Coloration of Dzungarian hamsters ranges from gray to pinkish buff dorsally and whitish on the underparts (Nowak, 1991). Some individuals have a dark dorsal stripe. The ears are dark blackish, edged and lined with white. During the winter months the fur turns partly white. As a result of having been bred and sold as domestic pets, these hamsters have given rise to a number of mutations in coat color. Three color mutations are commonly recognized: albino, argente, and opal; and two pattern mutations, mottled and platinum.
The Dzungarian hamster has a rounded robust body and short broad feet, covered with thick fur throughout. They also have dark eyes, long whiskers, sharp claws, and cheek pouches. Head and body length is 7-10.5cm while the tail length is 0.6-1.8cm. As in all rodents, one upper and one lower incisor are found on each side of the jaw. Canines and premolars are always absent, and there are no more than three lophodont cheek teeth on either side. (Macdonald 1984, Hill 1997)
Other Physical Features: endothermic ; bilateral symmetry
Average mass: 23.4 g.
Average basal metabolic rate: 0.313 W.
Average lifespan
Status: captivity: 3.2 years.
Average lifespan
Status: captivity: 3.0 years.
The Dzungarian hamster inhabits semi-arid areas. It usually prefers grassy plains, sand dunes, or wormwood steppes. (Nowak 1991)
Terrestrial Biomes: savanna or grassland
The dwarf or Dzungarian hamster is found throughout Mongolia, Russia, and adjacent parts of Siberia and Manchuria.
Biogeographic Regions: palearctic (Native ); oriental (Native )
The Dzungarian hamster is mainly herbivorous and granivorous. Normally it eats seeds and any available plant material. As the dwarf hamster forages, it pushes food into the huge cheek pouches, which enable it to carry large quantities of food to its underground quarters. (Macdonald 1984)
Dzungarian hamsters make good pets (Parker 1990).
Dzungarian hamsters are considered serious pests to agriculture in some areas. (Macdonald 1984)
---
IUCN Red List of Threatened Species: least concern
Perception Channels: tactile ; chemical
Phodopus sungorus is a member of the subfamily Cricetidae, family Muridae.
The Dzungarian hamster breeds from February to November. It is known to breed only once or occasionally twice a year in the wild, but it can breed more than that in captivity. In the wild, males and females meet only to copulate, then separate permanently. The gestation period is typically 20-22 days, but can be as short as 18-19 days. Litter size is usually between 5 and 12. The young are born blind and hairless, weighing approximately 1.4 grams. They are cared for by the mother alone, and they are weaned after a month or so. The young become sexually mature soon after weaning, or at a couple of months age, which helps to give this species an impressive capacity for reproduction. (Macdonald 1984, Nowak 1991, Parker 1990)
Key Reproductive Features: gonochoric/gonochoristic/dioecious (sexes separate); sexual
Average birth mass: 2 g.
Average gestation period: 20 days.
Average number of offspring: 5.5.
Average age at sexual or reproductive maturity (female)
Sex: female: 120 days.
El hámster rusu (Phodopus sungorus) ye una especie de rucador miomorfu de la familia Cricetidae.[2] Ye propiu de Kazakstán y el suroeste de Siberia, y nun se reconocen subespecies.[2]
El hámster rusu ye de pequeñu tamañu, con 7-11 cm de llargor y unos 35 a 50 gramos de pesu, de cola bien curtia y cuerpu gordosu. Ye común como mascota, yá que los sos cuidos llindar práuticamente a l'alimentación ya hixene de la vivienda. El pocu espaciu necesariu tamién ye consideráu un factor aparente pa la so estancia en cases de poco tamañu. Ye un hámster prestosu al que puede acostumase a una rutina de comida ya interacción coles persones encargaes d'él.
Trátase d'un animal xeneralmente dondu y el so esperanza de vida va de promediu de los 2 a los 2,5 años, anque puede llegar a vivir esceicionalmente 3 años o pocu más.
Na naturaleza, el color común pa los hámsters rusos ye davezu d'un tonu café, buxu y blancu, con una llinia dorsal de color negra o gris escura na gran mayoría de los casos, según dalgún llurdiu del mesmu color na zona del costazu. Dientro de les mutaciones o amiestos que se producen ente elles (por razones científiques) tamién hai combinaciones como:
Con éses preséntense distintos colores, siendo los más habituales los tonos abuxaos o ablancazaos, con una banda gris escura a lo llargo del llombu y ye común el banduyu blancu, anque esisten tamién variedaes con distintes tonalidaes entemedies llograes a partir de cruces. La fema estremar del machu pola distancia ente los furos del cursu y la vulva. Nésta puédense estremar hasta 3 furos.
El periodu de reproducción natural, nel cual produzse'l apareamiento, abarca d'abril a setiembre, anque n'estáu de cautividá trescurre mientres tol añu. La fema, qu'algama'l so maduror sexual en redol a los dos meses d'edá, suel entrar en celu cada 4 díes, magar ésti dura namái unes hores y produzse un cambéu nel so comportamientu, soliendo quedase quieta y cola zona xenital n'espera.
El periodu de xestación abarca de 18 a 21 díes y el númberu de críes por partu sueli ser de 4 a 8, y hasta 12.
Al nacer, les críes, que tán dafechu indefenses, pesen en redol a los 2 gramos, escarecen de pelo y tienen los güeyos y oreyes zarraos. Al empiezu, mamen hasta los 5 ó 6 díes, momentu nel cual el proxenitores empiecen a apurri-yos alimentu sólido, magar qu'entá nun abrieron los güeyos. A los 12-14 díes empiecen a ver y anden esquizando'l nial y les proximidaes, mientres suelen buscar granes o inseutos. Suelen tomar lleche materno hasta los 12 díes, teniendo yá un comportamientu dafechu independiente a les 4 selmanes, cuando pueden yá dixebrase de los padres, lo que si non s'efectúa puede coincidir cola nacencia de les nueves críes que van llevar al entamu el so procesu una vegada más ente los 13 y 15 díes.
Cuando les críes nacen, tien de retirase al padre de la cortil nel que tán les críes y la madre, cuidao que esiste la probabilidá de que'l padre taramiar. Polo xeneral, siquier hasta que les críes nun tresllechen, nun se-yos puede averar al padre. En casu de pretender que la fema quede preñada de nuevu, hai que poner nuna xaula al machu y a la fema solos fuera del horariu nel que les críes mamen de la madre. Ye menester nun amansuñar por demás les crias nos primeres 12 díes, cuidao que, en casu contrariu, la madre suel mancalos y hasta da-yos muerte. Tien de mentase que n'ocasiones, si'l machu ye mansu, puede dexase na cortil, pero siempres hai un pequeñu riesgu qu'hai qu'asumir.
A partir del añu y mediu d'edá aprosimao, les femes polo xeneral pasen a ser maneros.
Xeneralmente son más activos n'hores nocherniegues, permaneciendo dormíos mientres bona parte del día. Son animales solitarios, nun siendo aconseyable que vivan en pareyes del mesmu sexu, yá que son bien territoriales y podríen llegar a afrellase y, inclusive, a provocase la muerte. En dellos otros momentos tamién esiste la posibilidá de qu'afrellen a los hámsters del sexu opuesto, sobremanera nel casu de les femes que s'atopen en dómina de celu o partu, pos anque sía la so pareya de cortexu, va buscar protexer a les sos futures críes del ataque d'otros. Esto postreru depende del calter de la fema, el cuál va ser, como na mayoría de los casos, bien agresivu.
Tienen por costume envernar, anque ye raru que lo faigan n'estáu de cautividá. La envernía dura, aprosimao, una selmana. Mientres esti procesu paez como si l'animal tuviera muertu, pero en realidá duerme plácidamente. Mientres esti periodu suelen camudar impresionantemente el color del so pelo, faciéndose abondo más claru. El procesu de cambéu de color de la pelame puede algamar en pocu más de 16 hores. N'ocasiones, si tán en cautividá, ye posible que la so pelame nun camude de color.
El hámster rusu provién de les estepes de Kazakstán, Siberia y Mongolia, nel continente asiáticu, onde constrúi galeríes sol sosuelu, anque na actualidá críase fácilmente en cautividá en tol mundu. Los sos enemigos naturales son depredadores como águiles, foinos, culiebres y otros animales rapazos. Al ser adomáu ye recomendable qu'el hámster rusu non viva nuna xaula de barrotes nin de tela o plásticu yá que les ruquen y, finalmente, romper. Son enforma ameyores les peceres de terrario ampliu, siendo esti postreru lo más recomendable pa esti tipu de royedores yá que son bien flexibles y travesaríen con suma facilidá les rexes. La desventaxa puede ser la falta d'osíxenu. Polo común, úsense davezu xaules metáliques de barrotes estrechos que nun acusen falta d'osíxenu por cuenta de la so gran ventilación.
Una caña o xuguete masticable pa hámsters ye necesariu por que controlen el tamañu de los sos dientes que nunca paran de crecer. Si nun s'apurre un xuguete masticable o una caña, el hámster va tratar de morder tou lo que tea al so algame como barrotes, deos, xuguetes dientro de la xaula y tou tipu de coses. A estos animales el fríu nun los afecta por demás, por cuenta de que criáronse na fría estepa rusa y aguanten perbién les baxes temperatures. Tamién pueden pasar llargos periodos ensin apenes beber. Debaxo de la so pelame claro alcuéntrase una capa que-yos aislla totalmente, bien útil mientres la envernía. Pa comodidá de la criatura ye prácticu utilizar como material absorbente de golores y refugayes una cama de cubos biodegradables o serrín compuestu por pequeñu cachos de madera, según forgaxes de panoya de maíz y sustrato de cáñamu.
Siendo omnívoros, nel so hábitat natural, suelen alimentase principalmente de granes y, dacuando, de dellos inseutos. Adomáu pol home, toma granes variaes como pipes de xirasol, maíz, cebada, sorgo, cártamo, etc.
Aparte, pueden comer frutes como mazana, pera, plátanu, fresa en pequeñes cantidaes, piescu, anque nun tienen d'inxerir frutes acedes como'l quivi o la naranxa. Tamién pueden tomar verdures, como cenahoria en pequeñes cantidaes, espinaca, brócoli, pimientos verdes y calabacín nunca da-yos pataques, ayos, cítricos, tomates nin cebolles como asina tampoco aquellos alimentos que xeneren polvillo, como les ceberes bien molíes.
Yá na vivienda doméstica pueden acostumase al amiestu de granes pa páxaru, cebera inflada como un complementu alimenticiu y otra cebera duce por que caltenga con él un bon estáu activu, pos la falta d'actividaes podría causa-y la so muerte rápida. En dellos casos, l'animal críáu en cautividá va adoptar costumes omnívores y va tomar carne crudo, chocolate o otros alimentos, pero nun son aconseyables, pos pueden causa-yos trestornos importantes. L'animal puede inxerir frutos secos, siempres crudos y ensin salar, como ablanes, almendres o nueces, pero siempres en pequeñes cantidaes cuidao que son bien calóricos.
Ye recomendable da-yos frutes y verdures namái 2 ó 3 vegaes a la selmana, y siempres en pequeñes cantidaes. Tamién ye aconseyable retira-yos de la xaula los restos que nun se comieron pos suelen guardales en rincones de la xaula y podríen podrecese y comelo dempués en mala traza. Amás, como apurra proteínico, quesu frescu, yema de güevu cocida, carne cocío (xamón de York, salchiches), o inseutos, como'l vierme de la farina (Tenebrio molitor) y, en dómines de cría, a la fema embarazada ye aconseyable apurri-y con una contribución más grande d'apurra proteínicu.
Ye recomendable da-y la opción d'inxerir agua per mediu d'una bebezón, pos nun va causar tantos inconvenientes col derrame d'ésta. Sería aconseyable nun ufierta-y agua direutamente del grifu, yá que contién sustances bien tóxiques que nun acabaría d'inxerir adecuamente. Ye importante nun dexar qu'el hámster namái estrayiga'l zusmiu de les verdures fresques, que tamién seríen necesaries en manera razonable.
Ente les más frecuentes ta la cayida total del pelo, presentáu pola falta de vitamines y demás sustances enerxétiques. Nesti casu ye recomendable apurri-y vitamines en gotes a l'agua, anque esti xestu podría ser conveniente ya inclusive pal cuidu cotidianu.
Una foria causada pola ingesta de munchos dulces o demasiada cantidá de verdures ye otra enfermedá común. El royedor presentaría nesti casu una enfermedá popularmente descrita como "cola moyada", na cual l'animal va amosar cola abertura del cursu aparentemente tapada con un pequeñu cachu de escrementu que lu llevaría direutamente a la muerte. Esti casu tamién ye común mientres la nacencia de les críes, quien se veríen afeutaes nel so desenvolvimientu, pos nun algamar el so tamañu normal y los sos güeyos tardaríen n'abrir.
Por cuenta de que l'animal raspia frecuentemente les sos pates polos güeyos en visu a asearse, si la xaula o'l serrín tán puercos dempués de dellos díes ensin llimpieza, son frecuentes les conxuntivitis bacterianes nos güeyos. Esti tipu de infeición, si nun ye grave, suel unviar a los pocos díes, pero en casu de conxuntivitis más persistentes o bien con axentes patóxenos más resistentes, tienen de ser trataes con antibióticos y antiinflamatorios específicos por aciu colirios fayadizos.
Son frecuentes los paralises neurolóxicos, causaes por cayíes y, posiblemente, tamién por virus, caracterizaes por falta de movilidá nes estremidaes posteriores. L'animal afeutáu, si nun se recupera llueu, muerre davezu en poques hores.
Ye un fenómenu dafechu natural el que los padres taramien a les críes indefenses por causa de la seleición natural cuando los sos proxenitores envaloren que nun van poder sobrevivir fácilmente.
Les causes de les sos enfermedaes suelen ser debíes a una mala alimentación, al mala traza de la vivienda, problemes respiratorios o dixestivos por maltratu y a la sensibilidá al estrés, anque, obviamente, tamién sufren enfermedaes infeicioses víriques y bacterianes de mala solución si nun son trataes a tiempu.
El hámster rusu (Phodopus sungorus) ye una especie de rucador miomorfu de la familia Cricetidae. Ye propiu de Kazakstán y el suroeste de Siberia, y nun se reconocen subespecies.
An hamster rus (Phodopus sungorus) zo ur c’hrigner, etre 5 cm ha 9 cm a orin eus Siberia ha Kazac'hstan. Un hamster korr eo, hag a vez savet bremañ e ti an dud, gant bugale alies.
Damhañval eo ouzh hamstered all ar spesad Phodopus. Pouezañ a ra etre 30 hag 55 g. Tevoc’h eo ar par eget ar barez. Pa verra an deizioù e koll pouez. Bevañ a ra etre 1 bloaz ½ ha 2 vloaz ½.
Evel an hamstered korr all en deus pevar biz ouzh pep pav a-raok, ha pemp ouzh pep pav a-dreñv, met ar pempvet zo skoanet. Blev zo war e bavioù hag e vizied. Daoulagad bras en deus met ne wel ket mat en deiz. Koulskoude gant ar stumm m'emaint en e benn e c'hall gwelout a bep tu. Se zo kaoz e c'hall gwelout un dorn o tostaat dre a-dreñv. Klevout mat a ra hag evel ar chas e c'hall klevout ar sonioù dreistklev.
Evel Hamster Campbell en deus ur wagrenn a weler dindan e gof ha ganti e taol takennoù da verkañ e dachennad. Daou sac'hig en deus ivez da zougen ar boued na zebr ket diouzhtu.
Dent lemm en deus. Debriñ a ra avaloù ha per. Graet e vez boued ispisial evitañ.
