicapidae propia de Eurasia y África. Es una especie migratoria insectívora que se reproduce en pastizales o herbazales no cultivados de Europa y el Asia paleártica occidental, y pasa el invierno en África. Anida en los carrizos.
La tarabilla es similar en talla al petirrojo europeo (Erithacus rubecula). Ambos sexos tienen la rabadilla amarillenta y la cola blanca con una banda terminal negra. El macho en verano tiene las partes superiores parduzcas, la garganta anteada, los lados de la cabeza negruzcos. Tiene una lista superciliar intensamente blanca. Tiene parches blancos en las alas. La hembra tiene los lados de la cabeza castaños, la ceja anteada y sin parches blancos en las alas.
El macho tiene un canto silvado crepitante. Su llamado es un sonido "chac" típico de tarabilla o un chiflido suave.
Esta especie representa una divergencia bastante basal del género Saxicola (Wink et al. 2002).
Su etimología proviene es latina: Saxicola significa «morador de las rocas», de la palabra saxum, "roca" + incola, "quien habita en un lugar"; y rubetra, latín por "rojiza".
La tarabilla norteña (Saxicola rubetra) es una especie de ave paseriforme de la familia Muscicapidae propia de Eurasia y África. Es una especie migratoria insectívora que se reproduce en pastizales o herbazales no cultivados de Europa y el Asia paleártica occidental, y pasa el invierno en África. Anida en los carrizos.
La tarabilla es similar en talla al petirrojo europeo (Erithacus rubecula). Ambos sexos tienen la rabadilla amarillenta y la cola blanca con una banda terminal negra. El macho en verano tiene las partes superiores parduzcas, la garganta anteada, los lados de la cabeza negruzcos. Tiene una lista superciliar intensamente blanca. Tiene parches blancos en las alas. La hembra tiene los lados de la cabeza castaños, la ceja anteada y sin parches blancos en las alas.
El macho tiene un canto silvado crepitante. Su llamado es un sonido "chac" típico de tarabilla o un chiflido suave.
Esta especie representa una divergencia bastante basal del género Saxicola (Wink et al. 2002).
Su etimología proviene es latina: Saxicola significa «morador de las rocas», de la palabra saxum, "roca" + incola, "quien habita en un lugar"; y rubetra, latín por "rojiza".
Kadakatäks (Saxicola rubetra) on linnuliik rästaslaste sugukonna täksi perekonnast.
Kadakatäks pesitseb Euroopas ja Aasias ning talvitub Aafrikas. Eestis on kadakatäks rohkearvuline haudelind, tema pesitsusaegne arvukus on viimase hinnangu järgi 300 000 – 400 000 paari [1].
Kadakatäksi kehapikkus on 12–14 cm ja kaal 13–26 g. Linnu ülapool on tumepruun, rind ja kurgualune on oranžikad. Isaslinnul on lai valge kulmutriip ja peenem valge vööt alapõsel.
Kadakatäks (Saxicola rubetra) on linnuliik rästaslaste sugukonna täksi perekonnast.
Pitxartxar nabarra (Saxicola rubetra) muscicapidae familiako hegazti paseriformea da, Europan eta mendebaldeko Asian bizi dena[1].
Bizkarraldea, begiazpiak, hegoak eta isatsaren gaina arre ilunak, eta papoa eta sabelaldea zurixkak dituena. Pitxartxar burubeltzaren lurralde bertsuetan bizi da, eta habia egiteko eta jateko ere haren ohitura berak ditu.[2]
Artikulu hau biologiari buruzko zirriborroa da. Wikipedia lagun dezakezu edukia osatuz. Pitxartxar nabarra (Saxicola rubetra) muscicapidae familiako hegazti paseriformea da, Europan eta mendebaldeko Asian bizi dena.
Bizkarraldea, begiazpiak, hegoak eta isatsaren gaina arre ilunak, eta papoa eta sabelaldea zurixkak dituena. Pitxartxar burubeltzaren lurralde bertsuetan bizi da, eta habia egiteko eta jateko ere haren ohitura berak ditu.
Pensastasku (Saxicola rubetra) on punarinnan kokoinen lintu.
Rinta ja vatsa ovat oranssinpunaiset,niillä on mustat selvärajaiset valkoreunaiset läikät silmien ympärillä (ikään kuin aurinkolasit); selkäpuoli on ruskean, mustan ja valkean kirjava. Koiraalla on valkeat läikät siivissä. Pyrstössä on selkeä valkea kuvio. Nuori lintu muistuttaa naarasta. Syksyisiä lintuja on varottava sekoittamasta mustapäätaskuun.
Pituus 12–14 cm, paino 15–18 g. Koiras on hieman kookkaampi.
Laulu on lyhyt, kuuluva viserrys. Jotkut koiraat ovat taitavia laulajia, jotka liittävät visertelyyn toisten lintulajien matkintoja. Alkukesällä laulaa myös yöllä. Varoitusääni on iskevä ”hyi-tek-tek”.
Vanhojen pensastaskujen sulkasato alkaa heinäkuun toisella viikolla ja päättyy syyskuun alussa. Sen kesto on keskimäärin 54 päivää. Nuoret sulkivat osan ruumiinhöyhenistään heinä–elokuussa.
Vanhin suomalainen rengastettu pensastasku on ollut 5 vuotta 2 kuukautta 23 päivää vanha. Se on samalla Euroopan vanhin pensastasku.
Pensastasku pesii Euroopassa ja Aasiassa, ja talvehtii Afrikassa. Suomessa se pesii koko maassa. Pesimäkantamme suuruus on noin ½ miljoonaa paria. Euroopassa pesii 2–3 miljoonaa paria, joista Britteinsaarilla 15 000 – 20 000 paria.
Kevään ensimmäiset pensastaskut saapuvat Vapun maissa, pääjoukot pari viikkoa myöhemmin. Syysmuutto alkaa elokuun alkupuolella ja päättyy syyskuun lopulla.
Avomaiden lintu. Yleinen jokivarsiniityillä, joutomailla, peltoaukeiden valtaojien varsilla, laitumilla, avosoilla ja hakkuuaukoissa. Viihtyäkseen vaatii laajan aukean, jolloin useampi pari saattaa pesiä lähekkäin. Ei tavallisesti pesi pienillä metsäpelloilla. Muuttoaikoina kaikenlaisilla avomailla, myös ulkosaaristossa, missä se ei pesi.
Pesänrakennus alkaa Etelä-Suomessa toukokuun puolivälissä. Takatalven sattuessa pesintä voi viivästyä viikollakin. Naaras munii 4–8, keskimäärin 6, sinivihreätä munaa korsista ja ruohoista valmistettuun pesään, maahan. Pesä on usein ojanpenkassa tai mättään kupeessa, ja lähes aina hyvin piilotettu. Pesinnän loppuvaiheessa sinne johtaa selvä polku. Naaras hautoo munia 12–14 vrk. Poikaset kuoriutuvat vuorokauden sisällä. Molemmat emot ruokkivat poikasia n. 2 viikkoa. Ne lähtevät maastoon lentokyvyttöminä ja emot huolehtivat niistä vielä pari viikkoa. Pesii vain kerran kesässä.
Selkärangattomat, kuten kovakuoriaiset, muurahaiset, heinäsirkat, perhoset, toukat ja hämähäkit.
Pensastasku (Saxicola rubetra) on punarinnan kokoinen lintu.
Saxicola rubetra
Le Tarier des prés (Saxicola rubetra) est une espèce paléarctique migratrice de passereaux insectivores appartenant à la famille des Muscicapidae.
Il était autrefois commun et typique des milieux prairiaux biodiversifiés de basse-montagne et aussi de plaine (mais alors principalement en zone alluviale riche en prairies naturelles et pâturages[1],[2], y compris légèrement bocagers[3] ou les prés de fauche situés en zone inondable[4]). Aujourd'hui, en 2021, le tarier des près est une des espèces d'oiseaux qui a connu le plus fort déclin en France depuis 2001 : ses effectifs ont chuté de 60 %[5].
