The Stellaria media complex consists of three very similar and closely related species, S. media, S. neglecta, and S. pallida. They can almost always be distinguished by the characters given in the key, but in a few doubtful cases a chromosome count is desirable for positive identification. The problem arises from the considerable phenotypic variation which is displayed by S. media, and to a lesser extent by S. pallida. There is no evidence for gene exchange between these species. Stellaria pallida is autogamous and sometimes cleistogamous; S. media is both autogamous and occasionally cross-pollinated by flies; S. neglecta is usually cross-pollinated by flies but is self-compatible.
Stellaria media, la pamplina o yerba pitero, ye una planta añal de la familia de les cariofilacees nativa d'Europa.
Ye planta añal o biennal, bien variable en munchos de los sos calteres, Ye de porta xeneralmente rastreru/cespitoso. Les fueyes inferiores son peciolaes y les caulinares cortamente peciolaes o sésiles, toes opuestes y ovalaes o cordiformes, apuntiaes. Los tarmos son peludos en 2 fileres o bien glabros. Cuenta con inconspicuas flores (unos 2-5 mm), con mota de 5 sépalos oblongos llibres, peludos o glabros, 5 pétalos fondamente bífidos y xeneralmente más curtios que los sépelos, 3 a 10 estames con anteres purpúreas y pistilu con trés estilos. El frutu en cápsula ye d'igual hasta 2 vegaes más llargu que la mota, de forma ovoidea-oblonga y dehiscente por 6 válvas. Los sos granes, de 0,5-1,5 mm, son finamente tuberculaes y con una ranura llateral.[1]
Atopar abondosamente nes paraxes húmedes y visiegos y en tierres de llabor abandonaes, según al pie de les viviendes al abelugu de murios.
Tantu n'Europa como en Norteamérica considerar una planta invasiva en xardinos, tierres de llabor y praos, malo de controlar por cuenta de la so masiva guañada.
Stellaria media ye deliciosu, comestible y nutritivu, y utilízase como una verdura, de cutiu cruda n'ensalaes.[2] Ye unu de los ingredientes del platu simbólicu que se consume nel festival de primavera en Xapón, el conocíu Nanakusa-non-sekku.
Contién la antraquinona emodina, parietin y questin, el flavonoide kaempferol-3,7-O-α-L-dirhamnoside, fitosterol β-sitosterol y daucosterol, y l'alcohol 1-hexacosanol pueden atopase en S. media.[3] Otros flavonoides son: apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-alpha-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-alpha-L-arabinopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-beta-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-glucopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6, 8-di-C-alpha-L-arabinopyranoside.[4] La planta tamién contién saponina triterpenoides[5][6] del tipu acedu oleanólico[7] y taninos (incluyíu phlobatannins).[8] Proanthocyanidins ta presente nos test efectuaos a les granes.[9]
Stellaria media describióse por primeru por Carlos Linneo como Alsine media y depués incluyida nel xéneru Stellaria por Dominique Villars y espublizóse en Histoire des Plantes de Dauphiné, vol. 3(1), p. 615, 1789[2][10]
Númberu de cromosomes de Stellaria media (Fam. Caryophyllaceae) y táxones infraespecíficos: 2n=40, 44[11]
Stellaria: nome xenéricu que remanez del del stella pa la "estrella", por cuenta de la forma d'estrella de les flores o dalguna otra carauterística.[12]
media: epítetu llatín que significa "entemedia".[13]
Esta páxina forma parte del wikiproyeutu Botánica, un esfuerciu collaborativu col fin d'ameyorar y organizar tolos conteníos rellacionaos con esti tema. Visita la páxina d'alderique del proyeutu pa collaborar y facer entrugues o suxerencies. Stellaria media, la pamplina o yerba pitero, ye una planta añal de la familia de les cariofilacees nativa d'Europa.
Orta cincilim (lat. Stellaria media) — qərənfilkimilər fəsiləsinin cincilim cinsinə aid bitki növü.
Orta cincilim (lat. Stellaria media) — qərənfilkimilər fəsiləsinin cincilim cinsinə aid bitki növü.
El morró,[1][2][3] morrons[4] o morrons de canari[4] (Stellaria media). És una planta considerada mala herba, per bé que n'hi ha que la mengen crua en amanides. Tanmateix, i com indica de sobres el seu nom, tradicionalment s'han utilitzat les llavors d'aquesta planta per alimentar els canaris, les caderneres, els pinsans i d'altres ocelles petits de gàbia. L'aviram casolà tampoc no les menysprea, d'aquí les designacions picapoll i picagallina, que indiquen que tant als polls com a les gallines els agrada menjar-ne.
També rep els noms de borrissol (a l'Empordà),morruts (Tarragona),morelló (al Rosselló), tinya, picapoll o picagallina i ocellera a Catalunya, morrons al País Valencià i saginera a Mallorca. En altres indrets del domini lingüístic català també hi rep els noms de llapó, herba d'ocells o herba de caderneres
Pertany a la família Cariofil·làcia (la família del clavell) i dins la tribu Alsineae
És una herba erecta o ascendent amb fulles oposades, agudes i sense pèls. Les tiges són cilíndriques i tenen una línia longitudinal de pèls, que és útil per distingir aquesta espècie d'altres de semblants del mateix gènere.[2][5]
Les flors, situades sobre llargs peduncles,[3] són hermafrodites, amb calze amb sèpals lliures i corol·la blanca de cinc pètals profundament dividits,[2] de manera que els cinc pètals gairebé semblen ser-ne deu. La forma de petits estels blancs que tenen les seves flors han donat nom al gènere (Stellaria). Fruit en càpsula. No sol fer més de 40 cm. d'alçada.
És de distribució cosmopolita.
És general als Països Catalans en l'època menys càlida de l'any. La subespècie media és molt comuna a tot el territori des del nivell del mar fins als 2000 m d'altura.[2] Molt més rares però també presents hi ha les subespècies major i pallida,[2] si bé aquesta darrera algunes fonts la consideren una espècie separada (Stellaria pallida).[2][6]
Es fa en llocs alterats com ara camps conreats i vores de camins.[2][3][5]
És una planta invasora però fàcil d'eliminar amb llaurades malgrat que les llavors asseguren una nova reinfestació. Aquesta mala herba no suporta la secada ni la calor forta de l'estiu. Normalment apareix des de la tardor a la primavera. És sensible als herbicides en general.
És comestible en amanides.
El morró, morrons o morrons de canari (Stellaria media). És una planta considerada mala herba, per bé que n'hi ha que la mengen crua en amanides. Tanmateix, i com indica de sobres el seu nom, tradicionalment s'han utilitzat les llavors d'aquesta planta per alimentar els canaris, les caderneres, els pinsans i d'altres ocelles petits de gàbia. L'aviram casolà tampoc no les menysprea, d'aquí les designacions picapoll i picagallina, que indiquen que tant als polls com a les gallines els agrada menjar-ne.
Deugotyledon ac un o deulu'r 'pincs' fel y'u gelwir ar lafar gwlad yw Gwlyddyn y dom sy'n enw gwrywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Caryophyllaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Stellaria media a'r enw Saesneg yw Common chickweed.[1] Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Brechlys, Gwlydd y Cywion, Gwlydd y Dom, Gwlydd y Gwyddau, Gwlydd yr leir, Llynorlys, Llysiau'r Dom, Tafod yr Edn Canolig.
Caiff ei dyfu'n aml mewn gerddi oherwydd lliw'r planhigyn hwn. Mae'r dail wedi'i gosod gyferbyn a'i gilydd.
Deugotyledon ac un o deulu'r 'pincs' fel y'u gelwir ar lafar gwlad yw Gwlyddyn y dom sy'n enw gwrywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Caryophyllaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Stellaria media a'r enw Saesneg yw Common chickweed. Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Brechlys, Gwlydd y Cywion, Gwlydd y Dom, Gwlydd y Gwyddau, Gwlydd yr leir, Llynorlys, Llysiau'r Dom, Tafod yr Edn Canolig.
Caiff ei dyfu'n aml mewn gerddi oherwydd lliw'r planhigyn hwn. Mae'r dail wedi'i gosod gyferbyn a'i gilydd.
Ptačinec prostřední (Stellaria media), zvaný též ptačinec žabinec, je jednoletá bylina z čeledi hvozdíkovité, hojná v lesích, polích i zahradách. Patří k našim nejrozšířenějším plevelům.
Je to nízká, křehká, hustě rozvětvená a mělce kořenící bylina. Lodyhy jsou poléhavé až vystoupavé, porostlé bílými chloupky; listy vstřícné, vejčité, na konci zašpičatělé, v dolní části lodyhy řapíkaté, v horní naopak přisedlé. Drobné květy vyrůstají ve vijanech v paždích listů; jsou pravidelné, pětičetné, oboupohlavné, s bílými korunními lístky a samosprašné. Plodem je vícesemenná tobolka s šedohnědými až černými, zhruba 1,5 mm dlouhými semeny, porostlými bradavčitými výrůstky.[1]
Kvete během celého roku, včetně mírnějších zim. Má velmi krátkou vegetační dobu. Na jedné rostlině dozrává až několik tisíc semen, která vysemeňují postupně a klíčí v průběhu celého roku. V půdě vydrží životná i několik let.[1]
Ptačinec prostřední je kosmopolitní druh. V ČR je rozšířen obecně, prakticky na všech půdách od nížin do hor. Nejlépe se mu daří na půdách úrodných, vlhkých a humózních, kde často tvoří souvislé pokryvy.[1]
Mladé, dosud nerozkvetlé výhonky lze použít do salátů, pomazánek, polévek nebo jako alternativu či příměs špenátu. Je také oblíbenou pastvou drůbeže (odtud anglický název chickweed) a domácího ptactva. Obsahuje vitamín C, B1 a B2, rutin, ale také železo, zinek, mangan, draslík či selen.[2]
Jako léčivka je využíván ke zklidnění pokožky, hojení ran, ekzému, vředů nebo revmatismu; odvar účinkuje jako tonikum, diuretikum a projímadlo.[2]
Obrázky, zvuky či videa k tématu ptačinec prostřední ve Wikimedia Commons
Ptačinec prostřední (Stellaria media), zvaný též ptačinec žabinec, je jednoletá bylina z čeledi hvozdíkovité, hojná v lesích, polích i zahradách. Patří k našim nejrozšířenějším plevelům.
Almindelig fuglegræs (Stellaria media) eller fuglegræsfladstjerne er en 10-30 cm høj urt, der vokser på næringsrig jord. Den ligner skovfuglegræs, men er lysegrøn med kun 1,5-3,9 mm lange kronblade. Planten hedder Fuglegræs, fordi den er yndet af især hønsefugle. Den er et kendt og frygtet ukrudt.
Alm. fuglegræs er en énårig plante med en løst tueformet vækst. Skuddene er opstigende og svagt hårede. De er meget skøre og knækker let, så man ser den tynde streng midt i stænglen. Bladene er modsatte, ægformede og helrandede med lysegrøn farve på begge sider.
Blomstringen kan foregå hele året, når blot temperaturen er over 5°C i det nære miljø. De enkelte blomster sidder i bladhjørnerne. De har hvide, dybt kløvede kronblade og grønne bægerblade, som når længere ud end kronbladene. Frøene modner godt og spirer (alt for) villigt.