An hamster rus (Phodopus sungorus) zo ur c’hrigner, etre 5 cm ha 9 cm a orin eus Siberia ha Kazac'hstan. Un hamster korr eo, hag a vez savet bremañ e ti an dud, gant bugale alies.
L'hàmster rus (Phodopus sungorus) és una espècie de rosegador de la família dels cricètids, que engloba animals com les rates campestres i els lèmmings, de vista curta, olfacte agut, sent aquest el seu sentit més desenvolupat, juntament amb l'oïda.
L'hàmster rus (Phodopus sungorus) és una espècie de rosegador de la família dels cricètids, que engloba animals com les rates campestres i els lèmmings, de vista curta, olfacte agut, sent aquest el seu sentit més desenvolupat, juntament amb l'oïda.
Křečík džungarský (Phodopus sungorus, Pallas, 1773) je malý hlodavec pocházející původně ze stepí jižní a střední Sibiře. Je zajímavý neobvyklým chováním samce, který asistuje samičce při porodu a pomáhá jí starat se o mláďata.[2]Jde také o oblíbeného domácího mazlíčka vedle křečka zlatého, který je populárnější. Křečík džungarský je o něco menší, než již zmiňovaný křeček zlatý.
Křečík má na předních tlapkách 4 prsty, na zadních 5.
Křečík džungarský se dožívá 2 až 3 let v zajetí, mimo zajetí méně.[zdroj?] Má zavalité tělo vajíčkovitého tvaru, s kulatou širokou hlavičkou, korálkovitýma očima a krásně kulaté uši posazené z boků hlavičky. Křečík džungarský je charakteristický svými černými oblouky nad pacičkami a úhledně černým hřbetním proužkem linoucím se od hlavičky až k ocásku. Zabarvení srsti je různé v závislosti na ročním období. V letním období je zabarvení srsti převážně tmavší. Naopak v zimním období je světlejší, až bílé, s hůře rozeznatelným pruhem na zádech. Čím drsnější prostředí, tím je změna během ročního období výraznější. Tělo má dlouhé 65–102 mm a váží 30-55 g. Ocásek má maličký, od 2 do 4 mm.
Kromě základního zbarvení, které se nazývá agouti, byly vyšlechtěny další dvě varianty:[3]
Křečíci žijí na různých místech Asie od Kazachstánu přes Mongolsko až do Mandžuska. Vyskytují se od nížin do hor (až 3000 m n. m.).[4]
Křečíci jsou noční zvířata, tedy jsou nejvíce aktivní v noci. Mají hmatové fousky, které používají k orientaci ve tmě. Jejich domovským prostředím je step. Ve volné přírodě začíná být křečík aktivnější s příchodem soumraku. Ke spánku se ukládá ještě před rozbřeskem.
Je to nenáročné a tiché zvíře, v noci však často vyvíjí činnost. Nedoporučuje se dávat dvě samice k sobě, jinak dojde k potyčce. Stejně i tak dva samce. Nikdy nedávejte nového křečka do klece jiného křečka, který v ní žije. Jinak se oba dva vzájemně pokouší, zraní nebo sežerou.Proto je lepší kupovat dva křečky kteří se znají
Asi nejjednodušší je kupovat už připravené směsi pro hlodavce (nemusí to být směsi speciálně pro křečíky), ale křečci potřebují i živočišné bílkoviny, mohou se tedy přidat například kvalitní kočičí granule (v menším množství) nebo kousek nesoleného a nekořeněného masa, které doplníme čerstvou zeleninou nebo ovocem. Ovoce je třeba dávat jen přiměřeně vzhledem k podílu cukru. Není vhodné krmit křečíka větším množstvím slunečnicových semen anebo ořechů, protože tato semena obsahují větší množství tuku. Zoubky si dobře obrušují a zároveň si pochutnají na tvrdém chlebu nebo knackebrotu. Lze jim natrhat pampeliškové listy, jitrocel, jetel. Rádi si pochutnají i na šešulkách kokošky pastuší tobolky. Lahůdkou je pro ně drobný hmyz, zejména mouční červi, cvrčci a sarančata, která je možné v létě nachytat na většině luk. Křečci jsou někdy vybíraví. Rostliny není vhodné trhat u silnic nebo tam, kde lidé často venčí psy. Pokud není jiná možnost, je třeba je alespoň umýt.Ovšem můžete jim také uvařit kuskus s nastrouhanou mrkví nebo jiné.Nesmí například marshmalouny, gumové medvídky, čokoláda je pro ně jedovatá a tak dále.
Pro křečíka je vhodné terárium nebo plastbox. Lepší jsou uzavřené plastboxy nebo vyšší terária, protože křečík dokáže z nižšího neuzavřeného (např. pletivem) příbytku utéct. Nevhodné jsou např. jakékoliv krabice, ze kterých se může křečík prokousat ven.
Dno obydlí by mělo být pokryté hoblinami (dostatečně velkými, aby je nevdechoval). Vhodné je i trochu sena a papírové ubrousky, kterými si pak sám vystele domeček.Ovšem také můžete použít Asan . Úkryt (domeček), ve kterém bude spát, lze vyrobit ze skořápky z kokosového ořechu. Velmi rádi se také křečíci „koupou“ v misce naplněné pískem pro činčily. To také zvyšuje kvalitu srsti.
Nesmí chybět miska s jídlem, napáječka, kousek dřeva na hryzání (nejlépe z ovocného stromu, ale ne z peckovin, jehličnanů, dubu) a nějaké prolézačky na hraní (rulička od toaletního papíru, krabička s otvory aj).
Je třeba dát pozor na nebezpečí, která křečíkovi v domácím prostředí hrozí. Zejména pády z výšek (rádi lezou na všechno v dosahu), elektrické kabely, jedovaté rostliny a lahve s chemickými přípravky.
V době rozmnožování se samec i samice konečně snesou. Nejprve sameček v době námluv začíná očichávat samičku do slabin. Samičce podáváme vyšší přísun bílkovin, jako je mleté maso, krmný hmyz, vařené vajíčko apod. Není dobré samičku stresovat, protože ta by mohla ve stresu sežrat mláďata a když jsou mláďata malá a ještě holá, nesahejte na ně. Teprve až se jim otevřou oči a osrstí se. Mláďata jsou nezávislá již po měsíci. Když mláďata trochu povyrostou, je lepší oddělit mláďata od rodičů, protože by je rodiče mohli pokousat, zranit, nebo sežrat.[zdroj?]
Obrázky, zvuky či videa k tématu křečík džungarský ve Wikimedia Commons
Křečík džungarský (Phodopus sungorus, Pallas, 1773) je malý hlodavec pocházející původně ze stepí jižní a střední Sibiře. Je zajímavý neobvyklým chováním samce, který asistuje samičce při porodu a pomáhá jí starat se o mláďata.Jde také o oblíbeného domácího mazlíčka vedle křečka zlatého, který je populárnější. Křečík džungarský je o něco menší, než již zmiňovaný křeček zlatý.
Křečík má na předních tlapkách 4 prsty, na zadních 5.
Der Dsungarische Zwerghamster (Phodopus sungorus) ist eine Art der Kurzschwanz-Zwerghamster. Der Campbell-Zwerghamster wird ihm als eigenständige Art innerhalb der Phodopus-sungorus-Gruppe gegenübergestellt oder als Unterart zugeordnet. Der Dsungarische Zwerghamster bewohnt die Steppen des nordöstlichen Kasachstans und südwestlichen Sibiriens sowie entlang des Jenissei im südlichen Sibirien. Er ist nicht gefährdet und wird als Versuchs- und Heimtier gehalten.
Der Dsungarische Zwerghamster wird gewöhnlich sieben bis neun Zentimeter lang und 19 bis 45 Gramm schwer. Das weiche Fell der Oberseite ist im Sommer aschgrau bis dunkelbraun mit einem schwarzbraunen Aalstrich. Das Fell der Unterseite ist weißlich. Es verläuft an den Körperseiten in drei Bögen nach oben und ist durch eine Linie aus schwarzbraunen Haaren vom Fell der Oberseite abgegrenzt. Im Winter ist das Fell teilweise oder vollständig weiß.
Der selbst gegrabene Bau des Dsungarischen Zwerghamsters besteht aus mehreren Gängen und einer Nestkammer. Häufig bewohnt er die Baue anderer Kleinsäuger. Er ernährt sich hauptsächlich von Pflanzensamen, weniger von Insekten.
Die Kopf-Rumpf-Länge des Dsungarischen Zwerghamsters beträgt 70 bis 90 Millimeter, die Länge des Schwanzes 5 bis 15 Millimeter. Die Hinterpfoten sind 11 bis 15 Millimeter lang, die Ohrmuscheln 11 bis 16 Millimeter.[1][2]
Das Körpergewicht unterliegt einem ausgeprägten Jahresrhythmus und ist im Juli sowie August am höchsten und im Dezember oder Januar am niedrigsten.[3] Bei Männchen reicht das Körpergewicht gewöhnlich von 19 bis 45 Gramm, bei Weibchen von 19 bis 36 Gramm.[1] In menschlicher Obhut werden sie dagegen etwas schwerer – ab 60 Gramm gelten sie als übergewichtig.[4]
Im Sommer ist das Fell des Dsungarischen Zwerghamsters auf dem Rücken aschgrau bis dunkelbraun, gelegentlich mit einem hellbraunen Farbstich.[5] Die Haarspitzen sind schwarz und die Haarbasis ist dunkelschieferblau.[6] Das Gesicht ist graubraun, die Mundgegend und die Bereiche der Schnurrhaare und der Ohren sind etwas heller.[5] Die Ohrmuscheln sind grau mit einem blassrosa Farbton,[6] die Außenseite der Ohrmuscheln sowie die Augenränder sind schwarz. Der Rest des Kopfes ist dunkelbraun bis schwarz. Von einem dunklen Fleck auf dem Scheitel bis zur Schwanzwurzel verläuft ein schwarzbrauner Aalstrich.[5] Dieser ist an der schmalsten Stelle dreieinhalb Millimeter breit.[7] Die Kehle, der Bauch, der Schwanz und die Gliedmaßen sind weißlich[5] mit vereinzelten schwarzen Haaren. Die Haare der Unterseite sind vollständig weiß[8] oder blaustichig an der Haarbasis.[6] Das helle Fell der Unterseite erstreckt sich an den Schultern, den Flanken und den Hüften in drei Bögen nach oben. Es ist vom dunkleren Fell der Oberseite durch die aus schwarzbraunen Haaren bestehende Dreibogenlinie abgegrenzt.[5]
Im ersten Winter ist das Fell der meisten Hamster dichter[9] und vollständig[10] oder bis auf den Aalstrich weiß,[11] manchmal mit einem grauen Farbstich auf dem Kopf.[12] Mehr als zehn Prozent der Hamster behalten im ersten Winter das Sommerfell bei. Im zweiten Winter wechseln nur wenige in das Winterfell und die Winterfärbung ist weniger ausgeprägt. Der Fellwechsel zum Winterfell beginnt im Oktober oder November und ist im Dezember abgeschlossen, der zum Sommerfell beginnt im Januar oder Februar und ist im März oder Anfang April abgeschlossen.[3] Beide Fellwechsel verlaufen von Stellen auf dem Kopf und dem hinteren Teil des Rückens zu den Seiten, den Gliedmaßen und der Unterseite.[13] Die Haare der Oberseite sind im Sommer etwa 10 Millimeter lang, im Winter 10,2 Millimeter.[14]
Es wird vermutet, dass die Pigmentierung der Haare durch das Hormon Prolaktin gesteuert und von Sexualhormonen beeinflusst wird.[15] Die Tageslänge muss weniger als 14 Stunden betragen, um den Wechsel zum Winterfell auszulösen.[16] Der Wechsel zum Winterfell kann schon im Sommer durch Haltung unter kurzen Tageslängen ausgelöst werden. Der Wechsel zurück ins Sommerfell tritt dann schon im Herbst ein, ohne dass die Tageslängen verändert werden. Bei Innentemperaturen gehaltene Hamster beginnen später mit dem Wechsel ins Winterfell und früher mit dem ins Sommerfell. Die Winterfärbung ist bei ihnen weniger ausgeprägt.[3]
Die Augen des Dsungarischen Zwerghamsters sind schwarz.[6]
Laut Winogradow und Argiropulo (1941) beträgt die größte Länge des Schädels 23 bis 25 Millimeter,[2] laut Ross (1992) misst die Occipitonasallänge dagegen 25 bis 27 Millimeter.[7] Die Paukenblasen sind abgeflacht und klein und jede ist mit einer leicht röhrenförmigen, nach vorne und zur Mitte gerichteten Ausbuchtung versehen, die bis zum Hamulus pterygoideus des Flügelbeins reicht.[17][2]
Zum Lebensraum des Dsungarischen Zwerghamsters gehören die Halbwüsten in Zentralasien.[18] Er wurde in Trockensteppen, auf Weizen- und Luzernefeldern sowie auf kleinen Äckern in den Wäldern der Region um Minussinsk[19] und den Getreidefeldern Kasachstans gefunden. Im nordwestlichen Teil seines Verbreitungsgebiets bewohnt er zudem Wiesen und Birkenstände.[20]
Die Populationsdichte ist unterschiedlich hoch. Von 151 im Jahr 1963 in der Koibalsteppe Chakassiens gefangenen Kleinsäugern waren 31,8 Prozent Dsungarische Zwerghamster.[18]
Der Bau des Dsungarischen Zwerghamsters variiert in verschiedenen Teilen seines Verbreitungsgebiets.[18] In Kasachstan besteht er aus senkrechten Gängen mit vier bis sechs Eingängen, die Nestkammer befindet sich etwa einen Meter unter der Erdoberfläche.[21] In Chakassien besteht der Bau aus mehreren waagerechten und senkrechten Gängen, die mit einem etwa 35 Zentimeter unter der Erdoberfläche liegenden Hauptgang verbunden sind. Im Sommer besteht das Nest aus Moos, im Winter aus Tierfell. In der Koibalsteppe Chakassiens bewohnt der Dsungarische Zwerghamster meist die Baue von Murmeltieren und anderen Säugetieren und legt nur selten eigene Baue an.[18] Unter halbnatürlichen Bedingungen gegrabene Baue weisen eine höhere Luftfeuchtigkeit und geringere Temperaturschwankungen als ihre Umgebung auf.[22]
Der Dsungarische Zwerghamster ernährt sich hauptsächlich von Samen wilder Pflanzen, größtenteils Gräsern, jedoch werden auch Insekten, besonders Heuschrecken, verspeist.[20] Bei 40 untersuchten Hamstern fanden Judin und Mitarbeiter (1979) Pflanzensamen in 32 Mägen, vegetative Pflanzenteile in 11 Mägen und Insekten in 15 Mägen. Im Winter beobachteten sie Dsungarische Zwerghamster beim Verspeisen unverdauter Körner aus Pferdeäpfeln.[18] Im Sommer werden mehr komplexe Kohlenhydrate als Fette und mehr Fette als Eiweiße aufgenommen, im Winter erhöht sich die Aufnahme von komplexen Kohlenhydraten und Eiweißen und verringert sich die Aufnahme von Fetten.[23]
Zu den Fressfeinden gehört das Mauswiesel.[24]
Das hauptsächliche Verbreitungsgebiet des Dsungarischen Zwerghamsters sind die Steppen des nordöstlichen Kasachstans und südwestlichen Sibiriens.[25] Daneben bewohnt er die chakassische und minussinsker Steppe entlang des Jenissei. Die beiden Verbreitungsgebiete sind räumlich voneinander sowie von denen des Campbell-Zwerghamsters und des Roborowski-Zwerghamsters getrennt.[26] 1876 kam er noch häufig in niedrigen Lagen Turkestans vor.[27]
Die Weltnaturschutzorganisation IUCN stuft den Dsungarischen Zwerghamster als nicht gefährdet ein.[28]
Der Dsungarische Zwerghamster ist eine Art der Kurzschwanz-Zwerghamster. Der Campbell-Zwerghamster wird ihm als eigenständige Art innerhalb der Phodopus-sungorus-Gruppe gegenübergestellt oder als Unterart zugeordnet. Weitere Unterarten werden nicht unterschieden.[25]
Das Typusexemplar des Dsungarischen Zwerghamsters beschrieb Peter Simon Pallas 1773 als Mus sungorus.[29] Der Artname sungorus leitet sich von der Dsungarei ab, die jedoch nach heutigem Verständnis außerhalb des Verbreitungsgebiets liegt.[30] Den Fundort des Typusexemplars geben Ellerman und Morrison-Scott (1951) mit „Gratschewsk, 100 Kilometer westlich von Semei“ in Kasachstan an,[31] Argiropulo (1933) nennt als Fundort dagegen die Barabasteppe in Russland.[32]
1778 benannte Pallas den Dsungarischen Zwerghamster in Mus songarus um.[33] Ned Hollister ordnete ihn 1912 der Gattung Phodopus zu,[34] Oldfield Thomas 1917 der neuen Gattung Cricetiscus.[35] A. I. Argiropulo gab 1933 der Schreibweise sungorus den Vorrang[36] und vereinte ihn als Unterart Phodopus sungorus sungorus mit dem Campbell-Zwerghamster.[37]
Der Dsungarische Zwerghamster vermehrt sich gut in menschlicher Obhut und ist leicht zu zähmen.[38] Der Durchschnitt pro Wurf beträgt vier Jungtiere. Es sind auch Würfe mit einem bis neun Jungtieren möglich. Er ist als Tiermodell zur Untersuchung von Depressionen geeignet, da insbesondere bei Männchen eines gemischtgeschlechtlichen Paars das Körpergewicht zu- und die soziale Interaktion sowie das Erkundungsverhalten abnehmen, wenn das Paar getrennt wird.[39] Cantrell und Padovan (1987) fassen Pflege, Handhabung, Anfälligkeit für Krankheiten und Verwendung in der Forschung zusammen.[4]
Neben der natürlichen, als „wildfarben“ oder „agouti“ bezeichneten und dominant vererbten Färbung treten in menschlicher Obhut weitere Farben auf:[9]
Hauptsächlich verwendete Literatur:
Weitere mehrmals zitierte Literatur:
Der Dsungarische Zwerghamster (Phodopus sungorus) ist eine Art der Kurzschwanz-Zwerghamster. Der Campbell-Zwerghamster wird ihm als eigenständige Art innerhalb der Phodopus-sungorus-Gruppe gegenübergestellt oder als Unterart zugeordnet. Der Dsungarische Zwerghamster bewohnt die Steppen des nordöstlichen Kasachstans und südwestlichen Sibiriens sowie entlang des Jenissei im südlichen Sibirien. Er ist nicht gefährdet und wird als Versuchs- und Heimtier gehalten.
