There are approximately 6,000 described species of tapeworms (or cestodes). As adults, they are obligate parasites in the gut of vertebrates. Interestingly, tapeworms lack all elements of the digestive system; they possess no mouth or gut of any sort! Instead, they rely on their hosts for nutrients, which they absorb through their body surfaces. In fact, tapeworms possess unique extensions of their body surface called microtriches, that, among other functions, are thought to aid in absorption of host nutrients. The body of a tapeworm consists of two main regions: an attachment region called a scolex that is often highly muscular an adorned with a variety of attachment structures such as hooks, tentacles, and suckers; and the ribbon-like body, called the strobila, that usually consists of a chain of proglottids that generally house a set of male and female reproductive organs. These hermaphroditic flatworms are egg-producing machines! They need to produce so many eggs because tapeworms have complex life cycle’s, often requiring a series of 3 or more hosts to reach adulthood in the digestive tract of their final vertebrate host. It is in this definitive host that tapeworms reach sexual maturity and reproduce.
Lentşəkilli qurdlar (lat. Cestoda) - Yastı qurdlar (lat. Plathelminthes) tipinə aid sinifdir. Parazit həyat tərzi özünü daha kəskin göstərir. Yetkin halda onurğalı heyvanların bağırsağında rast gəlinir. Cavan mərhələlərdə isə onurğasız və onurğalı heyvanların bədən boşluğunda və müxtəlif orqanlarına parazitlik edir.
Bədən adətən uzununa dartılmış formada olub, lentşəkillidir. Uzunluğu 1mm-dən 10 m arasında dəyişir. Rəngi ağ və ya sarımtıl rəngdədir. Lentşəkilli qurdların bədəni başcıq, boyuncuq və buğumlardan ibarətdir. Başcıq üzərində əzələli sormaclar və qarmaqlar vardır. Sormac və qarmaqcıqlar yapışma funksiyasını yerinə yetirir. Sormaclar daimi olduğu halda qarmaqcıqlar ona əlavədir.Sormacların sayı əsasən 4 olur. Proqlotidlər adətən dördkünc formadadır. Onların sayı 3-dən bir neçə minə qədər olur. Ön buğumlar çox xırdadır, arxaya getdikcə yetkinləşir.Yeni buğumlar boyuncuğun sonunda əmələ gəlir. Bədənin axırıncı buğumları yetişdikdə qopub ayrılır və nəcislə xarici mühitə düşür. Bədəni bütövlükdə zəncir və ya strobila adlandırırlar. Sestodlar tipik dəri-əzələ kisəsinə malikdir. Tequmenti nazik bağlar vasitəsilə nüvəli sitoplazmanın bədənin daxilinə doğru batmış hissələri ilə birləşən nüvəsiz sitoplazmatik qatdan əmələ gəlir. Onların sitoplazmatik qatının xarici səthində külli miqdarda tükcüyəbənzər çıxıntılar - mikrotrixilər vardır. Bu çıxıntılar qidalanma prosesində rol oynayır. Bazal membranın altında xarici həlqəvi və daxili boylama əzələ lifləri qatı yerləşir. Əksər sestodların parenximində əhəng cisimcikləri adlanan kalsium-karbonatın mikroskopik xırda hissəcikləri səpələnmişdir. Lentşəkilli qurdların parenximasında xeyli miqdarda qlikogen toplanır. Onların parenximasında xeyli miqdarda qlikogen toplanır. Qlikogenin anaerob parçalanması bu qurdlar həyat fəaliyyəti üçün vacib olan enerjini alır. Lentşəkilli qurdların əsas xarakterik əlaməti onlrda həzm sisteminin olmamasıdır. Sahibinin bağırsağında yaşayan sestodlar üçün qidanı tutmağa və onu həzm etməyə ehtiyac yoxdur. Sinir sistemi bütün parazitlərdə olduğu kimi zəif inkişaf etmişdir. Hiss orqanları bəən səthinə səpələnmiş hiss hüceyrələrindən ibarətdir. Mərkəzi sinir sistemi başcıqda yerləşmiş cüt beyin düyünündən ibarətdir. Bədənin arxasına bir neçə cüt sinir sütunları uzanır. Sütunlar eninə atmalarla birləşmişdir (ortoqon). İfrazat sistemi protonefridial tipdədir. Bədənin yanlarında, sinir sütunlarından içəriyə doğru iki əsas ifrazat kanalı gedir. Onlar zəncirin arxa buğumundan başlayır, önə-başcığa qədər uzanır, geriyə dönüb arxa uca çatır və ümumi ifrazat dəliyi ilə qurtarır. Cinsi sistem- lentşəkilli qurdlar hermafrotiddir. Cinsi üzvlər 200-cü buğumdan başlayaraq inkişaf edir. Sonrakı buğumlarda yaxşı inkişaf etmiş erkək cinsi sistem parenximada səpələnmiş çoxlu toxumluqlardan ibarətdir. Dişi cinsi sistem isə şaxələnən yumurtalıqdan ibarətdir ki, axarı ootipə açılır. Yumurta hüceyrələri ootipə daxil olur, buraya balalıq yolundan spermalar da keçir. Ootipdə yumurtalar bölünür və qabıqla örtülür. Daxilində yalnız çox şaxələnmiş və çoxlu yumurtalarla dolu balalıq olan buğumları "yetkin" buğumlar adlandırırlar.
İnsan və heyvan orqanizmində parazitlik edən sestodlar bəzi ağır, hətta ölümlə nəticələnən xəstəliklər-sestodozlar bəzi ağır, hətta ölümlə nəticələnən -sestodozlar törədir. Ən çox patogen növlər Pseudophyllidea və Cyclophyllidea dəstələrinə aiddir. Birinci dəstəyə balıqların qorxulu parazitlərindən olan adi qayış qurdu (lat. Ligula intestinalis) aiddir. Balıqlarda qayış qurdunun olması onların qidalanmasını zəiflədir və boy atmasını tamamilə dayandırır. Enli lent qurd (lat. Diphyllobothrium latum) əsasən insanın nazik bağırsağında parazitlik edir. Avropada və Asiyada geniş yayılmışdır. Cyclophyllidea dəstəsinə aid olan öküz soliteri də (lat. Taeniarhynchus saginatus) geniş yayılmış parazitlərdəndir. Bu soliter insanın nazik bağırsağında yaşayır və güclü sormacları var. Ona görə öküz soliterinin müalicəsi çox çətindir.[1]
Lentşəkilli qurdların cəmi 3 dəstəsi vardır:
Digenetik sorucular və ya Trematodlar
Lentşəkilli qurdlar (lat. Cestoda) - Yastı qurdlar (lat. Plathelminthes) tipinə aid sinifdir. Parazit həyat tərzi özünü daha kəskin göstərir. Yetkin halda onurğalı heyvanların bağırsağında rast gəlinir. Cavan mərhələlərdə isə onurğasız və onurğalı heyvanların bədən boşluğunda və müxtəlif orqanlarına parazitlik edir.
Els cestodes (Cestoda) constitueixen una classe dels platihelmints. Les helmintosis provocades per cestodes s'anomenen cestodosis.
Són cucs parasítics que viuen com a adults en el tracte digestiu de vertebrats i sovint, com a juvenils, en els cossos de diversos animals. Taenia saginata pot créixer fins a 12 metres de longitud; altres espècies poden arribar als 30 m.[2]
Subclasse Cestodaria:
Subclasse Eucestoda:
Els cestodes (Cestoda) constitueixen una classe dels platihelmints. Les helmintosis provocades per cestodes s'anomenen cestodosis.
Mae cestodau (neu lyngyr ar lafar gwlad) yn barasit di-asgwrn-cefn sy'n byw yn y coluddyn ac felly'n endobarasitiaid. Mae ganddynt gorff hirfain, meddal. Does ganddynt ddim coesau na llygaid fel rheol. Mae'r enw yn cyfeirio yn arbennig at rywogaethau sy'n byw ym mherfedd anifeiliaid a phobl, ond mae nifer o grwpiau eraill a elwir hefyd yn lyngyr.
Gall y llyngyren drosglwyddo i fodau dynol oddi wrth anifeiliaid a gelwir afiechyd neu gyflwr y gellir ei drosglwyddo i fodau dynol gan anifeiliaid yn swnosis; caiff ei drosglwyddo drwy fwyd neu ddŵr heintiedig neu drwy gysylltiad ag ymgarthion dynol neu anifeiliaid. Os bydd coluddion person yn cael ei heintio gan lyngyren yn ei llawn dwf, bydd angen triniaeth ar yr unigolyn.[2]
Yn aml gall pobl fod yn anymwybodol eu bod wedi'u heintio â llyngyr yn eu llawn dwf, gan nad oes ganddynt unrhyw symptomau, neu camddehonglir rhai symptomau cyffredinol y gellid eu hachosi gan rywbeth arall, fel poen yn y stumog.
Weithiau, gellir gweld wyau, larfâu, (wyau newydd ddeor) neu segmentau o'r llyngyren yn yr ymgarthion. Mae'r segmentau'n cynnwys wyau llyngyr.
Yn dibynnu ar y math o lyngyren, gallai’r symptomau eraill gynnwys:
Gellir diagnosio heintio gan lyngyren yn ei llawn dwf trwy gasglu wyau, larfâu neu segmentau o'r llyngyren yn yr ymgarthion. Bydd sampl o ymgarthion a gyflwynir mewn cynhwysydd di-haint a ddarperir gan y feddygfa yn caniatáu i'r meddyg nodi'r math o haint, ac felly y driniaeth orau.
Gellir diagnosio heintio gan larfâu llyngyr drwy ddefnyddio technegau delweddu, fel pelydr X ar y frest, sgan uwchsain, sgan CT (tomograffi cyfrifiadurol) neu sgan MRI (delweddu cyseiniant magnetig), neu profion gwaed i chwilio am wrthgyrff i'r haint.
Mae gan lyngyr gylchred bywyd sy'n cynnwys cyfnodau larfal yn heintio organebau lletyol canolradd, dyna pam y cant eu galw'n ‘llyngyr cig porc’, ‘llyngyr cig eidion’ ac ati ar ôl yr organeb letyol ganolradd. Pan fydd y larfâu’n barod i heintio pobl, maen nhw'n cau eu hunain mewn codennau ym meinwe cyhyrau'r organeb letyol. Rheolir y gadwyn fwyd mewn nifer o ffyrdd i leihau'r posibilrwydd o gwblhau cylchred bywyd y llyngyren.
Mae grwpiau o lyngyr yn cynnwys:
|accessdate= (help) Mae cestodau (neu lyngyr ar lafar gwlad) yn barasit di-asgwrn-cefn sy'n byw yn y coluddyn ac felly'n endobarasitiaid. Mae ganddynt gorff hirfain, meddal. Does ganddynt ddim coesau na llygaid fel rheol. Mae'r enw yn cyfeirio yn arbennig at rywogaethau sy'n byw ym mherfedd anifeiliaid a phobl, ond mae nifer o grwpiau eraill a elwir hefyd yn lyngyr.
Gall y llyngyren drosglwyddo i fodau dynol oddi wrth anifeiliaid a gelwir afiechyd neu gyflwr y gellir ei drosglwyddo i fodau dynol gan anifeiliaid yn swnosis; caiff ei drosglwyddo drwy fwyd neu ddŵr heintiedig neu drwy gysylltiad ag ymgarthion dynol neu anifeiliaid. Os bydd coluddion person yn cael ei heintio gan lyngyren yn ei llawn dwf, bydd angen triniaeth ar yr unigolyn.
Tasemnice (Cestoda) jsou třídou bezobratlých živočichů, patřící do kmene ploštěnci (Platyhelminthes), kteří žijí parazitickým způsobem života. Je známo zhruba 5000 druhů tasemnic, jež parazitují u všech skupin obratlovců, zejména pak ryb a paryb. Mají nepřímý vývojový cyklus, což znamená že se vyvíjí přes mezihostitele. Dospělé tasemnice u definitivního hostitele se nacházejí vždy ve střevě, larvální stadia u mezihostitelů se mohou na nacházet v celé řadě orgánů.
Dospělá tasemnice se skládá z hlavičky (skolex) a vlastního článkovaného těla (strobila). Na skolexu jsou umístěny přichycovací orgány – kruhové přísavky (Cyclophyllidea) nebo přísavné rýhy (tzv. botrie) u Pseudophyllidea. U řady kruhovek se nacházejí rovněž háčky nebo výsuvný chobotek. Tvar skolexu a charakter přichycovacích orgánů je druhově specifický. Skolex slouží k uchycení tasemnice ke sliznici střeva, z krčku hlavičky pučí nové segmenty (proglotidy) těla. Vlastní tělo je složeno s několika nebo mnoha článků (proglotid). Proglotidy jsou relativně pevně spojené, plochého tvaru, přičemž těsně za hlavičkou jsou menší a pohlavně nezralé, naopak na konci těla jsou články větší a pohlavně zralé. Existují tasemnice pouze s několika články (rod Echinococcus) o celkové délce několika milimetrů a nebo s velmi mnoho články (rod Taenia) o celkové délce těla až několik metrů. Zvláštní nečlánkované tělo, resp. tvořené jen jedním článkem mají zástupci Caryophyllidea.[1] Tasemnice jsou anaerobní (tzn. nepotřebují ke svému životu kyslík), potravu vstřebávají celým povrchem těla, vylučovací soustavu představují protonefridie tvořené plaménkovitými buňkami.
Tasemnice jsou hermafrodité. Charakteristickým rysem tasemnic je, že každý článek představuje samostatnou reprodukční jednotku – obsahuje samčí i samičí pohlavní orgány. Ty jsou tvořeny varlaty, žloutkovými váčky, vaginou, dělohou. K oplození dochází buďto mezi různými články stejné tasemnice nebo mezi dvěma tasemnicemi. Pohlavně zralé proglotidy na konci těla tasemnic obsahují v děloze již oplodněná vajíčka. U některých druhů tasemnic se vajíčka uvolňují skrze uterinní pór do lumen střeva hostitele. U jiných dochází k uvolnění celých kaudálních článků, které opouštějí spolu s trusem hostitele. Ještě v děloze nebo až ve vnějším prostředí se uvnitř vajíčka formuje larva (lykofóra nebo onkosféra). Larvy v mezihostiteli se označují jako metacestodi. Existuje celá řada morfologických typů larev. Až na některé výjimky nedochází u většiny larev tasemnic k asexuálnímu rozmnožování, což znamená, že z jednoho vajíčka se vyvine jen jedna larva v mezihostiteli. Ta dá vzniknout jedné dospělé tasemnici ve střevě definitivního hostitele. Výjimkou jsou tasemnice rodu Echinococcus, u kterých v larvocystách dochází k partenogenezi. V jedné larvocystě v mezihostiteli tak mohou vzniknout stovky až tisíce zárodků malých tasemnic – tzv. protoskolexů.[1]
Tasemnice mají většinou 2, u několika druhů i 3 hostitele. Až na některé výjimky dochází k přenosu per orálně – tedy pozřením ústy. Vývojový cyklus tasemnic tak souvisí s potravním řetězcem hostitelů.[1]
Tasemnice jsou obligátní parazité obratlovců s různým stupněm hostitelské specificity. Některé druhy jsou specializované na jeden druh hostitele (např. tasemnice bezbranná cykluje výhradně mezi člověkem a turem domácím), jiné tasemnice se mohou uchytit u celé řady nepříbuzných hostitelů (škulovec u rybožarvých savců). Řada tasemnic představuje významné patogeny z hlediska humánní i veterinární medicíny. U definitivního hostitele jsou tasemnice přisáté hlavičkou ke stěně střeva a živí se látkami střevního obsahu. Nezpůsobují tak prakticky žádnou výraznější imunitní odpověď v podobě zánětu, ani nijak nepoškozují tkáně hostitele. Naproti tomu larvální stádia tasemnic (boubel, larvocysta) v mezihostitelích se lokalizují v různých orgánech a mohou tak negativně působit jejich funkčnost v závislosti na typu tkáně a velikosti larváních cyst.[1]
Několik druhů tasemnic může parazitovat u člověka. V případě dospělých tasemnic ve střevech (člověk jako definitivní hostitel), nejsou tasemnice pro člověka příliš patogenní. Nákaza je často bez příznaků nebo jen s lehkým průjmem či zažívacími potížemi (bolesti břicha, nevolnost). Naopak infekce larválními stádii tasemnic v orgánech (Echinococcus, Taenia solium) mohou skončit fatálně.[2] Výskyt tasemnic u lidí v ČR je velmi sporadický. Mezi lety 2003-2012 byla u lidí v ČR nejčastěji diagnostikovaným druhem tasemnice bezbranná (okolo 5-35 případů ročně).[3]
Přehled nejvýznamnějších druhů tasemnic parazitujicích u člověka Druh tasemnice Latinský název Mezihostitel Definitivní hostitel Charakter infekce u člověka Rozšíření Reference škulovec široký Dibothriocephalus latus 1. korýši, 2. ryby rybožraví savci, člověk* tasemnice ve střevech kosmopolitní [4] Echinococcus canadensis přežvýkavci, prase, člověk* psovití (vlk, šakal) larvální cysty (hydatidy) v játrech, plicích nebo mozku kosmopolitní [2][5] měchožil zhoubný Echinococcus granulosus ovce, koza, skot, člověk* psovití (pes, vlk, šakal) larvální cysty (hydatidy) v játrech a plicích kosmopolitní [2] měchožil bublinatý Echinococcus multilocularis hlodavci (Arvicolinae), člověk* liška obecná, liška polární, kojot larvální mnohočetné cysty (alveokoky) v játrech severní polokoule [2] tasemnice asijská Taenia asiatica prase, koza ?? člověk tasemnice ve střevech jihovýchodní Asie [6] tasemnice bezbranná Taenia saginata skot člověk tasemnice ve střevech kosmopolitní [7] tasemnice dlouhočlenná Taenia solium prase, člověk* člověk tasemnice ve střevech (ténióza), larvy (cysticerky) v orgánech – mozek, svaly, podkoží (cysticerkóza) kosmopolitní (s výjimkou vyspělých států a muslimských zemí) [8] tasemnice dětská Hymenolepis nana hmyz, člověk člověk, hlodavci tasemnice ve střevech kosmopolitní [9] tasemnice krysí Hymenolepis diminuta hmyz hlodavci (myš, krysa); člověk* tasemnice ve střevech kosmopolitní [10]*člověk jako náhodný či atypický hostitel
Většina tasemnic představuje parazity sladkovodních a mořských ryb, paryb a dalších vodních organismů. Některé druhy jsou však významnými patogeny také suchozemských savců a ptáků, včetně domácích zvířat. Tasemnice rodu Taenia, Echinococcus nebo Hydatigera parazitují ve střevech psovitých, kočkovitých ale i jiných šelem, přičemž hlodavci, zajícovci a kopytníci slouží jako mezihostitelé. U rybožravých ptáků a savců se vyskytují zástupci šterbinovek rodu Dibothriocephalus. Jiné druhy tasemnic se vyvíjejí přes bezobratlé živočichy. Například dlouhé tasemnice Moniezia u přežvýkavců či Anoplocephala u koní se dostanou do hostitele pozřením volně žijících roztočů na pastvě. U psů a koček je známá tasemnice psí (Dipylidium caninum), kterou se nakazí pozřením blech či vší obasahující cysticerkoid. Rovněž hrabavá a vodní drůbež může mít tasemnice ve střevech (rod Raillietina nebo Davainea).[11]
Obrázky, zvuky či videa k tématu tasemnice ve Wikimedia Commons
Tasemnice (Cestoda) jsou třídou bezobratlých živočichů, patřící do kmene ploštěnci (Platyhelminthes), kteří žijí parazitickým způsobem života. Je známo zhruba 5000 druhů tasemnic, jež parazitují u všech skupin obratlovců, zejména pak ryb a paryb. Mají nepřímý vývojový cyklus, což znamená že se vyvíjí přes mezihostitele. Dospělé tasemnice u definitivního hostitele se nacházejí vždy ve střevě, larvální stadia u mezihostitelů se mohou na nacházet v celé řadě orgánů.
Bændelorm (Cestoda) er en klasse af fladorme, der lever som parasitter i en række hvirveldyr, herunder mennesket.
Bændelormens karakteristiske led dannes ved ormens hoved, kaldet scolex, der er få mm langt. De enkelte led, der kan blive op til et par cm, indeholder ormens æg. Leddene afstødes løbende og forlader kroppen med afføringen.
I de afstødte æg udvikles larver. De udstødte æg og bændelormens larver optages af en mellemvært, hvor larverne udvikler sig til tinter. Slutværten konsumerer mellemværten, hvorefter tinterne udvikler sig til kønsmodne bændelorme.
Den oftest forekommende bændelorm i Danmark er oksebændelorm (Taenia saginata), der kan blive mellem 3 og 10 meter lang. Visse bændelorme kan blive op til 30 meter lange.
Bændelorm (Cestoda) er en klasse af fladorme, der lever som parasitter i en række hvirveldyr, herunder mennesket.
Bændelormens karakteristiske led dannes ved ormens hoved, kaldet scolex, der er få mm langt. De enkelte led, der kan blive op til et par cm, indeholder ormens æg. Leddene afstødes løbende og forlader kroppen med afføringen.
I de afstødte æg udvikles larver. De udstødte æg og bændelormens larver optages af en mellemvært, hvor larverne udvikler sig til tinter. Slutværten konsumerer mellemværten, hvorefter tinterne udvikler sig til kønsmodne bændelorme.
Den oftest forekommende bændelorm i Danmark er oksebændelorm (Taenia saginata), der kan blive mellem 3 og 10 meter lang. Visse bændelorme kan blive op til 30 meter lange.
Die Bandwürmer, Zestoden oder Cestoden (Cestoda, von altgriechisch κεστός kestós, deutsch ‚Gürtel‘, eingedeutscht davon auch Cestoden) sind lange, platte Würmer mit einem kleinen Kopf, der mit Saugnäpfen oder Hakenkränzen versehen ist. Sie stellen eine Klasse dar, die zum Stamm der Plattwürmer (Plathelminthes) gehört. Weltweit sind heute etwa 3500 Arten bekannt, die vor allem den Echten Bandwürmern (Eucestoda) zugerechnet werden.
Bandwürmer leben als Endoparasiten im Darm und Gehirn verschiedener Wirbeltiere.
Zum Festhalten an der Darmwand haben Bandwürmer normalerweise am Vorderende einen Hakenkranz mit Saugnäpfen, den so genannten Scolex. Die Gyrocotylidea haben stattdessen am Hinterende ein Rosettenorgan.
Aufgrund einzelner Körperabschnitte, die als Proglottiden bezeichnet werden, erscheinen besonders die Echten Bandwürmer gegliedert.
Bandwürmerlarven verlieren ihre Haut beim ersten Eindringen in ihren Wirt. Mesodermzellen aus dem Körperinneren verschmelzen miteinander (Syncystium) zu einer neuen Außenhülle. Sie wird als Neodermis bezeichnet. Über die Neodermis nimmt der Wurm Nahrung auf, und sie schützt ihn davor, selbst verdaut zu werden. Wegen dieser Neodermis werden Bandwürmer zusammen mit anderen Würmern den Neodermata zugeordnet. Bei den Bandwürmern ist die Neodermis besonders dick und besitzt einen Saum aus Mikrovilli, die bei den Echten Bandwürmern auch noch in einer Spitze auslaufen und so borstenähnliche Strukturen bilden, so genannte Mikrotrichen. Diese dienen der Oberflächenvergrößerung, um die Nahrungsaufnahme über die Haut effektiver zu gestalten.