Dans les inventaires naturalistes, cet oiseau est considéré comme bioindicateur de la qualité des prairies naturelles ou semi-naturelles et en particulier de leur diversité floristique et entomologique[6],[7]. Pour cette raison il est aussi un indicateur de qualité ou de réussite de certaines mesures compensatoires et/ou de certains programmes agri-environnementaux[8]
C'est un oiseau migrateur qui niche en Europe et en Asie occidentale, et qui hiverne en Afrique (en milieux ouverts, cultivés ou non tels que respectivement savane, jachères et champs de manioc, coton, etc.)[9],[10],[11].
Il mesure de 12 à 14 cm de long pour un poids de 13 à 26 g. Les deux sexes ont le dos beige taché de brun, la gorge et la poitrine chamois, un ventre chamois pâle à blanc, une queue noire avec du blanc à la base des plumes externes.
Le mâle en plumage nuptial a un masque noir sur la face, presque entièrement entouré par un sourcil et une bande malaire blanche, une gorge et une poitrine orange et de petites taches blanches sur les ailes. La femelle est plus terne avec un masque facial brun, une poitrine chamois pâle, un sourcil et une bande malaire beige et pas ou quelques petites taches blanches sur les ailes. Les jeunes mâles en plumage d'hiver sont semblables aux femelles sauf qu'ils ont toute l'année des taches blanches sur les ailes.
En Afrique cette espèce se contente de milieux à faible diversité botanique, dont des zones surpâturées parfois (mais encore riches en insectes), alors qu'arrivé en Europe pour la reproduction, il recherche des milieux à biodiversité systématiquement plus élevée[11]. En hivernage l'espèce semble territoriale, mais rarement agressive, elle n'hésite pas à "coloniser" un milieu plus favorable à proximité de son territoire (ex parcelle de savane arborée dense récemment ouverte pour l'agriculture[11]). Selon Dejaifve (1994), il passe l'essentiel de la journée sur un perchoir attitré où il guette les insectes, et en termes de chasse « il est plus actif tôt le matin et peu avant la nuit, même s'il continue de s'alimenter par les fortes chaleurs de l'après-midi (plus de 50 °C au soleil) »[11] ; il se nourrit rarement au sol et il adopte un comportement de type gobe-mouche au moment des éclosions massives qui suivent les pluies[11]. Durant l'hivernage, il ne chante que très rarement mais le mâle comme la femelle émet le même cri d'alarme qu'en Europe : « tectec » « fiu-tec-tec »[11].
Les mâles quittent l'Afrique un peu plus tôt que les femelles[11].
Les groupes d'oiseaux quittent leurs zones africaines d'hivernage par groupes locaux, à partir de tâches écopaysagères[11].
L'état de ses populations de cette espèce n'est pas exhaustivement connu, et il n'est pas officiellement classé parmi les espèces menacées par l'IUCN, mais cette espèce est depuis quelques décennies en déclin rapide sur toute son aire naturelle de répartition[12], dont en France (ex « régression de 90 % en vingt ans » en Alsace[13] où il était autrefois commun, typique des plaines alluviales enherbées).
Les causes de sa régression sont multiples. Une publication de 2012 conclut que les causes de la régression de l’espèce ne sont pas à rechercher en Afrique ou sur le trajet de migration, mais en Europe dans les zones de reproduction[12]. Parmi les causes identifiées figurent la régression générale des insectes et de ses habitats naturels et semi-naturels[14],[15], avec notamment le remplacement des prairies par des peupleraies[16]. On a aussi récemment (2003) montré que des « pratiques herbagères intensives » ont un effet négatif sur le taux et succès de reproduction de l'espèce[17]. Les jachères n'existent pratiquement plus et une étude de 3 ans basée sur un suivi de 26 sites de reproduction et 19,5 territoires de reproduction en zone herbagère (collines d'Auvergne) a révélé un taux très élevé d'échec de reproduction (77 % de couvées en échec), « principalement en raison de récoltes précoces » (72 % des premières couvées sont détruites par une fauche précoce entre mi-mai et mi-juin, et seules 17 % de la première couvée était en moyenne couronnée de succès)[17]. 50 % des couples suivis ont tenté une seconde couvée dans la zone étudiée, mais 63 % des oisillons seront détruits par la seconde fauche faite fin juillet-début août (Le taux de réussite des couvées de remplacement est faible (37 %) mais néanmoins le double de celui des premières couvées)[17]. À la suite notamment de la vague de remembrement des années 1970-1980 et au développement de l'élevage hors sol, ses habitats sont devenus relictuels[15].
Comme de nombreuses espèces d'insectivores, il choisit un territoire, et il collecte de préférence les insectes les plus proches en revenant régulièrement à son point de départ (le nid en période de nidification). Si on lui offre (expérimentalement) une source de nourriture plus proche, il va la préférer et il semble toujours sélectionner la nourriture qui lui coûte moins de temps et d'énergie à rechercher ; la quantité et la qualité nutritive des insectes de son habitat sont deux éléments importants pour sa survie[18].
Restaurer des prairies fleuries riches en insectes et un réseau d'habitats enherbés et ouverts favorables pourrait aider l'espèce à se reproduire[19], mais à condition qu'il n'y ait pas de fauches précoces, et il faut aussi que ces habitats restent relativement oligotrophes ; une autre étude a en effet montré que comme le Tarier pâtre, le Tarier des prés n'est pas tolérant vis-à-vis des fertilisations moyennes et fortes « puisqu'aucun nid n'est retrouvé dans les prairies ayant reçu plus de 60 kg d'azote/ha »[20].
Cette espèce est aujourd'hui mieux connue en zone alluviale de plaine, où elle trouve des milieux qui l'attirent inexorablement au printemps, mais son taux de reproduction y est devenu dramatiquement bas en raison de la rareté des zones non fauchées ou de fauche tardive. Ces territoires pourraient être des zones puits au sens de la théorie source-puits, et des pièges écologiques. Certains auteurs plaident donc pour une meilleure protection des populations d'altitude[21].
Elle pourrait bénéficier des jachères ou de certaines friches, mais la taille de la parcelle enfrichée a aussi une importance ; une étude ayant porté sur 400 hectares de champs arables abandonnées (94 camps de 0,1 à 83,5 ha) dans une zone d'agriculture intensive (54,8 km2 de la plaine polonaise de Wrocław SW Pologne). 101 territoires de tariers des prés y ont été inventoriés; tous dans des champs de culture abandonnés où se trouvait une couche de plantes vivaces sèches de l'année précédente bien développée (Tanacetum vulgare, Artemisia vulgaris, Solidago sp.). 60 % des 94 champs inventoriés étaient occupés par des tariers ; la probabilité de présence de l'oiseau était étroitement liée à la taille de la parcelle : seule la moitié des champs de moins de 1,8 ha était occupée alors que tous ceux de plus de 13 ha l'étaient. Des mâles célibataires occupaient 37,6 % des champs étudiés et ces champs étaient les plus petits. L'un des champs abandonnés contenait 14 territoires de tariers des prés et trente-trois n'en contenaient qu'un seul. La densité des territoires des tariers des prés était corrélée négativement avec la taille d'un champ abandonné.
Saxicola rubetra
Le Tarier des prés (Saxicola rubetra) est une espèce paléarctique migratrice de passereaux insectivores appartenant à la famille des Muscicapidae.
Il était autrefois commun et typique des milieux prairiaux biodiversifiés de basse-montagne et aussi de plaine (mais alors principalement en zone alluviale riche en prairies naturelles et pâturages,, y compris légèrement bocagers ou les prés de fauche situés en zone inondable). Aujourd'hui, en 2021, le tarier des près est une des espèces d'oiseaux qui a connu le plus fort déclin en France depuis 2001 : ses effectifs ont chuté de 60 %.