Der Dsungarische Zwerghamster wird gewöhnlich sieben bis neun Zentimeter lang und 19 bis 45 Gramm schwer. Das weiche Fell der Oberseite ist im Sommer aschgrau bis dunkelbraun mit einem schwarzbraunen Aalstrich. Das Fell der Unterseite ist weißlich. Es verläuft an den Körperseiten in drei Bögen nach oben und ist durch eine Linie aus schwarzbraunen Haaren vom Fell der Oberseite abgegrenzt. Im Winter ist das Fell teilweise oder vollständig weiß.
Der selbst gegrabene Bau des Dsungarischen Zwerghamsters besteht aus mehreren Gängen und einer Nestkammer. Häufig bewohnt er die Baue anderer Kleinsäuger. Er ernährt sich hauptsächlich von Pflanzensamen, weniger von Insekten.
De Russyske dwerchhamster (Latynske namme: Phodopus sungorus), ek wol de Sibearyske dwerchhamster of de Dzjûngaarske dwerchhamster neamd, is in sûchdier út it skift fan 'e kjifdieren (Rodentia), de famylje fan 'e wrotmûseftigen (Cricetidae), de ûnderfamylje fan 'e hamsters (Cricetinae) en it skaai fan 'e dwerchhamsters (Phodopus). Hy komt foar yn dielen fan Sintraal-Aazje, Sibearje en East-Aazje, en wurdt faak holden as húsdier (al is dat yn Nederlân sûnt 1 jannewaris 2014 ferbean). De Russyske dwerchhamster ûnderskiedt him fan oare soarten hamsters trochdat er hjerstmis in wite winterpels kriget.
De Russyske hamster waard yn 1773 foar it earst beskreaun troch de ferneamde soölooch Peter Simon Pallas, dy't him foar in mûs oanseach. De namme sungorus is in Latynske ferwizing nei Dzjûngarije, it noardlikste diel fan 'e Sineeske regio Sinkiang-Oeigoerje. Lang waarden de Russyske dwerchhamster en de nau besibbe campbelldwerchhamster (Phodopus campbelli) beskôge as ûndersoarten fan deselde bistesoarte, mar tsjintwurdich is dúdlik wurden dat it hjir om twa ûnderskate soarten giet. Yn finzenskip is it wol mooglik om dizze beide soarten mei-inoar te krusen, mar dat is in tige muoisum proses wêrby't de sûnens fan it wyfke yn gefaar brocht wurdt, de oantallen jongen by eltse krusing lytser wurde en der ek stadichoan mear sûnensproblemen by de jongen optrede.
Russyske dwerchhamsters binne lânseigen yn it easten fan Kazachstan, Mongoalje, it noarden fan Sinkiang-Oeigoerje (Dzjûngarije), dielen fan súdlik en súdwestlik Sibearje en Mantsjoerije.
De Russyske dwerchhamster hat trochinoar in kop-romplingte fan 7-9 sm, mei in sturtlingte fan ½-1½ sm en in gewicht fan 19-45 g. Hy is suver kûgelrûn mei koarte poatsjes, wêrby't de efterpoaten justjes langer binne as de foarpoaten. De sturt is sa koart dat er frijwol hielendal net opfalt. Russyske dwerchhamsters hawwe in sêfte, tichte pels, dy't har tsjin 'e strange winters yn har ferspriedingsgebiet beskermje moat. Ek de earen en soallen binne behierre. De kop is breed en de wangpûden binne sichtber, ek as se leech binne. Krekt as by oare soarten hamsters wurde dy wangpûden brúkt om se fluch fol te loegjen mei fretten, wêrnei't dat earne oars, op in feiliger plak, bepluze wurde kin.
De simmerpels is op 'e rêch dûnkergrizich, mei in hast swarte streek dy't yn 'e lingterjochting oer de wringe rint, fan 'e nekke oant de ûnderrêch. It hier op 'e bealch is wyt, en de snút en de poatsjes binne dat ek. By 't winter kriget de Russyske dwerchhamster in hast folslein wite winterpels, mar yn finzenskip bart dat lang net altyd, en wat langer oft se yn finzenskip holden wurde, wat minder. Yn finzenskip hawwe har troch selektyf fokken trouwens wol oare pelskleuren ûntjûn: blauwich ("saffierkleurich"), krêm ("pearelkleurich") en "saffierpearelkleurich" (in kombinaasje fan beide farianten). Ek komme der noch oare kleuren foar, mar dêrfan wurdt sterk fermoede dat dy har inkeld foardogge yn krusingen mei de campbelldwerchhamster (Phodopus campbelli). Hoewol't dizze beide soarten sterk opinoar lykje, kinne se faninoar ûnderskaat wurde trochdat de campbelldwerchhamster lytsere earen hat en de trochdat de swartige wringestreek by de Russyske dwerchhamster smeller en koarter is. Ek is it hier op 'e bealch fan 'e Russyske dwerchhamster witer as by de campbelldwerchhamster.
Russyske dwerchhamsters jouwe de foarkar oan frije iepen romten mei foldwaande boaiemfegetaasje, lykas ikkers, greiden, de iepen steppe en bjirkebosken.
Russyske dwerchhamsters binne net solitêr, mar libje as min ofte mear monogame pearkes. Se grave hoalen dy't oant 1 m djip binne, en dêr't se it grutste part fan 'e tiid yn trochbringe om rôfdieren te ûntrinnen. Dat slagget net altyd, want de wezeling, ien fan 'e wichtichste natuerlike fijannen fan 'e Russyske dwerchhamster, lit him troch soks net tsjinhâlde en kringt geregeldwei de hoalen binne. Dêrom hawwe sokke hoalen altyd mear as ien yn-/útgong, ornaris in stik as seis. Om 'e hoalen winterdeis waarm te hâlden, slút de Russyske dwerchhamster lykwols alle yngongen behalven ien ôf en beklaait er de wanden mei byinoar fandele bistehier. Sa hâldt er de temperatuer yn syn hoale yn 'e regel op 16,7° C, ek al is it bûtendoar fier ûnder nul.
Russyske dwerchhamsters hawwe gjin spesifike peartiid en kinne har it hiele jier troch fuortplantsje. Nei de pearing wurdt it wyfke faak agressyf, om't se har noch net berne jongen beskermje wol tsjin it mantsje. Sadwaande nimt it mantsje yn dy tiid ornaris syn ûntwyk yn oare hoalen. Mei't de fruchtberenssyklus fan it wyfke fjouwer dagen duorret, betsjut dat dat se it mantsje eltse fjouwer dagen weromkomme lit om te pearjen. De draachtiid duorret 36 dagen. Oars as by de campbelldwerchhamster is der by de Russyske dwerchhamster gjin sprake fan dat it mantsje meihelpe soe om 'e jongen grut te bringen. De wyfkes binne by steat om deselde deis dat se jongen smiten hawwe, alwer te pearjen en op 'e nij drachtich te reitsjen. Hoewol't dat in oerlibbingsstrategy is om safolle mooglik neikommelingen yn in sa koart mooglike tiid te produsearjen, hat de sûnens fan it wyfke der slim ûnder te lijen as soks ferskate kearen efterinoar bart. De jongen wurde mei 3 wiken ôfwûn en kinne dan selsstannich libje. Yn finzenskip wurde se dan ek daliks fan 'e mem en faninoar skaat om fjochtpartijen foar te kommen.
De Russyske dwerchhamster is in omnivoar, dy't net inkeld plantaardich materiaal, lykas griene planten, nôt, nuten en sieden yt, mar ek frijwat dierlik spul, lykas wjirms en gravende ynsekten. Yn finzenskip is it dus wichtich dat se ek genôch dierlike aaiwiten binnenkrije. Sadwaande wurde se faak byfuorre mei moalwjirms of hûnefoer.
De Russyske dwerchhamster hat de IUCN-status fan "net bedrige", om't er yn romme natuerlike areaal noch rûnom foarkomt. (Likegoed hat er yn 2006 yn Kazachstan in beskerme status krigen.) Dêrnjonken wurdt er yn Jeropa en Noard-Amearika in soad as húsdier holden. Der wurdt fan him sein dat er datoangeande rêstiger is as de woastyndwerchhamster (Phodopus roborovskii) en faak nueter as de campbelldwerchhamster (Phodopus campbelli).
Yn opdracht fan it Ministearje fan Ekonomyske Saken is troch de Universiteit fan Wageningen ûndersyk dien nei de gaadlikheid fan it hâlden as húsdier fan ferskate bistesoarten. Yn dat ûndersyk waard ek de Russyske dwerchhamster belutsen, dy't it yndekssifer 6 krige, wat betsjut dat er oan 'e iene kant gjin gefaar foarme foar de minske, mar oan 'e oare kant as húsdier folslein ûngeskikt befûn waard. Yn in brief oan 'e Twadde Keamer naam steatssiktaris Sharon Dijksma de oanbefellings fan it ûndersyk oer, mei as gefolch dat de Russyske dwerchhamster net foarkomt op 'e "posityflist" fan bisten dy't per 1 jannewaris 2014 yn Nederlân ûnder betingsten as húsdier holden wurde meie. Foar de bisten dy't doe al as sadanich holden waarden, gou in oergongsregeling mei fokferbod (mei oare wurden: der waard in útstjerbelied folge).[1][2]
De Russyske dwerchhamster (Latynske namme: Phodopus sungorus), ek wol de Sibearyske dwerchhamster of de Dzjûngaarske dwerchhamster neamd, is in sûchdier út it skift fan 'e kjifdieren (Rodentia), de famylje fan 'e wrotmûseftigen (Cricetidae), de ûnderfamylje fan 'e hamsters (Cricetinae) en it skaai fan 'e dwerchhamsters (Phodopus). Hy komt foar yn dielen fan Sintraal-Aazje, Sibearje en East-Aazje, en wurdt faak holden as húsdier (al is dat yn Nederlân sûnt 1 jannewaris 2014 ferbean). De Russyske dwerchhamster ûnderskiedt him fan oare soarten hamsters trochdat er hjerstmis in wite winterpels kriget.
The winter white dwarf hamster (Phodopus sungorus), also known as the Russian dwarf hamster, Djungarian hamster, Dzungarian hamster, striped dwarf hamster, Siberian hamster, or Siberian dwarf hamster, is one of three species of hamster in the genus Phodopus. It is ball-shaped and typically half the size of the Syrian hamster, so is called a dwarf hamster along with all Phodopus species. Features of the winter white hamster include a typically thick, dark grey dorsal stripe and furry feet. As winter approaches and the days shorten, the winter white dwarf hamster's dark fur is almost entirely replaced with white fur. In captivity, this does not usually happen as animals maintained as pets are generally housed indoors and exposed to artificial light that prevents the recognition of short winter daylengths. In the wild, they originate from the wheat fields of Kazakhstan, the meadows of Mongolia and Siberia, and the birch stands of Manchuria.
Winter white dwarf hamsters are common as pets in Europe and North America, and exhibit greater variance in their coats than those found in the wild. They reproduce often—more so than Syrian hamsters, and as they have no fixed breeding season, can continue to produce some numbers of offspring all year round. Young pups act aggressively to one another, while breeding females may show similar aggression to males. The winter white is known to be one of the most tameable types of hamsters.
The hamster has no fully accepted common name, winter white dwarf hamster and Russian dwarf hamster are among the most often used. Confusion arises because of their physical similarity to Campbell's dwarf hamster, consequently, the name Djungarian hamster and Russian dwarf can refer to both winter white and Campbell's dwarf hamsters. The term "winter white" derives from the fact that in the wild the hamster changes its fur colour to white for the winter months, this camouflages the hamster and reduces predation when snow is on the ground. Campbell's dwarf hamsters do not change fur colour during the winter and can only be described as being "winter white" erroneously.[2]
The binomial name for the hamster is Phodopus sungorus. The hamster was first described by Peter Simon Pallas in 1773 as a mouse.[3] The name sungorus derives from the geographic region Dzungaria.[4] In 1778, Pallas renamed the hamster to Mouse songarus.[5] In 1912 Ned Hollister ordered the "Mouse songarus" to the genus Phodopus.[6] A. I. Argiropulo, in 1933, changed the name to priority sungorus[7] and determined the hamster as a subspecies of Campbell's dwarf hamster called Phodopus sungorus sungorus.[8] Today winter white dwarf hamsters and Campbell's dwarf hamsters are considered separate species with the winter white officially known as Phodopus sungorus.