Højde x bredde og årlig tilvækst: 0,20 x 0,20 m (20 x 20 cm/år).
Alm. fuglegræs er udbredt med dyrkning til alle egne af kloden. I Danmark er den meget almindelig i hele landet. Den er et kendt og frygtet ukrudt på velgødede og solåbne arealer.
Planten er nitrofyt, og det betyder, at den er indikatorplante for kvælstofrige jordtyper. Fuglegræs kendes som ledsageplante i dyrkede afgrøder siden yngre stenalder.
Planten hedder Fuglegræs, fordi den er et yndet foder for fugle, især hønsefugle. Frøene passerer øjensynlig uskadt igennem fuglens fordøjelse, for de spredes effektivt, hvor der går høns.
Planten er i øvrigt glimrende som salat.
Fuglegræs i nærbillede
Fuglegræs i blomstring
Totalbillede af planten
Stellaria media - Museum specimen
Almindelig fuglegræs (Stellaria media) eller fuglegræsfladstjerne er en 10-30 cm høj urt, der vokser på næringsrig jord. Den ligner skovfuglegræs, men er lysegrøn med kun 1,5-3,9 mm lange kronblade. Planten hedder Fuglegræs, fordi den er yndet af især hønsefugle. Den er et kendt og frygtet ukrudt.
Die Gewöhnliche Vogelmiere (Stellaria media), auch Vogel-Sternmiere, Hühnerdarm (wohl in Bezug auf den kriechenden, runden und gewundenen Stängel[1]), Hühnerscherbe[2], Mäusegedärme oder Hustdarm[3] genannt, ist eine Pflanzenart der Familie der Nelkengewächse (Caryophyllaceae).
Die Gewöhnliche Vogelmiere ist als Kosmopolit weltweit verbreitet. Ihre Anpassungsfähigkeit resultiert aus dem gewöhnlich polyploiden Chromosomensatz und zeigt sich auch im Formenreichtum der Sippe. Das weit verbreitete „Unkraut“ kann als Wildgemüse und Heilpflanze verwendet werden.
Die Gewöhnliche Vogelmiere ist eine einjährige krautige Pflanze. Ihre niederliegenden 3 bis 40 cm langen Stängel bilden oft kleinere Rasenteppiche aus. Der Querschnitt des einreihig behaarten Stängels ist rund. Die Laubblätter sind eiförmig und spitz. Die im unteren Stängelbereich wachsenden Blätter sind gewöhnlich kurz gestielt, die oberen Blätter sitzen dem Stängel direkt an.
Die Blüten stehen in wenigblütigen, doldenartigen Dichasien. Sie haben sowohl fünf Kelchblätter als auch fünf Kronblätter, besitzen also ein doppeltes Perianth. Die Kronblätter überragen die Kelchblätter kaum. Die fast bis zum Grund tief zweigeteilten weißen Kronblätter sind etwa 3 bis 5 mm lang und breit lanzettlich zugeschnitten. Manchmal fehlen sie auch ganz. Im Blütenzentrum stehen drei Griffel, die von etwa drei bis zehn Staubblättern mit violetten Staubbeuteln umgeben werden. Bei milder Witterung oder an geschützten Stellen bleibt die Blühfähigkeit der Pflanze das ganze Jahr über erhalten.
Die fünf- oder sechsklappige Kapselfrucht ist etwa 3 bis 5 mm lang und hängt abwärts gekrümmt am Fruchtstiel. Die rötlich braunen Samen haben einen Durchmesser von 0,9 bis 1,3 mm und flache stumpfe Höcker.[4][5]
Die Chromosomenzahl beträgt 2n = 40, 42 oder 44.[4]
Die Vogelmiere ist ein sommerannueller Kriech-Therophyt oder eine winterannuelle, seltener zweijährige Pflanze mit spindelförmiger Flachwurzel. Die Keimblätter und Laubblätter führen Schlafbewegungen aus und zeigen eine Tag-/Nachtstellung. Sie entfalten sich bei trockenem Wetter gegen neun Uhr morgens und blühen bis zum Abend. Bei feuchter Witterung bleiben die Blüten zusammengezogen.
Die Haarlinie am Stängel, ein charakteristisches Erkennungsmerkmal, unterstützt die Pflanze bei der Wasserversorgung. Tautropfen laufen entlang dieser Linie zum nächstgelegenen Blattpaar, wo bei Bedarf etwas Wasser aufgenommen wird. Das Restwasser wird über die Haarlinie nach unten weitergeleitet.
Die Blüten sind kleine, weiße „Nektar führende Scheibenblumen“. Nektar wird am Grund der Staubblätter abgesondert, und zwar nur bei sonnigem Wetter. Der Insektenbesuch ist spärlich. Als Bestäuber findet man Hautflügler, Zweiflügler und Fransenflügler (Thysanoptera). Da die Blüten zwittrig sind, findet meist Selbstbestäubung statt, indem sich die Staubblätter zur Narbe hinkrümmen.
Die Früchte sind gedunsene Kapseln, die als Selbstausstreuer ihre Samen ausstreuen. Ameisen breiten die papillösen Samen nach dem Ausstreuen weiter aus. Daneben findet auch eine Ausbreitung durch den Menschen statt, z. B. über Erde bei Gartenarbeiten und durch Anhaftung der Samen an Schuhen.
Die Vogelmiere ist ein Archäophyt, begleitet den Menschen seit der Steinzeit und kommt heute in den gemäßigten Breiten weltweit vor.
Sie ist sehr ausbreitungs- und vermehrungsfreudig und überzieht frisch bearbeitete Böden schnell mit einem Rasen. Eine Pflanze kann bis zu 15.000 Samen bilden, pro Jahr können darüber hinaus zwei bis drei Generationen wachsen. Selbst im Winter können neue Pflanzen aus den gekeimten Samen entstehen. Das Kraut und die Samen werden gern von Vögeln gefressen, worauf auch der deutsche Trivialname Bezug nimmt. Sommerexemplare überleben etwa fünf Monate lang, überwinternde Pflanzen rund ein Jahr. Auch eine vegetative Vermehrung durch abgerissene Stängelteile, die sich bewurzeln, ist möglich.
Die Vogelmiere wird meist als „Unkraut“ bezeichnet, doch ist ihr Nutzen gerade in Kulturen wie Weinbergen und Gärten nicht zu unterschätzen, da die dichten, flachen und bis zu 40 cm langen Ausläufer den Boden im Sommer vor Austrocknung, im Winter vor direkter Kälteeinwirkung schützen und allgemein erosionsmindernd wirken.
Auf der anderen Seite tritt die Vogelmiere vor allem in Wintergetreide – seltener im Sommergetreide –, im Mais- und Kartoffelanbau sowie im Grünland als Schädling auf. Sie ist Vektor für Blattläuse (Myzus persicae und Aphis fabae), die das Gurkenmosaikvirus übertragen können.
Die Vogelmiere ist weltweit verbreitet; sie kommt häufig in lückigen Unkrautfluren, auf Äckern, in Gärten und Weinbergen, an Wegen, Schuttplätzen und an Ufern vor. Sie bevorzugt feuchte, nährstoffreiche Böden, die auch im Schatten liegen können. Verbreitet ist sie von der Ebene bis ins Gebirge. In den Allgäuer Alpen steigt sie im Tiroler Teil auf dem Gipfel der Jöchelspitze auf Schaflägern bis zu 2226 m Meereshöhe auf.[6]
Nach Ellenberg ist sie ein Schwachsäure- bis Schwachbasenzeiger, ein ausgesprochener Stickstoffzeiger und eine Ordnungscharakterart nährstoffreicher Acker- und Garten-Beikrautfluren (Polygono-Chenopodietalia), kommt aber auch in Gesellschaften der Klassen Secalietea oder Bidentetea vor.[7]
Unter der Artengruppe Vogelmiere (Stellaria media agg.) werden folgende Arten zusammengefasst:
Der Vogelmiere werden schmerzlindernde Heilpflanzenqualitäten zugeschrieben. Neben den möglichen Heilwirkungen verfügt diese Pflanze auch über einen Wert als Nahrungs- beziehungsweise Genussmittel. Ihr Geschmack erinnert an jungen rohen Mais. Bereits 50 Gramm Vogelmierensalat entsprechen in etwa dem täglichen Vitamin-C-Bedarf eines Erwachsenen. Aufgrund des Saponingehalts sollten jedoch nicht zu große Mengen verspeist werden.
Als Inhaltsstoffe sind Vitamine, Saponine, Flavonoide, Cumarine, Mineralien, Oxalsäure, Zink und ätherische Öle bekannt. In der Naturheilkunde findet es vielfältige Anwendung. So wird ein Extrakt der frischen Pflanze zur Behandlung von Rheumatismus und Gelenkschmerzen verwendet. Als Tee ist es zur äußeren und inneren Anwendung im Gebrauch. Man kann sie auch als Frischfutterzusatz für Ziervögel und Nagetiere benutzen.
Vogelmiere enthält doppelt so viel Calcium, dreimal so viel Kalium und Magnesium sowie siebenmal so viel Eisen wie Kopfsalat.
In der Volksmedizin wird sie bei Erkrankungen der Atemwege eingesetzt, außerdem soll sie gegen Entzündungen, Schmerzen, Krämpfe, Leberbeschwerden, Rheuma und Blasenerkrankungen helfen und allgemein der Reinigung und Stärkung des gesamten Organismus dienen. Es können alle Pflanzenteile verwendet werden.[8]
Auf Grund der starken Vermehrung und der frühzeitigen Samenbildung wird sie jedoch häufig als besonders lästiges Unkraut betrachtet.
Siehe auch: Hain-Sternmiere
Die Gewöhnliche Vogelmiere (Stellaria media), auch Vogel-Sternmiere, Hühnerdarm (wohl in Bezug auf den kriechenden, runden und gewundenen Stängel), Hühnerscherbe, Mäusegedärme oder Hustdarm genannt, ist eine Pflanzenart der Familie der Nelkengewächse (Caryophyllaceae).
Die Gewöhnliche Vogelmiere ist als Kosmopolit weltweit verbreitet. Ihre Anpassungsfähigkeit resultiert aus dem gewöhnlich polyploiden Chromosomensatz und zeigt sich auch im Formenreichtum der Sippe. Das weit verbreitete „Unkraut“ kann als Wildgemüse und Heilpflanze verwendet werden.
Asladan (Isem usnan: Stellaria media) d talmest n yemɣi seg twacult n tenɣerfelt. Dominique Villars 
d amdan amezwaru i yuran fell-as deg useggas n 1789.
Asladan (Isem usnan: Stellaria media) d talmest n yemɣi seg twacult n tenɣerfelt. Dominique Villars d amdan amezwaru i yuran fell-as deg useggas n 1789.
Ganzemeur of goezemoeze (Stellaria media, vogelmuur in 't Nederlands) is e plante uut de familie van de anjers. 't Is e sôorte van wiet die populair is byn veugelkwêkers, veugelièreveugels zyn zot van de bloemn en de zoaddoozn.