Dans les inventaires naturalistes, cet oiseau est considéré comme bioindicateur de la qualité des prairies naturelles ou semi-naturelles et en particulier de leur diversité floristique et entomologique,. Pour cette raison il est aussi un indicateur de qualité ou de réussite de certaines mesures compensatoires et/ou de certains programmes agri-environnementaux
C'est un oiseau migrateur qui niche en Europe et en Asie occidentale, et qui hiverne en Afrique (en milieux ouverts, cultivés ou non tels que respectivement savane, jachères et champs de manioc, coton, etc.),,.
Éan de chlann ar leith de na smólaigh, dúchasach don Eoraip, tuaisceart na hAfraice is iarthar na hÁise. A uachtar breac is a íochtar bánghnéitheach, le líne éadrom mala. Áitríonn sé móinteach is féarach.
Is síol ainmhí é an t-alt seo. Cuir leis, chun cuidiú leis an Vicipéid.
O chasco rabipinto,[1] chasco do norte ou chasca colipinta[Cómpre referencia] (Saxicola rubetra)[2] é unha pequena ave paseriforme membro da familia Muscicapidae, dos papamoscas do Vello Mundo, que antes era incluída en Turdidae. É unha especie migratoria insectívora que se reproduce en ásperas leiras de pasto ou campóns similares non cultivados en Europa e Asia. Aniña en canavais. Todas as poboacións da especie invernan en África.
A chasca é similar en talle ao paporroibo europeo (Erithacus rubecula). Ambos os dous sexos da especie teñen a rabadilla amarelada e a cola branca cunha banda terminal negra. O macho no verán ten as partes superiores pardas, a garganta anteada e os lados da cabeza ennegrecidos. Ten unha lista superciliar intensamente branca. Ten parches brancos nas ás. A femia ten os lados da cabeza castaños, a cella anteada e non ten os parches brancos nas ás.
O macho ten un canto crepitante. Chama facendo o "chac" típico da chasca ou cun chío suave.
Esta especie representa unha diverxencia bastante basal do xénero Saxicola (Wink et al. 2002).
O chasco rabipinto, chasco do norte ou chasca colipinta[Cómpre referencia] (Saxicola rubetra) é unha pequena ave paseriforme membro da familia Muscicapidae, dos papamoscas do Vello Mundo, que antes era incluída en Turdidae. É unha especie migratoria insectívora que se reproduce en ásperas leiras de pasto ou campóns similares non cultivados en Europa e Asia. Aniña en canavais. Todas as poboacións da especie invernan en África.
A chasca é similar en talle ao paporroibo europeo (Erithacus rubecula). Ambos os dous sexos da especie teñen a rabadilla amarelada e a cola branca cunha banda terminal negra. O macho no verán ten as partes superiores pardas, a garganta anteada e os lados da cabeza ennegrecidos. Ten unha lista superciliar intensamente branca. Ten parches brancos nas ás. A femia ten os lados da cabeza castaños, a cella anteada e non ten os parches brancos nas ás.
O macho ten un canto crepitante. Chama facendo o "chac" típico da chasca ou cun chío suave.
Esta especie representa unha diverxencia bastante basal do xénero Saxicola (Wink et al. 2002).
Lo stiaccino (Saxicola rubetra (Linnaeus, 1758)) è un uccello passeriforme della famiglia dei Muscicapidi.[2]
La taglia di questo insettivoro è abbastanza piccola, 12 cm di lunghezza e 18 g di peso medio. Il dimorfismo sessuale è caratterizzato dall'assenza di nero sul capo della femmina e dal petto meno rossiccio. Per il resto la taglia è I colori sono abbastanza simili: dorso, ali e coda di colore bruno e nero, ventre, sopraccigli e qualche remigante bianchi.
Lo stiaccino caccia catturando le prede spesso in volo. De la vegetazione è rada, caccia anche sui prati ed i campi, come fanno uccelli insettivori di taglia più grande.
Nidifica da maggio a luglio, depone fino a sei uova di colore azzurro.
Lo si incontra in tutta Europa e buona parte di Asia ed Africa; in Italia è visibile nelle zone montagnose, come le Alpi e l'Appennino, dovunque ci siano habitat con vegetazione sparsa, praterie naturali, brughiere.
Lo stiaccino (Saxicola rubetra (Linnaeus, 1758)) è un uccello passeriforme della famiglia dei Muscicapidi.
Kiauliukė (lot. Saxicola rubetra, angl. Whinchat, vok. Braunkehlchen) – musinukinių (Muscicapidae) šeimos žvirblinis paukštis.
Anksčiau buvo priskiriama strazdinių (Turdidae) šeimai. Skiriamasis požymis – baltas uodegos pamatas, balti antakiai ir baltos dėmės sparnuose. Nugarinė pusė juodai ruda, plunksnų kraštai rusvi ir pilkšvi. Sparnai juosvi su dviem baltais ploteliais. Pasmakrė balta. Gerklė, pagurklis ir šonai ryškiai rudi. Patelė blankesnių spalvų negu patinas.
Lietuvoje dažna. Aptinkama balandžio – rugsėjo mėn. Gyvena laukuose, pelkėse. Tupi ant aukštų žolių, sausų krūmų šakų. Susijaudinus kilnoja uodegą, išsigandusi šaukia „dju-tek-tek“. Lizdą suka ant žemės, dažniausiai krūme ar po žolių kupstu. Deda 5-7 kiaušinius, kurie mėlynai žalsvos spalvos ir kartais su dėmėlėmis. Peri 13 dienų. Išsiritę jaunikliai lizdą palieka po 12 dienų. Išveda vieną vadą.
Kiauliukė (lot. Saxicola rubetra, angl. Whinchat, vok. Braunkehlchen) – musinukinių (Muscicapidae) šeimos žvirblinis paukštis.
Anksčiau buvo priskiriama strazdinių (Turdidae) šeimai. Skiriamasis požymis – baltas uodegos pamatas, balti antakiai ir baltos dėmės sparnuose. Nugarinė pusė juodai ruda, plunksnų kraštai rusvi ir pilkšvi. Sparnai juosvi su dviem baltais ploteliais. Pasmakrė balta. Gerklė, pagurklis ir šonai ryškiai rudi. Patelė blankesnių spalvų negu patinas.
Lietuvoje dažna. Aptinkama balandžio – rugsėjo mėn. Gyvena laukuose, pelkėse. Tupi ant aukštų žolių, sausų krūmų šakų. Susijaudinus kilnoja uodegą, išsigandusi šaukia „dju-tek-tek“. Lizdą suka ant žemės, dažniausiai krūme ar po žolių kupstu. Deda 5-7 kiaušinius, kurie mėlynai žalsvos spalvos ir kartais su dėmėlėmis. Peri 13 dienų. Išsiritę jaunikliai lizdą palieka po 12 dienų. Išveda vieną vadą.