Eine Besonderheit der Bandwürmer gegenüber den anderen Vertretern der Plattwürmer stellt ihre modifizierte Form der Exkretionsorgane dar. Protonephridien bestehen auch bei ihnen aus einer Terminalzelle, die durch Zilienschlag Körperflüssigkeit in einem aus Zellen gebildeten Kanal strudeln lässt. Der Unterschied im Aufbau betrifft diese Kanalzellen, die bis auf die der Gyrocotylidea keine weiteren Wimpern besitzen und die in ihrem Aufbau einen soliden Hohlzylinder darstellen, im Gegensatz zu den manschettenartig ausgestalteten Kanalzellen bei anderen Plathelminthen.
Bis auf wenige Ausnahmen sind alle Bandwürmer Zwitter und besitzen entsprechend sowohl männliche als auch weibliche Geschlechtsorgane. Bezüglich ihrer Ausstattung mit Geschlechtsorganen unterscheidet man die Monozoischen Bandwürmer von den Echten Bandwürmern:
Die meisten Bandwürmer gehören zu den Echten Bandwürmern. Bei ihnen liegt im Normalfall jeweils ein Satz mit beiden Geschlechtsorganen in einer eigenen Proglottis, wobei es auch Arten gibt, die über einen doppelten Geschlechtssatz in jedem dieser Körperabschnitte verfügen. Die Proglottiden werden nach der Befruchtung einzeln abgeschnürt und gelangen so über den Kot des Wirtes nach außen. Die Monozoischen Bandwürmer besitzen im Gegensatz dazu nur einen einfachen Satz an Geschlechtsorganen und entlassen ihre befruchteten Eier durch einen Porus in den Darm des Wirtes.
Alle Bandwürmer sind Endoparasiten und an diese Lebensweise sehr gut angepasst. Sowohl die Larve als auch die geschlechtsreifen Würmer ernähren sich dabei im Wirt ohne einen eigenen Darm.
Die Larven bilden im Regelfall Zysten, also Dauerstadien im Gewebe eines Zwischenwirts, die nur bei wenigen Arten wie etwa den zur Gattung Echinococcus gehörigen Fuchsbandwürmern (Echinococcus multilocularis) eine Vermehrungsaktivität in Form einer asexuellen Vermehrung durchmachen. Im Normalfall bleiben die Zysten inaktiv, bis die Gewebe durch Fraß in den Darm des Endwirts gelangen, in dem sich die Larven zu den adulten Würmern umbilden.
Die ausgewachsenen Würmer haften sich im Normalfall durch Saugnäpfe oder einen Hakenkranz im Darm des Endwirts fest und nehmen hier die bereits durch die Verdauungsenzyme des Wirts freigesetzten Nährstoffe direkt durch die Haut auf. Als Schutz gegen die Enzyme dient dabei die Neodermis, die den pH-Wert um das Tier verändert und damit die Enzymaktivität hemmt.
Zestoden, die als intestinale Bandwürmer eine Parasitose bei Menschen auslösen können,[1] sind beispielsweise der Fischbandwurm (Diphyllobothrium latum), der Rinderbandwurm (Taenia saginata), der Schweinebandwurm (Taenia solium) und der Gurkenkernbandwurm (Dipylidium caninum). Behandelt werden die hierbei zugrundeliegenden Infektionen mit Praziquantel oder Niclosamid.[2]
Bei fast allen Arten der Bandwürmer gibt es einen Wirtswechsel im Verlauf der Ontogenese, bei einigen Arten auch verbunden mit einem Generationswechsel.
Die Cestoda sind zweigeschlechtlich und sie produzieren durch gegenseitige Befruchtung zahllose Nachkommen. Besonders bei vielen Arten der Echten Bandwürmer kommt es dabei auch häufig zu einer Selbstbefruchtung, bei der die Samenzellen aus den Hoden einzelner Proglottiden des vorderen Körperabschnittes die Eizellen in den Eierstöcken der Proglottiden des hinteren Körperabschnittes befruchten.
Nachdem die befruchteten Eier in den Darm des Wirtes gelangt sind, werden sie im Kot nach außen befördert. Hier verbleiben sie, bis sie von einem geeigneten Zwischenwirt aufgenommen werden. Aus den Eiern schlüpfen die Larven der Bandwürmer, die mit einer bewimperten Epidermis ausgestattet sind, die wie die danach gebildete Neodermis bereits synzytial aufgebaut ist. Bei sehr abgeleiteten Formen, wie etwa dem Fischbandwurm, fehlt eine Bewimperung der Larve vollständig. Wie die erwachsenen Würmer besitzen auch die Larven keinen Darm. Eine wichtige anatomische Struktur bilden die Larvalhäkchen, mit denen sich die Tiere im Wirtsgewebe festhaken können. Von diesen sind bei den ursprünglichen Formen zehn, bei den Echten Bandwürmern nur noch sechs vorhanden.
Innerhalb der Bandwürmer werden die Monozoischen Bandwürmer den Echten Bandwürmern (Eucestoda) gegenübergestellt. Erstere bilden jedoch wahrscheinlich keine natürliche Einheit, sondern stellen vielmehr verschiedene Entwicklungsstufen in der Evolution der hochentwickelten Eucestoda dar. Aufgrund der bislang noch nicht vollständig geklärten Systematik soll hier jedoch die klassische Variante genutzt werden:
Die Bandwürmer, Zestoden oder Cestoden (Cestoda, von altgriechisch κεστός kestós, deutsch ‚Gürtel‘, eingedeutscht davon auch Cestoden) sind lange, platte Würmer mit einem kleinen Kopf, der mit Saugnäpfen oder Hakenkränzen versehen ist. Sie stellen eine Klasse dar, die zum Stamm der Plattwürmer (Plathelminthes) gehört. Weltweit sind heute etwa 3500 Arten bekannt, die vor allem den Echten Bandwürmern (Eucestoda) zugerechnet werden.
De Bandwörmer oder Lintwurms (Cestoda, von ooldgr. κεστός kestós „Gördel“, up Düütsch un Platt ok Cestoden oder Zestoden) sünd en Klass mank de Plattwörmer (Plathelminthes). Weltwiet gifft dat bi 3.500 Aarden. De meisten höört to de so nömmten Echten Bandwörmer (Eucestoda) mit to.
Bandwörmer leevt as Endoparasiten binnen in den Darm oder in’n Bregen vun allerhand Warveldeerter. To’n Fastholen an de Darmwand hefft Bandwörmer normolerwiese an dat Vörenne en Hakenkranz mit Suugmüler, dat is de so nömmte Scolex. De Gyrocotylidea hefft dorgegen an dat Achterenne en Rosettenorgan. Sunnerlich de Echten Bandwörmer sünd unnerdeelt in enkelte Afsnitte vun dat Lief. Düsse Afsnitte weert Proglottiden nömmt. De meisten Bandwörmer sünd, bit up en poor Aarden na, Halfsläge un hefft vundeswegen Geslechtsdeele vun Heken un Seken.
All Bandwörmer sünd sunnerlich goot anpasst an ehr Leven as Endoparasiten. De Larven un ok de adulten Wörmer freet in den Weert un hefft dor keen egen Darm bi. Wenn de Wörmer utwussen sünd, backt se sik normolerwiese mit Suugmüler oder mit en Hakenkranz in’n Darm vun den Endweert fast un nehmt dor de Nehrstoffe direktemang dör de Huut up. Düsse Nehrstoffe sünd dör den Weert bi’t Verdauen dör Enzyme freesett wurrn. Um sik sülms gegen düsse Enzyme to schulen, bruukt de Bandwörmer en Neodermis. De ännert den pH-Weert rund um dat Deert umto un bremst dor de Darmaktivität mit.
Nadem de Eier befrucht‘ sünd un in den Weert sien Schiete rinkamen sünd, weert se mit de Schiete na buten brocht. Hier blievt se, bit se en Twuschenweert funnen hefft. De nümmt jem up. Ut de Eier kruupt de Larven. De hefft en Epidermis mit Ooghaaren. Bi de wecken Formen, as den Fischbandworm fehlt de Ooghaare. Just so, as de adulten Wörmer, hefft de Larven keen Darm. Wichtig bi de Larven sünd de so nömmten Larvalhaken, wo sik de Deerter mit fastholen könnt in dat Geweev vun den Weert. Bi primitive Formen vun Bandwörmer gifft dat dor tein vun, bi de Echten Bandwörmer sünd dat man bloß noch sess.
Mank de Bandwörmer weert de Monozoischen Bandwörmer gegen de Echten Bandwörmer (Eucestoda) over stellt. De eersten sünd avers wohrschienlich keen natüürliche Eenheit, man stellt verscheden Formen in de Evolutschoon vun de högern Eucestoda dor. Vunwegen, datt de Sstematik noch nich heel un deel kloor is, schall hier de klassische Variante bruukt weern:
. Mehr Biller, Videos oder Audiodateien to’t Thema gifft dat bi Wikimedia Commons. De Bandwörmer oder Lintwurms (Cestoda, von ooldgr. κεστός kestós „Gördel“, up Düütsch un Platt ok Cestoden oder Zestoden) sünd en Klass mank de Plattwörmer (Plathelminthes). Weltwiet gifft dat bi 3.500 Aarden. De meisten höört to de so nömmten Echten Bandwörmer (Eucestoda) mit to.
Ang bulating sapad[1] o Cestoda (Ingles: tapeworm o flatworm) ay isang uri ng ulyabid o ulay (mga parasitong bulati) na nabubuhay sa tiyan at bituka ng mga vertebrata.[2]
Ang lathalaing ito na tungkol sa Hayop ay isang usbong. Makatutulong ka sa Wikipedia sa nito.
Ang bulating sapad o Cestoda (Ingles: tapeworm o flatworm) ay isang uri ng ulyabid o ulay (mga parasitong bulati) na nabubuhay sa tiyan at bituka ng mga vertebrata.
Dina biologi, Cestoda téh mangrupa kelas cacing depé (flatworm) parasit, katelahna cacing pita, nu hirup dina saluran cerna vertebrata. Cacing pita nyerep dahareun nu saméméhna geus dicerna ku inangna, ku kituna cacing ieu teu butuh saluran cerna atawa sungut dina awakna. Cacing pita nu badag diwangun ku ampir sagemblengna struktur réproduktif, ditungtungan ku 'hulu' leutik pikeun muntang. Gejala alatan inféksi cacing ieu rupa-rupa, gumantung spésiésna, tapi biasana mah kateugenah imbit, muncrut, sarta teu napsu dahar. Potongan atawa endog cacing pita kadang bisa kapanggih dina tai jalma nu kainféksi.
Cacing pita panjangna bisa nepi ka ampir 2,5 méter, nyilakakeun inangna sabab malingan zat-zat gizi penting, sahingga ngabalukarkeun malnutrisi.
Aya dua subkelas Cestoda: Cestodaria jeung Eucestoda; nu ilahar mah ti golongan Eucestoda. Cyclophyllidea bahya sabab narajang manusa jeung sato ingon. Spésiés anu penting di antarana Taenia solium (dina babi), jeung T. saginata (dina sapi).
Cacing pita nu sawawa mibanda dedegan nu sarua depé: skoléks (scolex), bagian tungtung nu ngawengku "hulu", "beuheung", jeung sababaraha proglotid ("buku"). Tina bentukna ieu, cacing ieu dingaranan cacing pita, sabab awakna panjang ipis kawas pita.
Untung, inféksi cacing pita bisa ubaran maké antiparasit. Antiparasit ieu bakal ngaleyurkeun cacing pita nu aya dina saluran cerna.
Dina biologi, Cestoda téh mangrupa kelas cacing depé (flatworm) parasit, katelahna cacing pita, nu hirup dina saluran cerna vertebrata. Cacing pita nyerep dahareun nu saméméhna geus dicerna ku inangna, ku kituna cacing ieu teu butuh saluran cerna atawa sungut dina awakna. Cacing pita nu badag diwangun ku ampir sagemblengna struktur réproduktif, ditungtungan ku 'hulu' leutik pikeun muntang. Gejala alatan inféksi cacing ieu rupa-rupa, gumantung spésiésna, tapi biasana mah kateugenah imbit, muncrut, sarta teu napsu dahar. Potongan atawa endog cacing pita kadang bisa kapanggih dina tai jalma nu kainféksi.
Cacing pita panjangna bisa nepi ka ampir 2,5 méter, nyilakakeun inangna sabab malingan zat-zat gizi penting, sahingga ngabalukarkeun malnutrisi.
Aya dua subkelas Cestoda: Cestodaria jeung Eucestoda; nu ilahar mah ti golongan Eucestoda. Cyclophyllidea bahya sabab narajang manusa jeung sato ingon. Spésiés anu penting di antarana Taenia solium (dina babi), jeung T. saginata (dina sapi).
Cestoda, trakavice ili pantljičare su razred parazitskih crva u koljenu Platyhelminthes. Većina vrsta – a najpoznatije su one iz podrazreda Eucestoda – su, kao odrsle, vrpčaste. Njihova tijela sastoje se od mnogo sličnih jedinica, poznatih kao proglotide, koje su u osnovi pakovanja jaja koja se redovno šalju u okoliš, kako bi zarazila druge organizme. Vrste drugog podrazreda, Cestodaria, uglavnom su riblji paraziti.
Sve pantljičare su parazitske; mnoge imaju složeno razviće, uključujući fazu u definitivnog (glavnog) domaćina u kojoj odrasli rastu i razmnožavaju se, često godinama, i jednu ili dvije srednje faze u kojima se larva razvija u drugim domaćinima. Obično odrasli žive u probavnom traktu kičmenjaka, dok larve često žive u tijelima drugih životinja, kičmenjacima ili beskičmenjacima. Naprimjer, predstavnici roda Diphyllobothrium imaju najmanje dva srednja domaćina: rakove i zatim jednu ili više slatkovodnih riba, a definitivni domaćin je sisar. Neki su specifični za domaćina, dok su drugi paraziti širokog spektra domaćina. Opisano je oko šest hiljada vrsta; vjerovatno svi kičmenjaci mogu dobiti barem jednu vrstu.
Dozrela glista ima skoleks ili glavu, kratak vrat i strobilu ili segmentirano tijelo formirano od proglotida. Trakavice se usidre u unutrašnjosti crijeva svog domaćina pomoću skoleksa, koji obično ima kuke, sisaljka ili oboje. Nemaju usta, ali hranjive sastojke apsorbuju direktno iz crijeva domaćina. Vrat kontinuirano proizvodi proglotide, od kojih svaki sadrži reproduktivni trakt; zreli proglottidi puni su jaja i otpadaju napuštaju domaćina bilo pasivno u izmetu ili se aktivno kreću. Sve trakavice su hermafroditi, pri čemu svaki individua ima i muške i ženske reproduktivne organe.
Ljudi su podložni infekciji od nekoliko vrsta trakavica ako jedu nedokuhano ili nedopečeno meso, kao što je svinjetina (Taenia solium), govedina (Taenia saginata) i ribe (Diphyllobothrium) ili ako žive u njima ili jedu hranu pripremljenu u uvjetima loše higijene (vrste rodova Hymenolepis ili Echinococcus). Neprihvaćeni koncept upotrebe trakavice kao sredstva za mršavljenje pominje se oko 1900. godine.
Svih 6000 vrsta Cestode su paraziti uglavnom crijevni; njihovi definitivni domaćini su kičmenjaci, i kopneni i morski, dok njihovi posredni domaćin uključuju insekte, rakove, mehkušce i anelide, kao i druge životinje.[1]
T. saginata, goveđa trakavica, može narasti do oko 20 m; najduža vrsta, kitovska trakavica Tetragonoporus calyptocephalus, naraste i preko 30 m.[2][3] Vrste u malim domaćinima obično su malene. Naprimjer, u rodu Arvicolinae trakavice su duge samo 13–240 mm , a one koji parazitiraju u vjevericama duge su samo su 0,8–60 mm .[4]
Cestode nemaju crijeva ili usta [5] i apsorbiraju hranjive tvari iz probavnog trakta domaćina pomoću specijalizirane neodermne kutikule ili tegumenta,[6] preko kojeg se također odvija i razmena plinova.[1] Tegument također štiti parazita od domaćinovih probavnih enzima[7] i omogućava da prenese molekule nazad do domaćina.[6]
Tjelesni oblik odraslih eucestoda je jednostavan, sa skoleksom ili prihvatajućom glavom, prilagođenom za pričvršćivanje na konačnog domaćina, kratkog vrata i strobeksa, ili segmentiran. Pantljičare nisu formirane od fiksnih tjelesnih segmenata, kao što su annelide člankonošci s ili Chordata. Trup se formira od proglotisa, koji sačinjava tijelo crva. Pripadnici podrazreda Cestodaria, Amphilinidea i Gyrocotylidea su crvoliki, ali nisu apodijeljeni na proglotise. Amfilinidi imaju mišićni proboscis (šiljak) na prednjem kraju; Gyrocotylids imaju sisaljke ili proboscis koji mogu uvući unutra ili na prednjem kraju gurnuti vani, kao i zadnju rozetu na kraju.[5]
Larve Cestodaria imaju 10 kuka, dok ih Eucestoda imaju samo 6.[8]
Skoleks, koji se pričvršćuje na crijevo konačnog domaćina, često je minimalan u odnosu na proglotide. To je obično četverostrane dugmlika struktura, naoružana sisaljkama ili kukicama ili, pak, ima oboje.[1] Kod nekih vrsta, skoleksom dominira usisno polje, ili "usisni žljebovi" koji funkcioniraju poput usisnih čaša. Trakavice grupe Cyclophyllide mogu se prepoznati po prisustvu četiri sisaljke na njihovim sudovima. Druge su vrste su zasvođene ili listolike, a mogu postojati i druge strukture koje će pomoći da se prikače.[1][9] U fazi larve skoleks je sličnog oblika i poznat je kao protoskoleks.[10]
Kružni i uzdužni mišići leže ispod neoderme, ispod koje su daljnji uzdužni, dorzo-ventralni i poprečni mišići okružuju središnji parenhim. Protonefridijske ćelije izlivaju se u parenhim. Postoje četiri uzdužna sabirna kanala, dva dorzo-lateralna i dva trbušno-bočna, koji teku duž crva, s poprečnim kanalom koji povezuje ventralne kanale sa zadnje strane svakog segmenta. Kada se proglotidi počnu odvajati, ti se kanali otvaraju prema spoljašnjem dijelu kroz terminalni segment.[1] Glavni nervni centar pantljičara je moždana ganglija u skoleksu. Nervi polaze iz ganglija i kontroliraju opće tjelesne mišićne i čulne završetke, s dvije bočne nervne niti koje imaju dužinu strobusa.[1] Cirusi i i vagina su unutrašnji, a senzorni završeci oko genitalnih pora su obilniji nego na ostalim područjima. Senzorna funkcija uključuje i takorecepciju (dodir) i hemorecepciju (miris ili okus).[7]
Jednom prikačeni u crijevnom zidu domaćina, crvi apsorbuju hranjive sastojke kroz njihovu površinu dok hrana prolazi pored njih.[11] Cestode nisu u stanju da izgrade usne, koje koriste za reprodukciju, pa su u potpunosti ovisne o njihovim domaćinima.[12]
Tijelo trakavice sastoji se od niza segmenata nazvanih „proglottidi“. Nastaju iz vrata mitotskim rastom, nakon čega slijedi poprečno sužavanje. Segmenti postaju veći i zreliji kako ih novi segmenti pomiču unazad.[1] Svaki proglotid sadrži neovisni reproduktivni trakt, a poput nekih drugih pljosnatih crva, cestode izlučuju otpad kroz plamenu ćeliju s (protonefridija) koja se nalazi u proglotidima. Zbirproglotida naziva se strobila, koja je tanka i podseća na traku ili vrpcu; iz toga je izveden zajednički naziv trakavica ili pantljičara. Proglotidi se kontinuirano proizvode u predjelu vrata skoleksa sve dok je skoleks vezan i živ.[13]
Zreli proglotidi u osnovi su vreće jaja, od kojih je svaka infektivna za odgovarajućeg srednjeg domaćina. Oni se oslobađaju u izmetu domaćina, ili migriraju prema van kao neovisni pokretni proglotidi.[13] Broj proglotida koji tvore trakavice kreće se od tri do četiri hiljade. Njihov izgled dolazi u dva oblika: kraspedotnom, što znači da se svaki dan proglotid preklapa s prethodnim proglotidom, ili akraspedotnom, što ukazuje da se proglottidi ne preklapaju.[14]
Cestode su isključivo hermafroditi, s muškim i ženskim reproduktivnim sistemima u svakom tijelu. Reproduktivni sistem uključuje jedan ili više testisa, cira, sjemovoda i sjemenskih vezikula kao muških organa, te jedan jednoslojni ili nevezan jajnik sa spojenim oviduktom i uterusom, kao ženski organi. Zajednički vanjski otvor i za muški i za ženski reproduktivni sistem poznat je pod nazivom genitalna pora koja se nalazi na površinskom otvoru čašolikog predvorja (atrija).[15][16] Iako su seksualno hermafroditski i unakrsna oplodnja je norma, ponekad se javlja samoplodnjavanje i omogućava reprodukciju glista i kad je samo jedna individua u crijevima domaćina.[17] Tokom kopulacije, ciri jedne jedinke se povezuju s onima druge preko genitalnih pora, a zatim se izmjenjuju spermatozodi.[1]
Cestode su paraziti kičmenjaka, a svaka vrsta inficira jednog konačnog domaćina ili grupu usko povezanih vrsta domaćina. Svi osim amfilinida i girokotilida (koji se probijaju kroz crijeva ili tjelesni zid da bi se dostigao celom [5]) su crijevni, mada neke faze životnog ciklusa imaju u mišićima ili drugim tkivima. Definitivni domaćin uvijek je kičmenjak, ali u gotovo svim slučajevima uključen je jedan ili više srednjih domaćina, obično arteropoda ili drugi kičmenjaci.[1] Infekcije mogu biti dugotrajne; kod ljudi infekcija trakavicom može trajati čak i oko 30 godina.[19] U životnom ciklusu se ne događaju aseksualne faze, kao što se to događa u drugim Platyhelminthes, ali obrazac životnog ciklusa je presudan kriterij za procjenu evolucije među njima.[20]
Pantljičare proizvode veliki broj jaja, ali svako ima malu vjerojatnost pronalaska domaćina. Da bi povećale svoje šanse, različite vrste su usvojile različite strategije ispuštanja jaja. U Pseudophyllidea se mnoga jajašca otpuštaju u kratkom periodu kada su njihovi vodeni posredni domaćini u izobilju (semelpalitija). Suprotno tome, kod ciklofilida, proglottidi se oslobađaju kontinuirano tokom godina, ili onoliko dugo koliko živi njihov domaćin (interoparitet). Druga strategija je posjedovanje vrlo dugovječnih larvi; naprimjer, u rodu Echinococcus, larve hidatida mogu preživjeti deset i više godina kod ljudi i drugih kičmenjaka, pružajući trakavicama izuzetno dugo vremensko razdoblje u kojem mogu naći drugog domaćina.[21]