The coat of the winter white dwarf hamster is less woolly than that of Campbell's dwarf hamster,[9] and apart from the normal colouring, they can be coloured sapphire, sapphire pearl, or normal pearl. The head and body length of the winter white dwarf hamster is 70–90 mm, the length of the tail is 5–15 mm, and the hind legs are 11–15 mm.[10][11] The body weight changes dramatically throughout the year. It is at its lowest during the winter.[12] In males, the body weight ranges from 19 to 45 grams (0.67 to 1.59 oz), and in females, 19 to 36 grams (0.67 to 1.27 oz).[11] In human care, they are slightly heavier. The average lifespan of the winter white dwarf hamster is one to three years in captivity, though they can live longer. In the wild, they are known to live as little as one year.[9]
In summer, the fur of the winter white hamster on the back changes from ash-grey to dark brown, or sometimes pale brown with a tint.[13] The face changes to grey or brown, while the mouth area, the whisker area, and the ears are slightly brighter.[14] The outer ears and the eyes have black edges. The rest of the head is dark brown or black. From the head to the tail runs a black-brown dorsal stripe.[15] The throat, belly, tail and limbs are white.[14] The ears are grey with a pinkish tint[13] with scattered black hairs. The hairs on the underside are completely white.[16][17] The bright coat the bottom extends to the shoulders, flanks, and hips in three arches upward. It is distinguished from the darker fur on the top of the existing black-brown hair, three curved line.[11]
Apart from the typical colouration, winter white dwarf hamsters can also be coloured pearl, sapphire, sapphire pearl, and marbled. Other colorations are available, but these are strongly suspected to appear only in hybrid crossings with Campbell's dwarf hamsters. Some of these colorations are mandarin, blue, argente, yellow blue fawn, camel, brown, cream, merle, and umbrous.[9]
In the winter, the fur is more dense.[18] They sometimes have a grey tint on their heads.[19] More than 10% of the hamsters kept in the first winter develop the summer coat. In the second winter, only a few change into the winter coat and winter colour is less pronounced. The moulting in the winter fur starts in October or November and is completed in December, while the summer coat begins in January or February and is completed in March or early April.[14] The ears are grey with a pinkish tint.[9] Moulting both run jobs on the head and the back of the spine to the sides, the legs and the underside.[20] The hairs grow longer in the summer, to about ten millimetres long.[13]
The pigmentation of hair is controlled by the hormone prolactin and colour genetics.[21] Day length can be less than 14 hours to initiate the change to winter coat, though it is possible they may be able to sense a directional change in photoperiod length, such as in one experiment that demonstrated a transition from 16 hours of light to 14 hours initiates a change to the winter coat.[22] The change to the winter coat can be triggered in the summer by the short day lengths. The change occurs back to the summer coat in the autumn, when the length of the days change again. At internal temperatures hamsters in captivity start later with the changes. The winter colour is less pronounced in them.[14] The eyes of the winter white hamster are black, unless it is albino in which case they are red.[13]
In the wild, the hamster's fur changes colour in the winter. This adaptation helps them to evade predators in the snow-covered steppes.[9] The hamster digs tunnels one metre deep leading to ground burrows where they can sleep, raise their young and hide from predators.[13] The weasel is one of the hamster's main predators.[11] Most of these burrows have six entrances. In the summer, the burrows are lined with moss. To keep the burrow warm in the winter, the hamster closes all but one entrance and lines the burrows with animal fur or wool that it finds. The temperature inside the burrow is usually 16.7 °C (62.1 °F).[9] The hamsters sometimes live in the semideserts in Central Asia.[23] They also live in the dry steppes and wheat or alfalfa fields, as well as on small fields in the forests of the region around Minusinsk.[24] The fur on the hamster's feet protect the feet from the cold ground in the cold climates in the wild.[9] The population density is highly varied.[23] In 1968, the first four examples of the hamster were caught in Western Siberia and brought to the Max Planck Institute in Germany.[13]
The hamsters are often found on the pet market in Europe, Japan, and North America.[9] Care of the hamster is similar to all other species of Phodopus.[25] The hamsters, along with most rodents, are prone to tumours. They can also receive injury in the cheek pouch by sharp objects damaging the fragile inner lining. Other health problems include bite wounds, broken teeth, constipation, dehydration, dental malocclusion, diarrhea, and ear problems.[26]
Winter white dwarf hamsters reproduce at a faster rate than Syrian hamsters.[26][27] Phodopus species are able to become pregnant again on the same day that they have given birth. This can all happen within a 36-day period. This is done as a survival strategy to produce large numbers of offspring in a short period of time. This places tremendous demands on the mother.[26] Research suggests biparental care in Campbell's hamsters (P. campbelli) but not in winter white hamsters (P. sungorus).[28] Frequent fighting can occur between the pups and as soon as they are weaned from their mother, they are separated from her. Most of the dwarf hamsters grow to 3 to 4" long. Hamsters maintained indoors that get artificial illumination during autumn and winter are likely to breed all year round, whereas in the wild and in animals maintained in captivity but under entirely natural light-dark cycles, breeding is restricted to the long days of spring and summer.[13]
During the breeding time, the hamster may become aggressive. After mating, the female may want to attack the male to protect her babies. The male usually hides in holes or caves to escape the vicious bite of the female.[29] The hamster's estrous cycle lasts four days; every four days, the female may accept the male back to breed again. This usually occurs when the darkness of the evening sets in. If male and female hamsters are not housed together from a young age, determining if the female is willing to breed with the male is difficult.[9]
Of the five species of hamsters kept commonly as pets, only Campbell's dwarf hamster and the winter white dwarf hamster are able to interbreed and produce live hybrid offspring. Although hybrids make suitable pets, the breeding of hybrids and cloning can cause health and reproduction problems. In addition, the widespread breeding and distribution of hybrids could threaten the existence of both pure species and subspecies of the ecosystem, resulting in only mongrels. Hybridizing causes each litter to become smaller and the young begin to form congenital problems.[9]
This hamster is listed as of Least Concern by the International Union for Conservation of Nature (IUCN). The population and distribution size are large, and no major or widespread threats to the species are known. Population numbers in the wild are not recorded.[30]
The winter white dwarf hamster (Phodopus sungorus), also known as the Russian dwarf hamster, Djungarian hamster, Dzungarian hamster, striped dwarf hamster, Siberian hamster, or Siberian dwarf hamster, is one of three species of hamster in the genus Phodopus. It is ball-shaped and typically half the size of the Syrian hamster, so is called a dwarf hamster along with all Phodopus species. Features of the winter white hamster include a typically thick, dark grey dorsal stripe and furry feet. As winter approaches and the days shorten, the winter white dwarf hamster's dark fur is almost entirely replaced with white fur. In captivity, this does not usually happen as animals maintained as pets are generally housed indoors and exposed to artificial light that prevents the recognition of short winter daylengths. In the wild, they originate from the wheat fields of Kazakhstan, the meadows of Mongolia and Siberia, and the birch stands of Manchuria.
Winter white dwarf hamsters are common as pets in Europe and North America, and exhibit greater variance in their coats than those found in the wild. They reproduce often—more so than Syrian hamsters, and as they have no fixed breeding season, can continue to produce some numbers of offspring all year round. Young pups act aggressively to one another, while breeding females may show similar aggression to males. The winter white is known to be one of the most tameable types of hamsters.
El hámster ruso (Phodopus sungorus) es una especie de roedor miomorfo de la familia Cricetidae.[2] Es propio de Kazajistán y el suroeste de Siberia, y no se reconocen subespecies.[2]
El hámster ruso es de pequeño tamaño, de 7 a 10 cm de longitud y unos 35 a 50 g de peso, de cola muy corta y cuerpo rechoncho. Es común como mascota, ya que sus cuidados se limitan prácticamente a la alimentación e higiene de la vivienda; sin embargo, al igual que el resto de especies domésticas de hámster, también es importante brindarle un espacio mínimo de 2800 cm3, para así evitar que padezcan de estrés. Es un roedor agradable al que se puede acostumbrar a una rutina de comida e interacción con las personas encargadas de él.
Se trata de un animal generalmente dócil y su esperanza de vida va de promedio de un año y medio a los dos años, aunque puede llegar a vivir excepcionalmente tres años o poco más.[3]
El período de reproducción natural, en el cual se produce el apareamiento, abarca de abril a septiembre, aunque en estado de cautividad transcurre durante todo el año. La hembra, que alcanza su madurez sexual en torno a los dos meses de edad, suele entrar en celo cada cuatro días, si bien este dura sólo unas horas y se produce un cambio en su comportamiento, soliendo quedarse quieta y con la zona genital en espera.
El período de gestación abarca desde los dieciocho días hasta los veintiún y el número de crías por parto suele ser de cuatro a ocho y pueden llegar hasta doce.
Estos animales presentan adaptación en su reproducción mediada por el fotoperiodo, presentando reproducibilidad cuando la duración del día alcanza un valor igual o superior a trece horas. De modo que durante el invierno se inhibe la reproducibilidad y se producen cambios en el balance de energía con la consecuente pérdida de peso y cambio de pelaje. Sin embargo, durante los días largos de primavera-verano, se activan vías neuroendocrinas que mantienen la competencia reproductiva y aumentan el peso corporal.[4]
El hámster ruso habita en las estepas de Kazajistán, Siberia y Mongolia, en el continente asiático, donde construye galerías bajo el subsuelo. Sus enemigos naturales son depredadores como águilas, zorros, serpientes y otros animales rapaces.
Siendo omnívoros, en su hábitat natural, suelen alimentarse principalmente de semillas y, ocasionalmente, de algunos insectos.
En hábitat doméstico, normalmente comen los piensos que ya vienen preparados.
El hámster ruso (Phodopus sungorus) es una especie de roedor miomorfo de la familia Cricetidae. Es propio de Kazajistán y el suroeste de Siberia, y no se reconocen subespecies.
Džungaaria kääbushamster ehk siberi hamster (Phodopus sungorus) on kääbushamstri perekonda kuuluv näriline.
Liik pärineb Põhja-Kasahstani steppidest ja Siberist, mis koos Hiina põhjaosaga moodustavad üsna sarnase kliimaga ala. Esimesed neli isendit püüti Lääne-Siberist 1968. aastal ning viidi uurimiseks Saksamaale Max Plancki Instituuti. Loomad sigisid vangistuses üsna jõudsalt. Inglismaale jõudsid esimesed loomad 1970. aastate alguses, ning pärast seda toodi neid mitmest Ida-Euroopa uurimisasutustest juurde.
Džungaaria kääbushamster ehk siberi hamster (Phodopus sungorus) on kääbushamstri perekonda kuuluv näriline.
Liik pärineb Põhja-Kasahstani steppidest ja Siberist, mis koos Hiina põhjaosaga moodustavad üsna sarnase kliimaga ala. Esimesed neli isendit püüti Lääne-Siberist 1968. aastal ning viidi uurimiseks Saksamaale Max Plancki Instituuti. Loomad sigisid vangistuses üsna jõudsalt. Inglismaale jõudsid esimesed loomad 1970. aastate alguses, ning pärast seda toodi neid mitmest Ida-Euroopa uurimisasutustest juurde.
Phodopus sungorus Phodopus generoko animalia da. Karraskarien barruko Cricetinae azpifamilia eta Cricetidae familian sailkatuta dago.
Phodopus sungorus Phodopus generoko animalia da. Karraskarien barruko Cricetinae azpifamilia eta Cricetidae familian sailkatuta dago.
Venäjänkääpiöhamsteri eli talvikko, virallisesti pikkuhamsteri[3] (Phodopus sungorus) on kääpiöhamsterien sukuun (Phodopus) kuuluva pienikokoinen jyrsijälaji. Talvikot lienevät yleisimpiä Suomessa lemmikkinä pidettävistä kääpiöhamstereista. Muut kääpiöhamsterilajit ovat campbellinkääpiöhamsteri (Phodopus campbelli) ja roborovskinkääpiöhamsteri (Phodopus roborovskii). Venäjänkääpiöhamsterin on todettu olevan oma lajinsa,[4] mutta Suomessa käytetään toisinaan nimitystä "venäjänkääpiöhamsteri" myös muista kääpiöhamsterilajeista. Nisäkäsnimistötoimikunnan ehdotus lajin uudeksi suomenkieliseksi nimeksi on dzungarianhamsteri.[3]
Luonnossa venäjänkääpiöhamsteri elää mm. Kazakstanin ja Siperian ruohikkoaroilla. Laji löydettiin ensimmäisen kerran vuonna 1773, ja löytäjänä oli eläintieteilijä Peter Simon Pallas. Lajin yksilöt kasvavat 6–10 cm kokoisiksi, ja niiden väritys on yleensä sekoitus ruskean ja harmaan sävyjä. Lisäksi selässä useimmiten on tummempi selkärangan suuntainen juova. Tämän normaalin värityksen lisäksi venäjänkääpiöhamstereita on olemassa ainakin helmiäisnormaalin, safiirin ja helmiäissafiirin väreissä. Nimitys talvikko tulee turkista, joka luonnossa muuttuu normaalista valkeaksi talvisin.
Venäjänkääpiöhamsterin, kuten muidenkin kääpiöhamstereiden, keskimääräinen elinikä on 1,5–3 vuotta. Ne voivat silti elää yli kolmevuotiaiksikin. Naarashamsteri on sukukypsä 4–5 viikon ikäisenä, mutta lemmikkieläinten suositeltava lisääntymisaika on vasta noin 4–6 kuukauden iässä. Yhdellä naaraalla tulisi teettää korkeintaan kaksi poikuetta, sillä poikueet ovat rankkoja emolle ja lyhentävät sen elinikää huomattavasti. Pennut syntyvät sokeina ja karvattomina. Pentueen koko voi vaihdella, mutta keskimäärin talvikot saavat 3–4 poikasta. Enimmillään pentuja voi syntyä yhdellä kerralla kymmenen. Venäjänkääpiöhamsteri on tiineenä 20–22 päivää. Emo imettää poikuetta 15–21 päivää. Kiima on neljän päivän välein, ja sitä on ihmissilmin lähes mahdoton huomata.
Hamsterit ovat useimmiten toiminnassa öisin. Ne ovat luonteeltaan erakkoja eikä niitä yleensä voi pitää pareittain, elleivät ne ole tottuneet toisiinsa syntymästään asti. Kommunikointi tapahtuu sekä korkeataajuisilla äänillä että ihmiskorvan kuulemalla vikinällä/narinalla. Kuulo- ja tuntoaistit ovat venäjänkääpiöhamstereilla tarkat.[5]
Pesän venäjänkääpiöhamsterit rakentavat luonnossa yleensä maan alle, käyttäen ruohoa, villaa, sulkia ja muita pehmeitä pesänrakennusaineita. Lemmikkitalvikolle kelpaa näitä vastaavasti mm. vessapaperi. Ruokatottumuksiltaan ne ovat lähinnä kasviksia ja siemeniä syöviä. Luonnossa venäjänkääpiöhamsterit syövät löytämiään siemeniä ja kasvinosia, lemmikeille yleensä suositellaan syötettäväksi myös pieniä määriä lihaa tai jauhopukin toukkia eli jauhomatoja. Ruoan kuljettamiseksi ne käyttävät poskipussejaan muiden hamsterilajien tapaan.
Normaali: ruskea selkä, jossa häivähdys harmaata. Mustia sekakarvoja. Selkäjuova musta. Vatsa valkea.
Safiiri: selkä savunharmaa. Selkäjuova tummanharmaa. Tummanharmaita sekakarvoja. Vatsa valkea.
Helmiäisnormaali: lähes kokonaan valkoinen. Selkäjuova harmaa. Mustia sekakarvoja. Vatsa valkoinen.
Helmiäissafiiri: melkein saman värinen kuin helmiäisnormaali, mutta hieman vaaleampi, sillä helmiäisnormaalilla sekakarvat ovat mustia, kun taas helmiäissafiirilla ne ovat sinertävän harmaita. Selkäjuova vaalean harmaa.