Lukstu čakstīte (Saxicola rubetra) ir maza auguma mušķērāju dzimtas (Muscicapidae) dziedātājputns, kas ligzdo gandrīz visā Eiropā (izņemot Islandi) un Āzijas rietumos, bet ziemo Āfrikas centrālajā daļā.[1] Ģeogrāfisko variāciju nav.[2]
Lukstu čakstīte ir gājputns, kas ligzo Eiropā, sākot ar Īriju ziemeļrietumos un Portugāles ziemeļiem dienvidrietumos, areālam austrumu virzienā plešoties līdz Rietumsibīrijai (Obas upes baseinam Novosibirskas tuvumā). Ziemeļu virzienā areāls sniedzas līdz Norvēģijas ziemeļiem, bet dienvidu virzienā sasniedz Spānijas un Itālijas centrālo daļu, Grieķijas ziemeļus, Tuvos Austrumus, Aizkaukāzu un Irānas ziemeļrietumus.[3][4]
Ziemo Āfrikā uz dienvidiem no Sahāras, no Senegālas austrumiem līdz Kenijai (austrumu virzienā) un līdz Zambijai (dienvidu virzienā).[3][4] Pārvietojas uz Āfrikas rietumiem, uzsākoties sausajai sezonai (septembrī vai novembrī). Neliela daļa populācijas ziemo Ziemeļāfrikas rietumos (Marokā, Alžīrijas ziemeļos un Tunisijā). Klejojošie putni reizēm sasniedz Islandi, Kanāriju salas, Kaboverdi un Dienvidāfriku.[4]
Lukstu čakstīte Latvijā ir parasta un izplatīta ligzdotāja, kā arī caurceļotāja. Rudenī aizceļo uz ziemošanas vietām Āfrikā, taču ir bijis viens novērojums decembrī.[3]
Lukstu čakstīte ir neliels, slaids dziedātājputns ar īsu asti. Tas uz zemes pārvietojas ar ātriem, sīkiem lēcieniem, ik pa laikam purinot un skurinot spārnus un asti.[5] Augumā līdzīgs sarkanrīklītei. Ķermeņa garums 12—14 cm, spārnu plētums 21—24 cm, svars 13—26 g.[4][6][7][8]
Abiem dzimumiem ir labi saskatāmas, gaišas "uzacis", ķermeņa augšpusē ir tumši brūns, raibumots apspalvojums, pazode un krūtis gaiši brūnas un bāli dzeltens vai gandrīz balts vēders. Aste melna, bet malējām spalvām ir balta pamatne.[4][9]
Ligzdošanas sezonas laikā tēviņa pakakle un krūtis kļūst oranži brūnas. Arī tā seja kļūst tumša, gandrīz melna, tajā koši izceļas baltās uzacis un vaigu kontūras joslas. Uz spārniem ir neliels, balts spogulis. Mātīte kopumā ir pelēcīgāka, tās seja brūna, krūtis pelēkbrūnas, arī uzacis un vaigu kontūras ir nevis baltas, bet gaiši pelēkbrūnas. Spārnu spogulis mazāks vai tā nav vispār. Tēviņi ārpus vairošanās sezonas un jaunie putni izskatās līdzīgi mātītēm. Vienīgi pieaugušajiem tēviņiem uz spārniem visu gadu saglabājas baltais spogulis.[4][10]
Lukstu čakstītes ligzdošanas areālā ierodas laikā no aprīļa beigām līdz maija vidum, bet pamet to laikā no augusta vidus līdz septembra vidum. Daži īpatņi uzkavējas pat līdz oktobrim. Ziemo galvenokārt tropiskajā Subsahāras Āfrikā. Ceļojumu uz ligzdošanas areālu uzsāk laikā no februāra līdz martam.[4] Migrācija notiek nakts laikā.[7] Pieaugušie putni reizi gadā, vasaras beigās pēc ligzdošanas, maina apspalvojumu, bet pēc tam uzsāk migrācijas ceļojumu. Jaunie putni tajā pašā laikā spalvas maina tikai daļēji, saglabājot lidspalvas.[4]
Galvenokārt uzturas paugurainās vietās ar bagātīgu, bet zemu veģetāciju un iespējām no kāda paaugstinājuma (neliela koka zariem vai augstāka auga cera) labi pārredzēt apkārtni.[11] Tās var būt ganības, pļavas ar reti augošiem, nelieliem krūmiem. Sastopama arī jaunās, retinātās skujkoku audzēs, kas nav vecākas par 5—6 gadiem un kurās koku augstums nav lielāks par 1—2 metriem.[4] Lukstu čakstīte kopumā ir vienpatis, bet rudenī uzturas nelielos ģimenes baros.[5] Sēžot savā novērošanas postenī uz kāda augstāka auga čakstītei, īpaši tēviņiem, ir raksturīgi atvērt un aizvērt asti, līdzīgi kā vēdekli, reizēm arī spārnus, demonstrējot to baltos spoguļus. Tādējādi tēviņš signalizē pārējiem tēviņiem par aizņemtu teritoriju.[4]
Lukstu čakstīte ir kukaiņēdājs un galvenokārt (apmēram 80—90%) barojas ar kukaiņiem, bet barojas arī ar citiem bezmugurkaulniekiem, piemēram, zirnekļiem, nelieliem gliemežiem un tārpiem. Rudenī barojas arī ar ogām, piemēram, mellenām. Lukstu čakstīte mēdz vērot apkārtni no kāda paaugstinājuma un, līdzko kukainis ir pamanīts, to noķer. Visbiežāk kukaiņi tiek uzlasīti no zemes, bet lukstu čakstīte ķer arī lidojošos kukaiņus.[4]
Ligzdu būvē mātīte, izmantojot sausu zāli un sūnas, no iekšpuses tā izklāta ar dzīvnieku vilnu un ļoti smalkām smilgām. Tā atrodas uz zemes, noslēpta biezi augošā, bet zemā pļavas zālē. Ļoti bieži tā atrodas zem krūma zariem.[5] Dējumā ir 4—7 olas. Inkubācijas periods ilgst 11—14 dienas, perē tikai mātīte. Par mazuļiem rūpējas abi vecāki. Jaunie putni ligzdu pamet 10—14 dienu vecumā, bet lidot tie sāk 17—19 dienu vecumā. Vecāki turpina jaunos putnus barot vēl papildu divas nedēļas.[4][7] Lukstu čakstītei ir ļoti īss mūžs, tā parasti dzīvo apmēram divus gadus, bet daži īpatņi sasniedz 5 gadus. Dzimumbriedumu lukstu čakstīte sasniedz gada vecumā.[12]
Lukstu čakstītes galvenie dabīgie ienaidnieki ir zebiekste, sermulis un neliela auguma plēsīgie putni, piemēram, purva piekūns, kā arī ligzdas un dējumus mēdz izpostīt vārnas un žagatas. Lukstu čakstītes mazuļus bieži nogalina siena pļaušanas un savākšanas tehnika (galvenais iemesls populācijas samazinājumam Eiropā[13]) vai liellopi, kas ganoties uzkāpj uz ligzdas. Reizēm lukstu čakstītes ligzdā savu olu atstāj dzeguze.[4]
Lukstu čakstīte (Saxicola rubetra) ir maza auguma mušķērāju dzimtas (Muscicapidae) dziedātājputns, kas ligzdo gandrīz visā Eiropā (izņemot Islandi) un Āzijas rietumos, bet ziemo Āfrikas centrālajā daļā. Ģeogrāfisko variāciju nav.
Het paapje (Saxicola rubetra) is een kleine zangvogel, die vroeger werd ingedeeld bij de familie van de lijsterachtigen, Turdidae. Volgens de huidige inzichten behoort de vogel tot onderfamilie van de saxicolinae en de familie van de vliegenvangers (van de Oude Wereld), Muscicapidae. Het paapje is nauw verwant met de roodborsttapuit (Saxicola torquata).
De wetenschappelijke, Latijnse, naam van het paapje betekent roodachtige bewoner van rotsen.
De vogel is 12 tot 14 cm lang. Het is een bruingestreept vogeltje met een lichte borst. Het mannetje is in het broedseizoen wat contrastrijkerr getekend, donker van boven, met een masker rond het oog en een roodachtige borst. Zowel mannetje als vrouwtje hebben een duidelijke, brede, roomkleurige wenkbrauwstreep. Paapjes komen tijdens het broedseizoen in vrijwel heel Europa voor. Het is een typische Europese soort want 94% van alle paapjes over de wereld komen daar voor.
Het voedsel bestaat uit insecten, larven, wormen, rupsen, vlinders, slakjes en spinnen.
Het legsel bestaat uit vijf of zes blauwe tot donker blauwgroene eieren met roestbruine stipjes. De vogel broedt tweemaal per jaar.
