Typhaeus typhoeus ye una especie de coleópteru de la familia Geotrupidae.
Alcuéntrase nel paleárticu: nel Magreb y n'Europa.[1][2][3]
.Typhaeus typhoeus ye una especie de coleópteru de la familia Geotrupidae.
Trehornet skarnbasse (Typhaeus typhoeus) er en art af biller af familien Geotrupidae.
Trehornet skarnbasse (Typhaeus typhoeus) er en art af biller af familien Geotrupidae.
Der Stierkäfer (Typhaeus typhoeus) ist ein Käfer aus der Familie der Mistkäfer (Geotrupidae). Benannt ist er nach altgriechisch Τυφωεύς (auch Typhōn), einem Ungeheuer der altgriechischen Mythologie.[1]
Stierkäfer werden 15 bis 24 Millimeter lang. Sie sind am ganzen Körper schwach glänzend und schwarz gefärbt. Die Form des Körpers ist gedrungen und nach oben gewölbt. Auf den Deckflügeln kann man Längsrillen mit Punkten erkennen. An jedem Bein befindet sich eine Vielzahl kleiner Dornen. Zwischen den beiden Geschlechtern ist ein deutlicher Sexualdimorphismus erkennbar. Charakteristisch für die Männchen sind drei hornartige Auswüchse am Halsschild. Die beiden außen liegenden Fortsätze sind lang, der in der Mitte ist kurz. Die Weibchen besitzen nur einige spitze Höcker an deren Stelle (Bild).
Die Tiere sind in Europa und Nordafrika lokal verbreitet. Sie bewohnen sandige Böden in lichten Kiefernwäldern oder sandige Heidegebiete. Stierkäfer sind inzwischen selten geworden, können lokal jedoch häufig auftreten. In Deutschland stehen sie unter Naturschutz. Die erwachsenen Käfer werden selten gefunden, viel auffälliger sind die offenen, kreisrunden, ca. 1 cm großen Eingänge der Wohn- und Brutkammern, die an vegetationsfreien Bodenstellen zu finden sind.
Die Käfer ernähren sich vom Kot pflanzenfressender Tiere, bevorzugt von dem von Kaninchen und kleinen Wiederkäuern wie Schafen und Rehen. Nach der Paarung graben die Tiere eine etwa ein- bis eineinhalb Meter lange Röhre in die Erde, von der aus mehrere Seitengänge abzweigen, die jeweils in einer Kammer enden. Es wird Kot eingebracht, der in der Kammer zu einer Pille geformt wird. Daraufhin legt das Weibchen die Eier neben diese Pille; nicht direkt darauf, wie es bei anderen Mistkäferarten üblich ist. Stierkäfer sind auch im Herbst und Winter aktiv, solange der Oberboden nicht gefroren ist. Die geschlüpften Larven ernähren sich von den Kotvorräten. Nach etwa einem Jahr verpuppen sie sich.
Der Stierkäfer (Typhaeus typhoeus) ist ein Käfer aus der Familie der Mistkäfer (Geotrupidae). Benannt ist er nach altgriechisch Τυφωεύς (auch Typhōn), einem Ungeheuer der altgriechischen Mythologie.
Typhaeus typhoeus, or the minotaur beetle, is a beetle in the family Geotrupidae, also referred to as earth-boring dung beetles. They are native to Europe.[2][3] The beetle is named after the Typhon, a giant of Greek mythology.
Minotaur beetles grow to 15 to 24 mm in length. Their bodies are black and slightly shiny all over, stout and dome-shaped. On the elytra are longitudinal grooves with punctures. There are numerous small spines on each leg. The species clearly exhibits sexual dimorphism. Characteristic of the males are three horn-like outgrowths on the pronotum. The two outer protrusions are long, while the one in the middle is short. The females instead have a few pointed humps here.[4]
The minotaur beetle is found in certain regions of Europe and North Africa. It lives in sandy, sunny areas of pine forests or in sandy moorland. They are rare elsewhere. In Germany, the minotaur beetle is an "especially protected" species and is protected under the Bundesartenschutzverordnung (BArtSchV).[5] The adult beetles are rarely seen. More noticeable are the open, circular, about 1 cm long entrances to their living spaces, which can be found on ground with sparse vegetation.
The beetles feed on the dung of herbivorous animals, especially that of rabbits and small ruminants such as sheep and deer. After mating, the animals dig a vertical tunnel about 1 to 1.5 metres deep in the earth, with several side tunnels stemming from it and which ends in a chamber. Dung is brought into the chamber and is formed into a pellet. The female lays her eggs next to this pellet, not directly on top of it, in contrast to most earth-boring dung beetles. Minotaur beetles are also active in autumn and winter, as long as the top soil is not frozen. The larvae that hatch feed on the mass provision of stored dung. They pupate after one year.