Venäjänkääpiöhamsteri eli talvikko, virallisesti pikkuhamsteri (Phodopus sungorus) on kääpiöhamsterien sukuun (Phodopus) kuuluva pienikokoinen jyrsijälaji. Talvikot lienevät yleisimpiä Suomessa lemmikkinä pidettävistä kääpiöhamstereista. Muut kääpiöhamsterilajit ovat campbellinkääpiöhamsteri (Phodopus campbelli) ja roborovskinkääpiöhamsteri (Phodopus roborovskii). Venäjänkääpiöhamsterin on todettu olevan oma lajinsa, mutta Suomessa käytetään toisinaan nimitystä "venäjänkääpiöhamsteri" myös muista kääpiöhamsterilajeista. Nisäkäsnimistötoimikunnan ehdotus lajin uudeksi suomenkieliseksi nimeksi on dzungarianhamsteri.
Luonnossa venäjänkääpiöhamsteri elää mm. Kazakstanin ja Siperian ruohikkoaroilla. Laji löydettiin ensimmäisen kerran vuonna 1773, ja löytäjänä oli eläintieteilijä Peter Simon Pallas. Lajin yksilöt kasvavat 6–10 cm kokoisiksi, ja niiden väritys on yleensä sekoitus ruskean ja harmaan sävyjä. Lisäksi selässä useimmiten on tummempi selkärangan suuntainen juova. Tämän normaalin värityksen lisäksi venäjänkääpiöhamstereita on olemassa ainakin helmiäisnormaalin, safiirin ja helmiäissafiirin väreissä. Nimitys talvikko tulee turkista, joka luonnossa muuttuu normaalista valkeaksi talvisin.
Phodopus sungorus
Le Hamster russe (Phodopus sungorus) est une espèce de petits mammifères qui fait partie des rongeurs de la famille des Cricetidae. C'est un hamster nain originaire des steppes d'Asie centrale, à dos rayé et à couleur variable en hiver. En Europe, il est souvent adopté comme animal de compagnie.
Le Hamster russe est aussi appelé Hamster de Dzoungarie[1], Hamster nain de Djoungarie[2] et Winter white en anglais.
Seule une observation attentive permet de distinguer le hamster russe des deux autres espèces de hamsters du genre Phodopus.
Caractéristiques[3]:
Comme les autres hamsters nains, le hamster russe a quatre doigts aux pattes avant et cinq aux pattes arrière. Le cinquième doigt est atrophié au point d’être presque invisible. Les pattes et doigts sont couverts de fourrure. Malgré ses grands yeux, il ne voit pas bien, en particulier de jour. En revanche, le placement de ses yeux et leur taille lui permettent de voir dans quasiment toutes les directions[5]. Il a l’ouïe fine et peut même entendre certains ultrasons, tout comme les chiens.
Le hamster russe mâle possède, comme le Hamster de Campbell, une glande ventrale visible dont il utilise les sécrétions pour marquer son territoire et deux abajoues dont il se sert pour transporter la nourriture qu’il ne consomme pas immédiatement.
Les abajoues sont des protrusions de la muqueuse buccale qui s'étendent presque jusqu'aux pattes arrière et permettent au hamster d'emmagasiner sa nourriture dans son terrier.
À l'état sauvage , le Hamster russe vit dans des steppes et des formations végétales semi-arides d’Asie centrale.
Il est originaire des déserts de sable jusqu'aux steppes de Sibérie et du Kazakhstan, où les températures descendent jusqu’à −20 °C et où il ne tombe qu’un peu plus de 300 mm d’eau par an. Ainsi le hamster russe et le hamster de Campbell ne peuvent pas se côtoyer dans la nature[6].
Le hamster russe est un animal essentiellement nocturne, même s’il lui arrive d’avoir de courtes périodes d’activité pendant la journée. C’est en novembre que le hamster russe est le plus actif. Il est le moins actif en février et mars. Dans son milieu naturel, le hamster russe court moins longtemps et moins loin que le hamster de Campbell [7].
Le hamster russe est une espèce nidicole : il fait des nids dans lesquels les petits naissent nus et aveugles, en général de nuit. Le nid sert aussi d’abri pour dormir. Dans son milieu naturel, le hamster russe creuse des galeries dans lesquelles il installe son nid et stocke des réserves de nourriture. Selon une étude faite en 2001, le hamster russe est capable de reproduire l’orientation de son nid lorsqu’il reconstruit celui-ci, et s’aide pour cela d’un compas magnétique[8].
Parmi les prédateurs naturels du hamster russe se trouvent le Hibou grand-duc (Bubo bubo), l’Aigle des steppes (Aquila nipalensis), le faucon sacre (Falco cherrug) et le renard corsac (Vulpes corsac).
Le hamster russe est un sujet d'études scientifiques dans les domaines suivants : hibernation, alimentation[10], l'orientation magnétique[11], le développement folliculaire[12], le diabète de type 2, etc.
Le hamster russe a été domestiqué en France dès les années 1970. Depuis lors, beaucoup de produits commerciaux ont été conçus spécifiquement pour eux.
En Europe, il est le plus connu et le plus répandu[9] des hamsters nains domestiques[13].
Bien que plus petits que les autres hamsters, ces hamsters nains ont besoin de beaucoup d’espace pour se sentir à l’aise. Ce sont des animaux très actifs, qui courent et creusent beaucoup. Il faut donc à ces hamsters une cage suffisamment vaste (5 000 cm2 minimum sans les étages, 10 000cm² avec les étages de plus de 3 000cm²[14]) pour s'ébattre et assez profonde pour contenir une litière — de préférence en chanvre pour limiter leurs problèmes respiratoires — dont l'épaisseur leur permet de s'enfouir (30 cm minimum[15]).
Le hamster est un rongeur omnivore, ce qui signifie que son alimentation doit contenir un apport en protéines d’origine animale en plus des graines et des végétaux.
Les hamsters nains russes, comme tous les hamsters sont strictement solitaires.
En captivité, étant donné la très courte période de gestation, il serait possible à un couple, laissé ensemble en permanence, d'avoir une dizaine de portées en un an. Cependant, le nombre de portées à l’état naturel étant de 3 à 4, réparties d’avril-mai à septembre, il est souhaitable de séparer mâles et femelles à intervalles réguliers, de manière à ne pas soumettre les hamsters à des conditions de vie pour lesquelles ils ne sont pas adaptés. De plus, il est déconseillé de faire reproduire ce hamster avant l'âge de 4 mois, sinon cela risque de perturber sa croissance.
Cette espèce est très proche du Hamster de Campbell, mais il ne faut en aucun cas tenter de les faire se reproduire ensemble. Les petits hamsters hybrides, croisement de Campbell et russes, sont souvent mal formés ou bien ont des problèmes génétiques comme l'infertilité[16]. De plus, les mises-bas portent fréquemment préjudice à la mère, car le gabarit de ces espèces n'est pas exactement semblables. Celle-ci et ses bébés mourront souvent prématurément[réf. nécessaire].
Les hamsters russes ont une moins grande variété de couleurs que les hamsters syriens et Campbell, qui comptent une grande variété de couleurs et de marquages. En cours d'année, le hamster subit des transformations de couleur, notamment chez l'Agouti, le Mandarine et le bleu Saphir (c'est ce que l'on appelle la mue). Durant cette période, le hamster va s'éclaircir (automne) ou au contraire foncer (hiver). Cette période provoque chez le hamster une fatigue et un amaigrissement léger.
Seules deux couleurs sont actuellement reconnues dans les concours :
Depuis quelques années, plusieurs mutations sont apparues mais ces couleurs ne sont pas encore reconnues pour les russes :
Il existe aussi des marquages qui se combinent aux couleurs de base :
Il y a actuellement 3 textures de poils sur les hamsters russe :
À noter qu’il y a toujours une ligne dorsale plus foncée que la couleur de base. De plus, il existe les yeux noirs et les yeux rouges qui vont aussi influer sur la couleur définitive du hamster.
Beaucoup de ces couleurs sont à la base issues d’un croisement entre un Campbell et un russe, mais en les reproduisant pendant plusieurs générations avec des russes purs, il a été possible d’obtenir des hamsters qui ont conservé les caractéristiques de la race russe. Par contre, certaines de ces couleurs ont gardé des séquelles de ces croisements de race avec des Campbells (par exemple : le syndrome de la tête penchée chez les beiges). La plupart de ces mutations sont encore en cours de perfectionnement chez des éleveurs à l'étranger (notamment aux Pays-Bas, en Allemagne et en Angleterre).
Hamster russe couleur sauvage.
Hamster russe couleur perle.
Hamster russe couleur saphir.
Dans toutes les couleurs de russes, on peut observer un changement de couleur en automne[17]. En effet, lorsqu’il y a une baisse de luminosité quand approche l’hiver, le pelage de ces hamsters devient de plus en plus blanc[18]. Ce blanchiment est plus ou moins marqué selon les individus. Seule une ligne gris pâle reste parfois sur le dos. C’est aussi pour cette raison que les hamsters russes sont aussi populaires[réf. nécessaire].
Comme l’indique P. Bartlett dans son livre[19], il semble que le hamster russe provoque plus d’allergies que les autres hamsters domestiques[20]. Il arrive aussi que ses morsures provoquent des chocs anaphylactiques[21].
Étant le plus docile et sociable des hamsters nains, le Hamster russe est la deuxième espèce la plus facile à apprivoiser, après le Hamster doré. Ce ne sont pas des rongeurs naturellement agressifs, mais il ne faut pas les embêter sous risque d’être mordu.
Cette espèce naine n’est pas idéale pour les enfants à cause de sa petite taille : ils glissent facilement entre les doigts, et bien que sociables, ils sont très furtifs. De plus ils vivent presque exclusivement la nuit.
Phodopus sungorus
Le Hamster russe (Phodopus sungorus) est une espèce de petits mammifères qui fait partie des rongeurs de la famille des Cricetidae. C'est un hamster nain originaire des steppes d'Asie centrale, à dos rayé et à couleur variable en hiver. En Europe, il est souvent adopté comme animal de compagnie.
Le Hamster russe est aussi appelé Hamster de Dzoungarie, Hamster nain de Djoungarie et Winter white en anglais.
Bijeli ruski hrčak (Phodopus sungorus) je vrsta hrčka iz roda Phodopus.
Porijeklo vuče iz istočnog Kazahstana i sjeverozapadne Rusije.
Vrlo su čiste životinje te vole čistiti svoje krzno. To ih vrlo često dođe glave jer ih love zbog krzna. Prosječni životni vijek im je 1½ do 2 godine. Narastu 8 do 10 cm. Vrlo rijetko se prodaju kao kućni ljubimci u trgovinama kućnih ljubimcima. Bijeli ruski hrčci kojima bi ruski patuljasti hrčak mogao biti predak ne smiju jesti hranu koja sadrži monosaharide, zbog opasnosti od diabetesa mellitusa.
Poznat je po zanimljivosti po kojoj je čak i dobio ime, a to je da tijekom zime njegovo krzno poprimi bijelu boju.
Nedovršeni članak Bijeli ruski hrčak koji govori o životinjama treba dopuniti. Dopunite ga prema pravilima Wikipedije.
Hamster kerdil putih rusia adalah spesies hamster pada genus Phodopus. Hamster ini terutama hidup di Siberia dan juga dapat ditemukan di Dzungaria, Kazakhstan, Mongolia dan Manchuria. Lama kehidupan hamster ini berkisar sekitar 1½ sampai 2 tahun, walaupun hamster tersebut dapat hidup lebih lama.
Hamster kerdil putih rusia adalah spesies hamster pada genus Phodopus. Hamster ini terutama hidup di Siberia dan juga dapat ditemukan di Dzungaria, Kazakhstan, Mongolia dan Manchuria. Lama kehidupan hamster ini berkisar sekitar 1½ sampai 2 tahun, walaupun hamster tersebut dapat hidup lebih lama.
Il criceto siberiano (Phodopus sungorus Pallas, 1773) è un roditore della famiglia dei Cricetidi.[2] Come il criceto russo/Campbell e il criceto di Roborovski è un criceto nano.
Si tratta di una specie di piccole dimensioni (circa 8–10 cm) che pesa dai 30 ai 60 grammi.
Il criceto siberiano presenta la particolarità di subire un cambiamento nella colorazione del manto durante i mesi più freddi (in cattivita questo cambiamento potrebbe non esserci): questo avvenimento è stimolato dall'accorciamento delle ore di luce e dalla variazione di temperatura, che diventa più rigida; è un fenomeno derivato da una selezione naturale negli anni che permette a questi animali di essere meglio mimetizzati nella neve e quindi meno notati dai numerosi predatori che attentano alle loro vite.
Questa specie può presentare cinque diverse colorazioni:
Come tutti i criceti, presenta la particolarità di presentare due tasche guanciali atte ad immagazzinare il cibo e trasportarlo nella tana sotterranea che crea scavando una rete di cunicoli o nel nido che costruiscono con il materiale a disposizione; esse fungono anche da mezzo di trasporto temporaneo dei nascituri. La principale attività svolta dal criceto siberiano durante la sua attività notturna (per la quasi totalità delle ore di luce riposa nella tana) è proprio la ricerca del cibo per il quale compie notevoli spostamenti. Ovviamente, se cresciuto in cattività, cambia le sue abitudini e spesso è reattivo durante la giornata. In estate predilige le lunghe dormite diurne e le "corse" notturne.
Il criceto siberiano è un animale molto territoriale. Possiede, come il criceto di Campbell, una ghiandola sul ventre che rilascia sostanze utili a marcare il territorio.
Il criceto russo (Phodopus Campbelli) nella sua colorazione originale, "selvatica", è simile al criceto siberiano, tanto che solo un esperto riesce a differenziarli (tranne quando il criceto è nella sua colorazione invernale, bianca). Il criceto russo ha una testa più corta e gli occhi sono equidistanti da orecchie e naso; il suo naso è più largo. Il criceto siberiano ha orecchie più piccole, il musetto più convesso e gli occhi sono più vicini alle orecchie che al naso. Il siberiano può raggiungere una taglia maggiore e ha la striscia dorsale più scura e il colore dei tre piccoli archi laterali più definito nel manto. Le zampette sono più pelose nel criceto siberiano e meno nel criceto russo. Come conseguenza all'allevamento domestico e nei negozi, in Italia esistono molti incroci tra criceti russi e siberiani, che hanno dato origine anche a nuove colorazioni del pelo.
Presenta un metabolismo, e quindi una crescita, molto veloce: raggiunge la maturità sessuale in un mese e mezzo-due mesi; la femmina, una volta fecondata nei 4 giorni del ciclo estrale, vive un periodo di gestazione di soli 18-25 giorni dopo i quali da alla luce un numero di 4-6 (a volte fino anche a 9) cuccioli, che alla nascita sono privi di pelo e ciechi, svezzabili a 2 settimane.
Dopo la nascita dei piccoli il maschio solitamente si allontana dalla femmina per evitare liti che possono portare alla morte di un individuo della coppia o, molto probabilmente, dei piccoli, che vengono in alcuni casi uccisi dalla madre stessa. Questo comportamento, che per noi può risultare a primo acchito crudele, non è nuovo in natura e viene compiuto perché l'animale capisce di non riuscire a sostenere la crescita dei nascituri, sia per la mancanza di risorse, sia per stress subito. Pertanto è sconsigliata la riproduzione in cattività in quanto i cuccioli devono essere separati dalla madre dopo il 1 mese e devono presto vivere da soli con una gabbia tutta per loro.
L'alimentazione di questo animale è costituita principalmente da semi e piccoli insetti.