Ganzemeur et êen wortel, mo de plante kut indeliks verre uutloopn. De stiengels en de bloarn zyn groene (ol kunn de stiengels oltemets e bitje rôod uutsloan), de bloemn zyn wit en in de vorme van e sterre (stellaria komt van stella, die Latyn is voun sterre). In de zoaddoozn, die ossan no beneen hangn, zittn der zworte zadjes (an ze rype zyn).
Ganzemeur groeit in hêel Europa en Nôord-Amerika. 't Groeit surtout in goein ground, lik stikkn, hovetjes en broakgroundn.
De mêeste menschn probeern ganzemeur dôod te sputn of uut te trekken, mo veugelkwêkers geevn 't oltemets an nunder veugels omdan der vele vitamienn en kloekte inzit. De stiengels en de bloarn kunn oek in e saloatje versneen zyn.
Voun de reste zoudt et oek helpn teegn schurft, bronchietn, reuma, artritis en teegn menstuoasjezêer. 't Zoudt oek goed zyn voun over sneejn, verbrande plekkn en verstuukiengn te wryvn, mo 't bestoat voun die diengn gin weetschappelik ounderzoek.
Ganzemeur of goezemoeze (Stellaria media, vogelmuur in 't Nederlands) is e plante uut de familie van de anjers. 't Is e sôorte van wiet die populair is byn veugelkwêkers, veugelièreveugels zyn zot van de bloemn en de zoaddoozn.
Giyaberk (bi latînî, Stellaria media) giyayekî biçûk e.
.jpg)
Ju Ierwe (Stellaria media), uk Hanne-Ierwe af Hannebäi-Ierwe is n Wuucherkruud mäd fuul Ronken, wät immer ticht bie de Gruunde blift. Hanne-Ierwe duurt me uk iete. Deerfon kon me smoakelken Seloat moakje. Dät is ne Heelplonte.
Ju Ierwe (Stellaria media), uk Hanne-Ierwe af Hannebäi-Ierwe is n Wuucherkruud mäd fuul Ronken, wät immer ticht bie de Gruunde blift. Hanne-Ierwe duurt me uk iete. Deerfon kon me smoakelken Seloat moakje. Dät is ne Heelplonte.
Mëszôk abò zwëczajny mëszôk (Stellaria media (L.) Vill.) – to je jednorocznô abò dwalatnô roscëna z rodzëznë granôtkòwatëch (Caryophyllaceae). Òn rosce m. jin. na Kaszëbach, tu to je np. zelëskò w ògródkach. Òn kwitnie òd stëcznika do gòdnika.
Mëszôk abò zwëczajny mëszôk (Stellaria media (L.) Vill.) – to je jednorocznô abò dwalatnô roscëna z rodzëznë granôtkòwatëch (Caryophyllaceae). Òn rosce m. jin. na Kaszëbach, tu to je np. zelëskò w ògródkach. Òn kwitnie òd stëcznika do gòdnika.
La Stellaria media, (en bresà: paarìna[1], en milanes: peverascia[2] ) l'è 'na piànta bienàl, de la famìa botànica de le Caryophyllaceae.
La fùrma biològica de la Stellaria media l'è emicriptòfita bienàl/teròfita reptanta (T rept/H bien): piànte a cìclo de du agn (bienàl) coi gamp che và dré a tèra e coi böcc colocàcc al leèl del teré.
De sòlet chèsta piànta la ghe và dré al teré e la rèsta piötòst bàsa, ma 'n sèrte càzi la pöl rià 'nfìna a 80 ghèi de estensiù. L'è cunsideràda 'na mala èrba.
Le raìs i è sitìle e i è del tìpo a ficù (fitonànte).
El gamp el stà sbötàt zó e 'l ghe và dré al teré, l'è d'en culùr che tìra al rós, i ram i è ascendèncc a sesiù cilìndrica con 1 o 2 fìle de péi alternàde, prezènte suratöt ai internòdi. L'è 'na piànta che svelöpa divèrsi ram. I gróp del gamp, quan che i tóca tèra, i tènta de trà fò dele raìs nöe.
La fùrma de le fòie l'è ovàda o elìtica – a fùrma de cör co la bàze srotondàda e la pùta acùta; i è sènsa péi e l'òrlo l'è 'ntréch. Le fòie bazài le g'ha 'l gambì e chèle söi ram envéce i è sèsii (le g'ha mìa 'l gambì). El gambì l'è peluzèt o cigliàt. La dispizisiù de le fòie ré al gamp l'è opòsta. Le fòie i è grànde 'n ghèl o du.
La 'nfiurescènsa a séma bìpara (du ramilì fiurìfer opòscc e giü centràl piö cürt) de sòlet la se tróa en puzisiù apicàl ma ale ólte la part apò a la sèa de bràtee vérde (però alùra l'è apéna 'n fiùr sùl)). I gambì che té sö 'l fiùr i è apéna apéna piegàcc e i è lónch de 1 a 3 ghèi.
I fiùr i è pentàmeri, ermafrudìcc, atinomòrf, dialipétali e eteroclamidàcc.
El fröt l'è 'na càpsula a fùrma de öf (ovàda) o de pér (pirifùrma) deiscènta (quan che l'è madüra) per 6 décc lónch en tèrs de la longhèsa de la càpsula che 'nvéce la pöl véser lónga 1,5 – 2 ólte 'l càles che l'è persistènt. Déter gh'è divèrsi granì de somésa a fùrma de réni schisàcc de culùr maròn con 4 serie de bögne sö la schéna. I granì de somésa i è gràncc de 0,8 a 1,3 mm.
El geoelemènt de chèsta spéce l'è Cosmop. cioè “Cosmopolita”, che 'l völ dì che l'è 'na piànta che se tróa 'n töte zòne del mónt, nesöna 'n evidènsa particolàr. Pöl das che se tràte de 'na piànta archeòfita, al prensépe de urìgin mediterànea, e pò dòpo dientàda cosmopolìta.
La spéce Stellaria media, endèla leteradüra specialìstica la pöl véser ciamàda apò a coi sinònim elencàcc ché sóta:
La Stellaria media, (en bresà: paarìna, en milanes: peverascia ) l'è 'na piànta bienàl, de la famìa botànica de le Caryophyllaceae.
At swaamp (Stellaria media) as en plaant uun det famile faan a neegelken (Caryophyllaceae).
Hat woort miast üs ünkrüüs uunsen, koon oober uk üs greenen of uun a medesiin brükt wurd.
Voegelmure (Latien: Stellaria media) is een lege eenjaorige plaante, dee in alle seizoenen in bleui te vienen is, zolange der gien langere vorsperiode is. De plaante is vake wiedvertak, mar hef mar één wortelstelsel. De stengels bin greun of rood. De blaojen bin greun, eierrond mit een spitse bovenkaante, en vake esteeld. De bloemknoppe is stark behaord.
De vuuf kroonblaojen bin wit en iezig diep in-esnejen, waordeur 't liek of der tien kroonblaojen bin. De kelkblaojen bin even groot, de helmknoppen bin paors en op 't bovenstandige vruchbeginsel staon dree stielen.
De plaante gelt as een typische ruutsoorte. Grondbewarking is neudig um 't biotoop van disse plaante in stand te houwen. Disse plaante vormp vrie vlogge zaojen en is vake één van de eerste dee kiemt nao een schoffelbeurte. Deurdat e oek 's wienters greuit, bescharmp de voegelmure mit heur blaojen de anvankelijk losse grond waordeur e neet helemaole dichteslaot.
Voegelmure is in trek bie voegels. Veural volièrehouwers gebruken disse plaante um der voegels van greunvoer te veurzien.
Voegelmure (Latien: Stellaria media) is een lege eenjaorige plaante, dee in alle seizoenen in bleui te vienen is, zolange der gien langere vorsperiode is. De plaante is vake wiedvertak, mar hef mar één wortelstelsel. De stengels bin greun of rood. De blaojen bin greun, eierrond mit een spitse bovenkaante, en vake esteeld. De bloemknoppe is stark behaord.
Voihein vai Näčehein (latin.: Stellaria media), mugažo närehein paginoiš, om üks'voččiden heinäsižiden kazmusiden erik. Mülütadas Uniheinižed-sugukundha.
Kazvab Evropas i Pohjoižamerikas kuti rujohein nepsoiš tahoiš. Seikhed oma ujelijad 10 santimetrhasai kortte. Änikoičeb semendkus-elokus. Üks' kazmuz andab 15 tuhazesai semnid, ned tal'vdudas lumen al hüvin i voidas säta idüid 2..5 vot. Äikerdoičese vegetativižikš-ki. Severz'-se pol'vid kazdas ühtes sezonas.
Lugetas hüväks medenkandajaks kazmuseks pit'kan änikoičendan tagut. Ližatas heinäd sötkeks sigale, hanhele, cipaižile.
Änikuz
Änikon lähine nägu
Semned
Voiheinän plodud da semned
Voihein vai Näčehein (latin.: Stellaria media), mugažo närehein paginoiš, om üks'voččiden heinäsižiden kazmusiden erik. Mülütadas Uniheinižed-sugukundha.
Kazvab Evropas i Pohjoižamerikas kuti rujohein nepsoiš tahoiš. Seikhed oma ujelijad 10 santimetrhasai kortte. Änikoičeb semendkus-elokus. Üks' kazmuz andab 15 tuhazesai semnid, ned tal'vdudas lumen al hüvin i voidas säta idüid 2..5 vot. Äikerdoičese vegetativižikš-ki. Severz'-se pol'vid kazdas ühtes sezonas.
Lugetas hüväks medenkandajaks kazmuseks pit'kan änikoičendan tagut. Ližatas heinäd sötkeks sigale, hanhele, cipaižile.
Žliūgis aba žliūgė (luotīnėškā: Stellaria media) ī tuokė žuolie, katra muokslėškā prigol gvazdėkėniu augalū (Caryophyllaceae) šeimā.
Žiedā žliūgė smolkē ī, balti. ėšruod padabnē mažuom žvāzdotiem. Ciels augmens gležnos, trapos ī. Kuotalē tēvi, pluoni, keruojas pažemiou. Lapā platē, kiaušė skvarmas, ėlguokās kuotalēs. Žliūgis vėinmetis augals ī, bet gerā paržėimuojė̄s gal augtė ėr ontrus metus.
Žliūgē auga daržūs, laukūs, pakelies, patuoriūs, šėltnomiūs. īpatingā miegst vėlgšnas, šlapės vėitas, smalka. Ta ī dėdlė piktžuolė, ana ravietė sonkē ī, ba žliūgė šaknis spierē ataug ėš maža dėrvuo palėkosė galioka. Naravėms žliūgis spierē pletas.
Žliūgius karvės, kiaulės gerā jied. Nū paraugu šaltenė žliūgē gerā īr, nū kraujė spaudėma. Anūm plaun žlabanuojontės akis.
ჩე ჯუმენია (ქორთ. — ნაცარქათამა) (ლათ. Stellária média) — ჩანარი ქოროფეშ გვარიშ მიხაკიშობურეფიშ ფანიაშე. ჩე ჯუმენია — ჟვერი ლადარგუმარძინე ჩანარი რე. ჩანს ორტვინს, ჟვერი აბანეფს, ლადარი ტყაშ რზალეფს დო ჸვანეფს. ჩანარი გჷმირინუაფუ ოკათე მედიცინას, თაშნეშე გჷმირინუაფუ ოჭკომალო მუჭოთ ლადირ თეშ, ხაშილ სახეთ.
