Die Orientzikade (Orientus ishidae) ist eine Zwergzikade aus der Unterfamilie der Zirpen (Deltocephalinae).
Die Zikaden werden 4,3–6,5 mm lang.[1][2][3] Sie sind an der Musterung der Vorderflügel, die an Mosaike erinnert, leicht zu identifizieren. Entsprechend trägt die Zikadenart den englischen Trivialnamen Mosaic Leafhopper („Mosaik-Zikade“).[4]
Die Art kam ursprünglich nur in der östlichen Paläarktis (Japan) vor.[1][5] Im Englischen heißt sie deshalb auch Japanese Leafhopper („Japanische Zikade“).[1] Die Zikadenart wurde Anfang des 20. Jahrhunderts in Nordamerika eingeschleppt.[1] Die Art gelangte mit Baumschulpflanzen in die Vereinigten Staaten und wurde 1919 in New Jersey erstmals nachgewiesen.[3] In Europa wurde die Orientzikade erstmals im Jahr 1998 in Italien nachgewiesen.[5] Seitdem hat sich die Zikadenart in weiten Teilen Europas ausgebreitet. 2002 wurde sie erstmals in Deutschland beobachtet.[5] Auf den Britischen Inseln wurde sie 2011 erstmals gesichtet.[2]
Die Zikaden saugen an Blättern und Stängeln von Sträuchern und Bäumen (Weiden (Salix), Hainbuche, Apfel und Amerikanischen Gleditschie). Die Imagines einer Generation fliegen von Juni bis Oktober.[2] Die meisten Nymphen werden im Juni beobachtet.[3]
Die Orientzikade verursacht mindere Fraßschäden am Laub von Bäumen.[3] Die Zikadenart wurde als potentieller Überträger verschiedener Bakterienstämme (Candidatus Phytoplasma) identifiziert.[5] Diese sind für die Goldgelbe Vergilbung verantwortlich, einer Pflanzenkrankheit von Weinreben.[5] Somit gilt die Zikadenart als ein potentieller Schädling.
Die Orientzikade (Orientus ishidae) ist eine Zwergzikade aus der Unterfamilie der Zirpen (Deltocephalinae).
Orientus ishidae, common name Japanese leafhopper or Mosaic leafhopper, is a species of leafhoppers belonging to the family Cicadellidae subfamily Deltocephalinae.
The adults reach 4.5–6.5 millimetres (0.18–0.26 in) of length. This leafhopper shows a distinctive mosaic-like pattern on the forewings and an orange band between the eyes. Orientus ishidae is associated with willow (Salix species), hornbeam (Carpinus betulus) and with many woody plants and deciduous trees. It may cause serious leaf damages to several tree species and is implicated as a vector of the phytoplasmic flavescence dorée (FD) disease in vineyards.[2][3] Adults can be found from June to October.
The nymphs are strongly coloured, the patterning is variable. They often adopt a tail-up posture in response to danger, as seen on the left.
This species is endemic to the East Palearctic realm and it is present in the Nearctic realm and the Oriental realm. It has been introduced in United Kingdom (first reported in Peckham, 2011[4]), Germany, Italy, Switzerland and in several other European countries.
Orientus ishidae, common name Japanese leafhopper or Mosaic leafhopper, is a species of leafhoppers belonging to the family Cicadellidae subfamily Deltocephalinae.
Phlepsius ishidae Matsumura, 1902[1]
Japonski škržatek (znanstveno ime Orientus ishidae) je vrsta škržatka, izvorno razširjena po Vzhodni Aziji in kasneje zanešena v Severno Ameriko ter Evropo, kjer se zdaj intenzivno širi.
Škržatek meri približno 0,5 cm v dolžino, pri čemer so samice občutno večje od samcev. So razmeroma čokati, z zaokroženo glavo, ki nosi par velikih sestavljenih oči, in še rahlo širšim oprsjem. Njihova osnovna barva je svetlorjavo-sivkasta s temnimi lisami, prepoznavni pa so predvsem po temnem mozaičnem vzorcu sprednjega para kril. Trebušna stran in noge imajo v celoti temnejšo osnovno barvo. Japonski škržatek je po telesni zgradbi močno podoben vrsti O. amurensis s Kitajske, od katere ga je možno zanesljivo ločiti le s pregledom genitalij.[2]
V evropskem delu območja razširjenosti je prisoten na mnogo različnih vrstah gostiteljskih rastlin, kjer se prehranjuje z rastlinskim sokom. Med pomembnejšimi so drevesa in grmovnice, kot so leska, razne vrste vrb, gaber in oreh,[3] pa tudi druge vrste dreves in nekaj zelnatih rastlin, kot je kopriva.[4]
Vrsta je izvorno razširjena po daljnem vzhodu, obstajajo zgodovinski podatki o najdbah z Japonske, s Korejskega polotoka in Primorskega kraja na skrajnem jugovzhodu današnje Rusije,[5] vendar se je kasneje izkazalo, da tej vrsti pripadajo le primerki z Japonske.[4]
Japonski škržatek je bil že v začetku 20. stoletja zanešen v Severno Ameriko, domnevno z uvoženimi okrasnimi rastlinami iz Japonske. [4] V Evropi so to vrsto škržatka prvič opazili konec 20. stoletja v severni Italiji in nekaj let kasneje tudi južneje, v Toskani. Hitro se je nato razširil še drugod po Srednji Evropi ter do leta 2011 prispel vse do Velike Britanije na severu.[4] V Sloveniji so ga prvič opazili leta 2002 v Novi Gorici, kasneje pa se je razširil po vsej državi.[6][7]
S sesanjem rastlinskih sokov na gojenem drevju in grmovju povzroča kvečjemu blage simptome, kot je enakomerno rjavenje listja pri jablanah in leskah, zato zaenkrat ne velja za pomembnejšega škodljivca. Večjo skrb zbuja možnost, da bi lahko ta vrsta škržatka postala nov prenašalec povzročitelja zlate trsne rumenice v vinograde.[4] V japonskem škržatku so namreč z molekularnimi metodami zaznali prisotnost povzročitelja, prav tako so škržatka našli v okuženih vinogradih, vendar prenos bolezni še ni potrjen.[4][7]
Japonski škržatek (znanstveno ime Orientus ishidae) je vrsta škržatka, izvorno razširjena po Vzhodni Aziji in kasneje zanešena v Severno Ameriko ter Evropo, kjer se zdaj intenzivno širi.