Mnoge trakavice imaju dvofazni životni ciklus s dvije vrste domaćina. Odrasla Taenia saginata živi u crijevima primata kao što je čovjek, njegov konačni domaćin. Proglotidi napuštaju tijelo kroz anus i padaju na zemlju, gdje ih biljojedna životinja poput krave može pojesti sa travom. Ova životinja tada postaje posredni domaćin, onkosfera koja se probija kroz crijevni zid i prelazi na drugi dio tijela poput mišića. Ovdje se enzistira, formirajući cisticerkus. Parazit završava svoj životni ciklus kada prijelazni domaćin prenese parazita definitivnom domaćinu, obično kada konačni domaćin pojede kontaminirane dijelove srednjeg domaćina, na primjer čovjek koji jede sirovo ili nedovoljno kuhano meso.[1] Drugi primjer dvofaznog životnog ciklusa ima Anoplocephala perfoliata; konačni domaćin je kopitar, a srednji domaćin je oribatidna grinja.[22]
Diphyllobothrium ima složeniji trofazni životni ciklus. Ako se jaja polože u vodu, razvijaju se u larve onkosfere, koje slobodno plivaju. Nakon što ih progutaju prikladni slatkovodni rakovi, poput kopepoda, prvog posredničkog domaćina, oni se razvijaju u larve procerkoide. Kad kopepoda pojede odgovarajući drugi srednji domaćin, obično bjelica ili druga mala slatkovodna riba, larve procerkoida migriraju u meso ribe gdje se razviju u larve plerocercoida. Ovo su zarazne faze za konačnog domaćina sisara. Ako malu ribu pojede grabežljiva riba, i njeni mišići se mogu zaraziti.[1]
Schistocephalus solidus e još jedan primjer trofaznog ciklusa. Posredni domaćini su kopitari i male ribe, a definitivni domaćini su vodene ptice. Ova vrsta korišćena je za dokazivanje da unakrsna oplodnja proizvodi veću stopu uspješnosti zaraze od samoplodnje.[23]
Domaćini mogu postati otporni na infekciju pantljičarama ako se ošteti sluznica crijeva. Imunski sistem domaćina otkriva cestodne antigene, omogućavajući da uspostavi odbrambena antitijela. Antitijela domaćina mogu ubiti ili ograničiti infekciju pantljičara,a oštećujući njihove probavne enzime, što im smanjuje sposobnost hranjenja i samim tim ne rastu i ne razmnožavaju se; mogu se spriječiti i neutraliziranjem toksina koje proizvode. Kada se cestode hrane pasivno u crijevima, oni ne izazivaju reakciju antitijela.[24]
Fosili parazita su rijetki, ali prepoznatljivi u nakupini jaja cestoda, neki s operkulumom (poklopcem) koji ukazuju na to da nisu eruptirali, jedan s larvom u razvoju, otkriveni su u fosilnoj ajkuli iz bakarnog doba koji datira iz perma, od prije nekih 270 miliona godina.[25][26]
Položaj pantljičara unutar koljena Platyhelminthes i drugih koljena Spiralia temeljen na genomskoj analizi prikazan je u filogenetskom stablu. Neparazitski pljosnati crvi, tradicicijski grupirani kao "Turbellaria", su parafilski, jer je parazitska kategorija Neodermata, uključujući Cestoda, nastala u toj grupi. Približna starost pojave velikih grupa prikazana je u milionima godina.[27][28]
Platytrochozoa Rouphozoa_(main_image).png){kind=small}
_b_008_1.jpg){kind=small}
Evolucijska historija Cestode proučavana je koristeći ribosomnu RNK, mitohondrijsku i drugu DNK, te morfološku analizu i nastavlja se revidirati. Z Tetraphyllidea se vidi da je parafiletska grupa; "Pseudophyllidea" su podeljene u dva reda, Bothriocephalidea i Diphyllobothriidea.[29][30][31] Domaćini, čija se filogenija često ogleda kao kod parazita (Fahrenholzovo pravilo), označeni su kurzivom i zagradama, slijed životnog ciklusa (tamo gdje je poznat) strelicama prikazuje kao " (srednji domaćin < sub>1 [→ srednji domaćin 2 ] → definitivni domaćin) . Alternativa, uglavnom za različite vrste u okviru, prikazana je u zagradama.[29][30][31]
CestodaGyrocotylidea (Ribe)
Amphilinidea (Rakovi → Ribe/Kornjače)
Spathebothriidea (Amfipode → Ribe)
Caryophyllidea (Anelide → Ribe)
Haplobothriidea (Slatkovodne ribe → Amia calva)
Diphyllobothriidea (Kopepode [→ Ribe] → Sisari)
Diphyllidea (Elazmobranijse peraje, Ajkule)
Trypanorhyncha (Ribe/Rakovi/Mehkušci → košljoribe/Selahije)
Bothriocephalidea (Rakovi [→ Teleostea → Ribe Teleostea /Vodozemci)
Litobothriidea (Lamniformne ajkule)
Lecanicephalidea (Mehkušci→ Selahije)
Rhinebothriidea (Raže)
"Tetraphyllidea" (Kopepode → Ribe/Dekapode/Glavonošci → Selahije)
Proteocephalidea (Rakovi → Beskičmenjaci/Kičmenjaci→ Ribe/Vodozemci/Gmizavci)
Nippotaeniidea (Rakovi → Ribe)
{{Expansion depth limit exceeded|1=Mesocestoididae (Sisari/Ptice)
1=Tetrabothriidea (Rakovi ?/Glasvonošci ?/Teleostea ? → Morske ptice /Kitovi/Pinnipedia (morski sisari) 2=Cyclophyllidea (Sisari →Sisari ili insekti → Ptice)}} }}
Taeniidae], uključujući vrste kao što su svinjska i goveđa pantljičara koje često zaraze ljude, može biti najosnovniji od 12 redova Cyclophyllidea.[32]
Kao i druge vrste sisara, čovjek se može zaraziti trakavicama. Može biti malo ili nikakvih simptoma, a prva indikacija infekcije može biti prisustvo jednog ili više proglotida u stolici. Proglotide se pojavljuju kao ravni, pravokutni, bjelkasti predmeti veličine zrna riže, koji mogu mijenjati veličinu ili se kretati. Tjelesni simptomi koji su ponekad prisutni uključuju trbušne bolove, mučninu, proliv, pojačani apetit i gubitak tjelesne težine.[34]
Postoji nekoliko klasa anthelmintskih lijekova, nekih efikasnih protiv mnogih vrsta parazita, dok su drugi specifični; mogu se koristiti i preventivno[35] i za liječenje infekcija.[36] Naprimjer, praziquantel je efikasan za liječnje infekcijepljosnatim crvima, a preferira se nad starijim lijekom niclosamide.[37] Iako su slučajne infekcije pljosnatim crvima u razvijenim zemljama prilično rijetke, takve infekcije su verovatnije da se javljaju u zemljama sa lošim sanitarnim uređajima ili u kojima su standardi higijene hrane jako niski.[34]
U drevnoj Grčkoj, dramaturg komedije Aristofan i filozof Aristotel opisali su kvržice koje nastaju tokom cistikekoza kao kameni gràd (misli se padavinu).[38] U srednjovekovnom periodu, u Kanonu medicine , završenom 1025. godine, perzijski ljekar Avicenna registrovao je parazite, uključujući i trakavice.[38] U razdoblju rane moderne, Francesco Redi opisao je i ilustrirao mnoge parazite, a bio je prvi koji je identificirao parazitske ciste Echinococcus granulosus kod pasa i ovaca; stolječe kasnije, 1760. godine, Peter Simon Pallas tačno je sugerirao da su to larve pljosnatih crva.[38]
Trakavice se povremeno pojavljuju u fikciji. Peter Marren i Richard Mabey u Bugs Britannica pišu da je sociopatski policajac Irvine Welsh u svom romanu iz 1998. godine Filth imao trakavicu koja govori , koju nazivaju "najatraktivnijim likom u romanu"; to postaje alter ego i bolje ja. Roman Mire Grant iz 2013. godine Parazite predviđa svijet u kojem imunski sistem ljudi održava genetički izmijijenjeni pljosnati crv.[39] Postoje i nedokazane tvrdnje da su se oko 1900. godine jajašca pljosnatih crva u javnosti plasirala kao tablete za mršavljenje.[33][40] Kad se televizijski voditelj Michael Mosley namjerno zarazio trakavicama, dobio je na težini zbog povećanog apetita.[41] Ponekad osobe na dijeti i dalje ponekad rizikuju namjernu infekciju, o čemu svjedoči upozorenje iz 2013. na američkoj televiziji.[42]
Cestoda es un classe de platyhelminthes parasitic. Le cestoda le plus cognite es usualmente appellate tenias.
Typicamente, cestoda adulte vive in le apparato digestive de vertebratos e le formas juvenil vive in le corpores de altere animales.
Homines pote esser infectate per plure species de tenias si illes mangia carne o pisces cocite insufficientemente.
n.a.
Cestoda is a cless o parasitic wirms in the flatwirm phylum (Platyhelminthes).
Cestoda es un classe de platyhelminthes parasitic. Le cestoda le plus cognite es usualmente appellate tenias.
Typicamente, cestoda adulte vive in le apparato digestive de vertebratos e le formas juvenil vive in le corpores de altere animales.
Homines pote esser infectate per plure species de tenias si illes mangia carne o pisces cocite insufficientemente.
Cestoda, trakavice ili pantljičare su razred parazitskih crva u koljenu Platyhelminthes. Većina vrsta – a najpoznatije su one iz podrazreda Eucestoda – su, kao odrsle, vrpčaste. Njihova tijela sastoje se od mnogo sličnih jedinica, poznatih kao proglotide, koje su u osnovi pakovanja jaja koja se redovno šalju u okoliš, kako bi zarazila druge organizme. Vrste drugog podrazreda, Cestodaria, uglavnom su riblji paraziti.
Sve pantljičare su parazitske; mnoge imaju složeno razviće, uključujući fazu u definitivnog (glavnog) domaćina u kojoj odrasli rastu i razmnožavaju se, često godinama, i jednu ili dvije srednje faze u kojima se larva razvija u drugim domaćinima. Obično odrasli žive u probavnom traktu kičmenjaka, dok larve često žive u tijelima drugih životinja, kičmenjacima ili beskičmenjacima. Naprimjer, predstavnici roda Diphyllobothrium imaju najmanje dva srednja domaćina: rakove i zatim jednu ili više slatkovodnih riba, a definitivni domaćin je sisar. Neki su specifični za domaćina, dok su drugi paraziti širokog spektra domaćina. Opisano je oko šest hiljada vrsta; vjerovatno svi kičmenjaci mogu dobiti barem jednu vrstu.
Dozrela glista ima skoleks ili glavu, kratak vrat i strobilu ili segmentirano tijelo formirano od proglotida. Trakavice se usidre u unutrašnjosti crijeva svog domaćina pomoću skoleksa, koji obično ima kuke, sisaljka ili oboje. Nemaju usta, ali hranjive sastojke apsorbuju direktno iz crijeva domaćina. Vrat kontinuirano proizvodi proglotide, od kojih svaki sadrži reproduktivni trakt; zreli proglottidi puni su jaja i otpadaju napuštaju domaćina bilo pasivno u izmetu ili se aktivno kreću. Sve trakavice su hermafroditi, pri čemu svaki individua ima i muške i ženske reproduktivne organe.
Ljudi su podložni infekciji od nekoliko vrsta trakavica ako jedu nedokuhano ili nedopečeno meso, kao što je svinjetina (Taenia solium), govedina (Taenia saginata) i ribe (Diphyllobothrium) ili ako žive u njima ili jedu hranu pripremljenu u uvjetima loše higijene (vrste rodova Hymenolepis ili Echinococcus). Neprihvaćeni koncept upotrebe trakavice kao sredstva za mršavljenje pominje se oko 1900. godine.
Kinwara,[1] Unkaka[2] icha Wincha k'uyka (Cestoda) nisqakunaqa huk uywakunap runappas ch'unchulninkunapi kawsaq atam pampa kurukunam. Unkakakunaqa llut'aq umayuq, rakisapa, ch'unchulnaq kurukunam.
Kaymi huk iskay pampa kuru rikch'aqkuna:
Wikispecies nisqaqa qillqasqa p'anqayuqmi kay hawa: Kinwara
Kinwara, Unkaka icha Wincha k'uyka (Cestoda) nisqakunaqa huk uywakunap runappas ch'unchulninkunapi kawsaq atam pampa kurukunam. Unkakakunaqa llut'aq umayuq, rakisapa, ch'unchulnaq kurukunam.
Tasmasimon chuvalchanglar, sestodlar (Cestoda) — yassi chuvalchanglar sinfi. Hayvonlar va odam ichagida, baʼzan boshqa organlarida parazitlik qiladi. Gavdasi tasmasimon (nomi shundan), uz. mm ning bir necha ulushidan 30 m gacha, bosh (skoleks), boʻyin va strobiladan iborat. Boshida yopishuv organlari (soʻrgʻichlar, ilmoqlar, xartumlar va boshqalar) joylashgan. Boʻyin qismi oʻsuvchi yosh boʻgʻim (proglotid)lardan iborat. Strobilasi, odatda, bir nechtadan oʻnlab, hatto yuzlab boʻgʻimlarga boʻlingan. Jinsiy organlari germafrodit, har bir boʻgʻimida bitta yoki bir juftdan boʻladi. Tanasi botib kirgan kipriksiz epiteliy bilan qoplangan. Ichagi boʻlmaydi, tanasining yuzasi orqali ichakdagi suyuq oziqni soʻrib oladi. Juda serpusht, ayrim turlari bir yilda 600 mln.gacha tuxum qoʻyadi. Xoʻjayin almashtirib rivojlanadi. Tuxumlari ichida tashqi muxitda 6 ilmokli onkosfera lichinkalar rivojlanadi. Tuxumlar oraliq xoʻjayin ichagiga tushganida lichinkasi kon orkali turli organlarga borib, pufak (finna)ga aylanadi. Asosiy xoʻjayin finnali organ (goʻsht, jigar va boshqalar)ni yeb, parazitni yuktiradi. Asosiy xoʻjayin ichagida finnadan chiqqan lichinka ichak devoriga yopishgach, yangi boʻgʻimlar chiqarib oʻsadi. Ayrim Tasmasimon chuvalchanglar 2 oraliq xoʻjayinda rivojlanadi. 9—10 turkum, 3000 ga yaqin turi bor. Tibbiy nuqtai nazardan qoramol tasmasimon chuvalchangi, exinokokk, zanjirsimon tasmali chuvalchanglar, qoʻy miya qurti, serbar Tasmasimon chuvalchanglar, ligula va boshqa katta ahamiyatga ega.
Mategu ni aina za minyoo yaliyo bapa (minyoo-bapa) katika oda Cestoda na faila Platyhelminthes. Mategu waliokomaa huishi kama vidusia katika mfumo wa mmeng'enyo wa chakula wa vertebrata ambapo hufyunda virutubishi katika giligili ya utumbo. Lava wa takriban spishi zote hukua katika spishi nyingine ya mwenyeji kuliko yule wa wazazi na mara nyingi katika arithropodi. Wenyeji wakubwa wana spishi kubwa za mategu, k.m. Polygonoporus giganticus wa nyangumi ana urefu wa m 30, na wenyeji wadogo wana mategu wadogo, k.m. Vampirolepis murini wa virukanjia ana urefu wa mm 8-15. Tegu anayedusia mwanadamu mara nyingi, Taenia saginata (Tegu wa Ng'ombe), ana urefu wa 20 m.
Kichwa cha tegu huitwa skoleksi (scolex) na kina kulabu na/au ogani za mfyonzo ili kujishikiza kwa ukuta wa utumbo. Mwili una pingili nyingi zinazozaliwa mfululizo mwishoni kwa skoleksi. Kila pingili ina ogani za jinsi na zile za mwisho, ambazo zina mayai yaliyoiva, zinaachwa na kutolewa kwa mwili pamoja na mavi. Kama mayai yakiliwa na mwenyeji wa kati lava wanatoa mayai na kukua. Baada ya muda fulani wanaingia kwa misuli na kuunda uvimbe (cyst). Mwenyeji wa kati akiliwa na mbuai lava wanakomaa katika utumbo.
Cestodaria/Amphilinidea (Gigantolina elongata)
Eucestoda/Bothriocephalidea (Bothriocephalus latus)
Eucestoda/Cyclophyllidea (tegu wa mbwa: Echinococcus granulosus)
Eucestoda/Cyclophyllidea (tegu wa ng'ombe: Taenia saginata)
Eucestoda/Pseudophyllidea (tegu wa samaki: Diphyllobothrium latum)
Mategu ni aina za minyoo yaliyo bapa (minyoo-bapa) katika oda Cestoda na faila Platyhelminthes. Mategu waliokomaa huishi kama vidusia katika mfumo wa mmeng'enyo wa chakula wa vertebrata ambapo hufyunda virutubishi katika giligili ya utumbo. Lava wa takriban spishi zote hukua katika spishi nyingine ya mwenyeji kuliko yule wa wazazi na mara nyingi katika arithropodi. Wenyeji wakubwa wana spishi kubwa za mategu, k.m. Polygonoporus giganticus wa nyangumi ana urefu wa m 30, na wenyeji wadogo wana mategu wadogo, k.m. Vampirolepis murini wa virukanjia ana urefu wa mm 8-15. Tegu anayedusia mwanadamu mara nyingi, Taenia saginata (Tegu wa Ng'ombe), ana urefu wa 20 m.
Kichwa cha tegu huitwa skoleksi (scolex) na kina kulabu na/au ogani za mfyonzo ili kujishikiza kwa ukuta wa utumbo. Mwili una pingili nyingi zinazozaliwa mfululizo mwishoni kwa skoleksi. Kila pingili ina ogani za jinsi na zile za mwisho, ambazo zina mayai yaliyoiva, zinaachwa na kutolewa kwa mwili pamoja na mavi. Kama mayai yakiliwa na mwenyeji wa kati lava wanatoa mayai na kukua. Baada ya muda fulani wanaingia kwa misuli na kuunda uvimbe (cyst). Mwenyeji wa kati akiliwa na mbuai lava wanakomaa katika utumbo.
On vier solitaire ou vier-ruban ou cestode, c' est on long blanc formagnant vier, k' end a k' onk ou waire dins les boyeas (å rvier des formagnants ronds viers).
I dmeure agritchî pal tiesse après l' paroesse des boyeas, et låtchî des bokets lomés segmints, rimplis d' oûs.
Les viers solitaires ont dandjî d' on lodjeu d' passaedje po ki l' tchalon divegne epestiferant po l' lodjeu definitif.
(acsût på tchalon)
On vier solitaire ou vier-ruban ou cestode, c' est on long blanc formagnant vier, k' end a k' onk ou waire dins les boyeas (å rvier des formagnants ronds viers).
I dmeure agritchî pal tiesse après l' paroesse des boyeas, et låtchî des bokets lomés segmints, rimplis d' oûs.
Les viers solitaires ont dandjî d' on lodjeu d' passaedje po ki l' tchalon divegne epestiferant po l' lodjeu definitif.
Тасма курттар, цестоддор (лат. Cestoda) – жалпак курттар тибинин классы. Алар жаныбар жана кишинин ичегиси ж. б. органдарында мителик кылат. Тасма сымал, узундугу бир нече ммден 30 мге жетет, кээде андан да узун. Ичегиси жок, азык денеси аркылуу сиңирилет. Жабышкактуу органы бар кичинекей башынан (сколекс), кыска моюнчасынан, узун муунакчаларынан (стробиласынан) турат. Денеси эн майда өсүндүлөрү бар эпителий менен капталган. Тасма курттар өмүр бою өсүп (моюнчасынан), муунакчаларынын саны 1000ге чейин жетет. Кан айлануу, дем алуу системасы жок. Нерв системасы баш бөлүгүндөгү жуп нерв түтүкчөлөрүнөн, алдын жана артын көздөй кеткен нерв бөлүктөрүнөн турат, сезүү кызматын сезгич түктөрү ишке ашырат. Бөлүп чыгаруу системасы протонефридия тибинде. Гермафродиттер. Алардын ар бир муунакчаларында бир жумурткалык жана көптөгөн уруктары болот. Тасма курттардын өтө кеңири тараган түрлөрү – эхинококк, мультицепс, кидик тасма курт ж. б. Тиричилик цикли татаал, ээсин алмаштыруу аркылуу өрчүйт. Эки аралык ээси бар. Тасма курттардын жумурткасы акыркы ээсинин заңы менен сыртка чыгат. Ал 1-аралык ээсинин (полихета, сүлүк, рак сымалдар ж. б.) азыгы менен кошо жутулуп, карынында онкосферага (1-личинка) айланат. Аралык ээсинин дене көңдөйүнө же кандайдыр бир органына барып, андан финн, эхинококк ж. б. (2-личинка) өсөт. Аралык ээси менен кошо акыркы ээсинин денесине түшөт (аны жеп алганда). Анын ичегисине бекинет да, кишинин эхинококкоз, тениидоз ж. б. ооруларын, малда цестодоз, койдуң көк мээ (чимирик) ылаңдарын пайда кылат. Көк мээ ылаңынан Францияда 19-кылымдын аягында 1 млн кой кырылган.
Тасма курттар, цестоддор (лат. Cestoda) – жалпак курттар тибинин классы. Алар жаныбар жана кишинин ичегиси ж. б. органдарында мителик кылат. Тасма сымал, узундугу бир нече ммден 30 мге жетет, кээде андан да узун. Ичегиси жок, азык денеси аркылуу сиңирилет. Жабышкактуу органы бар кичинекей башынан (сколекс), кыска моюнчасынан, узун муунакчаларынан (стробиласынан) турат. Денеси эн майда өсүндүлөрү бар эпителий менен капталган. Тасма курттар өмүр бою өсүп (моюнчасынан), муунакчаларынын саны 1000ге чейин жетет. Кан айлануу, дем алуу системасы жок. Нерв системасы баш бөлүгүндөгү жуп нерв түтүкчөлөрүнөн, алдын жана артын көздөй кеткен нерв бөлүктөрүнөн турат, сезүү кызматын сезгич түктөрү ишке ашырат. Бөлүп чыгаруу системасы протонефридия тибинде. Гермафродиттер. Алардын ар бир муунакчаларында бир жумурткалык жана көптөгөн уруктары болот. Тасма курттардын өтө кеңири тараган түрлөрү – эхинококк, мультицепс, кидик тасма курт ж. б. Тиричилик цикли татаал, ээсин алмаштыруу аркылуу өрчүйт. Эки аралык ээси бар. Тасма курттардын жумурткасы акыркы ээсинин заңы менен сыртка чыгат. Ал 1-аралык ээсинин (полихета, сүлүк, рак сымалдар ж. б.) азыгы менен кошо жутулуп, карынында онкосферага (1-личинка) айланат. Аралык ээсинин дене көңдөйүнө же кандайдыр бир органына барып, андан финн, эхинококк ж. б. (2-личинка) өсөт. Аралык ээси менен кошо акыркы ээсинин денесине түшөт (аны жеп алганда). Анын ичегисине бекинет да, кишинин эхинококкоз, тениидоз ж. б. ооруларын, малда цестодоз, койдуң көк мээ (чимирик) ылаңдарын пайда кылат. Көк мээ ылаңынан Францияда 19-кылымдын аягында 1 млн кой кырылган.