Het paapje was voor 1940 nog een vrij algemene vogel van het agrarische landschap en in de duinstreek en de Waddeneilanden. Sinds 1945 is de vogel geleidelijk in aantal achteruitgegaan, vooral in het cultuurlandschap, waaruit hij nu geheel verdwenen is. Rondom 1960 waren er mogelijk nog drie tot vierduizend broedparen.[2] Volgens SOVON daalde het aantal broedparen in de periode 1990-2007 en broedden er in 2007 nog ongeveer 600 paar in Nederland.[3] In Vlaanderen wordt de soort sinds 2014 als uitgestorven beschouwd door het INBO.[4]
De soort is in 2016 als bedreigd op de Nederlandse Rode Lijst gezet. De soort staat als ernstig bedreigd op de Vlaamse Rode Lijst. Internationaal lijkt de situatie minder ernstig want het paapje prijkt nog als niet bedreigd op de internationale Rode Lijst van de IUCN.[1]
Mediabestanden die bij dit onderwerp horen, zijn te vinden op de pagina Saxicola rubetra op Wikimedia Commons. 
Nederlandstalige Wikisource.Het paapje (Saxicola rubetra) is een kleine zangvogel, die vroeger werd ingedeeld bij de familie van de lijsterachtigen, Turdidae. Volgens de huidige inzichten behoort de vogel tot onderfamilie van de saxicolinae en de familie van de vliegenvangers (van de Oude Wereld), Muscicapidae. Het paapje is nauw verwant met de roodborsttapuit (Saxicola torquata).
De wetenschappelijke, Latijnse, naam van het paapje betekent roodachtige bewoner van rotsen.
Buskskvett (vitskapeleg namn Saxicola rubetra) er ein flugesnappar.
Buskskvetten er brunspraglete med ein gulaktig overgump og kvit stjert med eit svart band i enden. Hannen er rustfarga eller oransje framme frå undersida av nebben og ned til midt på brystet. Buskskvetten er klart mindre enn steinskvetten. Den samanlagde vengen er berre 75 mm lang. Totallengda er 12,5 cm, vengespennet 21-24 cm. Eit godt kjennemerke som skil buskskvetten frå steinskvetten er at på denne har overgumpen same farge som ryggen. Buskskvetten sit på ein karakteristisk måte på utkiksposten sin. Kroppen er oppreist, enten fuglen sit på ein gjerdestaur eller i ein loddrett kvist med føtene i ulik høgd. Buskskvetten er livleg, med sprettande rørsler, og let høyre frå seg eit smekkande pip. Songen er reinare og meir vekslande enn steinskvetten sin og inneheld ofte hermestrofer.
Det rår ikkje semje om kva for ei fuglefamilie buskskvettslekta høyrer til. Tidlegare vart denne slekta plassert i familien trastefuglar (Turdidae), men i dag vil mange plassere slekta i familien flugesnapparar (Muscicapidae). Arten vert ikkje delt opp i ulike geografiske underartar.
Buskskvetten er ganske vanleg i heile Europa så langt nord som til midtre delar av Norden, og går austover inn i vestlege delar av Asia.
Vanleg hekkefugl i Sør-Noreg, fåtalig i Troms og Finnmark. Fuglen held til i ope landskap, og trivst aller best der det er fuktige enger og myrområde med busker og høg urtevegetasjon. Fuglen går opp i bjørkebeltet. Buskskvettane reiser frå landet i august-september og reiser til Afrika sør for Sahara. Dei kjem attende til Sør-Noreg i byrjinga av mai, to-tre veker seinare kjem dei til Nord-Noreg.
Fuglen et framfor alt smådyr, til eksempel insekt og små sniglar. Buskskvetten finn maten på låge vekstar, i blant også nede på marka eller i lufta.
Buskskvetten i eit godt gøymd reir på marka under ei busk eller i tett vegetasjon. Reiret vert laga av plantedelar fora med fine strå og hår. I Sør-Noreg legg hoa 5-7 grønblå egg i slutten av mai eller først i juni. I Nord-Noreg vert egga lagde i første halvdel av juni. Hoa rugar egga i 12-14 dagar. Deretter vert ungane fora i 14 dagar før dei flyg ut av reiret. Ungane flyg dårleg i starten og held seg på marka. Buskskvetten held seg på eit lite område i hekketida og flyg sjeldan meir enn 150 meter når han leiter etter mat til ungane.
Wikimedia Commons har multimedia som gjeld: Buskskvett Buskskvett (vitskapeleg namn Saxicola rubetra) er ein flugesnappar.
Buskskvett (Saxicola rubetra) er en art i fluesnapperfamilien. Arten er en langdistansetrekkfugl.
Buskskvetten er brunspraglete med en gulaktig overgump og kvit stjert med et svart band i enden. Hannen er rustfarga eller oransje framme fra undersida av nebbet og ned til midt på brystet. Buskskvetten er klart mindre enn steinskvetten. Totallengda er 12,5 cm, vingespennet 21-24 cm. Et godt kjennemerke som skiller buskskvetten fra steinskvetten er at på denne har overgumpen samme farge som ryggen. Buskskvetten sitter på en karakteristisk måte på utkikksposten sin. Kroppen er oppreist, enten fuglen sitter på en gjerdestaur eller i en loddrett kvist med føttene i ulik høyde. Buskskvetten er livlig, med sprettende rørsler, og lar høre fra seg et smekkende pip. Sangen er renere og mer vekslende enn steinskvetten sin og inneholder ofte hermestrofer.
Buskskvetten er ganske vanlig i hele Europa så langt nord som til midtre deler av Norden, og går østover inn i vestlige deler av Asia.
Vanlig hekkefugl i Sør-Norge, fåtallig i Troms og Finnmark. Fuglen holder til i åpent landskap, og trives aller best der det er fuktige enger og myrområde med busker og høy urtevegetasjon. Fuglen går opp i bjørkebeltet. Buskskvettene reiser fra landet i august-september og reiser til Afrika sør for Sahara. De kommer tilbake til Sør-Norge i begynnelsen av mai, to-tre veker senere kommer de til Nord-Norge.
Fuglen et framfor alt smådyr, for eksempel insekt og små snegler. Buskskvetten finner maten på låge vekster, i blant også nede på marka eller i lufta.
Buskskvetten hekker i et godt gjemt reir på marka under ei busk eller i tett vegetasjon. Reiret blir laga av plantedeler fora med fine strå og hår. I Sør-Norge legger hunnen 5–7 grønblå egg i slutten av mai eller først i juni. I Nord-Norge blir egga lagt i første halvdel av juni. Hunnen ruger egga i 12–14 dager. Deretter blir ungene fora i 14 dager før de flyr ut av reiret. Ungene flyr dårlig i starten og holder seg på marka. Buskskvetten holder seg på et lite område i hekketida og flyr sjeldent mer enn 150 meter når de leter etter mat til ungene.
Artem finnes i: Albania, Algerie, Andorra, Armenia, Aserbajdsjan, Bahrain, Hviterussland, Belgia, Benin, Bosnia-Hercegovina, Bulgaria, Burkina Faso, Burundi, Kamerun, Den sentralafrikanske republikk, Tsjad, Republikken Kongo, Den demokratiske republikken Kongo, Elfenbenskysten, Kroatia, Kypros, Tsjekkia, Danmark, Djibouti, Egypt, Eritrea, Estland, Etiopia, Færøyene, Finland, Frankrike, ,Gabon, Gambia, Georgia, Tyskland, Ghana, Gibraltar, Hellas, Guinea, Guinea-Bissau, Ungarn, Iran, Irak, Irland, Israel, Italia, Jemen, Jordan, Kasakhstan, Kenya, Kuwait, Latvia, Libanon, Liberia, Libya, Liechtenstein, Litauen, Luxembourg, Malawi, Mali, Malta, Mauritania, Moldova, Montenegro, Marokko, Nederland, Nigeria, Nord-Makedonia, Norge, Oman, Polen, Portugal, Qatar, Romania, Russland, Rwanda, Saudi-Arabia, Senegal, Serbia, Sierra Leone, Slovakia, Slovenia, Somalia, Sør-Afrika, Sør-Sudan, Spania, Sudan, Sverige, Sveits, Syria, Tanzania, Togo, Tunisia, Tyrkia, Uganda, Ukraina, De forente arabiske emirater, Storbritannia, Vest-Sahara, Zambia og Østerrike.[1]
Buskskvett (Saxicola rubetra) er en art i fluesnapperfamilien. Arten er en langdistansetrekkfugl.