Vivono una media di 1,5-2,5 anni, seppur alcuni esemplari raggiungano anche i 3-4 anni di vita. Possono essere soggetti a ictus o sviluppare forme cancerogene: ai primi sintomi di anomalie è sempre meglio consultare un veterinario esperto in esotici.
È originario delle aree steppose e semi-desertiche del Kazakistan, della Siberia sud-orientale e della Chakassia (Russia).[1]
Le norme corrette per tenere con sé questo piccolo animaletto sono state diffuse tramite diversi canali dall'AIC, Associazione Italiana Criceti Onlus, fondata nel 2007. Tuttavia risultano purtroppo essere sconosciute nella maggior parte dei negozi di animali che vendono accessori non idonei. Uno degli errori più comuni trasmesso dai negozi riguarda lo spazio necessario per l'habitat domestico. Molte delle gabbie vendute possono essere usate solo come trasportini per viaggi temporanei. Le misure minime corrette della gabbia variano infatti a seconda della specie del criceto.
Per un criceto nano russo o Campbell, siberiano o Whinter White le misure minime sono 75 cm per 45 cm di base; per i Roborovskij invece le misure minime sono 80 cm per 50 cm di base con ruota del diametro di almeno 20 cm senza spazi perché il criceto si potrebbe ferire anche mortalmente. Per un criceto dorato è necessaria una gabbia di dimensione minima 100 per 50 cm e una ruota del diametro di 28 cm, mai a grate, pericolose per le zampe del criceto. Tutti i criceti necessitano di una tana in cui potersi sentire al riparo e di un beverino a goccia pieno di acqua fresca.
Il cotone è mortale per i criceti perché pericoloso per le zampe, la bocca del criceto e potrebbe bloccare la circolazione. Anche il cotone venduto nei negozi appositamente per criceti è estremamente pericoloso e può rivelarsi letale. L'alimentazione deve prevedere cibo fresco (frutta 1 volta la settimana massimo e verdura (3 tipi diversi, 1 volta al giorno) e secco adatto al criceto, quindi un mix di semi che contenga almeno 10 varietà diverse, senza componenti industriali e zuccherini perché potrebbero renderlo anche sovrappeso.
I criceti necessitano di scavare, pertanto hanno bisogno di uno strato di lettiera alto 10 cm per i criceti nani e 20 cm per quelli dorati. La lettiera non deve essere profumata, possibilmente in canapa o truciolo di legno depolverizzato. La lettiera per gatti quindi non è assolutamente adatta. Con una vaschetta a disposizione piena di sabbia per cincillà i criceti potranno pulirsi il pelo perché non bisogna mai bagnare i criceti dato che potrebbero prendere alcune malattie mentre con tubi e ponti si divertiranno e regaleranno simpatici momenti ai loro padroni. I criceti non necessitano di vaccini ma hanno bisogno di una visita effettuata da un veterinario esperto in esotici per escludere parassiti che possono esser trasmessi anche all'uomo.
Il criceto siberiano (Phodopus sungorus Pallas, 1773) è un roditore della famiglia dei Cricetidi. Come il criceto russo/Campbell e il criceto di Roborovski è un criceto nano.
De Russische dwerghamster (Phodopus sungorus) is een dwerghamster die van oorsprong uit Noord-Kazachstan komt. Het diertje wordt ook Dzjoengaarse of Siberische hamster genoemd. Het is een van de vijf soorten hamsters die als huisdier worden gehouden. Deze hamstersoort is rustiger dan bijvoorbeeld de woestijndwerghamster (P. roborovskii) en vaak wat tammer dan de Campbells dwerghamster (P. campbelli).
De Russische dwerghamster is in 1773 voor het eerst beschreven door Peter Simon Pallas. In de jaren 60 kwam de wetenschapper Dr. Figala naar het Max-Planck-Instituut (West-Duitsland) met twee in het wild gevangen koppels Russische dwerghamsters. Ze waren in de omgeving van Omsk te West-Siberië gevangen.
Een Russische dwerghamster is bijna kogelrond met korte pootjes. Ze hebben vier teentjes en een klein duimpje aan de voorpoot en vijf teentjes aan de achterpoot. Het achterbeen is iets langer dan het voorbeen. De staart is bijna niet zichtbaar met een lengte tussen de 0,5 en 1 cm. De vacht is dicht en heeft veel onderwol. De oortjes en achtervoetjes zijn ook behaard.
Ze zijn breed en hebben zichtbare wangzakken. De ogen zijn bol en hebben een ronde vorm. Vaak zijn ze zwart van kleur, maar rode komen ook voor bij bepaalde kleuren. De oren zijn klein, rond (met een knikje) en van binnen een beetje behaard.[2]
Een Russische dwerghamster is, net als alle andere soorten dwerghamsters (behalve de Roborovski dwerghamster), solitair.[3] In gevangenschap (in een kleine ruimte) gaat het houden van twee dieren van hetzelfde geslacht of een groep vaak mis en is daarom af te raden. Het koppelgewijs fokken gaat heel erg goed.
Kenmerkend aan de Russische dwerghamster is dat deze een wintervacht kan aanmaken.[4] Russische dwerghamsters zijn de enige hamsters die een wintervacht aanmaken tijdens de winter. Ze houden geen winterslaap zoals andere hamsters dat kunnen doen, maar ze kunnen wel in een soort rustfase terechtkomen, ook wel winterrust genoemd.[5]
Campbells dwerghamster is een ver familielid van de Russische dwerghamster, in de wetenschap worden ze als twee aparte soorten gezien. Door onwetendheid worden deze twee weleens gekruist, maar dat gaat echter heel vaak mis en het vrouwtje kan overlijden. Soms lukt het wel, maar het nageslacht is dan meestal onvruchtbaar. Door zeer ervaren fokkers is het gelukt om succesvol door te kruisen en op deze wijze bepaalde kleurslagen van de ene soort naar een andere over te brengen.
In opdracht van het ministerie van Economische Zaken werd door de Universiteit Wageningen onderzoek gedaan naar de geschiktheid als gezelschapsdier van enkele soorten. Phodopus sungorus kreeg indexcijfer 6, wat betekent dat hij geen gevaar vormt voor de mens. Hij werd echter totaal ongeschikt als gezelschapsdier bevonden.[6] In een brief aan de Kamer heeft staatssecretaris Dijksma de aanbevelingen van het onderzoek overgenomen. De Russische dwerghamster komt daarom niet voor op de Positieflijst van dieren die gehouden mogen worden onder speciale randvoorwaarden.[7] Voor de op 1 januari 2014 nog gehouden dieren zal een overgangsregeling en fokverbod gelden. Uiteindelijk is de positieflijst op 1-1-2015 nog steeds niet in gebruik genomen, omdat er bezwaren waren met betrekking tot de wetenschappelijke onderbouwingen evenals het mogelijk strijdig zijn met Europese regelgeving. Er wordt nu gewerkt aan een nieuwe positieflijst.[8]
Bronnen, noten en/of referentiesDe Russische dwerghamster (Phodopus sungorus) is een dwerghamster die van oorsprong uit Noord-Kazachstan komt. Het diertje wordt ook Dzjoengaarse of Siberische hamster genoemd. Het is een van de vijf soorten hamsters die als huisdier worden gehouden. Deze hamstersoort is rustiger dan bijvoorbeeld de woestijndwerghamster (P. roborovskii) en vaak wat tammer dan de Campbells dwerghamster (P. campbelli).
Sibirsk dverghamster (Phodopus sungorus) er ein art i slekta dverghamster i hamsterfamilien. Han vert og kalla djungarisk dverghamster. Eit spesielt kjenneteikn hjå denne arten er ei mørkare stripe som går langs ryggen. Denne er lettast å leggja merke til om vinteren når pelsen er kvit. Om sommaren er pelsen grå. Arten finst i nokre delar av Kasakhstan og Mongolia.
Hamsteren er vanleg å halda som kjæledyr i Europa og Nord-Amerika.
Multimedia w Wikimedia Commons Chomicznik dżungarski, określany także jako chomik dżungarski (Phodopus sungorus) – gatunek gryzonia z rodziny chomikowatych, na wolności zamieszkujący stepy i tundry Syberii Zachodniej na terenach Rosji (Chakasja oraz Rejon minusiński w Kraju Krasnojarskim, wzdłuż rzeki Jenisej) i Kazachstanu. Międzynarodowa Unia Ochrony Przyrody (IUCN) w wydanej w 2016 roku edycji Czerwonej księgi gatunków zagrożonych zaliczała P. sungorus do kategorii gatunków najmniejszej troski. Chomicznik dżungarski jest wykorzystywany jako zwierzę laboratoryjne. Jest także cenionym zwierzęciem w domowych hodowlach hobbystycznych. Zaliczany do zwierząt towarzyszących.
W 1773 roku, jako pierwszy badacz, chomicznika dżungarskiego opisał niemiecki zoolog Peter Pallas[4][2] i określił zwierzę nazwą naukową Mus sungorus, a w 1912 amerykanin Ned Hollister zaliczył te zwierzęta do rodzaju Phodopus i po raz pierwszy użył nazwy naukowej Phodopus sungorus[2]. Lokalizacja typowa: wschodni Kazachstan, 100 km na zachód od Semeju (dawniej: Semipałatyńsk), w pobliżu Graczewska[5].
Na przestrzeni lat, część naukowców (G.M. Allen, Corbet, Ellerman, Morrison-Scott, Gromow, Erbajeva, Wang, Zhang i inni)[6] uznawała, że populacje chomiczników zasiedlające tereny leżące dalej na wschodzie, w tym w północnej Mongolii i północnych Chinach[7] stanowią podgatunek Phodopus sungorus campbelli, a zwierzęta zasiedlające tereny w zachodniej i bardziej północnej części zasięgu P. sungorus sungorus[8]. Inna grupa naukowców (Musser, Carleton, Pavlinov, Rossolimo i inni) była odmiennego zdania. Uważali, że ta populacja winna być uznana za odrębny, siostrzany gatunek w obrębie rodzaju Phodopus[6]. Przedstawiciele obu populacji mieli taką samą liczbę diploidalną (2n = 28), ale między tymi zwierzętami występowały zauważalne różnice morfologiczne. O uznaniu zwierząt z północnej Mongolii i północnych Chin za odrębny gatunek Phodopus campbelli przesądziły badania rosyjskich naukowców (Safronova i inni), które wykazały istotne różnice chromosomalne przedstawicieli obu populacji[9]. P. campbelli uznawany jest obecnie odrębny gatunek – chomicznik zabajkalski[6][10].
Nazwa rodzajowa Phodopus pochodzi od słowa phodos (dopełniacza greckiego φῶς (phôs) oznaczającego „guzek”, oraz (także greckiego) πούς (poús) oznaczającego „stopa”. Epitet gatunkowy sungorus pochodzi od chińskiego miana Kotliny Dżungarskiej[2].
We wcześniejszej polskiej literaturze hobbystycznej Phodopus sungorus był oznaczany nazwą „chomik dżungarski”[11][12]. W wydanej w 2015 roku przez Muzeum i Instytut Zoologii Polskiej Akademii Nauk publikacji „Polskie nazewnictwo ssaków świata” gatunkowi zaproponowano nazwę „chomicznik dżungarski”, wskazując dla rodzaju tych gryzoni nazwę „chomicznik”, która podkreśla odrębność taksonu od chomików należących do rodzaju Cricetus[10].
Kariotyp P. sungorus tworzy 28 par chromosomów (FN = 51)[2].
Tułów chomicznika dżungarskiego jest krótki, o zwartej budowie. Tułów wraz z głową osiąga długość 70–90 mm, a ogon 5–15 mm. Uszy mają 11–16 mm długości. Masa ciała samców waha się od 19 do 45 g, a samic 19 do 36 g[2]. Stephan Steinlechner z Uniwersytetu Medycyny Weterynaryjnej w Hanowerze określał, że latem masa ciała chomicznika dżungarskiego zawiera się w przedziale 35–45 g, a zimą 25–30 g[8].
Wzór zębowy I C P M 16 = 1 0 0 3 1 0 0 3Latem grzbiet chomicznika dżungarskiego ma ciemne wybarwienie – od popielatego do ciemnobrązowego, czasami z odcieniem jasnobrązowym. Stopy, ogon, gardło i brzuch są białawe. Część twarzowa szaro-brązowa, ale okolice pyszczka i uszu nieco jaśniejsze. Pozostałe fragmenty głowy wybarwione są na ciemno: od ciemnego brązu do czerni. Zewnętrzne powierzchnie uszu i obwódki wokół oczu są czarne. Wzdłuż środka grzbietu – od ciemnej plamki na głowie do podstawy ogona – przebiega pas futra wybarwiony na czarno-brązowo. Część grzbietowa i brzuszna jest rozgraniczona falistą linią futra w podobnym wybarwieniu. Zimą ciało chomicznika dżungarskiego okrywa białe futro z szarym odcieniem na czubku głowy[2].
Chomicznik dżungarski prowadzi nocny i zmierzchowy tryb życia[2]. Żyje w koloniach[13]. Aktywność życiową wykazuje przez cały rok[2]. Nie hibernuje[3]. Zimą oddala się od nory w poszukiwaniu pożywienia. Naukowcy zaobserwowali chomicznika w odległości ponad 300 m od nory, a jeden z okazów został schwytany na powierzchni terenu nawet przy temperaturze powietrza -40° C[2]. Przed zimą chomicznik dżungarski gromadzi dużą ilość tłuszczu podskórnego, który pomaga mu przetrwać w niskich temperaturach[3].
Samice stanowią ponad 50% dziko żyjących populacji, być może z powodu większej mobilności samców, a tym samym większego narażenia na ataki drapieżników. Jest gatunkiem podatnym na udomowienie. W niewoli dobrze się rozmnaża[2].
Między kwietniem a wrześniem samica rodzi 5 do 6 miotów po 4–11 młodych[3], więc płodność tego gatunku jest stosunkowo wysoka. Ciąża trwa 18–20 dni[13] lub 20–22 dni[14]. Młode przystępują do rozrodu, gdy masa ich ciała osiągnie około 20 g[3].
Przez pięć lat, w okresie 1988–1992, Alexander Lerchl z instytutu medycyny rozrodu Westfalskiego Uniwersytetu Wilhelma w Münsterze prowadził badania nad procesem reprodukcyjnym 368 par rodzicielskich chomiczników dżungarskich. Badana populacja składała się wyłącznie z potomków 4 zwierząt schwytanych na terenie ZSRR w 1965 roku. 308 par wydało na świat 2113 miotów (13 młodych na jedną samicę). W całym okresie objętym badaniem z owych 308 par chomiczników powstało łącznie 12591 potomków. W każdym miocie rodziło się średnio 6,0 ± 2,2 młodych. Podczas badań nie odnotowano żadnych oznak wpływu sezonowości na wynik rozrodu[15].
W niewoli zwierzęta osiągają wiek 2–2,5 roku[2].
Na wolności zamieszkuje stepy i tundry Syberii Zachodniej na terenach Rosji[2][5][3] (Chakasja oraz Rejon minusiński w Kraju Krasnojarskim, wzdłuż rzeki Jenisej[2]) i Kazachstanu[2][5][3]. Dystrybucja jest nieciągła[2][3].
Najstarsze, datowane na późny plejstocen, kopalne ślady tych zwierząt zostały odkryte na terenie Węgier, Niemiec i Szwajcarii. Część okazów mogła być błędnie zidentyfikowana jako kopalne ślady rodzaju Cricetulus[2].
Chomiczniki dżungarskie zostały sprowadzone do laboratoriów medycznych w USA i Niemczech[7] jako obiekt badań medycznych i fizjologicznych[16]. Używane są także do badań nad rytmami okołodobowymi i sezonowymi, do badań szyszynki[8], w dermatologii[17] i w wielu innych dziedzinach medycyny[16].