Typhaeus typhoeus, or the minotaur beetle, is a beetle in the family Geotrupidae, also referred to as earth-boring dung beetles. They are native to Europe. The beetle is named after the Typhon, a giant of Greek mythology.
Typhaeus typhoeus es una especie de coleóptero de la familia Geotrupidae.
Habita en el paleártico: en el Magreb y en Europa.[1][2][3]
Typhaeus typhoeus es una especie de coleóptero de la familia Geotrupidae.
Typhaeus typhoeus
Le Minotaure, Typhaeus typhoeus, est une espèce d'insectes coléoptères coprophages de la famille des géotrupidés.
Cette espèce possède un corps assez large, convexe, noir et luisant[1]. Ce coléoptère présente un dimorphisme sexuel important : les mâles sont pourvus de trois cornes thoraciques dirigées vers l'avant tandis que les femelles ne possèdent que deux petites pointes sur le haut et l'avant du thorax.
Le minotaure peut être observé en Europe de l'ouest, notamment dans des territoires sableux[2].
, sur inpn.mnhm.fr, 15 janvier 2022 (consulté le 15 janvier 2022) Typhaeus typhoeus
Le Minotaure, Typhaeus typhoeus, est une espèce d'insectes coléoptères coprophages de la famille des géotrupidés.
De driehoornmestkever of drietand (Typhaeus typhoeus) is een van de mestkevers die in de Benelux voorkomen.
Het 12 tot 20 millimeter lange lichaam is zwart, bijna rond en bol, het halsschild is glad en de dekschilden zijn sterk in de lengte gegroefd, de onderzijde is fijn behaard. De kever is te herkennen aan de drie uit-stekende 'hoorns', twee aan weerszijden van het halsschild en een in het midden die wat kleiner blijft. Bij de vrouwtjes zijn slechts sporen van de tanden te zien, en bij grotere mannetjes zijn de tanden relatief langer.
In Nederland komt de soort voor in zandige heidestreken en open plekken in dennenbossen. Daar leeft hij van koeien- schapen- of konijnenmest. Na de paring graaft het vrouwtje meestal in samenwerking met het mannetje een lange gang met enkele zijgangen, waar het voedsel voor de larven wordt opgeslagen. Dit bestaat uit mest van konijnen en andere planteneters. De eitjes worden niet bij de mest afgezet, maar op enige afstand waardoor de larven naar het voedsel moeten kruipen. De kever overwintert in de pop en eet nog enige tijd van de mestvoorraad, en kruipt pas in de nazomer door de hoofdgang naar buiten. Hoe lang de ontwikkeling van ei tot volwassen kever precies duurt is voor een deel afhankelijk van de temperatuur, maar duurt over het algemeen een tweetal jaar. Een driehoornmestkever plant zich ook maar eenmaal in zijn leven voort, na het voltooien van het nest zal de mestkever dan ook niet lang meer leven. Belangrijke vijanden zijn verschillende vogels en ook vleermuizen als de laatvlieger zijn dol op mestkevers.
De driehoornmestkever of drietand (Typhaeus typhoeus) is een van de mestkevers die in de Benelux voorkomen.
Minotaurbille (Typhaeus typhoeus) er en bille i familiegruppen tordivler. Den finnes i store deler av Europa, men går ikke nord til Norge.
En ganske stor (15-24 millimeter) og kraftig, hvelvet, blankt svart bille. Begge kjønn har fremoverrettede horn på pronotum, hos hannen er disse tre lange horn, de to ytterste når foran hodet, hos hunnen er det fem korte pigger. Pronotum er mye bredere enn langt. De korte, hvelvede dekkvingene har dype punktstriper. Beina er kraftige gravebein, som vanlig hos tordivler.
Denne arten lever på steder med sandete jord som det er lett å grave i. Hunnen graver ut en 1-1,5 meter dyp sjakt som har flere sidesjakter, larvene utvikler seg nede i disse. De fores med møkk, arten ser ut til å foretrekke kaninmøkk.
Arten er utbredt i Vest-Europa fra middelhavsområdet til det sørligste Sverige.
Minotaurbille (Typhaeus typhoeus) er en bille i familiegruppen tordivler. Den finnes i store deler av Europa, men går ikke nord til Norge.
Typhaeus typhoeus é uma espécie de insetos coleópteros polífagos pertencente à família Geotrupidae.[1]
A autoridade científica da espécie é Linnaeus, tendo sido descrita no ano de 1758.
Trata-se de uma espécie presente no território português.
Typhaeus typhoeus é uma espécie de insetos coleópteros polífagos pertencente à família Geotrupidae.
A autoridade científica da espécie é Linnaeus, tendo sido descrita no ano de 1758.
Trata-se de uma espécie presente no território português.