Buskskvetten er brunspraglete med en gulaktig overgump og kvit stjert med et svart band i enden. Hannen er rustfarga eller oransje framme fra undersida av nebbet og ned til midt på brystet. Buskskvetten er klart mindre enn steinskvetten. Totallengda er 12,5 cm, vingespennet 21-24 cm. Et godt kjennemerke som skiller buskskvetten fra steinskvetten er at på denne har overgumpen samme farge som ryggen. Buskskvetten sitter på en karakteristisk måte på utkikksposten sin. Kroppen er oppreist, enten fuglen sitter på en gjerdestaur eller i en loddrett kvist med føttene i ulik høyde. Buskskvetten er livlig, med sprettende rørsler, og lar høre fra seg et smekkende pip. Sangen er renere og mer vekslende enn steinskvetten sin og inneholder ofte hermestrofer.
Buskskvetten er ganske vanlig i hele Europa så langt nord som til midtre deler av Norden, og går østover inn i vestlige deler av Asia.
Vanlig hekkefugl i Sør-Norge, fåtallig i Troms og Finnmark. Fuglen holder til i åpent landskap, og trives aller best der det er fuktige enger og myrområde med busker og høy urtevegetasjon. Fuglen går opp i bjørkebeltet. Buskskvettene reiser fra landet i august-september og reiser til Afrika sør for Sahara. De kommer tilbake til Sør-Norge i begynnelsen av mai, to-tre veker senere kommer de til Nord-Norge.
Fuglen et framfor alt smådyr, for eksempel insekt og små snegler. Buskskvetten finner maten på låge vekster, i blant også nede på marka eller i lufta.
Buskskvetten hekker i et godt gjemt reir på marka under ei busk eller i tett vegetasjon. Reiret blir laga av plantedeler fora med fine strå og hår. I Sør-Norge legger hunnen 5–7 grønblå egg i slutten av mai eller først i juni. I Nord-Norge blir egga lagt i første halvdel av juni. Hunnen ruger egga i 12–14 dager. Deretter blir ungene fora i 14 dager før de flyr ut av reiret. Ungene flyr dårlig i starten og holder seg på marka. Buskskvetten holder seg på et lite område i hekketida og flyr sjeldent mer enn 150 meter når de leter etter mat til ungene.
Scientìfich: Saxicola rubetra
Piemontèis : ...
Italian : Stiaccino
Multimedia w Wikimedia Commons 
Hasło w Wikisłowniku Pokląskwa (Saxicola rubetra) – gatunek małego ptaka wędrownego z rodziny muchołówkowatych (Muscicapidae), zamieszkującego Europę poza północnymi i południowymi skrajami oraz Azję Środkową i Iran. Zimuje w środkowej i wschodniej Afryce, na południe od Sahary. Nie wyodrębnia się podgatunków. W Polsce gnieździ się w całym kraju, nielicznie lub średnio licznie[4].
Otwarte, wilgotne tereny, preferuje podmokłe łąki z wysepkami krzewiastych zarośli, tereny bagienne i torfowiskowe w dolinach rzecznych. Zamieszkuje również łąki górskie i wysokogórskie do wysokości 1400 m n.p.m. Niekiedy występuje też na trawiastych wrzosowiskach.
Drobne bezkręgowce zbierane z ziemi lub łowione w locie, uzupełnione niewielką ilością nasion i jagód.
W ciągu roku wyprowadza jeden lęg. Na lęgowiska przybywa w kwietniu; prawie połowa samców wraca na terytorium zajmowane w roku poprzednim. Lęgi rozpoczynają się w połowie maja i trwają najpóźniej do czerwca, kiedy to pary, które utraciły pierwszy lęg, przystępują do drugiego.
Gatunek nie jest globalnie zagrożony według danych IUCN (status LC – least concern). Zagrożeniem jest osuszanie łąk i melioracja terenu oraz likwidacja śródpolnych zakrzaczeń, miedz, oczek wodnych. Z tych powodów w drugiej połowie XX wieku w zachodniej Europie odnotowano spadek liczebności pokląskwy. Również w wielu regionach Polski jest coraz mniej liczna.
Na terenie Polski gatunek ten jest objęty ścisłą ochroną gatunkową[6].
Pokląskwa (Saxicola rubetra) – gatunek małego ptaka wędrownego z rodziny muchołówkowatych (Muscicapidae), zamieszkującego Europę poza północnymi i południowymi skrajami oraz Azję Środkową i Iran. Zimuje w środkowej i wschodniej Afryce, na południe od Sahary. Nie wyodrębnia się podgatunków. W Polsce gnieździ się w całym kraju, nielicznie lub średnio licznie.
O cartaxo-nortenho[1] (Saxicola rubetra) é uma ave da ordem passeriformes. É bastante parecido com o cartaxo-comum, do qual se distingue em todas as plumagens pela lista supraciliar ("sobrancelha") branca e pelas rectrizes exteriores parcialmente brancas.[2]
Em Portugal nidifica unicamente no extremo norte do território (Serras da Peneda, do Gerês e de Montesinho), mas pode ser visto um pouco por todo o país durante a passagem migratória outonal.
Além do nome "cartaxo-nortenho", esta ave é ainda comummente conhecida como borra[3], chasco[4], pardinha[5] e tanjarro[6]
A espécie é monotípica (não são reconhecidas subespécies).
O cartaxo-nortenho (Saxicola rubetra) é uma ave da ordem passeriformes. É bastante parecido com o cartaxo-comum, do qual se distingue em todas as plumagens pela lista supraciliar ("sobrancelha") branca e pelas rectrizes exteriores parcialmente brancas.
Em Portugal nidifica unicamente no extremo norte do território (Serras da Peneda, do Gerês e de Montesinho), mas pode ser visto um pouco por todo o país durante a passagem migratória outonal.
Mărăcinarul (Saxicola rubetra) este o pasăre cântătoare care face parte din familia Muscicapidae, este o specie pe cale dispariție[necesită citare].
Mărăcinarul este o pasăre de talie mică (13 – 14 cm) având o greutate între 15 - 20 grame. Partea superioară a corpului este de culoare brună cu linii striate de culoare neagră, iar partea ventrală este de culoare albicioasă. Gușa și pieptul sunt de culoare galben-portocalie. Pasărea poate atinge vârsta de 8 ani. Masculul are o dungă albă intercalată cu negru deasupra ochilor și sub cioc. Masculul cântă de pe un țăruș sau o creangă mai înaltă pentru marcarea teritoriului și pentru a atrage femela.
Din aprilie până în septembrie trăiește peste tot în Europa, fiind o pasăre migratoare care iernează în Africa, la sud de Sahara. Locurile preferate de pasăre sunt pășunile umede, regiunile de câmpie, smârcurile și regiunile pustii. Deoarece face cuibul pe sol este o specie periclitată de agricultura extensivă. În Germania, în anul 1987, numărul lor a fost apreciat la ca. 37.000 – 90.000 de perechi.
Hrana mărăcinarului constă din insecte, larve, viermi, melci, păianjeni, și fructe de pe tufișuri.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
,_Warchetal_bei_H%C3%BCnningen,_Ostbelgien.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
|assessment_year= specified la utilizarea formatului {{IUCN}}Mărăcinarul (Saxicola rubetra) este o pasăre cântătoare care face parte din familia Muscicapidae, este o specie pe cale dispariție[necesită citare].