ჩე ჯუმენიაქ ოჭმარეშე ედომუშამ დღაშ გოძვენას პირი ვაგოფაჩუდა — ჭვემას ელდათ. ოკათე მერჩქინა.[1]
ჩე ჯუმენია (ქორთ. — ნაცარქათამა) (ლათ. Stellária média) — ჩანარი ქოროფეშ გვარიშ მიხაკიშობურეფიშ ფანიაშე. ჩე ჯუმენია — ჟვერი ლადარგუმარძინე ჩანარი რე. ჩანს ორტვინს, ჟვერი აბანეფს, ლადარი ტყაშ რზალეფს დო ჸვანეფს. ჩანარი გჷმირინუაფუ ოკათე მედიცინას, თაშნეშე გჷმირინუაფუ ოჭკომალო მუჭოთ ლადირ თეშ, ხაშილ სახეთ.
Stellaria media, chickweed, is an annual flowering plant in the family Caryophyllaceae. It is native to Eurasia and naturalized throughout the world, where it is a weed of waste ground, farmland and gardens. It is sometimes grown as a salad crop or for poultry consumption.
Chickweed is a hardy annual which flowers throughout the year in northern Europe, in mild weather.[1] The stems are terete and glabrous with a lax and sprawling growth habit, up to 400 mm (16 inches) long and 1 mm (0.039 inches) in diameter, with a line (very occasionally 2 lines) of hairs running straight down its length, alternating sides at the nodes. The petioles are 5 to 8 mm long with hairy margins. The leaves are green, hairless, oval and opposite, 6 to 25 mm long by 3 to 10 mm wide with a hydathode at the tip.[2][3]
The flowers are small, about 1 cm in diameter, with 5 bifid white petals, 1-3 mm long, nestled inside the larger (3-5 mm long) sepals. These sepals have long, wavy (villous) hairs on their outer (distal) sides and are oval in shape, and usually 5 in number. There are often only 3 stamens but sometimes more (up to 8) and 3 styles. Many publications state that chickweed sometimes has no petals at all, but this may be due to confusion with lesser chickweed, which used to be considered a subspecies but is now considered to be a species in its own right.[4][3][5][6]
The flowers quickly form capsules. Plants may have flowers and capsules at the same time.
The name Stellaria media was published by Domínique Villars in Histoire des plantes du Dauphiné in 1789. It has accumulated a huge number of synonyms since then, as well as many putative varieties and subspecies, very few of which are accepted today.[7]
The name Stellaria is derived from the word 'stella' meaning 'star',[8] which is a reference to the shape of its flowers; media is Latin for 'between', 'intermediate', or 'mid-sized'.[9]
It is sometimes called common chickweed to distinguish it from other plants called chickweed. Other common names include chickenwort, craches, maruns, and winterweed.
Chickweeds are recognisable by the line of hairs down the stem. The species most likely to be confused with chickweeds are mouse-ears (Cerastium), however, mouse-ears are hairy all over (leaves and stems).
Common chickweed can be differentiated from lesser chickweed by the presence of white petals on the former and from greater chickweed by 3 stamens present compared to 10 found in greater chickweed. Water chickweed has petals longer than the sepals. [2]
Stellaria media is widespread in Asia, Europe, North America, and other parts of the world. There are several closely related plants referred to as chickweed, but which lack the culinary properties of plants in the genus Stellaria.
Stellaria media is common in lawns, meadows, waste places, and open areas.[10][11] Its Ellenberg values in Britain are L = 7, F = 5, R = 6, N = 7, and S = 0.[12]
The larvae of the following species of Lepidoptera feed on chickweed: yellow shell (Camptogramma bilineata), pale-banded dart (Agnorisma badinodis), dusky cutworm (Agrotis venerabilis) and dainty sulphur (Nathalis iole). It is susceptible to downy mildew caused by the oomycete species Peronospora alsinearum.[13]
Stellaria media is edible and nutritious, and is used as a leaf vegetable, often raw in salads.[14] It is one of the ingredients of the symbolic dish consumed in the Japanese spring-time festival, Nanakusa-no-sekku. Some varieties or similar species may be too fibrous to eat.[15]
It is also eaten by chickens, wild birds, and mountain sheep.[16][17]
Chickweed contains plant chemicals known as saponins, which can be toxic to some species (notably fish). It is unlikely that most land animals will be affected, as the quantities involved are not large. However, it is not advised for pregnant and breastfeeding mothers.[18]
It is said to have medicinal properties and is used in folk medicine. It has been used as a remedy to treat itchy skin conditions and pulmonary diseases.[19] 17th-century herbalist John Gerard recommended it as a remedy for mange. Modern herbalists prescribe it for iron-deficiency anemia (for its high iron content), as well as for skin diseases, bronchitis, rheumatic pains, arthritis, and period pain.[20] Not all of these uses are supported by scientific evidence.[21] The plant was used by the Ainu for treating bruises and aching bones. Stems were steeped in hot water before being applied externally to affected areas.[22]
The anthraquinones emodin, parietin (physcion) and questin, the flavonoid kaempferol-3,7-O-α-L-dirhamnoside, the phytosterols β-sitosterol and daucosterol, and the fatty alcohol 1-hexacosanol can be found in S. media.[23] Other flavonoid constituents are apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-alpha-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-alpha-L-arabinopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-beta-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-glucopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6, 8-di-C-alpha-L-arabinopyranoside.[24] The plant also contains triterpenoid saponins[25][26] of the hydroxylated oleanolic acid type.[27] Proanthocyanidins are present in the testa of seeds.[28]
Stellaria media, chickweed, is an annual flowering plant in the family Caryophyllaceae. It is native to Eurasia and naturalized throughout the world, where it is a weed of waste ground, farmland and gardens. It is sometimes grown as a salad crop or for poultry consumption.
Stellaria media, el capiquí, pamplina o hierba gallinera, es una especie de planta herbácea anual del género Stellaria de la familia Caryophyllaceae nativa de Europa.
Es planta anual o bienal, muy variable en muchos de sus caracteres. Es de porte generalmente rastrero/cespitoso. Las hojas inferiores son pecioladas y las caulinares cortamente pecioladas o sésiles, todas opuestas y ovaladas o cordiformes, puntiagudas. Los tallos son peludos en dos filas o bien glabros. Cuenta con inconspicuas flores (unos 2-5 mm), con cáliz de 5 sépalos oblongos libres, peludos o glabros, 5 pétalos profundamente bífidos y generalmente más cortos que los sépalos, 3 a 10 estambres con anteras purpúreas y pistilo con tres estilos. El fruto en cápsula es igual o hasta dos veces más largo que el cáliz, de forma ovoidea-oblonga y dehiscente por 6 valvas. Sus semillas, de 0,5-1,5 mm, son finamente tuberculadas y con una ranura lateral.[1]
Se encuentra abundantemente en parajes húmedos y sombríos y en tierras de labor abandonadas, así como junto a las viviendas al abrigo de muros.
Tanto en Europa como en Norteamérica se la considera una planta invasiva en jardines, tierras de labor y prados, difícil de controlar debido a su masiva germinación.
Stellaria media es comestible, delicioso y nutritivo y se utiliza como verdura, a menudo cruda en ensaladas.[2] Es uno de los ingredientes del plato simbólico que se consume en el festival de primavera en Japón conocido Nanakusa-no-sekku.
Contiene la antraquinona emodina, parietin y questin, el flavonoide kaempferol-3,7-O-α-L-dirhamnoside, fitosterol β-sitosterol y daucosterol, y el alcohol 1-hexacosanol se pueden encontrar en S. media.[3] Otros flavonoides son: apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-alpha-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-alpha-L-arabinopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-galactopyranosyl-8-C-beta-L-arabinopyranoside, apigenin 6-C-beta-D-glucopyranosyl-8-C-beta-D-galactopyranoside, apigenin 6, 8-di-C-alpha-L-arabinopyranoside.[4] La planta también contiene saponina triterpenoides[5][6] del tipo ácido oleanólico[7] y taninos (incluido phlobatannins).[8] Proanthocyanidins está presente en los test efectuados a las semillas.[9]
Stellaria media fue descrita por primera vez por Carlos Linneo como Alsine media y publicado en Species Plantarum, vol. 1, p.272[2], 1753, y ulteriormente atribuida al género Stellaria por Dominique Villars y publicado en Histoire des Plantes de Dauphiné, vol. 3(1), p. 615[3], 1789[10]
Número de cromosomas: 2n=40, 44[11]
Datos: Q158711
Multimedia:
Especies: Stellaria media
Stellaria media, el capiquí, pamplina o hierba gallinera, es una especie de planta herbácea anual del género Stellaria de la familia Caryophyllaceae nativa de Europa.
Vesihein (Stellaria media) on nelgiliste sugukonda tähtheina perekonda kuuluv üheaastane rohttaim.
Rahvakeeles on kasutatud nimesid virn, limarohi, rägahein, siavirn ja nädselm.
Vesihein on lühiealine, üks taim elab keskmiselt kuu aega, kuid suve jooksul võib seemnest kasvada kaks kuni kolm põlvkonda. Õied meenutavad väikest valgest tähekest, mõnikord võivad kroonlehed puududa. Viljadeks on rippuvad kuprad, mis avanevad kohe pärast valmimist.
Esineb peamiselt inimmõjuga aladel. Kasvukohana eelistab niisket ja viljakat haritavat maad, aga kasvab ka metsa- või teeservades ja veekogude kallastel. On hea toidutaim koduloomadele.
Vesihein (Stellaria media) on nelgiliste sugukonda tähtheina perekonda kuuluv üheaastane rohttaim.
Rahvakeeles on kasutatud nimesid virn, limarohi, rägahein, siavirn ja nädselm.
Vesihein on lühiealine, üks taim elab keskmiselt kuu aega, kuid suve jooksul võib seemnest kasvada kaks kuni kolm põlvkonda. Õied meenutavad väikest valgest tähekest, mõnikord võivad kroonlehed puududa. Viljadeks on rippuvad kuprad, mis avanevad kohe pärast valmimist.
Esineb peamiselt inimmõjuga aladel. Kasvukohana eelistab niisket ja viljakat haritavat maad, aga kasvab ka metsa- või teeservades ja veekogude kallastel. On hea toidutaim koduloomadele.
Sapelar (Stellaria media) kariofilazeoen familiako urteko belar landarea da, etzana eta herrestaria, 25–90 cm luzea. Txabarkoi eta sapa belar izenez ere ezagutzen da. Zurtoin meheak eta arrautza egiturako hosto txiki luzaranak eta punta-zorrotzak ditu. Lorea hosto zuriz eta antera morez osatua du. Europa guztian hazten da, labore sailetan eta bide bazterretan batez ere.[1]
Landare apaingarri ezaguna da[2] eta jateko ona da, batez ere entsaladan.[3] Herri sendagintzan ere erabiltzen dute.[4]
Artikulu hau biologiari buruzko zirriborroa da. Wikipedia lagun dezakezu edukia osatuz. Sapelar (Stellaria media) kariofilazeoen familiako urteko belar landarea da, etzana eta herrestaria, 25–90 cm luzea. Txabarkoi eta sapa belar izenez ere ezagutzen da. Zurtoin meheak eta arrautza egiturako hosto txiki luzaranak eta punta-zorrotzak ditu. Lorea hosto zuriz eta antera morez osatua du. Europa guztian hazten da, labore sailetan eta bide bazterretan batez ere.
