dcsimg
Image of North European elephant tusk
Creatures » » Animal » » Molluscs

Tusk Shells

Scaphopoda Bronn 1862

Scaphopoda ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

Los escafópodos (Scaphopoda, del griego skaphe, "bote" y podos, "pie") o conchas colmillo son una clase de moluscos con simetría bilateral y el cuerpo alargado dorsoventralmente, que a su vez, está rodeado por un manto que segrega una concha tubulosa, abierta por ambos extremos, ligeramente curvada y cónica que recibe el nombre vulgar de conchas "colmillo de elefante", “conchas dientes” o “caninos”. Se estima la existencia de 900 especies vivas a nivel mundial.[1]

Actualmente, se reconocen dos órdenes: Dentaliida, con caparazones pequeños a largos, pie cónico, dientes anchos, caparazón acanalado y siempre más ancho en el extremo anterior y; Gadilida, con caparazones más pequeños, pie vermiforme con terminación en disco, caparazones lisos y a menudo, más anchos detrás de la apertura.[2]

Descripción

Poseen una cabeza poco desarrollada, en la que hay dos lóbulos (uno a cada lado) de los que se desprenden agrupamientos de tentáculos, denominados captáculos. Los escafópodos no poseen ojos ni branquias (ctenidios), pues el amplio manto que poseen en la parte ventral, les sirve para la respiración (“El intercambio de gases se produce a través de la superficie del manto”[3]​). Al estar abierto por ambos extremos, el caparazón pálido de los escafópodos permite la retracción de la cabeza (y sus captáculos) y pie a través del extremo anterior (la abertura más ancha), que a su vez está ubicado bajo el sustrato. Por su parte, el extremo posterior (la abertura más angosta) permanece por fuera del sustrato. El ensanchamiento del pie en forma de disco, le permite al escafópodo anclarse al sustrato (la misma característica se presenta en almeja primitivas).[3]

Hábitat

Los escafópodos son marinos y bentónicos en su totalidad, miden entre 4 mm y 25 cm de longitud, la mayoría entre 2 y 5 cm. Viven en aguas poco profundas o, hasta profundidades de 4500 m. Generalmente, se hallan enterrados parcialmente, en la arena o el barro. También, se conoce su preferencia por sedimentos como arena gruesa, escombros finos de coral o barro arcilloso.[1]

Alimentación

Los captáculos que poseen son delicados, ciliados, contráctiles, sensitivos y prensiles. Esta herramienta le permite a los escafópodos capturar y manipular sus presas. Su dieta microfágica les permite alimentarse principalmente de foraminíferos,[3]​ ostrácodos, otros animales, diatomeas[2]​ y microplantas. En el interior de la boca poseen una rádula con dientes grandes aplanados,[3]​ que le permiten asir y raspar el alimento.

Sistema digestivo

La parte terminal de la cabeza, se encuentra formada por la proboscis y, a su vez, ésta contiene en el interior la masa bucal conformada por la rádula. Después de pasar por la degradación de la rádula, el material alimenticio pasa por el esófago hasta el estómago globular, que actúa como una molleja.[4]​ El estómago y la glándula digestiva se encuentran en la parte media del cuerpo. La digestión sucede de manera extracelular. Después del estómago el material se dirige a través del intestino hacia su parte anterior, y luego hacia la parte posterior del cuerpo (el intestino tiene forma de “u”), por la que finalmente desemboca en el ano a través de la cavidad del manto.[3]

 src=
Diagrama anatómico de Rhabdus rectius

Sistema circulatorio

Es simple, ya que carece de corazón y vasos sanguíneos. El sistema nervioso es ganglionado y no concentrado. En cuanto a los nefridios, su ubicación está cerca del ano, en donde el material es expulsado a través de nefridioporos.[3]

Reproducción

Los escafópodos son dióicos, con una única gónada que emite su contenido (huevos o espermatozoides) a través de un nefridioporo. Estos organismos poseen fecundación externa y ponen los huevos por separado. El desarrollo embrionario se da a través de una larva trocófora de vida libre, que se transforma en una larva velígera con simetría bilateral. Dicha larva se asienta en el bentos dando inicio a su fase adulta. La metamorfosis es gradual y se acompaña de un alargamiento del cuerpo.[3]