Chomicznik dżungarski jest cenionym zwierzęciem w domowych hodowlach hobbystycznych[12]. Jest zaliczany do zwierząt towarzyszących. Charakteryzuje się łagodnym usposobieniem, a w hodowli jest wyjątkowo odporny i silny. Hodowcy winni jednak zwracać uwagę na stres, któremu mogą podlegać zwierzęta, bowiem następstwem długiej ekspozycji na stres mogą być zaburzenia układu immunologicznego. Do czynników, które mogą powodować stres u zwierzęcia zaliczane są: transport, nagła zmiana karmy, zmiana właściciela, poród oraz odchowywanie potomstwa[11].
Chomiczniki dżungarskie mogą zapadać na różne choroby: zakażenia układu oddechowego i dróg moczowych, stany zapalne ucha, dermatozy (w konsekwencji obecności pasożytów zewnętrznych lub grzybów), a po interakcjach z innymi osobnikami zwierzętom mogą doskwierać trudno gojące się rany. Starsze chomiczniki dżungarskie mogą chorować na nowotwory, endokrynopatie i neuropatie. Najczęstszą przyczyną zgonów wśród chomiczników jest choroba mokrego ogona, która najczęściej występuje u młodych (3–6 tygodni życia) osobników. Schorzenie bywa mylone z rozrostowym zapaleniem jelita biodrowego, z którym ma bardzo podobną etiopatogenezę[11].
W skład diety chomiczników dżungarskich wchodzą nasiona dzikich roślin – głównie wiechlinowatych, ale zwierzęta te żywią się także owadami (w znacznej mierze konikami polnymi)[2] i larwami[3]. W żołądkach 40 zwierząt z badanej populacji w 32 naukowcy odnotowali obecność nasion, w 11 innych części roślin, a w 15 obecność szczątków owadów. W okresie zimowym chomiczniki dżungarskie żerowały na zachowanych w odchodach koni niestrawionych częściach nasion. U zwierząt żyjących w niewoli zaobserwowano, że w okresie, w którym dni były długie, chomiczniki spożywały więcej węglowodanów złożonych niż tłuszczów, a tych z kolei więcej niż białka. Podczas dni krótkich wzrastało spożycie złożonych węglowodanów oraz białka, natomiast spadało spożycie tłuszczu[2].
Do drapieżników żerujących na chomicznikach dżungarskich należy łasica pospolita[2] oraz tchórz stepowy[18].
Chomicznik dżungarski zasiedla półpustynie Azji Środkowej. Obecność zwierzęcia była odnotowywana na suchych stepach, polach lucerny i pszenicy w Rejonie minusińskim, a w Kazachstanie na terenach uprawnych i trawiastych. P. sungorus zamieszkuje w norach[2], które mają kilka wyjść na powierzchnię oraz kilka komór gniazdowych, będących miejscem wypoczynku i wychowywania młodych[12]. Budowa nor używanych w poszczególnych częściach zakresu jest zróżnicowana. Nory zbadane w regionie Chakasji składały się z kilku pionowych i poziomych korytarzy skomunikowanych z położonym ok. 35 cm pod powierzchnią ziemi głównym tunelem. Nora była zimą wyściełana futrem zwierzęcym, a latem mchem. W porze zimowej nora miała tylko jedno wejście. Nory populacji kazachskiej składały się z pionowego korytarza, do którego wiodło 4–6 wejść. Gniazdo było zlokalizowane głębiej, około 1 m poniżej poziomu ziemi. W Koibalsku chomicznik dżungarski rzadko kopie własne nory, a zasiedla nory świstaków i innych gryzoni[2][3].
Chomicznik dżungarski, określany także jako chomik dżungarski (Phodopus sungorus) – gatunek gryzonia z rodziny chomikowatych, na wolności zamieszkujący stepy i tundry Syberii Zachodniej na terenach Rosji (Chakasja oraz Rejon minusiński w Kraju Krasnojarskim, wzdłuż rzeki Jenisej) i Kazachstanu. Międzynarodowa Unia Ochrony Przyrody (IUCN) w wydanej w 2016 roku edycji Czerwonej księgi gatunków zagrożonych zaliczała P. sungorus do kategorii gatunków najmniejszej troski. Chomicznik dżungarski jest wykorzystywany jako zwierzę laboratoryjne. Jest także cenionym zwierzęciem w domowych hodowlach hobbystycznych. Zaliczany do zwierząt towarzyszących.
Phodopus sungorus É uma espécie de hamster miomorfo da família cricétidas. Pertence ao Cazaquistão e ao sudoeste da Sibéria; subespécies não são reconhecidas.[1]
Phodopus sungorus É uma espécie de hamster miomorfo da família cricétidas. Pertence ao Cazaquistão e ao sudoeste da Sibéria; subespécies não são reconhecidas.
Phodopus sungorus sau hamsterul siberian este un hârciog de talie mică care face parte din subfamilia Cricetinae, are arealul de răspândire în stepele de nord-est din Kazahstan și din nord-estul Siberiei, de-a lungul fluviului Enisei. Nu este o specie periclitată de dispariție, el poate fi întâlnit și ca animal de ornament în terarii.
Phodopus sungorus este un rozător de talie mică, cu o lungime maximă de 9 cm și cu o greutate între 19 și 45 grame. Animalul are o blană dungată fină, de culoare cenușie, care de la iarnă la vară, are nuanțe diferite. Ca și celelalte specii de hârciogi sunt animale solitare, galeriile subterane sunt compartimentate, cu mai multe ieșiri. Hrana lui în special este de natură vegetală, dar poate consuma rar și insecte.
Acest articol referitor la subiecte din zoologie este un ciot. Puteți ajuta Wikipedia prin completarea sa.
Phodopus sungorus sau hamsterul siberian este un hârciog de talie mică care face parte din subfamilia Cricetinae, are arealul de răspândire în stepele de nord-est din Kazahstan și din nord-estul Siberiei, de-a lungul fluviului Enisei. Nu este o specie periclitată de dispariție, el poate fi întâlnit și ca animal de ornament în terarii.
Phodopus sungorus este un rozător de talie mică, cu o lungime maximă de 9 cm și cu o greutate între 19 și 45 grame. Animalul are o blană dungată fină, de culoare cenușie, care de la iarnă la vară, are nuanțe diferite. Ca și celelalte specii de hârciogi sunt animale solitare, galeriile subterane sunt compartimentate, cu mai multe ieșiri. Hrana lui în special este de natură vegetală, dar poate consuma rar și insecte.
Škrečok džungarský[1] (iné názvy: chrček džungarský[2], škrečok džungársky, chrček džungársky[pozn 1]; lat. Phodopus sungorus, Pallas, 1773) je malý hlodavec z podčeľade škrečkorodé, pochádzajúci pôvodne zo stepí južnej a strednej Sibíri, no vyskytuje sa aj v Kazachstane, Mongolsku a severnej Číne. Je zaujímavý neobvyklým správaním samca, ktorý asistuje samici pri pôrode a pomáha jej starať sa o mláďatá. Dorastá do dĺžky 9 cm a dožíva sa maximálne 2 až 4 rokov.[9] Škrečok džungarský je väčšinou veľmi aktívny v noci.
Škrečok džungarský je pohlavne dospelý v troch mesiacoch veku, no najplodnejší je okolo 8 až 12 mesiaca života. Samica po 22 dňoch gravidity vrhne 4 až 8 slepých a bezsrstých mláďat. Je schopná reprodukcie už krátko po vrhu a to až 8 krát ročne.
Commons ponúka multimediálne súbory na tému Škrečok džungarský
Wikidruhy ponúkajú informácie na tému Škrečok džungarský
Tento článok je čiastočný alebo úplný preklad článku Křečík džungarský na českej Wikipédii.
Škrečok džungarský (iné názvy: chrček džungarský, škrečok džungársky, chrček džungársky; lat. Phodopus sungorus, Pallas, 1773) je malý hlodavec z podčeľade škrečkorodé, pochádzajúci pôvodne zo stepí južnej a strednej Sibíri, no vyskytuje sa aj v Kazachstane, Mongolsku a severnej Číne. Je zaujímavý neobvyklým správaním samca, ktorý asistuje samici pri pôrode a pomáha jej starať sa o mláďatá. Dorastá do dĺžky 9 cm a dožíva sa maximálne 2 až 4 rokov. Škrečok džungarský je väčšinou veľmi aktívny v noci.
Phodopus sungorus sungorus (glej besedilo)
Sibirski hrček (tudi beli ruski hrček ali zimskobeli ruski hrček; znanstveno ime Phodopus sungorus) je vrsta hrčka iz rodu Phodopus. Navadno je velik za pol bolje poznanega zlatega hrčka in ga zato skupaj z ostalimi vrstami iz rodu Phodopus imenujemo pritlikavi hrček. Ima značilno široko temnosivo hrbtno črto in odlakane nožice. Rep je tako kratek, da ga pri sedečem hrčku komaj vidimo. Ko se bliža zima in se dnevi krajšajo, hrčkova siva dlaka izgublja barvo in postaja vse bolj bela. S spremembo barve se hrček lažje skrije pred naravnimi sovražniki. Sibirski hrčki živijo predvsem v Sibiriji, pa tudi v Džungariji, Kazahstanu, Mongoliji in Mandžuriji.
Še do nedavnega se znanstveniki niso mogli zediniti, ali je sibirski hrček podvrsta ruskega pritlikavega hrčka (Phodopus Campbelli) ali ne. Danes pa je že jasno, da gre za samostojno vrsto.
Vrsto lahko predvsem v Evropi in Aziji v trgovinah z malimi živalmi pogosto najdemo. Malo manj je priljubljen v Združenih državah Amerike, v Kanadi pa ga skoraj ne najdemo. Na splošno je ta hrček zelo primeren domači ljubljenček. Za majhne otroke pa je primernejši zlati hrček, saj je večji in zato ni tako občutljiv. Prav tako kot pri pritlikavem ruskem hrčku tudi pri belem zimskem ruskem hrčku paziti, da ga ne hranimo z monosaharidi, saj je vrsta nagnjena k sladkorni bolezni.[navedi vir]
Sibirski hrčki so tako kot ruski pritlikavi hrčki družabni in lahko složno sobivajo z drugimi iz lastne vrste, vendar pa jih moramo na tovariše navaditi, ko so še mladi, in jim zagotoviti zadosti veliko kletko.
Na splošno imajo pritlikavi hrčki bolj izoblikovano družinsko strukturo kot zlati hrčki. Marsikdo meni, da lahko pritlikavi pari hrčkov živijo srečno družinsko življenje, vendar pa je to najbrž posledica pogostega zamenjevanja med sibirskimi in ruskimi hrčki. Trenutne raziskave kažejo, da je skrb obeh staršev za potomce značilna za ruske (Phodopus campbelli), ne pa tudi za sibirske hrčke (Phodopus sungorus) (Katherine Wynne-Edwards, Queen's University, Ontario, Kanada). Nekateri poročajo, da se istospolni pari in večje skupine ne ujamejo vedno, in lahko pride do pretepov in celo smrti živali.
Sibirski hrček navadno doživi 1½ do 2 leti, lahko pa tudi dlje.
Sibirski hrček (tudi beli ruski hrček ali zimskobeli ruski hrček; znanstveno ime Phodopus sungorus) je vrsta hrčka iz rodu Phodopus. Navadno je velik za pol bolje poznanega zlatega hrčka in ga zato skupaj z ostalimi vrstami iz rodu Phodopus imenujemo pritlikavi hrček. Ima značilno široko temnosivo hrbtno črto in odlakane nožice. Rep je tako kratek, da ga pri sedečem hrčku komaj vidimo. Ko se bliža zima in se dnevi krajšajo, hrčkova siva dlaka izgublja barvo in postaja vse bolj bela. S spremembo barve se hrček lažje skrije pred naravnimi sovražniki. Sibirski hrčki živijo predvsem v Sibiriji, pa tudi v Džungariji, Kazahstanu, Mongoliji in Mandžuriji.
Še do nedavnega se znanstveniki niso mogli zediniti, ali je sibirski hrček podvrsta ruskega pritlikavega hrčka (Phodopus Campbelli) ali ne. Danes pa je že jasno, da gre za samostojno vrsto.
Phodopus sungorus[2][3][4], i dagligt tal kallad rysk vintervit dvärghamster, är en däggdjursart som först beskrevs av Peter Simon Pallas 1773. Phodopus sungorus ingår i släktet Phodopus och familjen hamsterartade gnagare.[5][6] IUCN kategoriserar arten globalt som livskraftig.[1] Inga underarter finns listade.[5]
Denna dvärghamster förekommer i Kazakstan och i ryska regioner norr om Kazakstan och norr om västra Mongoliet. Habitatet utgörs främst av stäpper.[1]
Individerna gräver underjordiska bon med de djupaste delarna en meter under markytan. Arten använder även tunnlar som skapades av andra djur. Födan utgörs av frön och några insekter. Phodopus sungorus lagrar fett i kroppen före vintern men går inte i ide. Honor kan para sig upp till 6 gånger per år och per kull föds 4 till 11 ungar.[1]
Wikimedia Commons har media som rör Phodopus sungorus.
Wikispecies har information om Phodopus sungorus.
Phodopus sungorus, i dagligt tal kallad rysk vintervit dvärghamster, är en däggdjursart som först beskrevs av Peter Simon Pallas 1773. Phodopus sungorus ingår i släktet Phodopus och familjen hamsterartade gnagare. IUCN kategoriserar arten globalt som livskraftig. Inga underarter finns listade.
Denna dvärghamster förekommer i Kazakstan och i ryska regioner norr om Kazakstan och norr om västra Mongoliet. Habitatet utgörs främst av stäpper.
Individerna gräver underjordiska bon med de djupaste delarna en meter under markytan. Arten använder även tunnlar som skapades av andra djur. Födan utgörs av frön och några insekter. Phodopus sungorus lagrar fett i kroppen före vintern men går inte i ide. Honor kan para sig upp till 6 gånger per år och per kull föds 4 till 11 ungar.
Chuột đồng Siberia (tên tiếng Anh: Siberian hamster, danh pháp khoa học: Phodopus sungorus) là một loài động vật có vú trong họ Cricetidae thuộc bộ Gặm nhấm, chúng được Pallas mô tả năm 1773.[2] chúng phân bố từ vùng Dzungaria những cánh đồng lúa mạch ở Kazakhstan và những vùng ở Mông Cổ, Siberia và những vùng ở Mãn Châu. Loài này được biết đến là loài động vật rất kỳ lạ vì nó không bao giờ đổi màu lông hay ngủ đông và không bao giờ sinh sản vào mùa đông.
Tuy sinh sản theo mùa, giống như hầu hết các hành vi khác của chuột đồng là một quá trình phức tạp được kiểm soát bởi hàng trăm gene. Vào mùa đông khi ban ngày trở nên ngắn hơn, não chuột sẽ tiết ra một loại chất hóa học là melatonin tác động vào gene làm cho tinh hoàn của chuột xìu xuống không hoạt động. Loại gene này được gọi là dio3, khi được kích hoạt theo cơ chế biểu sinh nó sẽ làm giảm kích thước cơ quan sinh dục của chuột đồng. Đây cũng có thể là một cách sinh tồn của loài chuột đồng vì sinh con vào mùa đông thường khó sống sót và việc để bộ phận sinh dục ở chế độ teo liệt sẽ giảm bớt lãng phí năng lượng cho cơ thể.