Тениите и припаѓаат на класата Cestoda од сплесканите црви. Тие се најспецијализирани паразити од оваа група на животни. Паразитираат во дигестивниот систем на своите домаќини. Сите тении имаат барем еден, а понекогаш и повеќе од еден секундарен или преоден домаќин, од кој преминуваат во примарниот (дефинитивен) домаќин. Преминувањето од еден домаќин во друг е во содејство со развитокот на животните стадиуми на тенијата (ларви и возрасна единка). Преодни домаќини се најчесто без‘рбетници, а примарниот домаќин е ‘рбетник. Меѓутоа, во некои случаи и двата домаќини се ‘рбетници, како на пример случајот со говедската тенија (Taenia saginatus), а кај некои видови постои само еден единствен домаќин. Во животните циклуси на некои тении влегува и човекот, но инфекцијата обично не е сериозен здравствен проблем. Постојат повеќе од 1000 видови тении познати на науката и скоро секој вид на ‘рбетник може да биде инфициран со барем еден вид на тенија.
Зрелата тенија секогаш живее во цревата на домаќинот каде ја добива ,,бесплатно” својата храна. Цестодите еволуирале во животни без дигестивен систем, така што тие само апсорбираат хранливи материи од цревото на нивниот домаќин. За олеснување на овој процес, тие имаат развиено микроскопски набори на површината на телото кои многу ја зголемуваат апсорпционата површина. Тениите немаат потреба да се движат, па затоа кај нив отсуствуваат и локомоторни структури, т.е. немаат надворешни трепки (како кај нивните роднини планарии). Екскреторниот и нервниот систем се слични како и кај другите сплескани црви. Општиот план на градба на една тенија е претставен со глава на која се наоѓа комплициран сет на куки за закачување, по која следат репродуктивни сегменти.
Класата Cestoda е поделена на две поткласи: Cestodaria и Eucestoda. Последната ги содржи сите оние животни кои ние ги сметаме за типични тении. Првата поткласа, пак, се состои од само неколку видови на необични црви со несегментирани и грубо овални по форма тела. Тие имаат само еден пар на репродуктивни органи и ларвите имаат 10 куки.
Eucestoda содржи само неколку видови кои не се изградени по стандардниот план на градба на една тенија. Ларвите имаат 6 куки. Телото на адултната форма се состои од глава која се нарекува сколекс што се разликува со присуството на пијавки и куки, но куките може да отсуствуваат како кај Taenia saginatus. Бидејќи живеат во темно тие немаат очи, а и бидејќи не се хранат стандардно, кај нив отсуствува уста. Зад сколексот се наоѓа брзорастечки материјал кој произведува непрекинливи серии од репродуктивни сегменти означени како проглотиси. Проглотисите ги содржат и машките и женските репродуктивни органи, што значи дека тениите се хермафродити. Машките органи созреваат пред женските. Кај некои видови (како кај рибната тенија Diphyllobothrium latum) може да има и до 3000 проглотиси (тело долго 20 метри) и да се произведуваат милиони јајце клетки секој ден.
Во поткласата Eucestoda, видовите кои го инфицираат човекот се сместени во два реда, Pseudophyllidea и Cyclophyllidea, кои можат да се препознаат по различните животни циклуси. Болеста која резултира од заразата на човек со тенија се вика цестодијаза. Постојат две форми на цестодијази: ларвална и адултна, во зависност од тоа дали во организмот живее ларвална или адултна форма на тенија. Кај човекот, ларвалната цестодијаза се јавува во три форми: спарганоза, која е причинета од плероцеркоидните ларви на тениите од родот Spirometra; цистицеркоза, која е причинета од цистицеркната ларва на свинската тенија Taenia solium и ехинококоза или хидатидна зараза, предизвикана од хидатидно-цистната ларва на Echinococcus granulosus (кучешка тенија). Кај сите три случаи човекот не е нормален домаќин и е заразен случајно. И покрај тоа што овие инфекции се ретки, тие се од големо значење, бидејќи ефектите од заразата можат да се многу сериозни. Особено хидатидната зараза е проблем, бидејќи во многу случаи инфекцијата не може да се третира со хемотерапија или операција. Адултните цестодијази кај луѓето се многу почести, но помалку патогени. Само големите инфестации се способни да предизвикаат физичка штета на ѕидот на цревото и потенцијално да го блокираат цревото. Најсериозна е заразата со Taenia solium.
Тениите и припаѓаат на класата Cestoda од сплесканите црви. Тие се најспецијализирани паразити од оваа група на животни. Паразитираат во дигестивниот систем на своите домаќини. Сите тении имаат барем еден, а понекогаш и повеќе од еден секундарен или преоден домаќин, од кој преминуваат во примарниот (дефинитивен) домаќин. Преминувањето од еден домаќин во друг е во содејство со развитокот на животните стадиуми на тенијата (ларви и возрасна единка). Преодни домаќини се најчесто без‘рбетници, а примарниот домаќин е ‘рбетник. Меѓутоа, во некои случаи и двата домаќини се ‘рбетници, како на пример случајот со говедската тенија (Taenia saginatus), а кај некои видови постои само еден единствен домаќин. Во животните циклуси на некои тении влегува и човекот, но инфекцијата обично не е сериозен здравствен проблем. Постојат повеќе од 1000 видови тении познати на науката и скоро секој вид на ‘рбетник може да биде инфициран со барем еден вид на тенија.
नाम्ले जुका एक प्रकारको परजीवी हो। पोषणका लागि यो अरू जीवमा निर्भर हुन्छ।यसका पाँच हजारभन्दा बढी प्रजाति छन्। तिनीहरू एक मिलिमिटरदेखि १५ मिटरसम्म लामो हुन सक्छ। यसको जीव खण्ड-खण्डमा बाँडिएको हुन्छ र फित्ताजस्तो देखिन्छ। यसको शरीरमा बल्छी जस्तो संरचना हुन्छ जसका सहयोगमा यो आफूले आश्रय लिने जीवको अङ्गसँग टाँसिइरहन्छ। शरीरको सतहमा हुने 'क्युटिकल'बाट उसले आफूलाई चाहिने खाद्यपदार्थ सोसेर लिन्छ। आफ्नो शरीरभित्र पाचन प्रक्रिया नहुने भएकोले यसले पचाइसकेको खाद्यपदार्थ मात्रै सोस्ने गर्छ।
नाम्ले चेप्टो, रिबन जस्तो हुन्छ। शरीरमा प्रवेश गरेपछि यो जुका आन्द्रामा बस्न थाल्छन्। तर सधैँ त्यहीँ नबसेर रगतको माध्यमबाट शरीरका अरू अङ्गमा पनि पुग्छ। कहिलेकाहीँ आँखा र मस्तिष्कमा पनि पुग्छ। एसियाको तुलनामा युरोपेली देशहरूमा यसको खतरा कम हुन्छ। एनएचएसका अनुसार शरीरभित्र नाम्ले हुँदैमा कुनै लक्षण देखिन्छ भन्ने छैन। तर शरीरका संवेदनशील अङ्गमा पुगेपछि खतरा हुन्छ। तर यसको उपचार धेरै कठिन हुँदैन। नाम्ले जुका प्राणघातक नभए पनि बेवास्ता गरिए खतरनाक हुनसक्छ।
सामान्यतया स्पष्ट लक्षण देखिँदैन। तर
शरीरमा नाम्ले परेपछि औषधिले ठिक हुनसक्छ। तर केही सावधानी अपनाउँदा सङ्क्रमणबाट बच्न सकिन्छः
नाम्ले प्राणघातक नभए पनि त्यसलाई गम्भीरतापूर्वक लिनुपर्छ।
शरीरको जुनसुकै भागमा पुग्नसक्ने भएकोले शरीरको त्यो हिस्सामा पक्षघात पनि हुनसक्छ।[१]
Taenia saginata adult 5260 lores नाम्ले जुका एक प्रकारको परजीवी हो। पोषणका लागि यो अरू जीवमा निर्भर हुन्छ।यसका पाँच हजारभन्दा बढी प्रजाति छन्। तिनीहरू एक मिलिमिटरदेखि १५ मिटरसम्म लामो हुन सक्छ। यसको जीव खण्ड-खण्डमा बाँडिएको हुन्छ र फित्ताजस्तो देखिन्छ। यसको शरीरमा बल्छी जस्तो संरचना हुन्छ जसका सहयोगमा यो आफूले आश्रय लिने जीवको अङ्गसँग टाँसिइरहन्छ। शरीरको सतहमा हुने 'क्युटिकल'बाट उसले आफूलाई चाहिने खाद्यपदार्थ सोसेर लिन्छ। आफ्नो शरीरभित्र पाचन प्रक्रिया नहुने भएकोले यसले पचाइसकेको खाद्यपदार्थ मात्रै सोस्ने गर्छ।
సెస్టోడా జీవులు (లాటిన్ Cestoda) ప్లాటిహెల్మింథిస్ వర్గానికి చెందినవి. సాధారణంగా వీటిని 'బద్దెపురుగులు' (Tape worms) అంటారు. ఇవి అన్నీ పరాన్న జీవులు.
సెస్టోడా జీవులు (లాటిన్ Cestoda) ప్లాటిహెల్మింథిస్ వర్గానికి చెందినవి. సాధారణంగా వీటిని 'బద్దెపురుగులు' (Tape worms) అంటారు. ఇవి అన్నీ పరాన్న జీవులు.
የኮሶ በሽታ ከተለያዩ የሰውና እንስሳት የትል በሽታዎች ኣንዱ ነው። ከሰው ኮሶ በሽታዎች ኢትዮጵያ ውስጥ በሰፊው የታወቀው ሕዋስ ቲንያ ሳጂናታ ይባላል። በሽታው ሰውን የሚይዘው ያልተመረመር ጥሬ የከብት ሥጋ በመብላት ሲሆን በሽታውን የሚያስከትለው እንቁላል ጥሬ ሥጋ ውስጥ ያለማጉሊያ መሣሪያ በዓይን ይታያል።
ኣንድ ሰው የኮሶ እንቁላል ያለበትን ጥሬ ስጋ ከበላ በኋላ እንቁላሉ ይፈለፈልና ኣንጀት ላይ በመንጠልጠል ከኣንገቱ ማደግ ይጀምራል። የኮሶ ትል ርዝመት ከሰው ይበልጣል። በቂ እድሜ ከኣገኘ በኋላ ብዙ እንቁላሎች ያሉት እየተቀነጠሱ ሹጥ ሆነው ከሰገራ ጋር ወይም ለብቻቸው ይወጣሉ። የኮሶ መድኃኒት ተወስዶ ከእንጀት ተነቅሎ ወይም ከኣንገቱ ተበጥሶ ሲወጣ ኣሻረኝ ይባላል። የኮሶው መድኃኒት ኮሶውን ከኣንጀት ፈንቅሎ ካላወጣው ግን እንደገና ከኣንገቱ በመጀመር ያድግና ሌላ የሹጥ ዙር መታየት ሲጀምር ኮሶ ታየኝ ይባላል። ስለዚህ ኣንድ ሰው ኮሶ ከታየው ትሉን ከኣንገቱ ፈንቅሎ የሚያወጣ መድኃኒት መውሰድ ኣለበት። ኣንድ ሹጥ ውስጥ ብዙ የኮሶ እንቁላሎች ስለኣሉት ኣንድ ኮሶም ብዙ ዓመታት ስለሚኖር ብዙ ሺህ እንቁላሎች ይኖራሉ። ኣንድ ሰው ሰገራውን ሜዳ ላይ ሲወጣ ሹጡ ፀሓይ ሲሞቀው ይፈነዳና ብዙ ሺህ እንቁላሎቹ ሳር ላይ ይረጫሉ። ከብቶች እንቁላሎቹን ከሳሩ ጋር ሲበሉ ተፈልፍለው ሆድ ዕቃቸውን ስርስረው የከብት ስጋ ውስጥ ተቀምጠው ጥሬ ስጋ የሚበላ ሰው እስኪመጣ ይጠብቃሉ። የግዴታ ሰገራ ሜዳ ውስጥ መውጣት ካስፈለገ ትንሽ ጉድጓድ ቆፍሮ ከእዚያ ሰገራውን በኣፈር መሸፈን እንቁላሎቹ እንዳይበተኑ ይጠቅማል። [1]
ኮሶ የሰው እንጂ የእንስሳት በሽታ ኣይደለም። የጥንት ሰዎች የዱር እንስሳትን ሲበሉ የያዛቸውን የኮሶ በሽታ በየኣካቢያቸው በመጸዳዳት ለለማዳ እንስሳት ኣስተላለፉ እየተባሉ ይታማሉ። ሥጋን ማብሰል የኮሶውን እንቁላል ይገድላል። የኮሶ እንቁላል ያለበትን የከብት ሥጋ ለሁለት ሳምንታት ፍሪዝ ማድረግም ይገድላቸዋል።
Cestoda is a class of parasitic worms in the flatworm phylum (Platyhelminthes). Most of the species—and the best-known—are those in the subclass Eucestoda; they are ribbon-like worms as adults, known as tapeworms. Their bodies consist of many similar units known as proglottids—essentially packages of eggs which are regularly shed into the environment to infect other organisms. Species of the other subclass, Cestodaria, are mainly fish infecting parasites.
All cestodes are parasitic; many have complex life histories, including a stage in a definitive (main) host in which the adults grow and reproduce, often for years, and one or two intermediate stages in which the larvae develop in other hosts. Typically the adults live in the digestive tracts of vertebrates, while the larvae often live in the bodies of other animals, either vertebrates or invertebrates. For example, Diphyllobothrium has at least two intermediate hosts, a crustacean and then one or more freshwater fish; its definitive host is a mammal. Some cestodes are host-specific, while others are parasites of a wide variety of hosts. Some six thousand species have been described; probably all vertebrates can host at least one species.
The adult tapeworm has a scolex (head), a short neck, and a strobila (segmented body) formed of proglottids. Tapeworms anchor themselves to the inside of the intestine of their host using their scolex, which typically has hooks, suckers, or both. They have no mouth, but absorb nutrients directly from the host's gut. The neck continually produces proglottids, each one containing a reproductive tract; mature proglottids are full of eggs, and fall off to leave the host, either passively in the feces or actively moving. All tapeworms are hermaphrodites, with each individual having both male and female reproductive organs.
Humans are subject to infection by several species of tapeworms if they eat undercooked meat such as pork (Taenia solium), beef (T. saginata), and fish (Diphyllobothrium), or if they live in, or eat food prepared in, conditions of poor hygiene (Hymenolepis or Echinococcus species). The unproven concept of using tapeworms as a slimming aid has been touted since around 1900.
All 6,000 species of Cestoda are parasites, mainly intestinal; their definitive hosts are vertebrates, both terrestrial and marine, while their intermediate hosts include insects, crustaceans, molluscs, and annelids as well as other vertebrates.[2] T. saginata, the beef tapeworm, can grow up to 20 m (65 ft); the largest species, the whale tapeworm Tetragonoporus calyptocephalus, can grow to over 30 m (100 ft).[3][4] Species with small hosts tend to be small. For example, vole and lemming tapeworms are only 13–240 mm (0.5–9.4 in) in length, and those parasitizing shrews only 0.8–60 mm (0.03–2.36 in).[5]
Cestodes have no gut or mouth[6] and absorb nutrients from the host's alimentary tract through their specialised neodermal cuticle, or tegument,[7] through which gas exchange also takes place.[2] The tegument also protects the parasite from the host's digestive enzymes[8] and allows it to transfer molecules back to the host.[7]
The body form of adult eucestodes is simple, with a scolex, or grasping head, adapted for attachment to the definitive host, a short neck, and a strobila, or segmented[a] trunk formed of proglottids, which makes up the worm's body. Members of the subclass Cestodaria, the Amphilinidea and Gyrocotylidea, are wormlike but not divided into proglottids. Amphilinids have a muscular proboscis at the front end; Gyrocotylids have a sucker or proboscis which they can pull inside or push outside at the front end, and a holdfast rosette at the posterior end.[6]
The Cestodaria have 10 larval hooks while Eucestoda have 6 larval hooks.[9]
The scolex, which attaches to the intestine of the definitive host, is often minute in comparison with the proglottids. It is typically a four-sided knob, armed with suckers or hooks or both.[2] In some species, the scolex is dominated by bothria, or "sucking grooves" that function like suction cups. Cyclophyllid cestodes can be identified by the presence of four suckers on their scolices.[10] Other species have ruffled or leaflike scolices, and there may be other structures to aid attachment.[2]
In the larval stage the scolex is similarly shaped and is known as the protoscoleces.[11]
Circular and longitudinal muscles lie under the neodermis, beneath which further longitudinal, dorso-ventral and transverse muscles surround the central parenchyma. Protonephridial cells drain into the parenchyma. There are four longitudinal collection canals, two dorso-lateral and two ventro-lateral, running along the length of the worm, with a transverse canal linking the ventral ones at the posterior of each segment. When the proglottids begin to detach, these canals open to the exterior through the terminal segment.[2]
The main nerve centre of a cestode is a cerebral ganglion in its scolex. Nerves emanate from the ganglion to supply the general body muscular and sensory endings, with two lateral nerve cords running the length of the strobila.[2] The cirrus and vagina are innervated, and sensory endings around the genital pore are more plentiful than in other areas. Sensory function includes both tactoreception (touch) and chemoreception (smell or taste).[8]
Once anchored to the host's intestinal wall, tapeworms absorb nutrients through their surface as their food flows past them.[12] Cestodes are unable to synthesise lipids, which they use for reproduction, and are therefore entirely dependent on their hosts.[13]
The tapeworm body is composed of a series of segments called proglottids. These are produced from the neck by mitotic growth, which is followed by transverse constriction. The segments become larger and more mature as they are displaced backwards by newer segments.[2] Each proglottid contains an independent reproductive tract, and like some other flatworms, cestodes excrete waste through flame cells (protonephridia) located in the proglottids. The sum of the proglottids is called a strobila, which is thin and resembles a strip of tape; from this is derived the common name "tapeworm". Proglottids are continually being produced by the neck region of the scolex, as long as the scolex is attached and alive.[14]
Mature proglottids are essentially bags of eggs, each of which is infective to the proper intermediate host. They are released and leave the host in feces, or migrate outwards as independent motile proglottids.[14] The number of proglottids forming the tapeworm ranges from three to four thousand. Their layout comes in two forms: craspedote, meaning any given proglottid is overlapped by the previous proglottid, or acraspedote, indicating the proglottids do not overlap.[15]
Cestodes are exclusively hermaphrodites, with both male and female reproductive systems in each body. The reproductive system includes one or more testes, cirri, vas deferens, and seminal vesicles as male organs, and a single lobed or unlobed ovary with the connecting oviduct and uterus as female organs. The common external opening for both male and female reproductive systems is known as the genital pore, which is situated at the surface opening of the cup-shaped atrium.[16][17] Though they are sexually hermaphroditic and cross-fertilization is the norm, self-fertilization sometimes occurs and makes possible the reproduction of a worm when it is the only individual in its host's gut.[18] During copulation, the cirri of one individual connect with those of the other through the genital pore, and then spermatozoa are exchanged.[2]
Cestodes are parasites of vertebrates, with each species infecting a single definitive host or group of closely related host species. All but amphilinids and gyrocotylids (which burrow through the gut or body wall to reach the coelom[6]) are intestinal, though some life cycle stages rest in muscle or other tissues. The definitive host is always a vertebrate but in nearly all cases, one or more intermediate hosts are involved in the life cycle, typically arthropods or other vertebrates.[2] Infections can be long-lasting; in humans, tapeworm infection may last as much as 30 years.[21] No asexual phases occur in the life cycle, as they do in other flatworms, but the life cycle pattern has been a crucial criterion for assessing evolution among Platyhelminthes.[22]
Cestodes produce large numbers of eggs, but each one has a low probability of finding a host. To increase their chances, different species have adopted various strategies of egg release. In the Pseudophyllidea, many eggs are released in the brief period when their aquatic intermediate hosts are abundant (semelparity). In contrast, in the terrestrial Cyclophyllidea, proglottids are released steadily over a period of years, or as long as their host lives (iteroparity). Another strategy is to have very long-lived larvae; for example, in Echinococcus, the hydatid larvae can survive for ten years or more in humans and other vertebrate hosts, giving the tapeworm an exceptionally long time window in which to find another host.[23]
Many tapeworms have a two-phase life cycle with two types of host. The adult Taenia saginata lives in the gut of a primate such as a human, its definitive host. Proglottids leave the body through the anus and fall to the ground, where they may be eaten with grass by a grazing animal such as a cow. This animal then becomes an intermediate host, the oncosphere boring through the gut wall and migrating to another part of the body such as the muscle. Here it encysts, forming a cysticercus. The parasite completes its life cycle when the intermediate host passes on the parasite to the definitive host, usually when the definitive host eats contaminated parts of the intermediate host, for example a human eating raw or undercooked meat.[2] Another two-phase life cycle is exhibited by Anoplocephala perfoliata, the definitive host being an equine and the intermediate host an oribatid mite.[24]
Diphyllobothrium exhibits a more complex, three-phase life cycle. If the eggs are laid in water, they develop into free-swimming oncosphere larvae. After ingestion by a suitable freshwater crustacean such as a copepod, the first intermediate host, they develop into procercoid larvae. When the copepod is eaten by a suitable second intermediate host, typically a minnow or other small freshwater fish, the procercoid larvae migrate into the fish's flesh where they develop into plerocercoid larvae. These are the infective stages for the mammalian definitive host. If the small fish is eaten by a predatory fish, its muscles too can become infected.[2]
Schistocephalus solidus is another three-phase example. The intermediate hosts are copepods and small fish, and the definitive hosts are waterbirds. This species has been used to demonstrate that cross-fertilisation produces a higher infective success rate than self-fertilisation.[25]
Hosts can become immune to infection by a cestode if the lining, the mucosa, of the gut is damaged. This exposes the host's immune system to cestode antigens, enabling the host to mount an antibody defence. Host antibodies can kill or limit cestode infection by damaging their digestive enzymes, which reduces their ability to feed and therefore to grow and to reproduce; by binding to their bodies; and by neutralising toxins that they produce. When cestodes feed passively in the gut, they do not provoke an antibody reaction.[26]
Parasite fossils are rare, but recognizable clusters of cestode eggs, some with an operculum (lid) indicating that they had not erupted, one with a developing larva, have been discovered in fossil shark coprolites dating to the Permian, some 270 million years ago.[1][27]
The fossil Rugosusivitta, which was found in China at base of the Cambrian deposits in Yunnan [28] just above the Ediacaran-Cambrian border, has great similarities to present day Cestodians. If correct, this would be the earliest example of a Platyzoan and also one of the earliest bilaterian body-fossils and might thus provide an insight to the living mode of Cestodians before they became specialized parasites.