Referencias

  1. a b Brusca, R; Brusca, G (2005). Invertebrados. Madrid: McGraw-Hill.
  2. a b Lamprell, K; Scheltema, A; Healy, J; Gowlett-Holmes, K (2001). Mollusca: Aplacophora, Polyplacophora, Scaphopoda, Cephalopoda. Australia: Csiro Publishing.
  3. a b c d e f g Barnes, R (1968). Zoología de los invertebrados. 5th ed. México: Interamericana.
  4. Jones, A; Baxter, J (1987). Molluscs: Caudofoveata, Solenogastres, Polyplacophora and Scaphopoda: Keyes and Notes for the Identification of Species. Londres: Linneman Society of London, Estuarine and Brackish-Water Sciences Association.

 title=
license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Scaphopoda: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia ES

Los escafópodos (Scaphopoda, del griego skaphe, "bote" y podos, "pie") o conchas colmillo son una clase de moluscos con simetría bilateral y el cuerpo alargado dorsoventralmente, que a su vez, está rodeado por un manto que segrega una concha tubulosa, abierta por ambos extremos, ligeramente curvada y cónica que recibe el nombre vulgar de conchas "colmillo de elefante", “conchas dientes” o “caninos”. Se estima la existencia de 900 especies vivas a nivel mundial.​

Actualmente, se reconocen dos órdenes: Dentaliida, con caparazones pequeños a largos, pie cónico, dientes anchos, caparazón acanalado y siempre más ancho en el extremo anterior y; Gadilida, con caparazones más pequeños, pie vermiforme con terminación en disco, caparazones lisos y a menudo, más anchos detrás de la apertura.​

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Autores y editores de Wikipedia
original
visit source
partner site
wikipedia ES

Slonovi zobčki ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Slonovi zobčki (znanstveno ime Scaphopoda) so majhen razred mehkužcev, v katerega uvrščamo približno 350 danes živečih opisanih vrst. Ime so dobili po podolgovati stožčasti lupini, ki spominja na slonov okel.

Opis

Lupina slonovih zobčkov je dvobočno somerna, včasih rahlo zakrivljena in stožčaste oblike, na eni strani širša kot na drugi. Na vsaki strani ima odprtino. Glava je na širšem delu, preostanek telesa je močno podolgovat in zavzema celotno prostornino lupine. Večina vrst meri v dolžino nekaj centimetrov in imajo lupino bele ali rumenkaste barve, nekatere vrste so milimetrskih velikosti, največji slonov zobček pa doseže 15 cm v dolžino.[2]

Glava je močno reducirana in ima obliko klina (proboscisa) z usti, ki moli skozi večjo odprtino. Ob njej je prav tako klinasta noga s stranskima gubama, ki usidrata žival v podlago, podobno kot pri nekaterih školjkah. Nad glavo sta dva režnja z večjim številom lovilnih niti (kaptakul), ki sodelujejo pri prehranjevanju. Usta, v katerih je strgača s ploskimi zobci, se nadaljujejo v želodec, v katerega se odpirajo prebavne žleze. Plaščna votlina se razteza vzdolž celotne dolžine lupine in ima dihalno ter izločalno vlogo. Vanjo se odpirata anus in izvodilo parnega nefridija. Slonovi zobčki nimajo škrg, izmenjava dihalnih plinov poteka kar skozi površino plaščne votline; voda počasi vstopa skozi zadnjo odprtino na račun delovanja migetalk, žival jo občasno iztisne z močnim krčenjem mišic noge. Večino prostornine zadnjega dela telesa zavzema neparna gonada, ki izloča spolne celice skozi desni nefridij v plaščevo votlino.[2]

Spola sta ločena, oploditev je zunanja. Razvoj je podoben razvoju školjk: po oploditvi se najprej razvije prvi stadij ličinke - trohofor, iz njega pa dvobočno somerni drugi stadij - veliger. Ta ima sprva plašč iz dveh režnjev, ki se kasneje v razvoju na vrhu zrasteta v značilno cilindrično obliko.[2]