Landare apaingarri ezaguna da eta jateko ona da, batez ere entsaladan. Herri sendagintzan ere erabiltzen dute.
Pihatähtimö eli vesiheinä[1] (Stellaria media) on yksivuotinen, pienikukkainen kohokkikasvien heimoon kuuluva kasvi. Laji on hyvin laajalle levinnyt maailmanlaajuisesti.
Suomessa yleisellä lajilla on noin 50 kansankielistä nimeä, muun muassa vesiheinä, arho, kanannokkima ja linnunruoho.[2][3]
Yksivuotinen ja usein myös talvehtiva pihatähtimö kasvaa 10–30 cm korkeaksi muodostaen mattomaisina kasvustoja. Se on rento tai koheneva, varsi on toispuoleisesti karvainen. Vaaleanvihreät lehdet kasvavat pareittain vastakkain. Kaljut lehdet ovat yleensä ruodillisia lukuun ottamatta ylimpiä lehtiä. Lehtilapa on puikea. Kukinto on kaksihaarainen viuhko, joka joskus on muuntunut yksikukkaiseksi. Valkoiset, hieman tähtimäiset kukat ovat selväperäisiä. Verhiö ja teriö ovat viisilehtisiä. Valkoiset terälehdet ovat 2–3 mm pitkiä ja jakautuneet lähes tyveen asti kahdeksi liuskaksi. Terälehdet ovat enintään verholehden pituisia tai saattavat joskus puuttua kokonaan. Emiö on kolmilehtinen, heteitä on tavallisesti 3–7 kappaletta. Pihatähtimön kukinta-aika on pitkä, Suomessa se ulottuu toukokuusta lokakuuhun. Tämän vuoksi laji kukkii samaan aikaan kun siinä on myös kypsiä siemeninä. Hedelmä on 4–6,4 mm pitkä, munamainen kota, joka aukeaa kuusiliuskaisesti.[4][5] Itsepölytteisenä lajina pihatähtimö tuottaa runsaasti siemeniä huonoissakin kasvuolosuhteissa.[2]
Pihatähtimö muistuttaa suuresti lehtoarho (Moehringia trinervia), jonka erottaa parhaiten pihatähtimöstä kolmisuonisten lehtien perusteella. Laji muistuttaa myös melko paljon kookkaampia lehtotähtimöä (Stellaria nemorum) ja vataa (Myosoton aquaticum).[6]
Pihatähtimö on kosmopoliittinen laji, joka on ihmisen mukana levinnyt erittäin laajalle maapallolla. Sitä kasvaa muun muassa koko Euroopassa, Keski-Siperiassa, Keski-, Etelä- ja Itä-Aasiassa ja monin paikoin Oseaniassa. Laji kasvaa myös Pohjois-Afrikassa ja monin paikoin Keski- ja Etelä-Afrikassa. Pihatähtimö on levinnyt suurimpaan osaan Pohjois-Amerikkaan ja moniin paikkoihin Etelä-Amerikassa. Laji karttaa vain kaikkein arktisimpia seutuja sekä kuivimpia alueita.[7] Pihatähtimöä onkin sanottu maailman yleisimmäksi kukkakasviksi, jota tavataan Tulimaasta Grönlantiin ja Huippuvuorille ja merenpinnan tasosta miltei viiden kilometrin korkeuteen Himalajalla.[1]
Suomessa pihatähtimö on Etelä-Suomen rannikolla ja Pohjois-Lapissa alkuperäislaji, muualla maassa muinaistulokas.[4] Lajia tavataan koko Suomessa, jossa se on paikoin erittäin yleinen Keski-Lappia myöten.[8]
Pihatähtimö on tyypillinen ihmisen muokkaaman kulttuuriympäristön laji. Se viihtyy kausikosteilla, avoimilla mutta varjoisilla kasvupaikoilla. Pihatähtimöä tapaa muun muassa viljely- ja joutomailla, pihoilla, kaduilla, tienvierillä, rehevissä metsissä, rannoilla ja varjokallioilla.[4] Lajia tavataan myös merenrannoilla ja merensaariston lintuluodoilla. Näiden kasvupaikkojen yksilöt kuuluvat usein eri rotuun kuin kulttuuriympäristöissä kasvavat yksilöt.[4][9]
Pihatähtimöä on käytetty ihmisravinnoksi salaattina ja nautittu pinaatin tapaan. Yleisemmin sitä on kuitenkin hyödynnetty kanojen ja häkkilintujen rehuna.[9] Lajia on käytetty myös sikojen ruoaksi.
Toisaalta pihatähtimö on hankala rikkaruoho, koska se tuottaa niin paljon siemeniä.[2] Pihatähtimömassasta ei ole juuri haittaa varsinaisille viljelyskasveille, mutta se haittaa kasvien hoitoa ja sadonkorjuuta.[6]
Pihatähtimö on tunnettu ja paljon hyödynnetty rohdoskasvi. Ulkoisesti käytettynä kasvin puristemehu tai murskattu kasvi on tärkeä rohto haavojen, rohtumien ja ihottumien hoidossa. Sisäisesti sitä on käytetty muun muassa hengitysteiden vaivoihin, virtsatieoireisiin ja peräpukamiin.[3] Sillä on hoidettu myös reuman ja kihdin oireita sekä käytetty suoliston toiminnan edistämiseen.[6] Pihatähtimön pääasiallisina vaikuttavina aineina ovat pii ja kalium[3]. Lisäksi se sisältää flavonolien aineryhmään kuuluvaa rutiinia (C27H30O16).[6]
Pihatähtimö eli vesiheinä (Stellaria media) on yksivuotinen, pienikukkainen kohokkikasvien heimoon kuuluva kasvi. Laji on hyvin laajalle levinnyt maailmanlaajuisesti.
Suomessa yleisellä lajilla on noin 50 kansankielistä nimeä, muun muassa vesiheinä, arho, kanannokkima ja linnunruoho.
La Stellaire intermédiaire (Stellaria media L.), également appelée le Mouron blanc ou la Morgeline, est une espèce de plantes annuelles, bisannuelle ou vivace de la famille des Caryophyllaceae. C'est une herbacée commune en Europe et dans une grande partie de l'hémisphère nord. Elle peut faire office de plante bioindicatrice car sa présence est la signature d'un sol équilibré et fertile[1].
Le nom du genre vient du latin Stella, l'étoile. Il fait référence aux cinq pétales échancrés qui donnent à la corolle l'aspect d'une étoile à dix rayons. L'épithète du nom botanique media, « milieu », fait référence à la ligne de poils qui court alternativement d'un côté puis de l'autre de chaque entrenœud de la tige ronde, cette caractéristique permettant de la distinguer de plantes toxiques qui affectionnent les mêmes milieux, comme le Mouron rouge[2].
Elle est parfois appelée Mouron blanc ou Mouron des oiseaux. Ce nom vernaculaire vient des graines de la plante, très appréciées par les oiseaux. Celui de Morgeline est une syncope du latin Morsus gallinæ (« morsure des poules »), la volaille des cours de ferme étant avide de cette plante[3].
D'autres plantes sont appelées Mouron dont le Mouron rouge (Anagallis arvensis), qui ressemble au Mouron des oiseaux par l'aspect des feuilles et le port de la plante. Voir l'article Mouron.
Cette plante annuelle, bisannuelle ou vivace de 5 à 40 cm de hauteur est très commune, couvrant souvent le sol d'un épais tapis vert. L'appareil souterrain, formé de racines grêles, lui permet de résister au gel. La tige grêle et cylindrique est d'abord étalée (la multiplication végétative se réalisant au niveau des nœuds qui s'enracinent) puis dressée. La tige prostrée se multipliant par bouturage naturel a la capacité de coloniser l'espace à courte distance par reproduction asexuée ou clonale. Ce développement latéral est une stratégie de croissance clonale permettant une certaine mobilité végétative[4]. Si on pince la tige et qu'on tire, on découvre, comme chez la Stellaire graminée, un axe très élastique à l'intérieur. Les petites feuilles (5 à 30 mm de long), entières, pétiolées[5], opposées, d'un beau vert tendre, sont soit sessiles et lancéolées-linéaires, soit à pétiole cilié et limbe ovale, aigu au sommet, mais alors à nervation pennée bien visible uniquement sur la face supérieure de la feuille adulte[6].
En conditions naturelles, sa période de végétation la plus active s'étend de février-mars à novembre, et en condition clémentes elle maintient toute l'année des populations hétérogènes représentées par différentes classes d'âge. En zone tempérée, elle fleurit toute l'année, continue à croître à 2 °C (quand la plupart des plantes sont en dormance)[7], se marcotte spontanément et produit jusqu'à 6 générations par an (espèce polycarpique). L'allélopathie est en outre une composante de la nuisibilité de cette adventice dans certains contextes agricoles où elle se montre très compétitrice (quand elle est en situation de pionnière, sur sol riche et qu'elle dispose d'une quantité suffisante de lumière[8]) ; elle produit des substances phénoliques solubles dans le sol interférant avec les jeunes pousses de blé (Triticum aestivum)[9]. Cette plante comestible a néanmoins longtemps été cultivée et commercialisée.
La floraison se répartit sur presque toute l'année. L'inflorescence est une cyme bipare qui porte des fleurs de 4 à 6 mm, composées de 5 pétales bifides, blancs, de même longueur que les sépales. L'espèce, hermaphrodite, a un androcée composé de 3 à 8 étamines à anthères rose-rougeâtre, puis brunes. La protandrie favorise une pollinisation entomogame. Le fruit est une capsule ovale dépassant du calice, contenant de nombreuses graines aplaties, brun-rouge ou noires. La dissémination des graines est barochore.
La plante pratique la nyctinastie : la fleur s'ouvre le matin et se ferme complètement le soir ; elle fait de même par temps humide ou très nuageux. La nyctinastie a un impact positif sur la croissance, mais peut, par le processus d'exaptation, jouer un rôle de défense contre les herbivores la nuit, sachant que les principaux consommateurs de ces fleurs, les limaces et les chevreuils, sont surtout actifs de nuit[10].
Habitus
Fleurs
Stellaria media - Muséum de Toulouse
Comme la Stellaire holostée, les jeunes pousses [13], feuilles et fleurs sont comestibles crues (léger goût de noisette) ou cuites (goût d'épinard).
Cette espèce ubiquiste et très commune, rencontrée en toute saison, était autrefois cultivée, et il existait jusqu'au début du XXe siècle en France une corporation des marchands de mouron blanc [14]. C'était un des cris de Paris les plus fréquents.