The position of the Cestoda within the Platyhelminthes and other Spiralian phyla based on genomic analysis is shown in the phylogenetic tree. The non-parasitic flatworms, traditionally grouped as the "Turbellaria", are paraphyletic, as the parasitic Neodermata including the Cestoda arose within that grouping. The approximate times when major groups first appeared is shown in millions of years ago.[29][30]
Platytrochozoa Rouphozoa Platyhelminthes Neodermata Monogenea_(main_image).png){kind=small}
_b_008_1.jpg){kind=small}
The evolutionary history of the Cestoda has been studied using ribosomal RNA, mitochondrial and other DNA, and morphological analysis and continues to be revised. "Tetraphyllidea" is seen to be paraphyletic; "Pseudophyllidea" has been broken up into two orders, Bothriocephalidea and Diphyllobothriidea.[31][32][33] Hosts, whose phylogeny often mirrors that of the parasites (Fahrenholz's rule), are indicated in italics and parentheses, the life-cycle sequence (where known) shown by arrows as (intermediate host1 [→ intermediate host2 ] → definitive host). Alternatives, generally for different species within an order, are shown in square brackets.[31][32][33]
CestodaGyrocotylidea (fishes)
Amphilinidea (crustaceans → fishes/turtles)
EucestodaSpathebothriidea (amphipods → fishes)
Caryophyllidea (annelids → fishes)
Haplobothriidea (freshwater fishes → bowfin)
Diphyllobothriidea (copepods [→ fishes] → mammals)
Diphyllidea (elasmobranchs inc. rays, sharks)
Trypanorhyncha (fishes/crustaceans/molluscs → bony fishes/selachians)
Bothriocephalidea (crustaceans [→ teleost] → teleost fishes/amphibians)
Litobothriidea (lamniform sharks)
Lecanicephalidea (molluscs → selachians)
Rhinebothriidea (stingrays)
"Tetraphyllidea" (copepods → fishes/decapods/cephalopods → selachians)
Proteocephalidea (crustaceans → inverts/verts → fishes/amphibians/reptiles)
Nippotaeniidea (crustaceans → fishes)
Mesocestoididae (mammals/birds)
Tetrabothriidea (crustaceans?/cephalopods?/teleosts? → seabirds/cetaceans/pinnipeds)
Cyclophyllidea (mammals → mammals, or insects → birds)
tapewormsThe Taeniidae, including species such as the pork tapeworm and the beef tapeworm that often infect humans, may be the most basal of the 12 orders of the Cyclophyllidea.[34]
Like other species of mammal, humans can become infected with tapeworms. There may be few or no symptoms, and the first indication of the infection may be the presence of one or more proglottids in the stools. The proglottids appear as flat, rectangular, whitish objects about the size of a grain of rice, which may change size or move about. Bodily symptoms which are sometimes present include abdominal pain, nausea, diarrhea, increased appetite and weight loss.[36]
There are several classes of anthelminthic drugs, some effective against many kinds of parasite, others more specific; these can be used both preventatively[37] and to treat infections.[38] For example, praziquantel is an effective treatment for tapeworm infection, and is preferred over the older niclosamide.[39] While accidental tapeworm infections in developed countries are quite rare, such infections are more likely to occur in countries with poor sanitation facilities or where food hygiene standards are low.[36]
In ancient Greece, the comic playwright Aristophanes and philosopher Aristotle described the lumps that form during cysticercosis as "hailstones".[40] In Medieval times, in The Canon of Medicine, completed in 1025, the Persian physician Avicenna recorded parasites including tapeworms.[40] In the Early Modern period, Francesco Redi described and illustrated many parasites, and was the first to identify the cysts of Echinococcus granulosus seen in dogs and sheep as parasitic in origin; a century later, in 1760, Peter Simon Pallas correctly suggested that these were the larvae of tapeworms.[40]
Tapeworms have occasionally appeared in fiction. Peter Marren and Richard Mabey in Bugs Britannica write that Irvine Welsh's sociopathic policeman in his 1998 novel Filth owns a talking tapeworm, which they call "the most attractive character in the novel"; it becomes the policeman's alter ego and better self.[35] Mira Grant's 2013 novel Parasite envisages a world where people's immune systems are maintained by genetically engineered tapeworms.[41] Tapeworms are prominently mentioned in the System of a Down song "Needles": their inclusion within the song result in a lyrical dispute among band members.[42]
There are unproven claims that, around 1900, tapeworm eggs were marketed to the public as slimming tablets.[43] A full-page coloured image, purportedly from a women's magazine of that period, reads "Fat: the enemy ... that is banished! How? With sanitized tape worms. Jar packed. No ill effects!"[35] When television presenter Michael Mosley deliberately infected himself with tapeworms he gained weight due to increased appetite.[44] Dieters still sometimes risk intentional infection, evidenced by a 2013 warning on American television.[45]
This article incorporates public domain material from websites or documents of the Centers for Disease Control and Prevention. Cestoda is a class of parasitic worms in the flatworm phylum (Platyhelminthes). Most of the species—and the best-known—are those in the subclass Eucestoda; they are ribbon-like worms as adults, known as tapeworms. Their bodies consist of many similar units known as proglottids—essentially packages of eggs which are regularly shed into the environment to infect other organisms. Species of the other subclass, Cestodaria, are mainly fish infecting parasites.
All cestodes are parasitic; many have complex life histories, including a stage in a definitive (main) host in which the adults grow and reproduce, often for years, and one or two intermediate stages in which the larvae develop in other hosts. Typically the adults live in the digestive tracts of vertebrates, while the larvae often live in the bodies of other animals, either vertebrates or invertebrates. For example, Diphyllobothrium has at least two intermediate hosts, a crustacean and then one or more freshwater fish; its definitive host is a mammal. Some cestodes are host-specific, while others are parasites of a wide variety of hosts. Some six thousand species have been described; probably all vertebrates can host at least one species.
The adult tapeworm has a scolex (head), a short neck, and a strobila (segmented body) formed of . Tapeworms anchor themselves to the inside of the intestine of their host using their scolex, which typically has hooks, suckers, or both. They have no mouth, but absorb nutrients directly from the host's gut. The neck continually produces proglottids, each one containing a reproductive tract; mature proglottids are full of eggs, and fall off to leave the host, either passively in the feces or actively moving. All tapeworms are hermaphrodites, with each individual having both male and female reproductive organs.
Humans are subject to infection by several species of tapeworms if they eat undercooked meat such as pork (Taenia solium), beef (T. saginata), and fish (Diphyllobothrium), or if they live in, or eat food prepared in, conditions of poor hygiene (Hymenolepis or Echinococcus species). The unproven concept of using tapeworms as a slimming aid has been touted since around 1900.
Cestoda aŭ Cestodoj (Cestoidea) estas la nomo por klaso de parazitaj platvermoj, ofte nomitaj tenioj, de la filumo Platihelmintoj. Ĝiaj membroj vivas en la digesta sistemo de vertebruloj se plenkreskuloj, kaj ofte en la korpoj de diversaj bestoj se junaj. Ĉirkaŭ mil specioj estis priskribitaj, kaj ĉiu vertebrula specio povas esti parazitata de almenaŭ unu specio de tenio. Pluraj specioj parazitas homojn post esti konsuminta nesufiĉe kuiritan viandon kiel ekzemple porkaĵo (T. solium), bovaĵo (T. saginata), kaj fiŝo (specioj de Diphyllobothrium), aŭ manĝaĵon preparitan en kondiĉoj de malbona higieno (specioj de Hymenolepis aŭ Echinococcus).
T. saginata, la bovaĵotenio, povas kreskigi ĝis 20 m; aliaj specioj povas kreski al pli ol 30 m, kiaj la plej granda nome la balentenio Polygonoporus giganticus.[1][2]
Cestoda aŭ Cestodoj (Cestoidea) estas la nomo por klaso de parazitaj platvermoj, ofte nomitaj tenioj, de la filumo Platihelmintoj. Ĝiaj membroj vivas en la digesta sistemo de vertebruloj se plenkreskuloj, kaj ofte en la korpoj de diversaj bestoj se junaj. Ĉirkaŭ mil specioj estis priskribitaj, kaj ĉiu vertebrula specio povas esti parazitata de almenaŭ unu specio de tenio. Pluraj specioj parazitas homojn post esti konsuminta nesufiĉe kuiritan viandon kiel ekzemple porkaĵo (T. solium), bovaĵo (T. saginata), kaj fiŝo (specioj de Diphyllobothrium), aŭ manĝaĵon preparitan en kondiĉoj de malbona higieno (specioj de Hymenolepis aŭ Echinococcus).
T. saginata, la bovaĵotenio, povas kreskigi ĝis 20 m; aliaj specioj povas kreski al pli ol 30 m, kiaj la plej granda nome la balentenio Polygonoporus giganticus.
Los cestodos o céstodos (Cestoda, del latín cestum, "cinta" y del griego eidés, "con el aspecto de") son una clase del filo platelmintos que agrupa unas 4000 especies, casi todas ellas parásitas, como las taenias y otros gusanos acintados. Tienen ciclos biológicos complejos que involucran varios huéspedes, incluidos los humanos.
Son endoparásitos en el tubo digestivo de los vertebrados y ectoparásitos, con el cuerpo en forma de cinta constituido de una serie de segmentos llamados proglótidos, proglótides o proglotis. No tiene aparato digestivo.
Los cestodos son platelmintos profundamente modificados por su adaptación a la vida parásita. Son extremadamente variables debido a la gran especialización de estos parásitos a su hospedador. Carecen de aparato circulatorio y digestivo, alimentándose absorbiendo los nutrientes a través de la piel.
Puede llegar a medir más de 5 metros y se caracteriza por la presencia de las siguientes partes:
El escólex está provisto de órganos de fijación como ganchos y ventosas para fijarse a la mucosa intestinal y puede poseer o no una extremidad retráctil llamada rostellum o rostelo.
El estróbilo tiene forma de cinta de aspecto segmentado, formado de una sucesión continua de proglótides. Desde la base del escólex, las proglótides del estróbilo quedan encadenadas de modo que las más antiguas o maduras van quedando en la parte posterior del estróbilo. Las proglótides cercanas al escólex son inmaduros, ya que van creciendo paulatinamente en tamaño (formando un aparato reproductor masculino y femenino completo), a medida que van siendo alejadas del escólex por la formación de nuevos proglótides inmaduros. De esta forma se pueden observar los distintos estados de maduración dentro del estróbilo, como si se hubiera recogido una serie de fotogramas de su desarrollo.
Aunque el estróbilo es una secuencia repetitiva de proglótides, éstas no son equivalentes a los anillos, segmentos o metámeros de los otros filos de gusanos (como los anélidos) porque no derivan del celoma y solo se repiten determinados órganos. Esto se conoce como pseudometamería o falsa metamería.
La proglótide madura en sí misma, es un ser hermafrodita que puede autofecundarse, fecundarse de forma cruzada con proglótides del mismo cestodo, o de otro cestodo. Una vez fecundadas, forman huevos, que generalmente no se expulsan y se acumulan en el útero, que puede evolucionar de diferentes formas. De este modo se convierte paulatinamente en una proglótide grávida, que estará ya en la parte posterior del estróbilo. Generalmente, una vez es completamente grávida la proglótide, se desprende, y es expulsada con las heces de su hospedador. En este momento, la proglótide sigue viva, y en muchas especies tiene autonomía y movilidad propia considerables (excepto en Taenia solium), que la permite alejarse de las heces para facilitar la dispersión de los huevos, cuando el anillo finalmente muera y se disgregue en el medio ambiente.
A raíz de esto podría considerarse que cada proglótide es un individuo independiente y el cestodo una simple colonia de proglótides. En cierto modo lo es, pero las proglótides comparten un sistema excretor y nerviosos rudimentario, que también inerva el escólex, y por tanto se trata como un único individuo.
Los cestodos son todos parásitos intestinales en su fase adulta, salvo contadas excepciones como Stilesia hepatica. Tienen un ciclo complejo, usualmente con dos hospedadores (denominados intermediario y definitivo), de modo que los huevos eliminados por los cestodos adultos forman una larva en los tejidos de un hospedador de una especie generalmente diferente. No obstante son capaces de parasitar a huéspedes son opcionales o adicionales a los principales en su ciclo biológico; a estos hospedadores se les denomina paraténicos.
Las fases intermedias adoptan distintos tipos que se denominan, según sus características:
Los cestodos o céstodos (Cestoda, del latín cestum, "cinta" y del griego eidés, "con el aspecto de") son una clase del filo platelmintos que agrupa unas 4000 especies, casi todas ellas parásitas, como las taenias y otros gusanos acintados. Tienen ciclos biológicos complejos que involucran varios huéspedes, incluidos los humanos.
Son endoparásitos en el tubo digestivo de los vertebrados y ectoparásitos, con el cuerpo en forma de cinta constituido de una serie de segmentos llamados proglótidos, proglótides o proglotis. No tiene aparato digestivo.
Paelussid ehk tsestoodid (Cestoda; kreeka kestos 'pael') on lameusside hõimkonda kuuluv parasiitsete loomade klass. Suguküpsed paelussid elavad selgroogsete seedetraktis, noorjärgud aga erinevate loomade, eriti lülijalgsete, kehas.
Pikemalt artiklis paelusstõbi
Paeluss põhjustab ka inimesel haigust, mida nimetatakse paelusstõveks ehk tsestodoosiks. See ei ole surmav ja on tänapäeval hästi ravitav.
Paelusside vastu saab abi maarja-sõnajalast. Kui rohtu sisse võtta, siis halvab see paelussi lihased ja ta ei suuda enam iminappadega soole seinast kinni hoida. Pikemal mõjutamisel võib paeluss isegi surra. Inimene ei ole nii tundlik neile mürkidele, kuid mõne tunni pärast võivad nad halvata ka inimese silelihaseid. Seepärast on tingimata vajalik paar tundi pärast rohu sissevõtmist võtta lahtistit. Kogu soolesisu koos paelussi ja mürkidega tuleb välja saada.
Paelussid ehk tsestoodid (Cestoda; kreeka kestos 'pael') on lameusside hõimkonda kuuluv parasiitsete loomade klass. Suguküpsed paelussid elavad selgroogsete seedetraktis, noorjärgud aga erinevate loomade, eriti lülijalgsete, kehas.
Zestodoak (Cestoda) platihelminteen filumeko zenbait animalia metazooez esaten da. Animalia bizkarroiak dira, ugaztunen barrunbeetan bizi direnak. Egituraz luzexkak dira, digestio-aparaturik gabeak.
Zestodoak digeritzen hasitako elikagaiez inguratuta egoten dira digestio-aparatuan, eta beren gorputz-azal guztitik elikadura xurgatzeko gai dira. Gorputza buruaz, heltzeko kakoez eta arraren eta emearen ugal sistemak dituzten eraztunez edo segmentuz eratua dute. Zestodoen bizitza-zikloan bi ostalari behar dira, lehenengoa bigarrenaren harraparia, jalea, izan ohi delarik. Segmentu helduak, milaka arrautza ernaldu dituztela, gorotzetan ateratzen dira lehenengo ostalariaren gorputzetik; arrautzetatik enbrioiak ernetzen dira, gero larba bihurtu eta bigarren ostalariaren hesteetan bizkarroi bihurtzen dira. 13 ordena bereizten dira zestodoen artean: tetrafilidoak, ziklofilidoak eta nipoteniidoak, besteak beste. Tenia da klase honetako animaliarik ezagunena.
Zestodoak (Cestoda) platihelminteen filumeko zenbait animalia metazooez esaten da. Animalia bizkarroiak dira, ugaztunen barrunbeetan bizi direnak. Egituraz luzexkak dira, digestio-aparaturik gabeak.
Zestodoak digeritzen hasitako elikagaiez inguratuta egoten dira digestio-aparatuan, eta beren gorputz-azal guztitik elikadura xurgatzeko gai dira. Gorputza buruaz, heltzeko kakoez eta arraren eta emearen ugal sistemak dituzten eraztunez edo segmentuz eratua dute. Zestodoen bizitza-zikloan bi ostalari behar dira, lehenengoa bigarrenaren harraparia, jalea, izan ohi delarik. Segmentu helduak, milaka arrautza ernaldu dituztela, gorotzetan ateratzen dira lehenengo ostalariaren gorputzetik; arrautzetatik enbrioiak ernetzen dira, gero larba bihurtu eta bigarren ostalariaren hesteetan bizkarroi bihurtzen dira. 13 ordena bereizten dira zestodoen artean: tetrafilidoak, ziklofilidoak eta nipoteniidoak, besteak beste. Tenia da klase honetako animaliarik ezagunena.
Heisimadot (Cestoda) on laakamatojen (Platyhelminthes) luokka, jonka jäsenet elävät aikuisvaiheensa loisina selkärankaisten ruoansulatuskanavassa. Kehitysvaiheissaan heisimadoilla on välittäjinään väli-isännät. Ihmisen heisimadoista merkittävimmät ovat leveä heisimato eli lapamato (Diphyllobothrium latum), väkäpäinen heisimato (Taenia solium), jonka väli-isäntänä on sika, ja sileäpäinen heisimato (Taenia saginata), jonka väli-isäntänä on nauta.[1] Anoplocephala perfoliata on ainoa Suomessa esiintyvä hevosen heisimato.
Heisimadot ovat nauhamaisia, jaokkeellisia matoja, joilta puuttuu ruumiinontelo. Jaokkeet, proglottidit, ovat madon alkupäässä erilaistumattomia, mutta siirryttäessä kohti madon loppupäätä niihin kehittyvät sukuelimet. Lajista riippuen matojen jaokkeet ovat joko tyhjiä tai niissä on munia. Heisimadoilta puuttuu ruoansulatuskanava, ja niiden ravinnon sisäänotto tapahtuukin niiden ulkopinnan läpi. Ravinnon sisäänottoa edesauttaa matojen litteys, joka lisää imeytymispinta-alaa. Matojen hermosto muodostuu pääosassa sijaitsevasta hermosolmusta ja siitä jokaiseen jaokkeeseen lähtevästä hermosta. Kaikki heisimadot ovat hermafrodiitteja.
Heisimadot (Cestoda) on laakamatojen (Platyhelminthes) luokka, jonka jäsenet elävät aikuisvaiheensa loisina selkärankaisten ruoansulatuskanavassa. Kehitysvaiheissaan heisimadoilla on välittäjinään väli-isännät. Ihmisen heisimadoista merkittävimmät ovat leveä heisimato eli lapamato (Diphyllobothrium latum), väkäpäinen heisimato (Taenia solium), jonka väli-isäntänä on sika, ja sileäpäinen heisimato (Taenia saginata), jonka väli-isäntänä on nauta. Anoplocephala perfoliata on ainoa Suomessa esiintyvä hevosen heisimato.
Les cestodes (Cestoda) sont une classe de plathelminthes parasites dont les adultes vivent dans le tube digestif des vertébrés. Ils ont une extrémité supérieure ronde, le scolex avec des crochets et des ventouses qui leur permettent de s'accrocher. Derrière le scolex, ils ont un cou en croissance puis un strobile suivi par des segments appelés proglottis (immatures, matures, gravides) qui contiennent de nombreux œufs. Comme les cestodes n'ont pas de tube digestif à proprement parler, ils absorbent la nourriture prédigérée par l'hôte : ils sont osmotrophes.
Les bothriocéphales et les ténias sont des cestodes.
Les cestodes ont un corps plat, segmenté et un aspect rubané. Les cestodes sont spécialisés dans le parasitisme avec des organes de fixation sur l'hôte et absence de tube digestif. Ce sont des mésoparasites. Les segments ont pour fonction de produire des œufs (jusqu'à cinq-mille œufs par jour). le segment mâle est antérieur et le segment femelle est postérieur, ainsi la reproduction se fait par autofécondation, par repliement. Dans leur cycle il n'existe pratiquement pas de phase libre. Il existe deux ordres importants : les cyclophyllidiens, dont le scolex possède quatre ventouses, et les bothriocéphales, dont le scolex porte des pseudobothridies longitudinales qui font office de ventouses.
De nombreux animaux peuvent être parasités par un bothriocéphale tels que les phoques, renards, ours, porcs, chiens, chats et les êtres humains. Les larves de bothriocéphale évoluent dans un crustacé : le cyclops. Ce dernier est consommé par d'autres poissons et des humains se contaminent en mangeant des poissons crus ou insuffisamment cuits. Les cestodes ont perdu leur tube digestif ; ils se nourrissent via leurs hôtes.
Les bothriocéphales provoquent globalement les mêmes troubles que les ténias avec à noter une carence en vitamine B12 provoquant une anémie mégalocytaire.
On retiendra par exemple Taenia saginata, mieux connu sous le nom de ver solitaire.
Selon NCBI (1er mars 2011)[1], World Register of Marine Species (1er mars 2011)[2] et ITIS (1er mars 2011)[3] :
Les cestodes (Cestoda) sont une classe de plathelminthes parasites dont les adultes vivent dans le tube digestif des vertébrés. Ils ont une extrémité supérieure ronde, le scolex avec des crochets et des ventouses qui leur permettent de s'accrocher. Derrière le scolex, ils ont un cou en croissance puis un strobile suivi par des segments appelés proglottis (immatures, matures, gravides) qui contiennent de nombreux œufs. Comme les cestodes n'ont pas de tube digestif à proprement parler, ils absorbent la nourriture prédigérée par l'hôte : ils sont osmotrophes.
Les bothriocéphales et les ténias sont des cestodes.
Os Cestodos (Cestoda) son unha clase de vermes planos con simetría bilateral pertencentes ao filo dos platihelmintos e que ten como principal característica o feito de ser parasitos internos de vertebrados formados por numerosos segmentos chamados proglotes. Os adultos carecen de epiderme e cilios externos e teñen o corpo recuberto dunha cutícula.
Teñen uns órganos de fixación en forma de garfo ou ventosa que se atopan na rexión anterior do corpo chamada escólex. Este continúa cun colo do que sae o estróbilo que é onde están as proglotes, que nos últimos segmentos poden estar cargadas de ovos.
Non teñen sistema circulatorio nin dixestivo. Aliméntanse por absorción directa de materiais que se atopan non intestino dos vertebrados que parasitan.
Son hermafroditas, presentando ciclos vitais complexos con varios hóspedes. As formas larvais chámanse cisticercos, cenuros ou hidátides.
Hai descritas unhas 5.000 especies. É moi coñecido un xénero de cestodos chamado Taenia (tenia) que causa unha enfermidade parasitaria nos humanos chamada teníase, producida unicamente por dúas especies Taenia saginata e Taenia solium.
Os Cestodos (Cestoda) son unha clase de vermes planos con simetría bilateral pertencentes ao filo dos platihelmintos e que ten como principal característica o feito de ser parasitos internos de vertebrados formados por numerosos segmentos chamados proglotes. Os adultos carecen de epiderme e cilios externos e teñen o corpo recuberto dunha cutícula.
Teñen uns órganos de fixación en forma de garfo ou ventosa que se atopan na rexión anterior do corpo chamada escólex. Este continúa cun colo do que sae o estróbilo que é onde están as proglotes, que nos últimos segmentos poden estar cargadas de ovos.
Non teñen sistema circulatorio nin dixestivo. Aliméntanse por absorción directa de materiais que se atopan non intestino dos vertebrados que parasitan.
Son hermafroditas, presentando ciclos vitais complexos con varios hóspedes. As formas larvais chámanse cisticercos, cenuros ou hidátides.
Hai descritas unhas 5.000 especies. É moi coñecido un xénero de cestodos chamado Taenia (tenia) que causa unha enfermidade parasitaria nos humanos chamada teníase, producida unicamente por dúas especies Taenia saginata e Taenia solium.
Trakavice su nametnici u probavilu kralježnjaka, osobito domaćih životinja.
Tijelo joj je prekriveno kutikulom, a ispod nje se nalaze mišići koji omogućuju savijanje tijela, ona ima vrpčasti živčani sustav. Prednji dio tijela zove se skoleks koji na sebi ima prijanjaljke kako bi se trakavica prihvatila za domadara. Na skoleks se nastavlja tanki vrat koji stvara članke ili proglotide. Trakavice dosežu duljinu od 25 m. Nemaju probavila, a hranjive tvari uzimaju preko površine tijela. Živčani sustav im se sastoji od dvije živčane vrpce. Izlučuju protonefridijama.[1] Trakavice su dvospolci i u svakom članku im se nalaze muški i ženski spolni sustav. Muški spolni sustav čine brojni sjemenici na koje se nastavlja sjemenovod koji završava kopulatornim organom (cirusom) i zajedničkim spolnim predvorjem. Ženski spolni sustav čine jajnici i jajovod uz kojeg se nalaze žumanjčište, sjemeno spremište i plodnica u kojoj se pohranjuju oplođena jajašca. Oplodnja može biti unutar istog proglotida (najčešće), između različitih proglotida iste trakavice ili između proglotida različitih trakavica i događa se u jajovodu, dok jajašca sazrijevaju u plodnici. Plodnice stražnjih proglotida potpuno su ispunjene oplođenim jajašcima, otkidaju se i iz raspadnutih članaka s izmetom domadara izlaze van. Iz njih se razvijaju ličinke onkosfere (ikrice) koje mogu biti različite građe, ovisno o pojedinoj vrsti trakavica.