Nhưng sau khoảng 5 tháng, khi não chuột cảm nhận được dấu hiệu ngày dài hơn vào mùa xuân thì những chất melatonin sẽ tự giảm xuống, hoạt động của dio3 cũng giảm theo, lúc đấy cơ quan sinh dục đã của chuột đồng bắt đầu thức tỉnh và đánh dấu mùa sinh sản. Sự giảm sút dio3 là một trong những biểu hiện đầu tiên đánh dấu chuyển đổi chức năng sinh sản của loài chuột đồng từ chế độ không hoạt động ở mùa đông sang chế độ hoạt động ở mùa hè.
Bài viết liên quan đến họ gặm nhấm Cricetidae này vẫn còn sơ khai. Bạn có thể giúp Wikipedia bằng cách mở rộng nội dung để bài được hoàn chỉnh hơn. Chuột đồng Siberia (tên tiếng Anh: Siberian hamster, danh pháp khoa học: Phodopus sungorus) là một loài động vật có vú trong họ Cricetidae thuộc bộ Gặm nhấm, chúng được Pallas mô tả năm 1773. chúng phân bố từ vùng Dzungaria những cánh đồng lúa mạch ở Kazakhstan và những vùng ở Mông Cổ, Siberia và những vùng ở Mãn Châu. Loài này được biết đến là loài động vật rất kỳ lạ vì nó không bao giờ đổi màu lông hay ngủ đông và không bao giờ sinh sản vào mùa đông.
Из всех мохноногих хомячков джунгарские могут образовывать жизнеспособные гибриды только с хомячками Кэмпбелла.
В естественной среде обитания джунгарские хомяки размножаются с марта по сентябрь, в неволе они размножаются круглый год. В помёте может быть от 1 до 11 детенышей. Половая зрелость наступает с 4—6 недель, однако есть мнения, что столь ранняя беременность может быть опасна для самки. Срок беременности 21—26 дней. Самка готова к оплодотворению уже через 24 часа после родов.
Гибрид Джунгарского хомяка Из всех мохноногих хомячков джунгарские могут образовывать жизнеспособные гибриды только с хомячками Кэмпбелла.
短尾侏儒倉鼠（学名：Phodopus sungorus），又名加卡利亞倉鼠（Djungarian hamster，準噶爾倉鼠）、黑线毛足鼠或冬白倉鼠（冬季換白毛），俗稱三線鼠、西伯利亞倉鼠、三小鼠、楓葉鼠等等，是侏儒倉鼠的一個特殊物種。
之前，對於短尾倉鼠是不是坎貝爾倉鼠的亞種还仍有爭議，但現在已證明他們是自成一種的倉鼠。
主要分布在中国大陆以及西伯利亚。一般生活于草原半荒漠及部分森林草原、开垦地附近。该物种的模式产地在西伯利亚赛米巴拉金斯克西部。[1]
特徵包括了典型的暗灰色背部條紋跟毛絨的腳，尾巴相當的短以至於他們坐下後難以看見尾巴。
短尾倉鼠原本只有典型的棕／黑一般顏色，但現在有多種顏色選擇。包括了一般（棕／黑）、布丁一般的金色、珍珠一般、天藍色跟珍珠天藍色。可選擇的毛色與眼睛顏色比起侏儒坎貝爾倉鼠來稍少。
在冬天短尾倉鼠的毛色可以轉變成幾乎全白，這是因為冬季缺乏日曬導致被毛轉變遷（跟雷鳥之類的冬季保護色類似）。幾乎全白的毛色幫助他們在雪覆蓋下的冬季俄羅斯大草原(stepps)躲過掠食者的捕食。
侏儒倉鼠的每日膳食須提供至少20%的蛋白質、不超过5%的脂肪，與充足的乾淨水源。
在野外生活的侏儒倉鼠，會以各类的植物种子、昆虫以及嫩叶為食。虽然美國和日本的獸醫建議以塊狀配方飼料為主食。但是德国的兽医则更加推荐全天然的混合饲料，理由是块状配方饲料的主要成分很可能来源于种植业或是屠宰工业的下脚料，且相当一部分仓鼠对这种块状饲料并不感兴趣，从而造成饥饿以及更多的健康问题。
有人认为天然食物里缺乏维生素D，仓鼠在食用后会提高死亡率，这个观点是错误的。作为夜行性动物，仓鼠对维生素D的需求量本身就很小，成年的侏儒仓鼠仅需摄入20 I.U.就能达到每日上限。[2]作为杂食动物，仓鼠常吃的植物如紫花苜蓿、红菽草等，均含有丰富的维生素D。[3]昆虫，尤其是脂肪含量较高的蠕虫和蛹，也都是维生素D的重要来源。[4] 另外，有学者发现，当食物中的钙、磷含量控制在一定水平时(0.6%和0.35%)，仓鼠甚至可以完全脱离膳食中的维生素D生存，且健康不会受到任何影响。[5]而过量的维生素D则会导致中毒。[6]
另外，亦要避免氣味強烈的食物、例如大蒜、洋蔥、大黃，因為倉鼠的嗅覺是非常靈敏的，這些食物會引起呼吸困難。就如所有的倉鼠，短尾侏儒倉鼠是囓齒目動物而需要不斷的啃咬磨牙，以避免上門齒頂進嘴裡的皮裡造成健康問題。為幫助他們磨牙，有些主人會提供狗餅乾給牠們。而木製的啃咬玩具則必須小心使用，因碎片可能令倉鼠受傷。
短尾仓鼠在宠物市场非常的常见，尤其是欧亚宠物市场。
短尾仓鼠的饲养十分简单，并且是一种温顺且体积较小的宠物。但应远离孕妇及小孩，并且由于侏儒仓鼠体型较小故比较脆弱，不适宜给有暴力倾向或者虐宠倾向的孩子做宠物。若被短尾仓鼠咬伤，应立即挤出血液，并用肥皂水清洗，一般不需要注射疫苗，但如果较为严重，应立即就医，以防万一。仓鼠因作为宠物饲养一般不会携带鼠疫病原和狂犬病毒，但如果仓鼠是野外捕获，不建议作为宠物饲养；野外捕获的仓鼠可能携带鼠疫以及各种不明病原。
在自然环境中，短尾仓鼠是群居動物，比敘利亞倉鼠有更多的家庭關係，公母通常會一起照顧其幼兒。有些人指出部分短尾倉鼠很難在合養的情況下相處融洽，這主要是因為他們在自然環境下會選擇喜歡的對象成為夥伴，不會被迫與討厭的對象成為夥伴。不適當的合養容易引發打鬥，並會對他們造成極大的壓力甚至導致死亡。所以為了避免意外發生，仓鼠一般为独笼饲养为宜，合笼交配后应立即分笼饲养。
仓鼠产仔后，一般不能用手接触幼崽。如果必须接触幼崽，建议使用洗干净并且沾有母仓鼠尿液的勺子或者筷子轻轻挪动。
.JPG)
|date=中的日期值 (帮助) |date=中的日期值 (帮助) |date=中的日期值 (帮助) Tiergerechte Ernährung für Zwerghamster
物種短尾侏儒倉鼠（学名：Phodopus sungorus），又名加卡利亞倉鼠（Djungarian hamster，準噶爾倉鼠）、黑线毛足鼠或冬白倉鼠（冬季換白毛），俗稱三線鼠、西伯利亞倉鼠、三小鼠、楓葉鼠等等，是侏儒倉鼠的一個特殊物種。
分類 界 : 動物界 Animalia 門 : 脊索動物門 Chordata 亜門 : 脊椎動物亜門 Vertebrata 綱 : 哺乳綱 Mammalia 目 : ネズミ目（齧歯目） Rodentia 上科 : ネズミ上科 Myomorpha 科 : キヌゲネズミ科 Cricetidae 亜科 : キヌゲネズミ亜科 Cricetinae 属 : ヒメキヌゲネズミ属 Phodopus 種 : ヒメキヌゲネズミ P.sungorus 学名 Phodopus sungorusジャンガリアンハムスター (Djungarian Hamster) は、ヒメキヌゲネズミ属に属するネズミの一種である。和名はヒメキヌゲネズミ。
小型のハムスターであるため、ドワーフハムスターと呼ばれる。原産地は、カザフスタン共和国、シベリアから中国北部。日本では、大きさや独特の愛らしい仕草から人気が高く、ドワーフハムスターの中では、最も多くペットとして飼育されている。ジュングリアンハムスター等と表記される場合もある。
中国のジュンガル盆地（ジャンガリア）に生息することが名前の由来だが、実際はシベリアに多く分布しており海外ではシベリアンハムスターと呼ぶのが妥当であるとする学者もいる。また、冬になると体毛が白く変化する個体があることから、欧米ではウィンターホワイトハムスター (Winter White Hamster) またはウインターホワイトロシアンハムスター (Winter White Russian Hamster) と呼ばれる事もある。
体長は約7cm～13cmで体重は約30～40g。子供は一度の出産で3～10匹産む。メスより、オスの方が若干大きい。臭腺はお腹にあり、足の裏に毛が生えている。雑食性で、植物・動物・昆虫などを捕食する。
ジャンガリアンハムスターは色の種類もある。ノーマルは茶褐色の体毛を持ち、背面正中線上に一本の黒い帯がある。また、冬になると、毛の色が白色に変化する。パールホワイトは、体毛が全体的に白く、ノーマルと同じく黒い線が背中にある。また、パールホワイトの中で黒い体毛を全く持たない種類をスノーホワイトという。ブルーサファイアは青みのある、グレー色の体毛をしている。プディングと呼ばれる、ベージュ色の体毛を持つものもいる。
ジャンガリアンハムスターは目が悪く、基本的に環境を鼻と耳で認識する。鼻をひくつかせているときは周囲の臭いをかいでおり、一点を集中して見ているときは対象を見ているのではなく、耳で周囲の状況を探っている。臭腺の臭いを周りに散布することでなわばりを主張するとされており、特に自身の臭いに非常に敏感である。毛づくろいと共に唾液の臭いを体につけることで安心するため、安堵しているときや逆に恐怖を感じたときなど、頻繁に毛づくろいを行う。
夜行性で、暗い所を好む。野生では一日に3km以上の距離を走るため、飼育下では運動するための回し車などが必要である。ほお袋に食物をためる習性を持つが、飼育下では特に餌を争う相手がいない場合、ほお袋を全く使わない個体も多い。
ジャンガリアンハムスターはペットとして世界中で飼われている。多産で、ある程度の環境適応力があるため、ペットとして適している。性格はおとなしく、人間にもなれやすいものが多い。
ゴールデンハムスターとは違い、相性がよければ複数飼いが可能であるが単独飼育が無難。性格が合わない個体同士では、頻繁な喧嘩が起こり、時には相手を殺傷・捕食してしまうこともある。
他のハムスターに比べて性格の個体差、個性の差が顕著である。
噛みぐせは比較的多い種類。個体差もあるが、性別ではメスよりもオスの方が温厚な性格が多い。
基本的に噛む理由としては
などが挙げられる。
“小さい頃は噛まなかったのに大きくなると噛むようになった”という場合は大抵、環境・餌・飼育方法が原因であることが多い。これらが原因の噛みぐせは解消できるケースが多い。具体的には、環境改善はケージを広く、清潔に、遊具（齧り木、廻し車）の設置、餌の改善としてはカルシウムの摂取（ニボシ、小松菜など与える）。飼育方法としては昼間寝ている時間に掃除をしたり抱いたりすることを避ける、日ごろから手の上で餌を与えるなど、触れ合いを欠かさないことも重要。
また、餌を触った指でハムスターを抱こうとすると、餌と勘違いして不意に噛みついてくることがある。これは噛みぐせとは違う原因であるが、餌を触ったあとは手を洗うか、触っていない手でハムスターを抱くように気を付ける。
※これらは基本的にペット業界での通称であり、多くは学術的には認められたものではない[要出典]
ペットショップでブラックジャンガリアンと称して販売されている個体があるが、ジャンガリアンにブラックという毛色はない。これはジャンガリアンではなく、キャンベルハムスターのブラックのことである。
この項目は、動物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（Portal:生き物と自然／プロジェクト:生物）。 ジャンガリアンハムスター (Djungarian Hamster) は、ヒメキヌゲネズミ属に属するネズミの一種である。和名はヒメキヌゲネズミ。
小型のハムスターであるため、ドワーフハムスターと呼ばれる。原産地は、カザフスタン共和国、シベリアから中国北部。日本では、大きさや独特の愛らしい仕草から人気が高く、ドワーフハムスターの中では、最も多くペットとして飼育されている。ジュングリアンハムスター等と表記される場合もある。
中国のジュンガル盆地（ジャンガリア）に生息することが名前の由来だが、実際はシベリアに多く分布しており海外ではシベリアンハムスターと呼ぶのが妥当であるとする学者もいる。また、冬になると体毛が白く変化する個体があることから、欧米ではウィンターホワイトハムスター (Winter White Hamster) またはウインターホワイトロシアンハムスター (Winter White Russian Hamster) と呼ばれる事もある。
중가리아햄스터(학명: Phodopus sungorus)는 비단털쥐과에 속하는 설치류의 일종이다. 시베리아햄스터, 윈터 화이트 햄스터라고도 불리며 정글리안 햄스터라는 변형된 명칭이 가장 널리 쓰인다. 난쟁이햄스터속에 속하는 세 종의 하나이다. 공 모양의 둥근 몸 형태를 띠며, 보통 시리아햄스터의 절반 크기이다. 캠벨러시안햄스터에 비해서 성질이 온순해서 인기가 있다.
윈터 화이트 햄스터는 1773년 중국의 북서부인 신강성, 남부 알타이 산맥의 지류인 준가얼 분지(중가리아 분지)에서 팔라스에 의해 최초로 발견되었다. 카자흐스탄의 동부와 시베리아 남서쪽에 걸친 초원지대 혹은 경작지에 서식하며, 생김새가 비슷한 캠벨 러시안 햄스터와는 달리 겨울이 되면 털이 하얗게 변하는 특징이 있기 때문에 윈터 화이트(Winter White) 햄스터라고 불리며, 발견지인 준가얼 분지의 이름을 따서 장가리안 또는 정글리안(Djungarian)이라고 부르기도 한다. 1960년대에 들어서 독일의 막스 플랑크 연구소의 연구원인 클라우스 호프만에 의해 애완용으로 선보였고 몸길이는 10~12센티미터, 몸무게는 20~60그램 정도이다.
중가리아햄스터(학명: Phodopus sungorus)는 비단털쥐과에 속하는 설치류의 일종이다. 시베리아햄스터, 윈터 화이트 햄스터라고도 불리며 정글리안 햄스터라는 변형된 명칭이 가장 널리 쓰인다. 난쟁이햄스터속에 속하는 세 종의 하나이다. 공 모양의 둥근 몸 형태를 띠며, 보통 시리아햄스터의 절반 크기이다. 캠벨러시안햄스터에 비해서 성질이 온순해서 인기가 있다.
윈터 화이트 햄스터는 1773년 중국의 북서부인 신강성, 남부 알타이 산맥의 지류인 준가얼 분지(중가리아 분지)에서 팔라스에 의해 최초로 발견되었다. 카자흐스탄의 동부와 시베리아 남서쪽에 걸친 초원지대 혹은 경작지에 서식하며, 생김새가 비슷한 캠벨 러시안 햄스터와는 달리 겨울이 되면 털이 하얗게 변하는 특징이 있기 때문에 윈터 화이트(Winter White) 햄스터라고 불리며, 발견지인 준가얼 분지의 이름을 따서 장가리안 또는 정글리안(Djungarian)이라고 부르기도 한다. 1960년대에 들어서 독일의 막스 플랑크 연구소의 연구원인 클라우스 호프만에 의해 애완용으로 선보였고 몸길이는 10~12센티미터, 몸무게는 20~60그램 정도이다.