Scarabaeus typhoeus Linnaeus, 1758
Ceratophyus brunneus Mulsant, 1842
Ceratophyus pusillus Mulsant, 1842
Scarabaeus pumilus Marsham, 1802
Scarabaeus typhaeus Fabricius, 1775
Typhaeus (Typhaeus) vulgaris Leach, 1815
Trirogi skarabej (znanstveno ime Typhaeus (Typhaeus) typhoeus) je vrsta hroščev iz družine govnačev, razširjena po Evropi in Severni Afriki ter prepoznavna predvsem po treh naprej obrnjenih trnih na oprsju pri samcih, ki jih ti uporabljajo pri medsebojnih spopadih.
Odrasli dosežejo 12 do 20 mm v dolžino in so bleščeče črno obarvani. Večino življenja preživijo v do 1,6 m globokih gnezdilnih rovih s kamricami za jajčece.[2] Samice imajo namesto trnov le majhne izrastke. Natančna vloga trnov pri parjenju je bila dolgo le predmet špekulacij, saj se spopadi odvijajo pod zemljo in šele konec 20. stoletja so ugotovili, da jih je možno opazovati v plasti zemlje, nasuti med parom steklenih plošč. Zdaj vemo, da jih samci uporabljajo za potiskanje nasprotnika znotraj rovov; večina spopadov se konča po kratkem potisku, kjer se izkaže močnejši osebek in se poraženec hitro umakne, ob izenačenju pa lahko trajajo tudi več kot eno uro.[3]
Za prehrano ličink v rove nanosijo iztrebke, najraje zajčje, s čemer pripomorejo k hitrejšemu kroženju snovi na travnikih. Odrasli se izležejo septembra in se parijo pozimi, v obdobjih ugodnega vremena. Na prostem jih je največkrat možno opaziti spomladi in jeseni.[2][4] V Sloveniji vrsta še ni bila odkrita, je pa najdbo možno pričakovati, saj je razširjena po Avstriji in na Hrvaškem,[1] od tega na Hrvaškem razmeroma blizu meje s Slovenijo.[5]
Trirogi skarabej (znanstveno ime Typhaeus (Typhaeus) typhoeus) je vrsta hroščev iz družine govnačev, razširjena po Evropi in Severni Afriki ter prepoznavna predvsem po treh naprej obrnjenih trnih na oprsju pri samcih, ki jih ti uporabljajo pri medsebojnih spopadih.
Odrasli dosežejo 12 do 20 mm v dolžino in so bleščeče črno obarvani. Večino življenja preživijo v do 1,6 m globokih gnezdilnih rovih s kamricami za jajčece. Samice imajo namesto trnov le majhne izrastke. Natančna vloga trnov pri parjenju je bila dolgo le predmet špekulacij, saj se spopadi odvijajo pod zemljo in šele konec 20. stoletja so ugotovili, da jih je možno opazovati v plasti zemlje, nasuti med parom steklenih plošč. Zdaj vemo, da jih samci uporabljajo za potiskanje nasprotnika znotraj rovov; večina spopadov se konča po kratkem potisku, kjer se izkaže močnejši osebek in se poraženec hitro umakne, ob izenačenju pa lahko trajajo tudi več kot eno uro.
Za prehrano ličink v rove nanosijo iztrebke, najraje zajčje, s čemer pripomorejo k hitrejšemu kroženju snovi na travnikih. Odrasli se izležejo septembra in se parijo pozimi, v obdobjih ugodnega vremena. Na prostem jih je največkrat možno opaziti spomladi in jeseni. V Sloveniji vrsta še ni bila odkrita, je pa najdbo možno pričakovati, saj je razširjena po Avstriji in na Hrvaškem, od tega na Hrvaškem razmeroma blizu meje s Slovenijo.
Typhaeus typhoeus (Linnaeus, 1758)
СинонимыCeratophyus brunneus Mulsant, 1842
Ceratophyus pusillus Mulsant, 1842
Scarabaeus pumilus Marsham, 1802
Scarabaeus typhaeus Fabricius, 1775
Scarabaeus typhoeus Linnaeus, 1758
Навозник трёхрогий[1][2] (лат. Typhaeus typhoeus) — жук семейства навозников-землероев (Geotrupidae).
Жук длиной 15—24 мм. Окраска чёрная, блестящая. Клипеус спереди закруглён. Переднеспинка с выдающимися вперёд и несколько отдалёнными от передних угловбоковыми рогами, у самцов вся, кроме боков, у самок посередине диска гладкая. Надкрылья в глубоки точечных бороздках.[3]
Южная и центральная Европа, Средиземноморское побережье, Малая Азия. Предпочитает песчаные почвы. В России отмечен лишь в Калининградской области.
Питается помётом кроликов. Делают 1,5 метровые вертикальные норки.
норка навозника трёхрогого
Навозник трёхрогий (лат. Typhaeus typhoeus) — жук семейства навозников-землероев (Geotrupidae).