Najbolji primjer životnog ciklusa trakavice jest onaj goveđe trakavice (Taenia saginata): - jajašca obično na paši progutaju krave i ona uđu u njihovo probavilo. U crijevu se jajašca razvijaju u ličinku onkosferu koja potom ulazi u krvotok i dospijeva u mišiće. Ako čovjek pojede nedovoljno kuhano, sušeno ili pečeno meso, u probavilo se otapa cista, ličinke se oslobode i u čovjekovu tankom crijevu razvije se odrasla trakavica koja može doseći duljinu od 3-5 metara, iako su zabilježene i jedinke duljine 20 metara.[2]Zaražen čovjek osjeća mučninu, ima proljev i gubi tjelesnu masu.[1]
Svinjska trakavica (Taenia solium) ima sličan životni ciklus kao goveđa, ali je međudomadar svinja pa se čovjek zarazi nedovoljno termički obrađenim svinjskim mesom.
Najopasnija trakavica za čovjeka je pasja trakavica (Echinococcus granulosus) koja se razlikuje od prethodne dvije vrste jer za razvoj treba dva domadara. Konačni domadari različite su vrste mesoždernih sisavaca iz porodice pasa (pas, vuk, lisica, čagalj), a prijelazni domadari su ovca, koza, govedo, svinja, jelen ili čovjek. Čovjek se može zaraziti pasjom trakavicom preko zaraženog povrća ili milovanjem pseće dlake na kojoj se nalaze oplođena jaja. Ona uđu u probavilo u kojem se zatim razvija onkosfera, koja probija stijenku crijeva, ulazi u venski krvotok iz kojeg može doći u jetru, pluća ili mozak gdje zatim razvija cistu (ehinokok) u kojoj se nalazi tekućina pod tlakom s puno zametaka koja može narasti do veličine dječje glave i najčešće ima smrtne posljedice ako se nastani u mozgu.[2] Hrvatska je znanost među prvima u svijetu bila u otkrivanju ehinokokoze. Dr Ivan Hugo Botteri među prvima na svijetu uveo je kožni test za dijagnozu ehinokokoze, a test se zasnivao na osnovi alergijske kožne reakcije na alergen toga parazita.[1]
Ako konačni domadar pojede meso međudomadara (ovce, koze, goveda, svinje ili jelena) zaraženo cistom, u crijevu se iz zametaka razviju mlade pasje trakavice koje imaju samo tri proglotida: prvog nezrelog, drugog spolno zrelog i trećeg koji je oplođen tisućama oplođenih jaja.[2]
Trakavice su nametnici u probavilu kralježnjaka, osobito domaćih životinja.
Cestoda (atau Cestoidea) adalah nama yang diberikan untuk kelas cacing pipih parasit dari filum Platyhelminthes.[1][2] Spesies yang paling terkenal biasa disebut cacing pita. Semua cestoda adalah parasit dan sejarah hidup mereka bervariasi, tetapi biasanya mereka tinggal di saluran pencernaan vertebrata dalam bentuk dewasa, dan sering dalam tubuh spesies lain dari hewan sebagai remaja. Lebih dari seribu spesies telah dijelaskan, dan semua spesies vertebrata dapat menjadi inang bagi setidaknya satu spesies cacing pita.
Cestoda (atau Cestoidea) adalah nama yang diberikan untuk kelas cacing pipih parasit dari filum Platyhelminthes. Spesies yang paling terkenal biasa disebut cacing pita. Semua cestoda adalah parasit dan sejarah hidup mereka bervariasi, tetapi biasanya mereka tinggal di saluran pencernaan vertebrata dalam bentuk dewasa, dan sering dalam tubuh spesies lain dari hewan sebagai remaja. Lebih dari seribu spesies telah dijelaskan, dan semua spesies vertebrata dapat menjadi inang bagi setidaknya satu spesies cacing pita.
I Cestodi (Cestoda Rudolphi, 1808) sono una classe di animali appartenente al phylum dei Platelminti.
Come tutti i Platelminti, i Cestodi sono acelomati ed aprocti. Sono dei vermi parassiti dalla forma allungata, piatta, a simmetria bilaterale. Sono triblastici, quindi si sviluppano da un embrione costituito da tre foglietti: endoderma, che andrà a formare la cavità intestinale; mesoderma, che formerà poi il mesenchima, ed ectoderma, materiale di partenza dell'epidermide. Possiedono un apparato digerente cieco, ad eccezione del genere Taenia, in cui l'apparato digerente è del tutto assente. Nonostante ciò possiedono un sistema protonefridiale che permette l'osmoregolazione e l'escrezione di prodotti di rifiuto. Inoltre possiede un sistema nervoso cefalizzato. In generale sono costituiti da tre parti:
Lo scolice possiede delle strutture di ancoraggio, dei rostri e delle ventose, tramite cui si attacca all'epitelio intestinale dell'ospite.
I Cestodi sono generalmente ermafroditi sufficienti. La riproduzione dei cestodi avviene in ognuno dei segmenti del corpo, i quali contengono sia strutture riproduttive femminili, che maschili (detti cirri). I segmenti terminali pieni di uova, si staccano dal resto del corpo, per passare all'esterno per mezzo delle feci dell'ospite. Una volta all'esterno, cercano un ospite intermedio, in cui parassitare i muscoli o, più raramente, altri tessuti. Se un organismo si ciba dell'ospite intermedio, le larve troveranno un altro ospite (questa volta definitivo), di cui questa volta parassitano l'apparato digerente. Nel caso (raro) in cui due Cestodi si incontrino, possono attuare anche la riproduzione sessuata, fecondandosi reciprocamente.
I Cestodi si dividono in due sottoclassi.
I cestodi del genere Taenia (tenie) sono parassiti che possono infestare l'uomo e altri mammiferi provocando la teniasi se nella forma adulta e la cisticercosi se nella forma larvale.
Analogamente, alcune specie di Echinococchi si rendono responsabili dell'idatidosi cistica, alveolare, e policiclica nell'uomo.
I Cestodi (Cestoda Rudolphi, 1808) sono una classe di animali appartenente al phylum dei Platelminti.
Cestoda sunt simplicia phyli Platyhelminthum animalia parasitica bilateria invertebrata corporibus mollibus sine segmentis praedita.
Vide "Cestoda" apud Vicispecies. 
Haec stipula ad zoologiam spectat. Amplifica, si potes! Cestoda sunt simplicia phyli Platyhelminthum animalia parasitica bilateria invertebrata corporibus mollibus sine segmentis praedita.
Kaspinuočiai (lot. Cestoda) – plokščiųjų kirmėlių tipo gyvūnų klasė.
Visi kaspinuočiai yra endoparazitai, gyvenantys stuburinių gyvūnų ir žmogaus žarnyne. Kūnas – strobilė, sudarytas iš daug narelių – proglotidų. Kūno gale yra galvutė – skoleksas, kuria kaspinuočiai prikimba prie žarnų sienelės. Lytinė sistema kiekviename narelyje. Siurbtukais, kabliukais ar vagelėmis kaspinuotis prisitvirtina prie šeimininko žarnos sienelės. Šalinimo sistema: protonefridijų tipo. Išilgai kūno eina du latakai. Nervų sistema: yra du nerviniai kamienai, kurie prasideda galvutėje esančiame nerviniame mazge. Lytiniai organai: dauguma hermafroditai. Vyriška lytinė sistema sudaryta iš daugybės sėklidžių, kurių trumpi latakai atsiveria į sėklatakius, šie – į sėklos išmetamąjį lataką. Išmetamojo latako gale yra cirusas. Moteriška lytinė sistema sudaryta iš makšties, kiaušintakio, šakotos kiaušidės, turi trynio liauką ir Meliso kūnelį, gimda atsiveria į lytinę kloaką.
Beveik visi kaspinuočiai yra hermafroditai. Lytiniai organai susidaro augant nareliams. Iš pradžių atsiranda vyriškieji, po to moteriškieji organai. Subrendę nareliai yra kūno gale.
Virškinimo sistemos kaspinuočiai neturi. Jie difuziškai siurbia suvirškintą maistą visu kūno paviršiumi. Dorsoventralinis kūno plokštumas padeda maistui patekti į visas kūno vietas.
Nervų sistema susideda iš priekinio nervinio mazgo – ganglijo(kopėtinė nervų sistema), ir dviejų šoninių kamienų. Kaspinuočiai turi tik odos lytėjimo ląsteles. Regėjimo organų neturi (endoparazitiniam gyvenimo būdui juos turėti nenaudinga).
Šalinimo sistema yra protanerfridinio tipo. Kanalėliai jungiasi tarp savęs ir sueina į stambius šalinimo kanalus einančius kūno šonais. Kai kurių kaspinuočių galutiniame proglotide nuo skersinio kanalo eina neporinis trumpas kanalas kuris atsiveria anga laukan.
Kvėpavimo ir kraujotakos sistemų kaip ir visos plokščiosios kirmėlės, kaspinuočiai neturi. Kvėpavimas paprastai anaerobinis(fermentacija), nes šeimininko organizme deguonies nėra, arba jo labai mažai. Šalutiniai fermentacijos produktai patekę į šeimininko organizmą veikia kaip stiprūs nuodai.
Šis kaspinuočio vystymosi ciklas labai panašus į jautinio kaspinuočio vystymosi ciklą. Skirtumas tik tas, kad kiaulinio kaspinuočio tarpiniai šeimininkai yra kiaulės, šernai, katės ir šunys. Atsitiktiniais atvejais tarpiniu šeimininku gali būti ir žmogus. Šiuo atveju jo organizme (akyse, smegenyse, raumenyse, plaučiuose, širdyje ir kepenyse) vystosi viriai, kurie gali būti aklumo ar net mirties priežastis.
Iš sergančio tenioze žmogaus pasišalina subrendę nareliai su kiaušinėliais. Beknaisiodamos juos praryja kiaulės ar kiti tarpiniai šeimininkai, kurių žarnyne iš kiaušinėlių išeina šešiakablės lervos onkosferos. Per žarnų sienelę onkosferos patenka į kraujotakos sistemą ir kraujas jas išnešioja po visą organizmą. Raumenyse ir kituose organuose iš onkosferų išsivysto pūslelės pavidalo viriai. Kiaulinio kaspinuočio viriai vadinami cisticerkais.
Cisticerkai raumenyse matomi plika akimi, jų viduje esti galvutė.
Šis straipsnis apie zoologiją yra nebaigtas. Jūs galite prisidėti prie Vikipedijos papildydami šį straipsnį. Kaspinuočiai (lot. Cestoda) – plokščiųjų kirmėlių tipo gyvūnų klasė.
Echinokokas (Echinococcus granulosus) Jautinis kaspinuotis (Taenia saginata) Kiaulinis kaspinuotis (Taenia solium) Pav. Platusis kaspinuotis (Diphyllobothrium latum) Nykštukinis kaspinuotis (Hymenolepis nana)Lenteņi (Cestoda) ir plakantārpu klase, kas visvairāk ir pielāgojušies parazītiskam dzīvesveidam. Gremošanas sistēma ir pilnīgi reducējusies. Lenteņi parazitē arī cilvēkos. Lenteņu parazītismu cilvēkos sauc par teniozi.
Atšķirībā no sūcējtārpiem un monogenejiem, lenteņiem ir pazudušas visas pazīmes, kas tos saista ar kādreiz brīvi dzīvojošajiem senčiem (ārējais parazītisms, acis, vāji attīstīta kutikula monogenejiem un citas pazīmes), turpretī tie daudz vairāk un pilnīgāk pielāgojušies parazītiskam dzīves veidam. No minētajām pazīmēm sevišķi raksturīga ir zarnu trakta pilnīga izzušana. Mainījusies arī ontoģenēze. Tā, piemēram, lenteņiem nav skaidri norobežotas dīgļlapas. Sūcējtārpu kāpuri attīstās ārējā vidē, turpretī lenteņu kāpuriem vienmēr ir parazītisks dzīves veids, un tikai dīgļi īsu laiku pavada ārējā vidē. Bez tam daļa sūcējtārpu ir ektoparazīti, turpretī lenteņi ir tikai endoparazīti. Visi tie (dzimumgatavā stāvoklī) parasti dzīvo dažādu dzīvnieku zarnu kanālā, retāk žultsvados un ķermeņa dobumā.
Ķermenis dorsoventrali saplacināts, izstiepts garas lentas veidā un sastāv no galvas jeb skoleksa (scolex), kakla un strobilas. Strobila sastāv no 3 līdz vairāk tūkstošiem posmu jeb proglotīdu. Retāk sastopami lenteņi ar neposmotu ķermeni.
Uz galvas ir piesūcekņu un āķu piestiprināšanās orgāni. Parasti ir četri piesūcekņi, kas atrodas galvas priekšgala apmalē. Retāk piesūcekņu vietā ir divas gareniskas piesūkšanās bedrītes jeb botrijas. Āķi atrodas vai nu tieši galvas virspusē, vai uz īpaša ievelkama snuķa vienā vai vairākos apļos. Bieži āķu nemaz nav. Kakls ir augšanas zona, no kuras attīstās jauni posmi. Posmi parasti ir četrstūraini. Posmos metamēri atkārtojas tiem raksturīgais orgānu komplekss, proti, izvadkanāli, nervu stiegras, spēcīgi attīstītie dzimumorgāni. Ķermeni sedz kutikula, zem kuras stiepjas smalkas muskuļu šķiedras. Nervu sistēma vāji attīstīta, sastāv no centrālā nervu mezgla un vairākiem pāriem garenisku nervu šķiedru. Izvadorgāni protonefridiju tipa. Gar sāniem stiepjas 2 galvenie kanāli, kas savienojas savā starpā ķermeņa kaudālajā galā, kur dažreiz veido nelielu urīnpūsli.
Lenteņi parasti ir hermafrodīti. Attīstība ir ar saimnieku maiņu un metamorfozi. Neposmotajiem lenteņiem (Cestodaria) ir tikai viens dzimumorgānu komplekts, bet posmotiem lenteņiem (Eucestoda) katrā posmā (izņemot pašus jaunākos un pēdējos pilnīgi nogatavojušos posmus) ir viens, retāk divi sievišķo un vīrišķo dzimumorgānu komplekti. Vīrišķie dzimumorgāni sastāv no sēkliniekiem, sēklas vada un kopulācijas orgāna, kura gals iestiepjas dziļā ķermeņa sānmalas bedrītē — kloākā. Sievišķie dzimumorgāni sastāv no viena pāra zarotu olnīcu, kas atrodas posma kaudālajā daļā, ootipa, kurā atveras olnīcu un dzeltenuma dziedzeru izvadkanāli un atrodas dzeltenuma dziedzeri, maksts un dzemde. Maksts atveras kloakā, bet dzemde atveras vai nu vienā no posma plakanajām pusēm, vai beidzas akli. Olas apaugļojas ootipā, pārklājas ar čaulu un nonāk dzemdē. Jaunajos posmos pirmie veidojas vīrišķie dzimumorgāni. Pēc kopulācijas vīrišķie dzimumorgāni sāk reducēties un nogatavojušos posmos, lenteņa distālajā galā, paliek tikai ar apaugļotām olām piepildīta, zaraina dzemde. Dzemdē sākas olu embrionālā attīstība un izveidojas vai nu dīglis ar 6 āķiem — onkosfera, vai dīglis ar 10 āķiem — likofora. Tālāk dīglis attīstās starpsaimnieka vai arī vēl papildsaimnieka ķermenī, kur pārvēršas kāpura jeb finnas stadijā. Kāpura stadijas var būt dažāda veida: procerkoids, plerocerkoids (tārpveida formas), cisticerks (neliels dobs pūslis ar l skoleksu), cenura (uz pūšļa sienām veidojas daudzu skoleksu aizmetņi), ehinokoks (dažāda lieluma pūslis, kura sienās veidojas daudz jaunu pūslīšu ar skoleksiem un cisticerkoids). Attīstās ar viena, divu vai triju saimnieka maiņu. Definitivie saimnieki ir mugurkaulnieki. Starpsaimnieki var būt mugurkaulnieki vai bezmugurkaulnieki. Papildsaimnieki visbiežāk vēžveidīgie. Atkarībā no tā, vai no apaugļotās olas attīstās onkosferas vai likoforas tipa kāpuri un izaug vai nu daudzposmu, vai vienposma lenteņi.
Cestoda klasi dala 2 apakšklasēs. Latvijā atrasti tikai Eucestoda apakšklases pārstāvji. Pavisam aprakstītas vairāk nekā 3000 lenteņu sugas. Latvijā ir zināmas 107 sugas, no kurām ap 80 parazitē putnos.
Klase Lenteņi (Cestoda)
Lenteņi (Cestoda) ir plakantārpu klase, kas visvairāk ir pielāgojušies parazītiskam dzīvesveidam. Gremošanas sistēma ir pilnīgi reducējusies. Lenteņi parazitē arī cilvēkos. Lenteņu parazītismu cilvēkos sauc par teniozi.
Cacing pita (bahasa Inggeris:tapeworm) ialah cacing pipih parasit dalam kelas Cestoda (Cestoidea), dalam filum Platyhelminthes. Ahlinya hidup di dalam saluran pencernaan vertebrat sebagai dewasa, dan selalu di dalam badan pelbagai haiwan sebagai juvenil. Lebih seribu spesies telah dikenalpasti, dan semua spesies vertebrat dapat dijangkiti oleh sekurang-kurangnya satu spesies cacing pita. Beberapa spesies menjangkiti manusia jika makan daging mentah seperti daging khinzir (T. solium), daging lembu (T. saginata), ikan (Diphyllobothrium spp.), jika makanan disediakan dalam keadaan tidak bersih (Hymenolepis spp. atau Echinococcus spp.).
T. saginata, cacing pita daging lembu, dapat membesar sehingga 12 m (40 kaki); spesies lain dapat membesar sehingga melebihi 30 m (100 kaki).[1]
Cacing pita (bahasa Inggeris:tapeworm) ialah cacing pipih parasit dalam kelas Cestoda (Cestoidea), dalam filum Platyhelminthes. Ahlinya hidup di dalam saluran pencernaan vertebrat sebagai dewasa, dan selalu di dalam badan pelbagai haiwan sebagai juvenil. Lebih seribu spesies telah dikenalpasti, dan semua spesies vertebrat dapat dijangkiti oleh sekurang-kurangnya satu spesies cacing pita. Beberapa spesies menjangkiti manusia jika makan daging mentah seperti daging khinzir (T. solium), daging lembu (T. saginata), ikan (Diphyllobothrium spp.), jika makanan disediakan dalam keadaan tidak bersih (Hymenolepis spp. atau Echinococcus spp.).
T. saginata, cacing pita daging lembu, dapat membesar sehingga 12 m (40 kaki); spesies lain dapat membesar sehingga melebihi 30 m (100 kaki).
Lintwormen (Cestoda) behoren tot de platwormen (Platyhelminthes) en vormen een zeer gevarieerde groep van parasieten die bij dieren en mensen kunnen voorkomen.
Lintwormen zijn lintvormig, meestal wit of geelachtig en verdeeld in korte segmenten (of geledingen) de zogenaamde proglottiden, die kort en breed of smal en lang zijn. Een volwassen lintworm bestaat uit een groot aantal proglottiden die samen bij sommige soorten wel 30 meter lang kunnen worden. Gedurende het hele leven van de lintworm worden er nieuwe proglottiden bijgemaakt, meestal vlak achter de kop of scolex. Iedere proglottide groeit zodoende verder van de scolex af naarmate er meer van bovenaf bijgemaakt worden. De kop hecht zich doorgaans aan de darmwand. Onder de kop bevindt zich de halsstreek waarin de proglottiden zich vormen, die vrijwel geheel in beslag worden genomen door ovaria. Aangezien de lintworm tweeslachtig is, bevatten de proglottiden ook de mannelijke reproductieorganen. Er treedt zelfbevruchting op, zodat een volgroeide proglottide een groot aantal eitjes bevat. Na loskoppeling worden de proglottiden mee afgegeven aan de ontlasting.
Binnen de klasse van de Cestoda (lintwormen sensu lato) worden twee ordes (vaak ook onderklassen genoemd) onderscheiden, de Cestodaria en de Eucestoda. De eerste groep is een soort vergaarbak van minder ontwikkelde type lintwormen, waarvan de verwantschap niet is opgehelderd. Dit geldt overigens voor de hele groep. De taxonomybrowser[1] onderscheidt meer dan 100 taxa waaronder 15 tot 17 superfamilies.
Hier is gekozen voor een bruikbare, overzichtelijke indeling:
De varkenslintworm komt in westerse en islamitische landen bij mensen maar zelden voor. In West-Europa wordt de varkenslintworm als verdwenen beschouwd.
In West-Europese landen komt de runderlintworm in sommige landen nog veelvuldig voor, zoals in België (ca. 13.000 behandelingen per jaar), Nederland (ca. 20.000 behandelingen) en Duitsland (ca. 80.000 behandelingen). In andere landen, zoals Denemarken (1.000 behandelingen) is ook de runderlintworm een zeldzaamheid.
Lintwormen hebben meestal een ingewikkelde levensloop waarbij 2 of soms nog meer gastheren betrokken zijn: de lintworm moet voor zijn ontwikkeling in verschillende dieren verblijven. De lintworm in de darm legt eitjes in enorme aantallen, die in de ontlasting naar buiten komen en door andere dieren (b.v. vee) worden opgegeten als de mest op planten terechtkomt. In deze tweede gastheer ontwikkelt zich dan geen lintworm maar een lintwormcyste: een holte in een orgaan, van binnen besmet met lintwormkoppen. Wordt de koe nu opgegeten zonder het vlees eerst goed te koken dan ontstaat in de darm van de eter weer de lange platte gelede vorm van de lintworm.
Kattenlintwormen hebben een cyclus waarin kattenvlooien als tussengastheer optreden. Veel prooidier predatorsystemen hebben samen op deze manier lintwormen. De brede vislintworm Diphyllobothrium latum is een lintworm die mensen en vissen als gastheer heeft. De mens is in veel gevallen een toevallige gastheer. Verspreiding van menselijke lintwormen is zeldzaam omdat menselijke ontlasting in de westerse landen niet meer in de velden wordt gedeponeerd. Een gevaarlijke soort is de vossenlintworm (Echinococcus multilocularis), die voor de mens levensgevaarlijk kan zijn.[2]
Neem het voorbehoud bij medische informatie in acht.Het is een misverstand dat iedereen met een lintworm veel gewicht verliest; behalve wat vage maag-darmklachten merkt men het over het algemeen helemaal niet, behalve als de proglottiden van de worm met de ontlasting naar buiten komen.