C'est l'une des meilleures salades sauvages : douce, non amère et renfermant calcium, silice, magnésium, vitamine C. Au Japon, elle fait partie de la traditionnelle salade en début d'année : la salade aux 7 herbes (voir la fête du Nanakusa-no-sekku). Elle est aussi consommée en soupe (par exemple hachée et mixée avec eau, huile d’olive, ail et pommes de terre), intégrée dans les pâtes à crêpe ou des smoothies [15] et des farces de ravioli[16]. Les tiges deviennent plus filandreuses avec l'âge.
On peut aussi consommer ses minuscules graines [17].
Comme les pissenlits et d'autres composées, elle peut causer des irritations chez certains allergiques[18]. Elle est diurétique (et laxative si consommée en grande quantité) ; légèrement toxique en raison de sa concentration en saponines [19]. Cette toxicité persiste en partie après dessiccation. Cette plante n'est pas appétente pour de nombreux animaux et consommée par d'autres (les oiseaux apprécient notamment ses graines). En contexte d'agriculture intensive (apports d'engrais, ensilage) cette plante nitrophile accumule des nitrates (à des taux dangereux pour le bétail selon A. Case en 1957[20] mais cette conclusion a été contredite par des études postérieures[21]).
En période de disette ou de famine, elle constituait dans les campagnes un aliment de complément pour faire face aux difficultés et aux menaces de disette (c'est une des explications possible de l'expression « se faire du mouron »), mais consommée en trop grande quantité, elle provoquait des diarrhées. En voici deux exemples :
Cette plante ne doit pas être consommée si elle a poussé sur des sols pollués, car elle présente une certaine tolérance à certains métaux toxiques qu'elle peut alors bioaccumuler. Elle remplit par exemple presque les critères d'hyperaccumulateur de cadmium, qui est un contaminant de certains engrais et lisiers. Ce fait permettrait de l'utiliser en bioremédiation, même en hiver pour décontaminer certains sols. Sa taille, sa biomasse et sa croissance sont réduites quand la pollution augmente, mais sans autres marques visibles de stress[22]. Des chercheurs ont réussi à extraire via les pousses de mouron blanc jusqu'à 87,42 μg (max) par plant pour un sol contenant 100 mg de cadmium par kg[22].
Les pharmacopées traditionnelles, notamment asiatique et indo-européenne, lui ont attribué — tout comme à la Stellaire holostée — de nombreuses propriétés :
Les graines réduites en poudre, mélangées à du lait, soignent les infections cutanées et les allergies[30].
Chez les Indiens d'Amérique du Nord, la pâte de feuilles apaisait la toux, le rhume et le mal de gorge[31] et selon FK Fitzpatrick en 1954, la plante améliore l'immunité contre certains pathogènes respiratoires (Mycobacterium tuberculosis)[32].
S. media contient des acides phénoliques et des flavonoïdes[33], des C-glycosyl flavones[34], des saponines triterpénoïdes[35], un pentasaccharide[36], des lipides[37] et des constituants aqueux[38]. Une grande partie de ces composés chimiques sont retrouvés dans d'autres plantes du même genre (120 espèces environ, dont plusieurs ont des usages phytopharmaceutiques reconnus)[39].
Une étude récente (2012) sur le modèle animal (souris) confirme des vertus anxiolytiques en particulier sous forme d'extrait par le méthanol ; comparable à l'effet du diazépam pour une dose de 100 mg/kg [24] même si le mécanisme n'est pas encore compris. Les auteurs montrent que cet extrait contient des flavonoïdes, des triterpénoïdes, des protéines, des tanins, de glucides et lipides[24].
Un extrait de cette plante contenant des flavones glycosylées a un effet hypolipémiant, d'où l'hypothèse que ces composés pourraient servir d'agent amaigrissant [40].
Ils ont également des propriétés antivirales et antitumorales [41].
Selon une étude russe (2013), chez le rat de laboratoire, la fraction des polysaccharides hydrosolubles (à 100 mg/kg) s'est montré protectrice du foie de rats atteints d'hépatite induite par le CCl4[42].
Dans les années 2010, son potentiel photochimique et phytopharmaceutique, et celui de ses proches parentes fait encore l'objet de recherches[39]
Les parties aériennes de S. neglecta ont été utilisées en élevage pour les volailles et le bétail (jugées «rafraîchissantes» pour le bétail en Italie du Sud)[43].
Les graines de la plante sont très appréciées par les oiseaux, y compris la volaille des cours de ferme.
La chenille du lépidoptère appelé Brocatelle d'or (Camptogramma bilineata) se nourrit notamment de Mouron des oiseaux.
Elle fait partie des plantes dont certains biotypes ont développé des résistances croisées à certaines désherbants (chlorsulfuron, triazolopyrimidine)[44], Mécoprop[45], Oxyfluorfen[46] sulfonylurées[47]
La Stellaire intermédiaire (Stellaria media L.), également appelée le Mouron blanc ou la Morgeline, est une espèce de plantes annuelles, bisannuelle ou vivace de la famille des Caryophyllaceae. C'est une herbacée commune en Europe et dans une grande partie de l'hémisphère nord. Elle peut faire office de plante bioindicatrice car sa présence est la signature d'un sol équilibré et fertile.
Planda caol spréite bliantiúil, go minic glas éadrom, is ea an fliodh. Fiaile an-choiteann, ag bláthú i rith na bliana go minic. Na duilleoga ubhchruthach urchomhaireach. Na bláthanna bídeach bán, le 5 pheiteal níos giorra ná seipil, roinnte go domhain in dhá chuid.
Obična mišjakinja (poljska mišjakinja, mala mišjakinja, srednja mišjakinja; lat. Stellaria media), godišnja je biljka udomaćena u Europi. Biljka je specifična po tome što u isto vrijeme cvate i ima sjeme. Cvjetovi su maleni i bijele boje. Mlada je biljka jestiva, a korištena je i u narodnoj medicini.Za slabih zima može se naći tijekom cijele godine,inače obično u proljeće i jesen. Na 100 grama suhe tvari sadrži 14,5 g bjelančevina,2,4 g masti,63 g ugljikohidrata,20,5 g vlaknastih tvari i 19,3 g pepela,te 375 mg vitamina C i 30 mg vitamina A.
Stellaria media
Stellaria media
Stellaria media
Stellaria media, sjeme
Mišjakinja
Stellaria media
Grlić, Lj., Samoniklo jestivo bilje, Zagreb 1980.
Obična mišjakinja (poljska mišjakinja, mala mišjakinja, srednja mišjakinja; lat. Stellaria media), godišnja je biljka udomaćena u Europi. Biljka je specifična po tome što u isto vrijeme cvate i ima sjeme. Cvjetovi su maleni i bijele boje. Mlada je biljka jestiva, a korištena je i u narodnoj medicini.Za slabih zima može se naći tijekom cijele godine,inače obično u proljeće i jesen. Na 100 grama suhe tvari sadrži 14,5 g bjelančevina,2,4 g masti,63 g ugljikohidrata,20,5 g vlaknastih tvari i 19,3 g pepela,te 375 mg vitamina C i 30 mg vitamina A.
Stellaria media
Stellaria media
Stellaria media
Stellaria media, sjeme
Mišjakinja
Stellaria media
Ptači hwězdnik[3] (Stellaria media) je rostlina ze swójby nalikowych rostlinow (Caryophyllaceae). Dalše serbske mjeno je myšonc[3][4].
Ptači hwězdnik je jednolětna rostlina, kotraž docpěje wysokosć wot 3 hač do 40 (5-30) cm. Rostlina wutwori trawniki a płaći jako njerodź, dokelž dwě hač do tři generacije móžeja w jednym lěće rosć. Ale wona pódu włóžna dźerži a tohodla eroziji wobara.
Stołpiki su ležace abo postupowace, na podołhostnej lince kosmate a docpěja dołhosć wot 10 hač do 30 cm. Njesu mjez łopjenowymi sukami kosmowu wobkromu.
Přećiwostejne łopjena su pjeronerwne, jejkojte a wótre. Jich stołpik je jenož krótki.
Kćěje wot januara hač do decembra (wot měrca hač do oktobra). Kćenja docpěja wulkosć wot 4 hač 7 mm a steja we łopjenowych rozporach. Běłe krónowe łopješka su hłuboko dwustołpowe a tak dołhe kaž 3-5 mm dołhe, šěroko-lancetojte keluškowe łopješka abo małko krótše, ale často samo faluja.
Wukćěte kćenja su jasnje dozady zhibnjene.
Jedna rostlina móže hač do 15000 symjenjow wutworić.
Rosće w zahrodach, na winicach, na rolach, wosebje mjez wobkopankam, na pustych płoninach, na pućach, na brjohach a w kwětkowcach. Ma radšo jara wutkate, na dusyk bohate pódy.
Rostlina je w Europje rozšěrjena.
Ekstrakt čerstweje rostliny so k lěkowanju reumatizma a bolosćow w zhibadłach wužiwa.
Ptači hwězdnik. W: FloraWeb.de. (němsce)
Ptači hwězdnik (Stellaria media) je rostlina ze swójby nalikowych rostlinow (Caryophyllaceae). Dalše serbske mjeno je myšonc.
Haugarfi (fræðiheiti: Stellaria media) er jurt af hjartagrasaætt sem þrífst vel í áburðarríkum jarðvegi. Blómin eru lítil og hvít. Hann er talinn illgresi.
Á Íslandi er haugarfi þekktur hýsill fyrir fræhyrnublaðmyglu, þrátt fyrir að vera ekki af ættkvísl fræhyrna (Cerastium).[1]
Haugarfi (fræðiheiti: Stellaria media) er jurt af hjartagrasaætt sem þrífst vel í áburðarríkum jarðvegi. Blómin eru lítil og hvít. Hann er talinn illgresi.
Á Íslandi er haugarfi þekktur hýsill fyrir fræhyrnublaðmyglu, þrátt fyrir að vera ekki af ættkvísl fræhyrna (Cerastium).
Il centocchio comune (nome scientifico Stellaria media, (L.) Dominique Villars, 1789) è una piccola pianta (alta fino a 40 cm) bienne, di aspetto erbaceo e molto comune sul territorio italiano, appartenente alla famiglia delle Caryophyllaceae.
Sia la famiglia (Caryophyllaceae) che il genere (Stellaria) sono abbastanza vasti: la prima comprende una settantina di generi, il secondo un centinaio e più di specie (alcune classificazioni ne elencano fino a 200). Questa specie appartiene alla sottofamiglia delle Alsinoideae caratterizzata dall'avere il calice dialisepalo.
La Stellaria media insieme ad altre due specie (Stellaria neglecta e Stellaria pallida) formano un instabile complesso polimorfo per la presenza di individui diploidi e tetraploidi. La variabilità si manifesta attraverso diversi caratteri; qui ne elenchiamo alcuni:
Alcuni autori individuano fino a 50 forme intermedie per questa specie, questo perché i caratteri possono mescolarsi in ogni possibile combinazione.