Pŕhľaviar červenkastý alebo pŕhľaviar červenkavý[3] (lat. Saxicola rubetra) je druh z čeľade muchárovité. Žije v západnej Palearktíde, na východe až po Jenisej a Himaláje.[4]
Je veľký približne ako sýkorka veľká, meria 12,5[5] – 13 cm[6] a váži 13,5 – 18,2 g.[7]
Žije na väčšine územia Slovenska od nížin po vysoké pohoria ako Vysoké Tatry 1 700 m n. m.. Je sťahovavý. Prilieta koncom apríla, začiatkom mája a odlieta v septembri.[4]
Odhadovaný počet hniezdiacich párov je 10 000 - 20 000. Veľkosť populácie i územie na ktorom sa vyskytuje vykazujú mierny pokles od 20 - 50%. Na Slovensku bolo dokázané alebo pravdepodobné hniezdenie v 78,80 % mapovacích kvadrátoch. Ekosozologický status v roku 1995 I - nezaradený. V roku 1998 žiadny.[4] V roku 2001 LR - menej ohrozený.[8] V roku 2014 NT - takmer ohrozený.[2][9][10] Európsky ochranársky status SPEC4 - druhy, ktorých globálne populácie sú koncentrované v Európe a majú tam vhodný ochranársky status. Stupeň ohrozenia S - vyhovujúci ochranársky status.[4]
Hniezdi v otvorenom teréne.
Živí sa hmyzom, pavúkmi alebo červami.
Kompozitná fotografia - pomôcka na ľahšie spoznanie druhu
Commons ponúka multimediálne súbory na tému Pŕhľaviar červenkastý
Wikidruhy ponúkajú informácie na tému Pŕhľaviar červenkastý
Pŕhľaviar červenkastý alebo pŕhľaviar červenkavý (lat. Saxicola rubetra) je druh z čeľade muchárovité. Žije v západnej Palearktíde, na východe až po Jenisej a Himaláje.
Repaljščica (znanstveno ime Saxicola rubetra), starinsko rjavi prusnik,[2] je majhen ptič pevec iz družine muharjev, ki gnezdi po vsej Evropi in proti vzhodu do srednje Azije, pozimi pa se odseli v podsaharsko Afriko. Starejši viri jo uvrščajo med drozge namesto med muharje.[3][4]
V dolžino meri med 12 in 14 cm. Je razmeroma čokat ptič s kratkim repom, ki je pri bazi bele barve, sicer pa temen. Po glavi, hrbtu in perutih so repaljščice temno rjave s črnimi lisami, po trebušni strani pa svetlejše. Samci imajo črno-rjavo glavo z vpadljivo belo nadočesno progo in rdečkasto-rjavo obarvanost grla in prsi. Samice in enoletni mladiči imajo svetlejšo obarvanost glave ter nadočesno progo blede barve, torej je vzorec obarvanosti manj kontrasten.[4]
Poje največkrat ponoči; njegov napev je raznolik, v njem se menjajo počasni in hitri ter čisti in bolj raskavi toni, vanj vpleta tudi posnemanje oglašanja drugih ptic.[4]
Njeno znanstveno ime pomeni »majhen prebivalec skalovja«, kar se nanaša na življenjski prostor te vrste - Saxicola je kombinacija latinskih besed saxum (»skala«) in incola (»bivališče«), beseda rubetra pa je latinski izraz za majhnega ptiča.[3][5] Najraje se zadržuje v odprti krajini porasli z redkim grmičevjem in skalnato podlago, kakršni so na primer neredno obdelovani kraški travniki. V svojem okolju potrebuje vsaj nekaj dvignjenih mest (grmi, količki za ograjo ipd.), od koder opreza za hrano in se oglaša. Gnezdo splete v nizkem gostem rastju. Prehranjuje se pretežno z žuželkami, v manjši meri pa tudi z drugimi majhnimi nevretenčarji, kot so pajki, polži in razni črvi.[5]
Območje razširjenosti repaljšice je veliko, gnezdi vse od Irske in severnega dela Portugalske na zahodu do porečja Oba pri Novosibirsku na vzhodu. Na gnezdišča se prične vračati konec aprila in se prične seliti proti jugu med sredo avgusta ter sredo septembra. Prezimuje v podsaharski Afriki po vsej širini celine in južno do Zambije. Občasno se priklatijo posamezni osebki v gnezditveni sezoni vse do Islandije, med prezimovanjem pa južno do severnega dela Južne Afrike.[5]
Zaradi velikega območja razširjenosti in populacije, ki v Evropi po oceni šteje med 5 in 10 milijonov parov, ne velja za ogroženo vrsto v svetovnem merilu,[1] so pa lokalne populacije ponekod v Evropi že močno zmanjšane zaradi intenzifikacije kmetijstva, zato je prepoznana kot ogrožena v nekaterih državah (Nemčija, Združeno kraljestvo).[3][5] Tudi v Sloveniji je široko razširjena, predvsem je pogosta na vlažnih ali poplavnih kraških travnikih.[6]
Repaljščica (znanstveno ime Saxicola rubetra), starinsko rjavi prusnik, je majhen ptič pevec iz družine muharjev, ki gnezdi po vsej Evropi in proti vzhodu do srednje Azije, pozimi pa se odseli v podsaharsko Afriko. Starejši viri jo uvrščajo med drozge namesto med muharje.
Buskskvätta (Saxicola rubetra) är en buskskvätta som tillhör familjen flugsnappare.[2]
Buskskvättan är en liten, knubbig och kortstjärtad fågel med rätt långa ben.[3] Den är 12–14 centimeter lång[3], har ett vingspann på 21–24 centimeter och den hoplagda vingen mäter ungefär 75 millimeter. Buskskvättan är brunspräcklig, med vit buk, brungul övergump, vit stjärt med brett svart ändband och brett, ljust ögonbrynsstreck. Strupen och övre delen av bröstet är orange, men detta är färgstarkast hos den adulta hanen i häckningsdräkt. Den adulta hanen i häckningsdräkt har mörka örontäckare, svart ögonstreck och ett tydligt vitt ögonbrynsstreck.[3]
Buskskvättan har gråsvarta ben, gråsvart, kort och rak näbb, och svart iris.[3] Ett kännetecken som skiljer från många andra arter buskskvättor, och även stenskvättan, är att buskskvättans övergump har samma färg som ryggen. Ofta sitter buskskvättan upprätt på en stolpe, taggtråd, uppstickande pinne eller liknande och knycker långsamt på stjärten.
Buskskvättans sång är renare och mer omväxlande än stenskvättans och innehåller ofta härmstrofer. Dess varningsläte är en mjuk vissling som avslutas med ett eller flera hårda smackande, "ju teck, ju teck-teck".[3]
Buskskvättan är en flyttfågel som häckar i Europa och västra Asien, från Irland och norra Portugal i väster och österut till floden Obs utflöde i närheten av Novosibirsk, och från norra Norge i norr och söderut till centrala Spanien, centrala Italien, norra Grekland och Kaukasus.[4]
Den övervintrar främst i tropiska Afrika söder om Sahara, från Senegal och österut till Kenya och söderut till Zambia. Mindre antal övervintrar även i nordvästra Afrika i Marocko, norra Algeriet och Tunisien.[4]
Enstaka individer har observerats nordöst om häckningsområdet på Island, under flytten på Kanarieöarna och Kap verde och söder om vinterområdet i norra Sydafrika.[4]
Buskskvättorna placerades tidigare i familjen trastar (Turdidae), men DNA-studier visar att de är en del av familjen flugsnappare (Muscicapidae).[5] Trots sitt stora utbredningsområde delas buskskvättan inte upp i några underarter.[2]
Buskskvättan har, som namnet antyder, helt andra tillhåll än stenskvättan. Buskskvättan förekommer framför allt där marken är sank, till exempel på strandängar. Den har ett karaktäristiskt sätt att sitta på en lodrät kvist, högt uppe i en buske eller på toppen av en hög kvist, med fötterna på mycket olika höjd, men ändå med kroppen upprätt. Den är livlig och har sprittande rörelser. Födan utgörs av smådjur, till exempel insekter och små sniglar. Buskskvättan födosöker framför allt på låga växter men kan också ta den på marken eller fånga den i luften.