De lintwormcysten zijn gevaarlijker, vooral als ze in de hersenen zitten. Andere voorkeursplaatsen zijn longen en lever. Op de Balkan worden dergelijke cysten nog weleens waargenomen; in Nederland zijn ze een zeldzaamheid. Bij operatieve behandeling moet er voor worden gewaakt dat de cysten niet op zo'n manier stuk gaan dat de inhoud zich door het lichaam kan verspreiden, bijvoorbeeld via de bloedsomloop of in de vrije buikholte: dit kan hevige allergische reacties tot gevolg hebben.
Er zijn krachtige wormendodende middelen (vermiciden), zoals praziquantel, niclosamide en mebendazol die tegen de darmwormen meestal zeer effectief zijn; behandeling van de cysten is weleens complexer, vooral als ze groot zijn of op riskante plaatsen zitten.
Bronnen, noten en/of referentiesLintwormen (Cestoda) behoren tot de platwormen (Platyhelminthes) en vormen een zeer gevarieerde groep van parasieten die bij dieren en mensen kunnen voorkomen.
Bendelormer er en gruppe flatormer. De egentlige bendelormene, Eucestoda, omfatter tretten ordener og til denne gruppen regnes alle menneskenes og husdyrenes bendelormer. De er lange og flate. De minste artene er bare noen millimeter lange, mens de største kan bli over 9 meter lange.[1]
Kroppen er ofte tredelt, med scolex («hode»), strobila («hals») og en lang kropp som er sammensatt av flere små ledd, kalt proglottid. Skolex er rundt og er utstyrt med haker eller sugekopper slik at bendelormen kan feste seg til verten. Her sitter også nerveceller og sanseorgan. Nye proglottider dannes kontinuerlig bak hodet gjennom strobilering. De har ikke tarmkanal. Næringen tas opp gjennom kroppsveggen.
Bendelormer lever i kroppshulen eller tarmen til virveldyr som parasitter. Kroppen kan bestå av mellom 1 og 45 000 små segment. Hvert av segmentene er begynnelsen på en ny bendelorm. Hvert segment har både hunnlige og hannlige kjønnsorgan, enten på den ene eller begge sider av segmentet. Segmentene nærmest hodet og halsen er yngst og ikke utviklet. Segmentene lengre bak er ferdig utviklet, det vil si kjønnsmodne bendelormer. De aller siste segmentene har også befruktede egg.
Livssyklusen er komplisert. Bendelormer lever i tarmen eller kroppshulen til sin vert, et virveldyr. De er enormt fruktbare, men bare ganske få av avkommet kommer så langt at de blir fullt utvokste. De fleste artene må innom to ulike verter. Det første «stadiet» forlater verten sammen med dens avføring. Dette er larvestadiet og dersom det lykkes for bendelormen vil den finne sin mellomvert, et virveldyr eller noen ganger hos virvelløse dyr. Her utvikles den og lever som parasitt. Bendelormen finner sin «sluttvert» vanligvis ved at denne spiser «mellomverten».
Bendelormer er en gruppe flatormer. De egentlige bendelormene, Eucestoda, omfatter tretten ordener og til denne gruppen regnes alle menneskenes og husdyrenes bendelormer. De er lange og flate. De minste artene er bare noen millimeter lange, mens de største kan bli over 9 meter lange.
Tasiemce (Cestoda) – płazińce pasożytujące wewnętrznie. Tasiemce przechodzą złożony cykl rozwojowy ze zmianą żywicieli. Żywicielami pośrednimi są bezkręgowce lub kręgowce, natomiast ostatecznymi - z reguły kręgowce, u których żyją głównie w przewodzie pokarmowym. Pierwszym stadium larwalnym jest onkosfera, zaopatrzona w 6 haczyków embrionalnych, lub orzęsiona larwa koracidium (u Pseudophyllidea); drugie stadium larwalne może mieć rozmaitą postać. Tasiemce pasożytują na kręgowcach od co najmniej 270 milionów lat[1]. Zaatakowany człowiek może usunąć pasożyta za pomocą leków, dzięki którym tasiemiec zostaje osłabiony i wydalony wraz z kałem.
Długość ciała waha się w granicach od kilkuset mikrometrów do kilku, a nawet kilkunastu metrów (np. u bruzdogłowca szerokiego do 20 metrów). W ciele człowieka osiąga do 15 metrów długości[potrzebny przypis]. U większości gatunków ciało składa się ze skoleksu (główki), szyjki i proglotydów, tworzących tzw. strobilę (nazwaną tak ze względu na wiekowe ułożenie członów, przypominające strobilizację u parzydełkowców). Na skoleksie występują narządy czepne w postaci bruzd przyssawkowych (u tasiemca bruzdogłowca) lub przyssawek (u tasiemców uzbrojonych i nieuzbrojonych) oraz kurczliwego ryjka opatrzonego hakami (u tasiemca uzbrojonego). Szyjka jest strefą wzrostową i na ogół w ciągu całego życia tasiemca odrastają od niej nowe człony.
W zależności od stopnia rozwoju układu rozrodczego wyróżnia się w strobili kolejno człony niedojrzałe, dojrzałe i maciczne. W członach dojrzałych wykształcają się samodzielne układy rozrodcze męskie i żeńskie, w końcu powstają gamety. Człony maciczne zawierają silnie rozwiniętą macicę, pozostałe zaś elementy obu układów rozrodczych częściowo w nich zanikają. Liczba członów strobili zależy od gatunku i może wynosić od trzech aż do kilku tysięcy. U niektórych gatunków brak jest członowania zewnętrznego (np. u rzemieńca). Znane są również gatunki nie tworzące strobili.
Wór powłokowo-mięśniowy tworzy tegument oraz warstwy mięśni okrężnych. Badania ostatnich lat wykazały, iż powierzchnia ciała pokryta jest mikrokosmkami i pośredniczy w pobieraniu pokarmu, tasiemce nie mają bowiem układu pokarmowego i chłoną związki odżywcze z otoczenia.
Protonefrydialny układ wydalniczy zbudowany jest podobnie jak u wypławka, z tym że po bokach wzdłuż strobili biegnie przeważnie jedna para kanałów grzbietowych i jedna para kanałów brzusznych, uchodzących w tyle ciała. Kanały brzuszne pełnią rolę głównych kanałów zbiorczych, ponadto w każdym członie łączą je przeważnie kanały poprzeczne.
Układ nerwowy jest słabo rozwinięty i również podobny do układu nerwowego wypławka. Układ rozrodczy obojnaczy, dochodzi do samozapłodnienia. Budowa układu rozrodczego stanowi podstawę systematyki tasiemców. Aktualnie szacuje się, że opisanych zostało 3 tysiące gatunków tasiemców. Gatunki ważne z punktu widzenia gospodarczego należą do rzędów Pseudophyllidea i Cyclophyllidea. Schorzenia u człowieka i zwierząt wywołane przez tasiemce nazywamy tasiemczycami.
Gromada: tasiemce (Cestoda)
Tasiemce (Cestoda) – płazińce pasożytujące wewnętrznie. Tasiemce przechodzą złożony cykl rozwojowy ze zmianą żywicieli. Żywicielami pośrednimi są bezkręgowce lub kręgowce, natomiast ostatecznymi - z reguły kręgowce, u których żyją głównie w przewodzie pokarmowym. Pierwszym stadium larwalnym jest onkosfera, zaopatrzona w 6 haczyków embrionalnych, lub orzęsiona larwa koracidium (u Pseudophyllidea); drugie stadium larwalne może mieć rozmaitą postać. Tasiemce pasożytują na kręgowcach od co najmniej 270 milionów lat. Zaatakowany człowiek może usunąć pasożyta za pomocą leków, dzięki którym tasiemiec zostaje osłabiony i wydalony wraz z kałem.
Długość ciała waha się w granicach od kilkuset mikrometrów do kilku, a nawet kilkunastu metrów (np. u bruzdogłowca szerokiego do 20 metrów). W ciele człowieka osiąga do 15 metrów długości[potrzebny przypis]. U większości gatunków ciało składa się ze skoleksu (główki), szyjki i proglotydów, tworzących tzw. strobilę (nazwaną tak ze względu na wiekowe ułożenie członów, przypominające strobilizację u parzydełkowców). Na skoleksie występują narządy czepne w postaci bruzd przyssawkowych (u tasiemca bruzdogłowca) lub przyssawek (u tasiemców uzbrojonych i nieuzbrojonych) oraz kurczliwego ryjka opatrzonego hakami (u tasiemca uzbrojonego). Szyjka jest strefą wzrostową i na ogół w ciągu całego życia tasiemca odrastają od niej nowe człony.
W zależności od stopnia rozwoju układu rozrodczego wyróżnia się w strobili kolejno człony niedojrzałe, dojrzałe i maciczne. W członach dojrzałych wykształcają się samodzielne układy rozrodcze męskie i żeńskie, w końcu powstają gamety. Człony maciczne zawierają silnie rozwiniętą macicę, pozostałe zaś elementy obu układów rozrodczych częściowo w nich zanikają. Liczba członów strobili zależy od gatunku i może wynosić od trzech aż do kilku tysięcy. U niektórych gatunków brak jest członowania zewnętrznego (np. u rzemieńca). Znane są również gatunki nie tworzące strobili.
Wór powłokowo-mięśniowy tworzy tegument oraz warstwy mięśni okrężnych. Badania ostatnich lat wykazały, iż powierzchnia ciała pokryta jest mikrokosmkami i pośredniczy w pobieraniu pokarmu, tasiemce nie mają bowiem układu pokarmowego i chłoną związki odżywcze z otoczenia.
Protonefrydialny układ wydalniczy zbudowany jest podobnie jak u wypławka, z tym że po bokach wzdłuż strobili biegnie przeważnie jedna para kanałów grzbietowych i jedna para kanałów brzusznych, uchodzących w tyle ciała. Kanały brzuszne pełnią rolę głównych kanałów zbiorczych, ponadto w każdym członie łączą je przeważnie kanały poprzeczne.
Układ nerwowy jest słabo rozwinięty i również podobny do układu nerwowego wypławka. Układ rozrodczy obojnaczy, dochodzi do samozapłodnienia. Budowa układu rozrodczego stanowi podstawę systematyki tasiemców. Aktualnie szacuje się, że opisanych zostało 3 tysiące gatunków tasiemców. Gatunki ważne z punktu widzenia gospodarczego należą do rzędów Pseudophyllidea i Cyclophyllidea. Schorzenia u człowieka i zwierząt wywołane przez tasiemce nazywamy tasiemczycami.
Cestoda é uma classe do filo Platyhelminthes que se caracterizam pela ausência do sistema digestório. Os alimentos são absorvidos pela pele, que tem revestimento semelhante aos dos trematódeos. Todos os representantes desta classe são parasitas internos.
Os adultos habitam o intestino de vertebrados, enquanto as larvas instalam-se em outros hospedeiros. Possuem o corpo dividido em três regiões: escólex, colo e proglotes.
A teníase é uma parasitose intestinal, decorrente da ingestão de cisticercos; o verme adulto, no intestino humano, provoca aumento da motilidade intestinal e inflamação crônica eosinofílica. Os sintomas são: dor abdominal, sensação de fome, astenia, náuseas, diarreia e perda de peso mesmo na vigência de bom apetite. O diagnóstico é feito pela visualização de ovos ou proglotes nas fezes.[1]
O indivíduo adulto possui ventosas e ganchos no escólex, onde há a eliminação de proglotes.
Esses proglotes vindos de um homem contaminado, possui milhares de ovos. O hospedeiro intermediário (porco ou homem) ingere os ovos e desenvolve o cisticerco nos seus tecidos, principalmente no tecido muscular. Depois, o homem pode ingerir carne contaminada e mal cozida, levando ao desenvolvimento da tênia adulta no intestino. O período pré-patente é de sessenta a setenta dias.
A cisticercose se constitui no desenvolvimento de cisticercos no tecido humano, decorrentes da ingestão acidental de ovos da tênia. Ocorre em locais diversos do organismo, principalmente no cérebro (neurocisticercose), olhos, músculos e fígado. Manifesta-se por convulsões, perda da acuidade visual, psicoses, fadiga, cãibras. O diagnóstico é feito por métodos de imagem e sorologia.
A prevenção inclui saneamento básico e cozimento adequado da carne. O congelamento e o resfriamento da carne reduzem a viabilidade dos cisticercos para alguns dias.
A teníase é uma infecção intestinal que leva à inflamação crônica eosinofílica da mucosa intestinal; manifesta-se por dor abdominal, sensação de fome, astenia, perda de peso mesmo na vigência de bom apetite, náuseas, diarreia. O adulto não possui ganchos no escólex, apenas ventosas.
Seu ciclo constitui-se:
Na eliminação de proglotes nas fezes da pessoa contaminada, cada uma possuindo vinte a setenta mil ovos. O hospedeiro intermediário (boi) ingere os ovos e desenvolve o cisticerco nos músculos. Depois, o homem pode ingerir carne contaminada e mal cozida, levando ao desenvolvimento da tênia adulta no intestino. O período pré-patente é de sessenta a setenta dias.
A prevenção inclui saneamento básico e cozimento adequado da carne. O congelamento e o resfriamento da carne permitem a viabilidade dos cisticercos por alguns dias. O homem é o grande agente de contaminação do ambiente e por isso deve ser tratado adequadamente com medicação tenicida.
O ciclo de vida de Taenia saginata começa, quando os ovos são passados nas fezes de um ser humano infectado em uma proglotide ou um segmento de tênia. Eles podem sobreviver alguns meses fora no ambiente. Se uma vaca (o hospedeiro intermediário) se alimenta de vegetação contaminada, ingere ovos maduros ou proglótides gravidas.
No intestino delgado larvas chamadas oncosferas eclodem, penetram na parede intestinal, entram na corrente sanguínea e migram para o tecido muscular, onde se diferenciam em cisticercos.
Os cisticercos minúsculos podem sobreviver por anos e ainda infectar os seres humanos quando comem a carne. Se a carne não é cozida corretamente, os cisticercos não morrem e assim se alojam no intestino delgado e se desenvolvem em adultos dentro de dois meses. Os adultos se anexam à parede intestinal com seu usando seus ganchos, localizados na cabeça da escólex. Os proglótides amadurecem e crescem à medida que se afastam do pescoço. São cerca de 16–20 mm de comprimento e 5–7 mm de largura e tem seus próprios órgãos reprodutivos. Eles absorvem nutrientes através de suas membranas e produzem até 100 000 ovos por dia. Eles se movem com a cauda e podem se movem nas fezes para fora do corpo humano.
Uma Taenia saginata completa é de cor esbranquiçada e tem cerca de 1000-2000 proglótides e cerca de seis deles destacam todos os dias. Os ovos geralmente permanecem dentro dos proglótides até que eles estão fora no ambiente. Quando a proglótide se rompe, libera os ovos. Se as fezes caem em pastagem para gado, uma vaca pode ingerir acidentalmente proglótides ou ovos e recomeçar seu ciclo. A Taenia saginata pode viver até 25 anos e crescer até 5 metros, mas em alguns casos pode atingir comprimentos de mais de 10 metros.
A figura abaixo representa ciclo da teníase e da cisticercose:
O principal indicativo da doença é a perda de peso, uma vez que esses parasitas não possuem sistema digestivo e então competem com o hospedeiro pelos nutrientes. Outros sintomas característicos incluem:[2] Teníase (T.saginata e T.solium) [3]
O tratamento é feito com os fármacos: Praziquantel, Niclosamida e Mebendazol.
Os sintomas podem aparecer meses ou anos depois de ter contraído a doença. Eles incluem:
O tratamento contempla o uso de purgativos, contudo deve ser evitado o uso de Praziquantel, uma vez que a morte da larva causa inflamação.
A prevenção que se aplica a cisticercose é similar a da teníase.
A sistemática filogenética trabalha na maioria das vezes com varias hipóteses para a classificação filogenética dos grupos, com isso a taxonomia frequentemente atualiza como bases dados morfológicos e principalmente moleculares.
Alguns trabalhos relatam a hipótese de somente duas ordens para cestoda sendo elas: Cyclophyllidea e Pseudophyllidea.[5]
A tradicionalidade das subclasses Cestodaria e Eucestoda.[6] vem caindo em desuso, análises moleculares constataram que o subclasse Cestodaria é Parafilético,[7] dividindo-se em em duas classes, Gyrocotylidea e Amphilinidea. A subclasse Eucestoda ramifica-se em cinco ordens segundo estudos da Universidade de Michigan.[8]
O seguinte cladograma mostra a posição sistemática do grupo:
PlathelminthesCestoda é uma classe do filo Platyhelminthes que se caracterizam pela ausência do sistema digestório. Os alimentos são absorvidos pela pele, que tem revestimento semelhante aos dos trematódeos. Todos os representantes desta classe são parasitas internos.
Os adultos habitam o intestino de vertebrados, enquanto as larvas instalam-se em outros hospedeiros. Possuem o corpo dividido em três regiões: escólex, colo e proglotes.
Cestodele (clasa Cestoda) sunt o clasă de viermi plați paraziți din încrengătura Platyhelminthes. Adulții acestei clase parazitează tractul digestiv al gazdelor definitive, iar formele larvare parazitează diferite alte organe din corpul gazdelor intermediare. Toate speciile de vertebrate pot fi parazitate de cel puțin o specie de cestode. Din cele peste 1000 de specii descrise, câteva parazitează și omul, fie ca gazdă definitivă (Taenia solium, T. saginata, specii din genul Diphyllobothrium, Hymenolepis etc.), fie ca gazdă intermediară (Taenia solium, T. echinococus, T. multiceps, etc.).
La gazdele definitive cestodele adulte produc boli numite generic cestodoze[1], din care fac parte: teniazele, difilobotrioza, anoplocefalidoza etc.
La gazdele intermediare formele larvare ale cestodelor produc o categorie de boli numite metacestodoze, în care se încadrează: cisticercoză, cenuroză, hidatidoză, liguloză, etc.
Cestodele au corpul turtit dorso-ventral, neted, segmentat, de culoare albă și lung, cu aspect de panglică. Sunt alcătuite din scolex[2], gât și strobil[3] sau corpul propriu-zis. Dimensiunile variază, de la câțiva milimetri (Echinococcus granulosus), la câțiva metri (Taenia solium).
Scolexul este situat în partea anterioară și are rol de organ de fixare. Forma scolexului este variabilă: sferică (Moniezia expansa), ovală (Dipylidium caninum) sau piramidală (Anoplocephala magna).
Organele de fixare sunt: botriile și ventuzele.
Cestodele (clasa Cestoda) sunt o clasă de viermi plați paraziți din încrengătura Platyhelminthes. Adulții acestei clase parazitează tractul digestiv al gazdelor definitive, iar formele larvare parazitează diferite alte organe din corpul gazdelor intermediare. Toate speciile de vertebrate pot fi parazitate de cel puțin o specie de cestode. Din cele peste 1000 de specii descrise, câteva parazitează și omul, fie ca gazdă definitivă (Taenia solium, T. saginata, specii din genul Diphyllobothrium, Hymenolepis etc.), fie ca gazdă intermediară (Taenia solium, T. echinococus, T. multiceps, etc.).
La gazdele definitive cestodele adulte produc boli numite generic cestodoze, din care fac parte: teniazele, difilobotrioza, anoplocefalidoza etc.
La gazdele intermediare formele larvare ale cestodelor produc o categorie de boli numite metacestodoze, în care se încadrează: cisticercoză, cenuroză, hidatidoză, liguloză, etc.
Pásomnice alebo pásomnicovce alebo skôr neformálne cestódy (lat. Cestodes) sú trieda ploskavcov. Majú pretiahnuté až veľmi dlhé telo stuhovitého tvaru, ktoré je s výnimkou nepočetnej skupiny Cestodaria tvorené hlavičkou (scolex), krčkom a nepravými článkami (proglotidmi). Pri krčku sú proglotidy najmladšie, smerom dozadu dorastajú a zväčšujú sa. Na konci tela sa oddeľujú – tieto sú už plné zrelých vajíčok. Tento proces sčasti pripomína strobiláciu a sčasti epitókiu. Pásomnice sú extrémne špecializované endoparazity, prejavuje sa to výraznou regresiou (zjednodušená nervová sústava, redukcia receptorov i celej tráviacej sústavy), ako i zložitými vývinovými cyklami. Sú to hermafrodity s výnimkou rodu Dioecocestus (dva druhy parazitujú v potápkach Podiceps). Poznáme asi 1 500 druhov pásomníc, delia sa na 2 podtriedy.
Pásomnice alebo pásomnicovce alebo skôr neformálne cestódy (lat. Cestodes) sú trieda ploskavcov. Majú pretiahnuté až veľmi dlhé telo stuhovitého tvaru, ktoré je s výnimkou nepočetnej skupiny Cestodaria tvorené hlavičkou (scolex), krčkom a nepravými článkami (proglotidmi). Pri krčku sú proglotidy najmladšie, smerom dozadu dorastajú a zväčšujú sa. Na konci tela sa oddeľujú – tieto sú už plné zrelých vajíčok. Tento proces sčasti pripomína strobiláciu a sčasti epitókiu. Pásomnice sú extrémne špecializované endoparazity, prejavuje sa to výraznou regresiou (zjednodušená nervová sústava, redukcia receptorov i celej tráviacej sústavy), ako i zložitými vývinovými cyklami. Sú to hermafrodity s výnimkou rodu Dioecocestus (dva druhy parazitujú v potápkach Podiceps). Poznáme asi 1 500 druhov pásomníc, delia sa na 2 podtriedy.
podrazred Cestodaria
Amphilinidea
Gyrocotylidea
podrazred Eucestoda
Aporidea
Caryophyllidea
Cyclophyllidea
Diphyllidea
Lecanicephalidea
Litobothridea
Nippotaeniidea
Proteocephalidea
Pseudophyllidea
Spathebothriidea
Tetraphyllidea
Trypanorhyncha
Trakúlje (znanstveno ime Cestoda) so ena izmed skupin ploskih črvov. Odrasli osebki živijo v prebavnem traktu vretenčarjev, v telesu različnih živali pa živi tudi zarod. Imajo odrivke in glavo s priseski ter kaveljčki.
Imajo poenostavljeno telesno zgradbo - so brez nog, prebavil in čutil. Značilna je hiperprodukcija potomcev - trakulje izležejo milijone jajčec. So hermafroditi - obojespolniki. Pred gostiteljevimi obrambnimi mehanizmi se ščitijo z ugreznjeno ovojnico - psevdokutikulo. Imajo odrivke, ki spominjajo na člene pri višje razvitih živalih, vendar to niso. V vsakem odrivku so spolni organi in prebavila.
Svinja požre jajca trakulje in prebavi jajčni ovoj. Sprosti se ličinka s kaveljčki, ki jo kri zanese v mišičevje. Tam se razvije mehurnjak z narobe zavihanimi priponami. Človek se okuži z uživanjem okuženega svinjskega mesa. Mehurnjak se v človeškem prebavilu razkroji, pripone se izvihajo navzven in trakulja se pritrdi v črevesno steno. Trakulje odrastejo v nekaj mesecih.
Trakúlje (znanstveno ime Cestoda) so ena izmed skupin ploskih črvov. Odrasli osebki živijo v prebavnem traktu vretenčarjev, v telesu različnih živali pa živi tudi zarod. Imajo odrivke in glavo s priseski ter kaveljčki.
Imajo poenostavljeno telesno zgradbo - so brez nog, prebavil in čutil. Značilna je hiperprodukcija potomcev - trakulje izležejo milijone jajčec. So hermafroditi - obojespolniki. Pred gostiteljevimi obrambnimi mehanizmi se ščitijo z ugreznjeno ovojnico - psevdokutikulo. Imajo odrivke, ki spominjajo na člene pri višje razvitih živalih, vendar to niso. V vsakem odrivku so spolni organi in prebavila.