Nell'elenco che segue, che per la sua corposità è una conferma della forte variabilità della specie, sono indicate alcune varietà e sottospecie (l'elenco può non essere completo e alcuni nominativi sono considerati da altri autori dei sinonimi della specie principale o anche di altre specie):
La specie Stellaria media, in altri testi, può essere chiamata con nomi diversi. L'elenco che segue indica alcuni tra i sinonimi più frequenti:
Le due specie seguenti, insieme alla Stellaria media, appartengono ad un gruppo di specie molto simili (vedi il paragrafo “Variabilità”):
Il nome del genere (Stellaria) è di origine latina e fa riferimento alla forma stellata del fiore. I nomi comuni (specialmente quelli vernacolari) fanno facilmente riferimento agli animali pennuti (sia uccelli che animali da pollaio) che si cibano delle giovani piante e dei suoi semi.
In inglese questa pianta si chiama: Chickweed; mentre i francesi la chiamano: Mouron des oiseaux; i tedeschi la chiamano: Vogelmiere.
Normalmente questa pianta è strisciante e piccola, ma in certi casi può arrivare fino a 80 cm di estensione. La forma biologica della pianta è emicriptofita bienne/terofita reptante (T rept/H bien) : piante a ciclo biennale con fusti striscianti e con gemme poste a livello del terreno.
Le radice sono sottili è sono del tipo fittonante.
Il fusto è strisciante o sdraiato di colore rossastro, mentre i rami sono ascendenti a sezione cilindrica con 1 o 2 file di peli alternate presenti soprattutto negli internodi. È una pianta molto ramosa; la ramosità si sviluppa per propaggine ai nodi che spesso producono radici se sono a contatto col terreno.
La forma delle foglie è ovata o ellittica – cuoriforme con base arrotondata e apice acuto; il margine è intero; sono inoltre glabre. Le foglie basali sono picciolate, quelle superiori sono sessili. Il picciolo e pubescente o cigliato. La disposizione delle foglie lungo il fusto è opposta. Dimensioni delle foglie: 1 – 2 cm.
L'infiorescenza a dicasio normalmente si trova all'apice della ramosità, ma a volte è disposta all'ascella di brattee verdi (in questo caso si tratta di un singolo fiore). I peduncoli di sostegno del fiore sono lievemente riflessi. Lunghezza dei peduncoli fiorali: 1 – 3 cm.
I fiori sono pentameri, ermafroditi, attinomorfi, dialipetali ed eteroclamidati.
Il frutto consiste in una capsula ovale (o piriforme) deiscente (a maturità) per 6 denti lunghi un terzo della lunghezza della capsula mentre la capsula può essere lunga 1,5 – 2 volte il calice che è persistente. All'interno sono contenuti diversi semi reniformi appiattiti di colore brunastro provvisti sul dorso di 4 serie di protuberanze tondeggianti. La dimensione dei semi va da 0,8 a 1,3 mm.
In alcune zone il “Centocchio” viene mangiato in insalata (solo le parti apicali) o cotto; ma si deve fare attenzione per la presenza di saponina. PESTO AL CENTOCCHIO: Mettere nel tritatutto una tazza di CENTOCCHIO, mezza tazza di pinoli, noci o mandorle, un pezzetto di parmigiano e sale e olio Q.b e tritare tutto. Si può utilizzare per condire la pasta o per crostini.
Il “Centocchio” se coltivato in giardino o in vaso non presenta particolari difficoltà. Deve essere sistemato in una zona semi – ombreggiante e va annaffiato molto spesso (il terreno deve risultare sempre umido). Si riproduce esclusivamente per seme, anche se i fusti possono emettere radici avventizie. In un anno una pianta può produrre oltre diecimila semi che (si dice) rimangono quiescenti, nel terreno, fino a 80 anni.
Il centocchio comune (nome scientifico Stellaria media, (L.) Dominique Villars, 1789) è una piccola pianta (alta fino a 40 cm) bienne, di aspetto erbaceo e molto comune sul territorio italiano, appartenente alla famiglia delle Caryophyllaceae.
Daržinė žliūgė (lot. Stellaria media, vok. Vogelmiere, angl. common chickweed) – gvazdikinių (Caryophyllaceae) šeimos, žliūgių (Stellaria) genties augalas.
Žiedai smulkūs, kiek prasiskleidę, penkianariai, primena mažas žvaigždutes. Išilgai giliai įskelti balti vainiklapiai − visoms žliūgių rūšims būdingas požymis. Iš pirmo žvilgsnio gali atrodyti, kad vainikėlio 10 lapelių, o jų tėra 5. Kuokelių skaičius nepastovus − nuo 3 iki 10. Mezginė su 3 liemenėliais. Žydinčių augalėlių galima rasti vos ne ištisus metus, net po sniegu. Vaisius − dėžutė. Augalas gležnas, trapus. Stiebas visada labai išsikerojęs, šakotas, gali nusidriekti pažemiu iki pusės metro, aukštyn pakyla nedaug. Lapai platūs, kiaušiniški, jų viršūnėlė nusmailėjusi. Daugumos žliūgių rūšių lapai siauri, lancetiški arba linijiški, bekočiai, tuo tarpu daržinės žliūgės apatiniai lapai visada su gana ilgokais kotais. Augalai dažniausiai vienmečiai, bet kai kurie žiemoja ir išgyvena antrus metus.
Auga daržuose, laukų pasėliuose, pakelėse, panamėse, bergždynuose, inspektuose ir šiltnamiuose. Geriau tarpsta drėgnesnėse ūksmėtose vietose. Turi savybę kaupti stiebų audiniuose vandenį. Paplitusi visoje Lietuvoje. Su šia įkyria piktžole kova sunki. Daržus būtina kruopščiai ravėti ir visas žliūges sunaikinti, nes kiekviena šakelė geba įsišaknyti ir vėl išsikeroti, o palikta tarplysvėse žolėj subrandina ir išbarsto sėklas.
Rudenį žydintys augalai, Ramunėlė Jankevičienė, Živilė Lazdauskaitė, Vilnius, Mokslas, 1991, 22 psl.
Daržinė žliūgė (lot. Stellaria media, vok. Vogelmiere, angl. common chickweed) – gvazdikinių (Caryophyllaceae) šeimos, žliūgių (Stellaria) genties augalas.
Žiedai smulkūs, kiek prasiskleidę, penkianariai, primena mažas žvaigždutes. Išilgai giliai įskelti balti vainiklapiai − visoms žliūgių rūšims būdingas požymis. Iš pirmo žvilgsnio gali atrodyti, kad vainikėlio 10 lapelių, o jų tėra 5. Kuokelių skaičius nepastovus − nuo 3 iki 10. Mezginė su 3 liemenėliais. Žydinčių augalėlių galima rasti vos ne ištisus metus, net po sniegu. Vaisius − dėžutė. Augalas gležnas, trapus. Stiebas visada labai išsikerojęs, šakotas, gali nusidriekti pažemiu iki pusės metro, aukštyn pakyla nedaug. Lapai platūs, kiaušiniški, jų viršūnėlė nusmailėjusi. Daugumos žliūgių rūšių lapai siauri, lancetiški arba linijiški, bekočiai, tuo tarpu daržinės žliūgės apatiniai lapai visada su gana ilgokais kotais. Augalai dažniausiai vienmečiai, bet kai kurie žiemoja ir išgyvena antrus metus.
Auga daržuose, laukų pasėliuose, pakelėse, panamėse, bergždynuose, inspektuose ir šiltnamiuose. Geriau tarpsta drėgnesnėse ūksmėtose vietose. Turi savybę kaupti stiebų audiniuose vandenį. Paplitusi visoje Lietuvoje. Su šia įkyria piktžole kova sunki. Daržus būtina kruopščiai ravėti ir visas žliūges sunaikinti, nes kiekviena šakelė geba įsišaknyti ir vėl išsikeroti, o palikta tarplysvėse žolėj subrandina ir išbarsto sėklas.
Parastā virza (latīņu: stellaria media) - viengadīgs vai viengadīgs pārziemojošs 20 - 80 cm augsts Neļķu dzimtas lakstaugs. Ļoti bieži sastopams sakņu dārzos, laukos, ceļmalās, mēslainēs u.c. Stumbrs gulošs vai pacils, zarains, apaļš, parasti vienā pusē ar raupjiem matiņiem, retāk matiņi abās stumbra pusēs. Lapas pretējas, sēdošas, olveida, 1,5 - 2 cm garas, īsi nosmailotas, ar kātiem. Matiņi tikai pie lapas pamata, pārējā daļā tā kaila. Zied no marta līdz decembrim. Ziedi sakopoti skrajos dihāzijos, ar kātiņiem, kas vienā pusē ar matiņiem. Kauslapas 5, iegareni olveidīgas, tikpat garas kā vainaglapas vai mazliet garākas par tām. Kauslapu apmale balta, mugurpuse parasti ar matiņiem. Vainaglapas 5, baltas, gandrīz līdz pamatam šķeltas divās daivās; dažkārt vainaglapu nav. Putekšņlapas 3 - 5, pie pamata ar nektārijiem. Auglis - iegarena pogaļa. Sēklas sarkanīgi brūnas vai melnas. Izplatīta nezāle, kas labi panes apēnojumu un attīstās arī zem kultūraugu lapotnes. Vienam augam nogatavojas līdz 15000 sēklu, tāpēc 1 m2 augsnes var būt līdz 200000 sēklu. Vairojas arī veģetatīvi. Augs, attīstoties rudenī, spēj pārziemot zem sniega segas un dažkārt uzzied decembrī. Nektāraugs. Tautas medicīnā lieto kā sirds līdzekli, diurētisku līdzekli, palielināta vairogdziedzera un nervozitātes ārstēšanai, ārīgi - slikti dzīstošu brūču dziedēšanai. Jaunas lapas lieto salātiem, zupām.
Vikikrātuvē par šo tēmu ir pieejami multivides faili. Skatīt: Parastā virzaVogelmuur (Stellaria media) is een lage, eenjarige plant uit de anjerfamilie (Caryophyllaceae). De bloeitijd loopt van januari tot december. De plant is vaak wijdvertakt, maar heeft slechts één wortelstelsel. De 3-40 cm lange stengels zijn groen of rood. De bladeren zijn groen, eirond met een spitse top, en vaak gesteeld. De bloemknop is sterk behaard. Vogelmuur groeit in akkers, tuinen en ruigten.
De vijf kroonbladen zijn wit en zeer diep ingesneden, waardoor het lijkt of er tien kroonbladen zijn. De kelkbladen zijn even lang, de helmknoppen zijn paars en op het bovenstandige vruchtbeginsel staan drie stijlen. De roodbruine zaden zijn 0,9-1,3 mm groot. Vogelmuur is als kleinbloemige soort niet aantrekkelijk voor insecten en moet het daarom vooral van zelfbestuiving hebben.
De plant geldt als een typisch onkruid. Grondbewerking is nodig om het biotoop van deze plant in stand te houden. Ze vormt snel zaden en is vaak één van de eersten die kiemt na een schoffelbeurt. Doordat ze ook in de winter groeit, beschermt ze met haar bladen de aanvankelijk open grond waardoor die niet geheel dichtslaat.
Vogelmuur is in trek bij vogels. Volièrehouders gebruiken deze plant wel om hun vogels van groenvoer te voorzien.
Er komen in de Benelux twee nauw verwante soorten voor waar vogelmuur veel op lijkt.