Buskskvättan anländer sina häckningsområden mellan slutet av april och mitten av maj.[4] Den lägger 5-7 grönblå ägg i ett öppet bo som byggs i en buske eller på en grästuva. Den lämnar häckningsområdena mellan mitten av augusti till mitten av september, men enstaka individer kan stanna kvar till oktober.[4] Vinterkvarteren i Västafrika besätts i början av torrperioden i slutet av september till november, och de återvänder igen i februari och mars.[4]
Buskskvättan är ganska vanlig över hela sitt utbredningsområde och kategoriseras som livskraftig (LC) av IUCN.[1] Delar av populationen minskar dock drastiskt speciellt i de västra delarna av utbredningsområdet i Storbritannien, Irland, Frankrika, Belgien, Nederländerna, Danmark och Tyskland, främst på grund av det industrialiserade jordbruket. I Storbritannien är den rödlistad och mellan perioden 1972-1988 var den helt försvunnen från sina häckningsområden på låglandet i söder och öster och den är idag bara vanlig på höglandet i norr och väster där lågintensivt betesbruk fortfarande är vanligt.[6][7][8]
Dess vetenskapliga namn betyder "liten steninvånare". Saxicola härrör från latinets saxum ("sten") + incola ("invånare"); rubetra är en latinsk term för liten fågel.[4][6]
Buskskvätta (Saxicola rubetra) är en buskskvätta som tillhör familjen flugsnappare.
Çayır taşçalanı (Saxicola rubetra), sinekkapangiller (Muscicapidae) familyasından otların bol olduğu fundalıklarda ve çalılıklarda yaşayan küçük, tıknaz ve dik duruşlu bir kuş türü.
Gözünün üzerinde ve koyu renkli yanağının altında açık renkli, belirgin çizgiler bulunur. Boğazı açık renk, kuyruğunun yanları ise beyazdır. En siyah tepelik ve yanak erkeğinde mevcuttur, göğsü kayısı rengi, kanat ve omuz lekeleri beyazdır. Dişisi daha açık renktir, gövdesinin tamamı kirli sarımsıdır. Ergenin baş deseni ve yanakları daha az belirgindir. Sesi ‘viit-çat-çat’; ötüşü ise daha sert notalar ve triller ile tatlı bir şakıma şeklindedir.
Çayır taşçalanı (Saxicola rubetra), sinekkapangiller (Muscicapidae) familyasından otların bol olduğu fundalıklarda ve çalılıklarda yaşayan küçük, tıknaz ve dik duruşlu bir kuş türü.
Gözünün üzerinde ve koyu renkli yanağının altında açık renkli, belirgin çizgiler bulunur. Boğazı açık renk, kuyruğunun yanları ise beyazdır. En siyah tepelik ve yanak erkeğinde mevcuttur, göğsü kayısı rengi, kanat ve omuz lekeleri beyazdır. Dişisi daha açık renktir, gövdesinin tamamı kirli sarımsıdır. Ergenin baş deseni ve yanakları daha az belirgindir. Sesi ‘viit-çat-çat’; ötüşü ise daha sert notalar ve triller ile tatlı bir şakıma şeklindedir.
Перебуває під охороною Бернської конвенції.
Це незавершена стаття з орнітології.Saxicola rubetra là một loài chim trong họ Muscicapidae.[1]
_I-Haryana_IMG_8045.jpg){kind=small}
Bài viết liên quan đến Họ Đớp ruồi này vẫn còn sơ khai. Bạn có thể giúp Wikipedia bằng cách mở rộng nội dung để bài được hoàn chỉnh hơn. Saxicola rubetra là một loài chim trong họ Muscicapidae.
Saxicola rubetra (Linnaeus, 1758)
Охранный статус
Лугово́й чека́н[1] (лат. Saxicola rubetra) — певчая птица семейства мухоловковых.
Луговой чекан размером около 13—14 см и весом около 15—20 г. Окрас верха бурый, с чёрными пестринами, брюхо белёсое. Горло и грудка окрашены в оранжево-жёлтый цвет. Продолжительность жизни до 8 лет. У самца над глазами и на подбородке белая полоска. Пространство между обеими полосками чёрное.
Крик звучит как «туи-чек-чек» и служит для привлечения самки, а также для обозначения своей территории. Для пения и охоты луговой чекан выбирает высокие кусты и стебли.
С апреля по сентябрь эта перелётная птица распространена по всей Европе. Луговой чекан гнездится от Архангельска и реки Печоры до Северного Кавказа и Западного Казахстана, а в Западной Сибири встречается до верховьев Енисея. Зимует южнее Сахары в Африке. Часто можно обнаружить на заливных лугах, пастбищах, болотах и пустошах.
Питается преимущественно насекомыми, червями, улитками, пауками и ягодами. Иногда чеканы вылетают на края пашен за червями.
Половая зрелость наступает через год. Гнёзда чеканы начинают вить не рано — когда луговые травы достаточно пышно разрастутся (в средней полосе около 1 июня). Время высиживания яиц — с мая по август. Гнездо строит в высокой траве, в углублении на земле. Самка откладывает 4‒7 зеленовато-голубых яиц, которые высиживает затем на протяжении 12‒15 дней. Птенцы покидают гнездо через 12‒13 дней, самостоятельными они становятся через 3‒4 дня.
Лугово́й чека́н (лат. Saxicola rubetra) — певчая птица семейства мухоловковых.
草原石䳭（学名：Saxicola rubetra，英语：Whinchat）是一种小型迁徙雀类，在欧洲、西亚繁育，在中非过冬。草原石䳭曾经一度被认定为鸫科，但现在被认为是鹟科。雌雄两性都具有浓重的眉纹（英语：supercilium），背部发棕，喉部、胸部颜色较浅，腹部发白，羽毛的根部、外缘也为白色，但是到了繁殖季节时，雄性的喉部、胸部会呈现出橘色。
物種識別信息
保全状況評価 LEAST CONCERN
分類 界 : 動物界 Animalia 門 : 脊索動物門 Chordata 亜門 : 脊椎動物亜門 Vertebrata 綱 : 鳥綱 Aves 目 : スズメ目 Passeriformes 亜目 : スズメ亜目 Oscines 科 : ツグミ科 Turdidae 属 : ノビタキ属 Saxicola 種 : マミジロノビタキマミジロノビタキ（眉白野鶲、学名：Saxicola rubetra）は、スズメ目ツグミ科に分類される鳥である。
フランス以東のヨーロッパからロシア東部で繁殖し、冬期は南方へ渡る。
日本では迷鳥として、1998年に沖縄本島での記録があり、石川県輪島市舳倉島で2009年9月から10月にかけて観察されている。
体長約14cm。雄雌ともに白い眉斑がある。
この項目は、鳥類に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（ポータル鳥類 - PJ鳥類）。
가시검은딱새(whinchat, 학명: Saxicola rubetra)는 유럽과 아시아 서부에서 번식하고 중앙 아프리카에서 겨울을 나는 조그마한 참새목 철새이다. 한때 개똥지빠귀과로 간주되었으나 지금은 딱새과로 분류되어 있다. 암컷, 수컷 모두 눈썹이 드세고, 윗부분이 갈색이며 목과 가슴 부분의 색은 창백하며 창백한 담황색에서 흰 색의 배를 지녔고 바깥 꼬리털까지 흰 바탕에 검은 꼬리를 가졌으나 짝짓기 시기에 수컷의 목과 가슴은 주황색~담황색을 띈다.
가시검은딱새는 혿종이며 작은 관목, 거친 초목이 있는 개방되고 풀이 많은 나라를 선호한다. 높은 곳에 걸터 앉아 자신들의 식단이 되는 곤충과 다른 조그마한 무척추동물을 잡아챌 준비를 한다. 둥지는 암컷에 의해 촘촘한 초목 안의 땅바닥 위에 만들어지며 4~7개의 알을 낳는다. 암컷은 알을 대략 13일 동안 품으며 두 부모새 모두 어린 새를 먹인다. 가시검은딱새는 수많은 지역에서 볼 수 있는 흔한 종으로, 국제 자연 보전 연맹은 이 새를 관심대상종으로 분류하였다.
.jpg)
.jpg)
_Uganda.jpg)
_Uganda.jpg)