Ekologija in razširjenost

Slonovi zobčki živijo v morskih sedimentih v dnu pod pasom bibavice. Večina znanih vrst je skoncentrirana tik pod tem pasom, v globini okoli 6 metrov, vendar se pojavljajo v vseh globinah, tudi v globokomorskem dnu. Večino življenja preživijo zariti s širšim sprednjim delom v sediment, kamor iztezajo svoje lovilne niti in nanje lovijo drobne morske organizme, predvsem luknjičarke (foraminifere). Nad podlago moli samo zadnja odprtina. Prehranjujejo se tako, da plen nalepijo na lovilno nit in jo vpotegnejo proti ustom, kjer ga prevzamejo obustne migetalke in ga na koncu zdrobi radula. Ličinke so prosto plavajoče in se prehranjujejo s planktonskimi organizmi.[2]

Zaradi prikritega načina življenja so slabo poznani. Njihove lupine morje ponekod množično naplavlja na obale, zato sklepamo, da niso redki.[2]

Predstavniki skupine živijo po vsem svetu.[1] Od približno 350 opisanih vrst je 12 znanih za Jadransko morje, od tega 5 v slovenskem delu. Med slovenskimi vrstami je najpogostejši oranžni slonov zobček (Dentalium inaequicostatum).[3]

Lupine slonovih zobčkov iz rodu Dentalium so domorodci iz severozahoda Severne Amerike uporabljali kot plačilno sredstvo, Natufijci na Srednjem vzhodu pa so iz njih izdelovali pasove in pokrivala. Po mnenju zgodovinarjev so eden možnih pokazateljev zgodnjega družbenega razslojevanja.[4]

Evolucija in sistematika

 src=
Fosilna lupina slonovega zobčka vrste Dentalium badense iz miocena (dolžina 3,8 cm)

Zelo specializirana telesna zgradba in pokrnelost nekaterih struktur, značilnih za mehkužce, otežujejo umeščanje skupine v sistem.[1] Po podobnostih v ontogenetskem razvoju in telesni zgradbi nekateri avtorji sklepajo, da so sestrska skupina školjk, oboji naj bi se razvili iz izumrle skupina Rostroconchia.[2] Specializiranost telesne zgradbe ne pušča veliko svobode za spreminjanje, kar je možen razlog, zakaj so slonovi zobčki po raznovrstnosti eden najmanjših razredov mehkužcev.[1]

Fosilni zapis je razmeroma popoln, a sega le do obdobja misisipija pred približno 350 milijoni let, s čemer so najmlajši razred mehkužcev. Iz fosilnih ostankov je možno razbrati več obdobij množičnega izumiranja in kasnejših ponovnih radiacij v geološki zgodovini.[1] Na podlagi filogenetske analize dostopnih morfoloških znakov drugi sklepajo, da so se pojavili že v srednjem ordoviciju, pred 460 do 470 milijoni let.[5]

Sklici in opombe

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Reynolds, Patrick D. (2002). The Scaphopoda. Advances in Marine Biology 42. str. 137–236. ISBN 9780120261420. PMID 12094723. doi:10.1016/S0065-2881(02)42014-7.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Ruppert, Edward E.; Barnes, Robert D. (1994). "Scaphopoda". Invertebrate Zoology (6. izd.). Saunders College Publishing. str. 461–463. COBISS 35352833. ISBN 0030266688.
  3. Velkovrh, France (2003). "Slonovi zobčki". V Sket, Boris s sod. Živalstvo Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 130–131. COBISS 123099392. ISBN 86-365-0410-4.
  4. Crabtree, Pam J.; Campana, Douglas V. (ur.). Exploring Prehistory: How Archaeology Reveals Our Past (2. izd.). str. 233. ISBN 0-07-297814-7.
  5. Steiner, G. (1992). "Phylogeny and Classification of Scaphopoda". Journal of Molluscan Studies 58 (4): 385–400. doi:10.1093/mollus/58.4.385.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL

Slonovi zobčki: Brief Summary ( Spanish; Castilian )

provided by wikipedia SL

Slonovi zobčki (znanstveno ime Scaphopoda) so majhen razred mehkužcev, v katerega uvrščamo približno 350 danes živečih opisanih vrst. Ime so dobili po podolgovati stožčasti lupini, ki spominja na slonov okel.

license
cc-by-sa-3.0
copyright
Avtorji in uredniki Wikipedije
original
visit source
partner site
wikipedia SL