Bandmaskar eller binnikemaskar (Cestoda) är en klass plattmaskar. Det finns ungefär 4000 arter av bandmask.[1] De är parasiter som bor som vuxna i matsmältningskanalen hos ryggradsdjur.
De egentliga bandmaskarna, Eucestoda, omfattar 13 ordningar och hit räknas alla människans och husdjurens bandmaskar. De är långa och platta. De minsta arterna blir bara några millimeter långa medan de största kan bli mer än 10 meter långa. Inom respektive art varierar storleken beroende på hur många maskar värden har. Ju färre maskar, desto större blir de. Bandmaskarnas kropp har i regel tre tydliga avsnitt: huvud (scolex), hals och segmentkedja.
Scolex, huvudet på bandmasken, är rundat. Där finns nervceller, sinnesorgan, körtelceller, kraftig muskulatur samt fastsättningsorgan (till exempel sugskålar, sugveck och hakar).
På den smala halsregionen sitter segmentkedjan som beroende på art kan innehålla 1-45 000 segment. Varje segment är en egen individ med välutvecklad muskulatur och egna organ. Någon tarmkanal finns inte eftersom näringen tas upp genom kroppsväggen som är täckt av ytförstorande utskott. Varje segment har oftast både hanliga och honliga könsorgan. Könsorganen har gemensamma öppningar, vid ena eller båda kanterna av segmentet. Här finns också ett parningsorgan. Ägget produceras i speciella körtlar, och först i samband med att ägget ska lämnas fylls det med gula. Könsorganen mognar successivt, det innebär att segmenten mot slutet av kedjan är könsmogna och de allra sista innehåller befruktade ägg. Antingen är äggen tunnskaliga utan lock eller så är de tjockskaliga med ett lock i ena änden.
En fullbildad bandmask lever i tarmen eller i kroppshålan på ett ryggradsdjur. Dessförinnan har masken genomgått en serie larvstadier och oftast utnyttjat flera värdar, både ryggrads- och ryggradslösa djur. Utvecklingen sker i regel antingen helt på land eller helt i vatten. De flesta bandmaskarna förökar sig endast genom äggen.
Bandmaskar finns över hela jorden, där det finns ryggradsdjur. Cirka 10 procent av arterna förekommer i Sverige. Allvarsamma sjukdomar förorsakas i Norden speciellt av Echinococcus och Diphyllobothrium latum.
Wikimedia Commons har media som rör bandmaskar.
Bandmaskar eller binnikemaskar (Cestoda) är en klass plattmaskar. Det finns ungefär 4000 arter av bandmask. De är parasiter som bor som vuxna i matsmältningskanalen hos ryggradsdjur.
De egentliga bandmaskarna, Eucestoda, omfattar 13 ordningar och hit räknas alla människans och husdjurens bandmaskar. De är långa och platta. De minsta arterna blir bara några millimeter långa medan de största kan bli mer än 10 meter långa. Inom respektive art varierar storleken beroende på hur många maskar värden har. Ju färre maskar, desto större blir de. Bandmaskarnas kropp har i regel tre tydliga avsnitt: huvud (scolex), hals och segmentkedja.
Scolex, huvudet på bandmasken, är rundat. Där finns nervceller, sinnesorgan, körtelceller, kraftig muskulatur samt fastsättningsorgan (till exempel sugskålar, sugveck och hakar).
På den smala halsregionen sitter segmentkedjan som beroende på art kan innehålla 1-45 000 segment. Varje segment är en egen individ med välutvecklad muskulatur och egna organ. Någon tarmkanal finns inte eftersom näringen tas upp genom kroppsväggen som är täckt av ytförstorande utskott. Varje segment har oftast både hanliga och honliga könsorgan. Könsorganen har gemensamma öppningar, vid ena eller båda kanterna av segmentet. Här finns också ett parningsorgan. Ägget produceras i speciella körtlar, och först i samband med att ägget ska lämnas fylls det med gula. Könsorganen mognar successivt, det innebär att segmenten mot slutet av kedjan är könsmogna och de allra sista innehåller befruktade ägg. Antingen är äggen tunnskaliga utan lock eller så är de tjockskaliga med ett lock i ena änden.
En fullbildad bandmask lever i tarmen eller i kroppshålan på ett ryggradsdjur. Dessförinnan har masken genomgått en serie larvstadier och oftast utnyttjat flera värdar, både ryggrads- och ryggradslösa djur. Utvecklingen sker i regel antingen helt på land eller helt i vatten. De flesta bandmaskarna förökar sig endast genom äggen.
Bandmaskar finns över hela jorden, där det finns ryggradsdjur. Cirka 10 procent av arterna förekommer i Sverige. Allvarsamma sjukdomar förorsakas i Norden speciellt av Echinococcus och Diphyllobothrium latum.
Şeritler ya da şerit solucanları; (Cestoda), parazitik yassısolucanlar şubesine ait "Tenyalar" olarak da bilinen bir omurgasız hayvanlar sınıfıdır.
Genellikle şerit şeklinde vücutları olan şeritliler asalak olarak bulundukları canlıda enfeksiyona neden olurlar. Karın ağrısı, boşaltım sorunları ve kilo kaybı sebebidirler.
En çok bilinen türleri içinde, Taenia saginata (Sığır şeridi), Taenia solium (Domuz şeridi), Taenia asiatica (Asya şeridi), Taenia psiformis (Kedi şeridi) sayılabilir. Balık tenyası olarak bilinen türler Dipyhllobotrium cinsine mensuptur. Köpek tenyası olarak bilinen ve insanında ara konağı olduğu türler Echinococcus cinsindendir. Ara konağı olmaksızın bulaşabilen Bodur tenyalar, Hymenolepis'e dahil olur.
Bunların tamamı skoleks, boyun ve gövdeden meydana gelmekle birlikte, bu üç bölüm için her biri farklı yapısal özellik gösterebilmektedir. Son yıllarda biyologlar, tenyaların evrimine dayalı yeni kladogram çizelgeleri oluşturmuşlar ve akrabalıklarla soy kütüğüne dair farklı yaklaşımlar ortaya koymuştur.
İlkin ağızlılar ile ilgili bu madde bir taslaktır. Madde içeriğini geliştirerek Vikipedi'ye katkıda bulunabilirsiniz. .jpeg){kind=small}
Veteriner tıp ile ilgili bu madde bir taslaktır. Madde içeriğini geliştirerek Vikipedi'ye katkıda bulunabilirsiniz. Şeritler ya da şerit solucanları; (Cestoda), parazitik yassısolucanlar şubesine ait "Tenyalar" olarak da bilinen bir omurgasız hayvanlar sınıfıdır.
Genellikle şerit şeklinde vücutları olan şeritliler asalak olarak bulundukları canlıda enfeksiyona neden olurlar. Karın ağrısı, boşaltım sorunları ve kilo kaybı sebebidirler.
Цестоди, або стьожкові черви (Cestoda) — клас тварин типу Плоскі черви (Platyhelminthes).
Відомо близько 3500 видів цестод. Всі вони — облігатні ендопаразити, у статевозрілій стадії паразитують у кишках, їх тіло сплющене у спино-черевному (дорсовентральному) напрямку, має форму стрічки. На передньому кінці знаходиться голівка — сколекс, далі — шийка, потім стробіла, яка складається із члеників — проглотид. Хвороби, які спричинюють цестоди, носять назву цестодози, зокрема дифілоботріоз, ехінококоз, гіменолепідоз тощо.
Круглястий, або сплющений, сколекс має органи фіксації, найчастіше у вигляді чотирьох мускулистих присосків або двох поздовжніх присисних щілин — ботрій. У багатьох, крім присосків, на верхівці сколексу є ще й невеликий хоботок, озброєний віночком або кількома рядами тегументних гачків. Відомі органи фіксації й іншого типу. Наявність тих чи інших органів прикріплення і їх кількість характеризують різні види цестод. Нові проглотиди відчленовуються від шийки, внаслідок чого раніше утворені проглотиди поступово відсуваються назад і в міру дозрівання у них яєць відриваються.
Зовні тіло гельмінта вкрите шкірно-м'язовим мішком. Його поверхневий шар — тегумент — морфологічно подібний до такого у сисунів, а функціонально аналогічний слизовій оболонці кишок хребетних. У цестод виявлено ряд травних ферментів.
Травна система відсутня, Цестоди живуть у кишках хазяїна, де оточені рідкими поживними речовинами, які вони всмоктують осмотично усією поверхнею тіла.
Органи, виділення — протонефридії.
Нервова система складається з переднього нервового вузла (ганглія), який розташований у сколексі, і двох головних бічних стовбурів, які тягнуться вздовж усього тіла. Органи чуттів, крім органів дотику, відсутні.
Статева система. Цестоди є гермафродитами.
Розмноження та розвиток. Життєвий цикл пов'язаний зі зміною хазяїв. Запліднення перехресне, але інколи спостерігається злиття статевих клітин, які утворюються у одному і тому ж членику або різних члениках одного і того ж черв'яка.
Пристосування до паразитизму в стьожкових червів:
Це незавершена стаття з паразитології.Цестоди, або стьожкові черви (Cestoda) — клас тварин типу Плоскі черви (Platyhelminthes).
Відомо близько 3500 видів цестод. Всі вони — облігатні ендопаразити, у статевозрілій стадії паразитують у кишках, їх тіло сплющене у спино-черевному (дорсовентральному) напрямку, має форму стрічки. На передньому кінці знаходиться голівка — сколекс, далі — шийка, потім стробіла, яка складається із члеників — проглотид. Хвороби, які спричинюють цестоди, носять назву цестодози, зокрема дифілоботріоз, ехінококоз, гіменолепідоз тощо.
Cestoda (Cestoidea) là tên được đặt cho một lớp giun dẹp ký sinh trùng, thường được gọi là sán dây, của ngành Platyhelminthes. Các thành viên sống trong đường tiêu hóa của động vật có xương sống như người lớn, và cá thể chưa trưởng thành thường sống trong cơ thể nhiều động vật. Hơn một nghìn loài đã được mô tả, và tất cả các loài động vật có xương sống có thể bị ký sinh bởi ít nhất một loài sán dây.
T. saginata, sán dây bò, có thể phát triển lên đến 20 m (65 ft); loài lớn nhất, sán dây cá voi Polygonoporus giganticus, có thể phát triển đến hơn 30 m (100 ft).[2][3]
Bài viết về chủ đề sinh học này vẫn còn sơ khai. Bạn có thể giúp Wikipedia bằng cách mở rộng nội dung để bài được hoàn chỉnh hơn. Cestoda (Cestoidea) là tên được đặt cho một lớp giun dẹp ký sinh trùng, thường được gọi là sán dây, của ngành Platyhelminthes. Các thành viên sống trong đường tiêu hóa của động vật có xương sống như người lớn, và cá thể chưa trưởng thành thường sống trong cơ thể nhiều động vật. Hơn một nghìn loài đã được mô tả, và tất cả các loài động vật có xương sống có thể bị ký sinh bởi ít nhất một loài sán dây.
T. saginata, sán dây bò, có thể phát triển lên đến 20 m (65 ft); loài lớn nhất, sán dây cá voi Polygonoporus giganticus, có thể phát triển đến hơn 30 m (100 ft).
Cestoda
Отряды
Ленточные черви (лентецы, цестоды) (лат. Cestoda) — класс паразитических плоских червей (Plathelminthes). Описано около 3500 видов. Представители этого таксона полностью утратили пищеварительную систему. Некоторые виды — опасные паразиты человека и животных; вызываемые ими заболевания носят название цестодозы.
В традиционной трактовке жизненный цикл цестод представляет собой онтогенез одной особи, сменяющей нескольких хозяев. Дефинитивные (способные к половому размножению) стадии паразитируют в кишечнике водных и наземных позвоночных. Стадии, обитающие в промежуточных хозяевах (позвоночных и беспозвоночных), могут локализоваться в тканях и полостях тела.
Жизненный цикл может состоять из 3—4 этапов. На первом этапе взрослые черви обитают в кишечнике окончательного хозяина, размножаются и продуцируют яйца. На втором этапе яйца попадают во внешнюю среду: в почву или в воду. На суше в яйцах формируется личинка или зародыш, представляющий фазу внедрения в промежуточного хозяина. У некоторых видов, яйца которых развиваются в воде, из яйца выходит свободноплавающая личинка, покрытая ресничками, а в ней формируется вторая личиночная фаза. На третьем этапе происходит развитие личинок в промежуточном хозяине, где развиваются в пузырчатую глисту — финну. Финна для дальнейшего развития должна попасть в кишечник основного хозяина, где головка из финны выворачивается, присасывается к стенке кишечника, после чего начинается процесс роста червя.
В связи с паразитизмом у большинства ленточных червей редуцирована пищеварительная система, слабо развиты нервная система и органы чувств. С другой стороны, у них сильно развита половая система, метамерно повторяющаяся в члениках, что обеспечивает их высокую плодовитость как паразитов. Это повышает возможность выживания ленточных червей, развивающихся со сменой хозяев.
Данный класс характеризуется длинным (от долей миллиметра до 10 метров) лентовидным телом. На переднем конце тела имеется «головка» — сколекс с органами прикрепления (присосками, иногда дополненными хитиновыми крючками).
За головкой расположена шейка, являющаяся зоной роста ленточного червя. От шейки постоянно отшнуровываются новые членики — проглоттиды (имеются черви и с нерасчленённым телом), последовательность которых (числом от двух до нескольких тысяч) называется стробила[1]. На заднем конце тела зрелые членики с яйцами отрываются и выносятся с фекалиями хозяина во внешнюю среду; а за счёт образования новых члеников в области шейки тело паразита восстанавливается.
Тело червей покрыто тегументом, состоящим из наружного цитоплазматического слоя клеток, которые имеют вытянутую форму, благодаря которой ядра находятся в погружённом слое. Поверхность тегумента образует микротрихии, имеющие значение при всасывании пищи из кишечника хозяина. Наружный слой тегумента подстилает базальная мембрана, под которой располагаются кольцевые и продольные мышцы. Как и у других плоских червей, у ленточных имеются пучки дорсовентральных мышц.
Нервная система ортогональна. В сколексе имеется парный ганглий, от которого отходит несколько пар нервных тяжей. Наиболее развиты два боковых ствола. В коже червей располагаются осязательные и рецепторные клетки.
Половая система червей гермафродитная, повторяется в каждом членике. У видов с нерасчлененным телом может быть одиночный половой аппарат или метамерный ряд половых аппаратов. У цестод небольших размеров оплодотворение перекрёстное. Крупные формы (солитеры) встречаются в кишечнике хозяина поодиночке, что делает перекрёстное оплодотворение невозможным. При половом размножении у них происходит копуляция разных члеников одной особи. Самооплодотворение в пределах одного членика очень редко. Плодовитость цестод чрезвычайно велика, например, бычий солитёр в год продуцирует около 600 млн яиц, а за всю жизнь (18—20 лет) он может производить около 11 млрд яиц[2].
Некоторые виды при отсутствии еды могут съесть 95 % своего тела[3][неавторитетный источник?].
Отряд псевдофиллид (Pseudophyllidea)
Отряд циклофиллид (Cyclophyllidea):
Заболевания, вызываемые ленточными червями:
Ленточные черви (лентецы, цестоды) (лат. Cestoda) — класс паразитических плоских червей (Plathelminthes). Описано около 3500 видов. Представители этого таксона полностью утратили пищеварительную систему. Некоторые виды — опасные паразиты человека и животных; вызываемые ими заболевания носят название цестодозы.
В традиционной трактовке жизненный цикл цестод представляет собой онтогенез одной особи, сменяющей нескольких хозяев. Дефинитивные (способные к половому размножению) стадии паразитируют в кишечнике водных и наземных позвоночных. Стадии, обитающие в промежуточных хозяевах (позвоночных и беспозвоночных), могут локализоваться в тканях и полостях тела.
绦虫纲（學名：Cestoda）是一個寄生性扁形动物门的一個綱[2][3]。人们常说的絛蟲其實是多個物種的泛稱。所有絛蟲綱的物種都是寄生蟲，其生活史可能各有不同，但這些物種的成虫寄生于各类脊椎动物的消化道内，而其幼年期則寄生於其他動物的物種，例如：软体动物。這些物種自身无消化道，体分节或不分节的扁形动物。
絛蟲的寄生歷程已有很長久歷史：科學家在一塊2.7億年前（二疊紀中期到後期）的鯊魚糞便化石（coprolites）裡發現了多叢絛蟲卵及一條發育中的蚴[1]。
目前全球约有4000餘种，中国约有400种[4]。共分以下两个亚纲：
寄生于人体的绦虫有30余种，多属圆叶目（Cyclophyllidea）和假叶目（Pseudophyllidea），最著名的种是引起人类绦虫病的猪肉絛虫[4]。
多節絛蟲亞綱物種的分類已澄清[5]。以下為現時的分類：
四葉目、假葉目（因為裂頭絛蟲科，Diphyllobothriidae）及圓葉目（因為Mesocestoididae科）均為並系群。
帶科（Taeniidae）可能是圓葉目之下12個目的最基底[5]。
The Tetraphyllidea, Lecanicephalidea, Proteocephalidea, Nippotaeniidea, Tetrabothriidea, and Cyclophyllidea are considered to be the 'higher' tapeworms.
The 277 known species in the marine order Trypanorhyncha are placed in five superfamilies - Tentacularioidea, Gymnorhynchoidea, Otobothrioidea, Eutetrarhynchidae, and Lacistorhynchidae.
成虫扁长如腰带，分节，白色或乳白色，体长因虫种不同可从数毫米至数米不等。由头节（scolex）、颈部（neck）、节片（proglottid）组成，前端细。
头节上有槽、吸盘或钩，借此附着在宿主肠壁上；节片由颈分裂而来，节片由一至数千不等，越往后越宽大；每一节片相当一个体，称链体（stroblius），链体是虫体最显著的部分，其中至少有一套雌雄生殖器官，其他器官退化，营养靠体表吸收宿主的养料；随着生殖器官的发育，节片愈后愈成熟，有卵的节片称为孕节，最后逐节或整段脱落，随粪便排出宿主体外。
卵内具有钩的胚，胚逸出后侵入中间宿主，发育为实心或囊状的蚴，蚴被最终宿主吞食后，即在小肠内成长为成虫；例如寄生人体内的猪肉绦虫、牛肉绦虫。
绦虫纲（學名：Cestoda）是一個寄生性扁形动物门的一個綱。人们常说的絛蟲其實是多個物種的泛稱。所有絛蟲綱的物種都是寄生蟲，其生活史可能各有不同，但這些物種的成虫寄生于各类脊椎动物的消化道内，而其幼年期則寄生於其他動物的物種，例如：软体动物。這些物種自身无消化道，体分节或不分节的扁形动物。
絛蟲的寄生歷程已有很長久歷史：科學家在一塊2.7億年前（二疊紀中期到後期）的鯊魚糞便化石（coprolites）裡發現了多叢絛蟲卵及一條發育中的蚴。
サナダムシ（真田虫、条虫、絛虫）はテニア科や裂頭条虫科の扁形動物の総称。成体はすべて寄生虫である。名前の由来は真田紐に似ていることによる。日本の古代には「寸白（すばく）」とよばれた。長いと10m以上になるものも存在する。
共通する特徴は、消化管や口を完全に欠くこと。体は扁平で上皮細胞がなく、体表はクチクラに覆われている。栄養分は体表から吸収する。また、宿主に固着するための吸盤などを外部に備える。雌雄同体で体内は雌雄の生殖器官のみが発達している。
大きくは単節条虫亜綱と多節条虫亜綱に分けられる。一般にサナダムシとしてイメージするのは後者である。単節条虫亜綱のものは節に分かれない扁平な体で、先端に吸盤などを持つ。多節条虫亜綱のものは、頭部とそれに続く片節からなる。頭部の先端はやや膨らみ、ここに吸盤や鉤など、宿主に固着するための構造が発達する。それに続く片節は、それぞれに生殖器が含まれており、当節から分裂によって形成され、成熟すると切り離される。これは一見では体節に見えるが、実際にはそれぞれの片節が個体であると見るのが正しく、分裂した個体がつながったまま成長し、成熟するにつれて離れてゆくのである。そのため、これをストロビラともいう。長く切り離されずに10mにも達するものもあれば、常に数節のみからなる数mm程度の種もある。切り離された片節は消化管に寄生するものであれば糞と共に排出され、体外で卵が孵化するものが多い。
ヒトを最終宿主とするものには、有鉤条虫（ユウコウジョウチュウ、カギサナダ）、無鉤条虫（ムコウジョウチュウ、カギナシサナダ）、広節裂頭条虫（コウセツレットウジョウチュウ、ハバヒロミゾサナダ）などがある。
成虫は多くは脊椎動物の消化管に寄生する。多くは中間宿主を持ち、複数の宿主を乗り換えながら成長する。幼生が中間宿主体内で出芽などによって無性生殖する種もある。
サナダムシは、特にヒトに寄生するものはあまりにも大きいため、健康に大きな影響があるといわれることが多かった。しかし、寄生者が終宿主となるべきヒトの健康に負担をかける行為は、自らの命を危険にさらすことであり、進化の過程でそのようなことが起こらない性質をある程度は身につけているとも考えられる。
危険なのは、ヒトを終宿主としない種が体内に入った場合である。腸内で成熟できない場合、幼生のままで体内を移動して本来寄生すべきでない部位に定着し、さまざまな弊害を出す場合がある（2015年には、2014年にヒトの脳内へ寄生した例が報告されている[1]）。幼生が体内に寄生して内臓を圧迫・破壊したり（有鉤条虫など）、さらに無性生殖をする種（エキノコックスなど）では最悪の場合、死の危険がある。未だ成虫が知られていない、芽殖孤虫というのもある。
大部分は真正条虫亜綱に含まれる。それらの目の分類は主として頭部の構造による。
この項目は、医学に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（プロジェクト:医学／Portal:医学と医療）。 
この項目は、動物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（Portal:生き物と自然／プロジェクト:生物）。 サナダムシ（真田虫、条虫、絛虫）はテニア科や裂頭条虫科の扁形動物の総称。成体はすべて寄生虫である。名前の由来は真田紐に似ていることによる。日本の古代には「寸白（すばく）」とよばれた。長いと10m以上になるものも存在する。
조충류(條蟲類)는 조충강(Cestoda)에 속하는 편형동물의 총칭으로 내부기생성을 띤다. 촌충(寸蟲) 또는 도충(絛蟲)으로도 불린다. 체표는 큐티클로 덮여 있으며, 상피세포와 입, 소화관은 없다. 몸은 두부와 경부 그리고 많은 편절로 되어 있으며, 편절군은 체절제라고 하지 않고 횡분체라고 한다. 이들 중에는 편절이 없는 거머리모양의 종류도 있다. 두부는 근육성의 유조직으로 되어 있고 신경환이 있으며, 외부에 흡구, 흡엽, 흡반 등을 가진다. 편절에는 배설계, 신경계 외에 암수한몸의 생식계가 있다. 성체는 주로 척추동물의 소화관에 기생하나, 중간숙주는 무척추동물과 척추동물이다. 유생은 10개의 갈고리를 가지는 lychophora와 6개의 갈고리를 가지는 onchosphaera가 있다. 유생시기에 출아하는 종류가 있다.
.JPG)
_(8212182572).jpg)
.JPG)
_(8212182572).jpg)