(Nederlandstalige) Wikisource (Van Uildriks en Bruinsma spreken van “sterremuur”).Vogelmuur (Stellaria media) is een lage, eenjarige plant uit de anjerfamilie (Caryophyllaceae). De bloeitijd loopt van januari tot december. De plant is vaak wijdvertakt, maar heeft slechts één wortelstelsel. De 3-40 cm lange stengels zijn groen of rood. De bladeren zijn groen, eirond met een spitse top, en vaak gesteeld. De bloemknop is sterk behaard. Vogelmuur groeit in akkers, tuinen en ruigten.
Vassarve (Stellaria media) er en ettårig plante, en av 13 arter i gruppen stjerneblomster (Stellaria), som tilhører nellikfamilien. Planten er krypende og om lag 10-15 cm høy.
Den vokser i lys og næringsrik løvskog, hager, enger og åkermark, veikanter og ulik kulturmark. Vassarve finnes i hele Norge opp til 1.100 moh..
Vassarve har brede og runde eller spisst eggformede blader. Stengelen er tynn med hår på én side. Bladene sitter korsvis motsatt oppover stilken. Blomstene har fem spaltede, hvite kronblader. Kronbladene er kortere enn begerbladene, spaltet nesten helt ned (ser ut som ti kronblad), og står rundt tre grifler og 3-8 pollenbærere. Frøkapslene er brune og lange og uanselige, delvis innelukket i begerbladene.
Vassarve (Stellaria media) er en ettårig plante, en av 13 arter i gruppen stjerneblomster (Stellaria), som tilhører nellikfamilien. Planten er krypende og om lag 10-15 cm høy.
Den vokser i lys og næringsrik løvskog, hager, enger og åkermark, veikanter og ulik kulturmark. Vassarve finnes i hele Norge opp til 1.100 moh..
Vassarve har brede og runde eller spisst eggformede blader. Stengelen er tynn med hår på én side. Bladene sitter korsvis motsatt oppover stilken. Blomstene har fem spaltede, hvite kronblader. Kronbladene er kortere enn begerbladene, spaltet nesten helt ned (ser ut som ti kronblad), og står rundt tre grifler og 3-8 pollenbærere. Frøkapslene er brune og lange og uanselige, delvis innelukket i begerbladene.
Pianta anual, longa fin a 80 cm, a cor per tèra, soens a buta rèis a l'autëssa dij non. Le fior, cite, bianche, a son an sla ponta dle rame. A chërs dzortut ant ij mèis invernaj.
A chërs daspërtut, anfestant, fin a 1600 méter.
As pensa ch'a l'abia dle proprietà astringente e diurétiche.
Le ponte as deuvro ant le salade e, ëdcò cheujte, as manten-o crocante.
Ël Balbis (1800, ai sò temp la denominassion sientìfica a l'era Alsine media) ant soa grafìa a arpòrta 'l nòm "pavaronia". Ël Capello a l'ha puvrogna, puvronia. Lë Zalli a l'ha povrogna, poriona.
Pianta anual, longa fin a 80 cm, a cor per tèra, soens a buta rèis a l'autëssa dij non. Le fior, cite, bianche, a son an sla ponta dle rame. A chërs dzortut ant ij mèis invernaj.
AmbientA chërs daspërtut, anfestant, fin a 1600 méter.
ProprietàAs pensa ch'a l'abia dle proprietà astringente e diurétiche.
Cusin-aLe ponte as deuvro ant le salade e, ëdcò cheujte, as manten-o crocante.
NotissieËl Balbis (1800, ai sò temp la denominassion sientìfica a l'era Alsine media) ant soa grafìa a arpòrta 'l nòm "pavaronia". Ël Capello a l'ha puvrogna, puvronia. Lë Zalli a l'ha povrogna, poriona.
Gwiazdnica pospolita (Stellaria media (L.) Vill.) – gatunek rośliny z rodziny goździkowatych (Caryophyllaceae).
Gatunek kosmopolityczny występujący na całym świecie. Na półkuli południowej sięga po wyspy wokół Antarktydy, na półkuli północnej po archipelag Svalbard (około 78° szerokości geograficznej[3]. W Europie Środkowej występuje od niżu po położenia górskie, wyjątkowo nawet po piętro subalpejskie[4]. W Polsce jest bardzo pospolity na całym obszarze. Częściej występuje na obszarach o klimacie wilgotnym i chłodniejszym, w górach sięga po piętro kosodrzewiny[5].
Liście gwiazdnicy pospolitej są smaczne. Można je spożywać nawet na surowo, jednak lepiej po przegotowaniu, zawierają bowiem saponiny. Można je dodawać do zup. Można je zbierać również podczas bezśnieżnej zimy. W Japonii często na wiosnę z gwiazdnicy z ryżem robi się zupę ryżową zwaną hakobe. Liście gwiazdnicy są jednym z siedmiu ziół (haru no nanakusa) spożywanych w siódmym dniu Nowego Roku (dawniej w chińskim kalendarzu księżycowym był to siódmy dzień pierwszego miesiąca). Dawniej zbierano nawet jej nasiona i dodawano je do zup, jednak ze względu na drobne rozmiary jest to zajęcie tylko dla bardzo zdeterminowanych[14].
Jest niezbyt uciążliwym chwastem, ale w uprawach trzeba ją zwalczać. Większym roślinom nie jest w stanie zaszkodzić, największe szkody wyrządza młodym siewkom roślin uprawianych przez siew, rozwija się bowiem szybciej od nich i zagłusza je. W rozrośniętych już plantacjach 5-25 roślin gwiazdnicy na 1 m2 zmniejsza plon o około 5% (w zależności od rodzaju roślin uprawnych). Przy dużej ilości utrudnia zbiór plonów. Gwiazdnica pospolita jest gatunkiem bardzo inwazyjnym, gdyż jej nasiona kiełkują w niskich temperaturach, mają długą żywotność, a roślina może wytworzyć kilka pokoleń w ciągu roku[9].
Ogranicza się jej liczebność poprzez wiosenne bronowanie pól, podorywkę po zbiorze plonów, unikanie przeazotowania gleby, używanie materiału siewnego pozbawionego nasion chwastów, niszczenie chwastów na nieużytkach, rowach i terenach przylegających do pól uprawnych oraz oczyszczanie maszyn rolniczych z chwastów. Jeżeli do nawożenia pól wykorzystywany jest kompost lub obornik, powinien on być dobrze przefermentowany. Na niedużych powierzchniach wskazane jest ściółkowanie upraw[9].
Chemicznie zwalcza się ją tylko w razie ostatecznej konieczności. Istnieją liczne herbicydy zarejestrowane do zwalczania gwiazdnicy pospolitej. Wybiera się je w zależności od gatunku uprawianej rośliny i stosuje zgodnie z zaleceniami producenta. Herbicydy o działaniu totalnym stosuje się tylko na zagonach i przed uprawą roślin[9].
Gwiazdnica pospolita (Stellaria media (L.) Vill.) – gatunek rośliny z rodziny goździkowatych (Caryophyllaceae).
A morugem (Stellaria media), também conhecida como erva-estrela, morugem-branca, morugem-verdadeira, esparguta, erva-pontiaguda, morugem vulgar ou merugem, pertence à família das Caryophyllaceae.
As suas flores, pequenas, solitárias ou geminadas, formam corimbos que se bifurcam na extremidade dos caules floríferos. As pétalas e as sépalas (cinco cada) têm, grosso modo, o mesmo tamanho. As sépalas têm bordos membranosos e uma forma entre o ovado e o lanceolado. Cada pétala parece, à primeira vista, duas, já que são bipartidas, parecendo duas asas brancas de insecto. Por vezes não apresentam pétalas. Cada flor tem exactamente 10 estames. Os frutos têm a forma de cápsulas (entre o ovóide e o oblongo) que ficam pendentes.
É uma planta anual ou vivaz que se apresenta na forma de pequenos tufos de rebentos de aspecto frágil, apresentando uma fiada de pêlos longitudinal que alterna em cada nó, seguindo sempre na mesma direcção em cada entrenó (por vezes, mas raramente, apresentam-se glabros, ou lisos).
As suas folhas são quase ovadas, pontiagudas, com um longo pecíolo que pode apresentar alguns pêlos que não continuam, geralmente, no resto da margem da folha.
A medicina tradicional atribui a esta planta varias propriedades medicinais.[2] Em forma de pomada ou cataplasma envolvida em gaze se usa para el aliviar úlceras, feridas e psoríase.[3]
Na culinária japonesa é utilizada como um ingredientes do prato simbólico do festival de primavera.
É consumido como alimento pelos canários e mais 30 espécies de aves.
É considerada uma erva daninha nos campos de cultivo e jardins da Europa, onde é muito comum, durante todo o ano. Terá tido origem no sul da Europa.
A morugem (Stellaria media), também conhecida como erva-estrela, morugem-branca, morugem-verdadeira, esparguta, erva-pontiaguda, morugem vulgar ou merugem, pertence à família das Caryophyllaceae.
As suas flores, pequenas, solitárias ou geminadas, formam corimbos que se bifurcam na extremidade dos caules floríferos. As pétalas e as sépalas (cinco cada) têm, grosso modo, o mesmo tamanho. As sépalas têm bordos membranosos e uma forma entre o ovado e o lanceolado. Cada pétala parece, à primeira vista, duas, já que são bipartidas, parecendo duas asas brancas de insecto. Por vezes não apresentam pétalas. Cada flor tem exactamente 10 estames. Os frutos têm a forma de cápsulas (entre o ovóide e o oblongo) que ficam pendentes.
É uma planta anual ou vivaz que se apresenta na forma de pequenos tufos de rebentos de aspecto frágil, apresentando uma fiada de pêlos longitudinal que alterna em cada nó, seguindo sempre na mesma direcção em cada entrenó (por vezes, mas raramente, apresentam-se glabros, ou lisos).
As suas folhas são quase ovadas, pontiagudas, com um longo pecíolo que pode apresentar alguns pêlos que não continuam, geralmente, no resto da margem da folha.
A medicina tradicional atribui a esta planta varias propriedades medicinais. Em forma de pomada ou cataplasma envolvida em gaze se usa para el aliviar úlceras, feridas e psoríase.
Na culinária japonesa é utilizada como um ingredientes do prato simbólico do festival de primavera.
É consumido como alimento pelos canários e mais 30 espécies de aves.
É considerada uma erva daninha nos campos de cultivo e jardins da Europa, onde é muito comum, durante todo o ano. Terá tido origem no sul da Europa.
Răcovina (Stellaria media) este o plantă anuală de sezon rece, nativă Europei, de obicei consumată de găini. Regional, mai este numită și aurică, cuișoriță, ghețișoară, rocoțel, scânteiuță, coadă-de-găină, iarba-găinii, iarbă-de-păsări, steluța-fetei, steluță-albă. Planta germinează toamna sau iarna târziu, și apoi formează covoare de vegetație. Florile sunt mici și albe, formând rapid capsule cu semințe.
Atât în Europa, cât și în America de Nord, planta este o buruiană care invadează grădinile [1] și câmpurile. Controlarea răspândirii este dificilă din cauza numărului mare de semințe, deși ierbicidele sunt utile când plantele sunt mici. Răcovina este competitivă cu gramineele mici, și poate produce pierderi de până la 80% din recolta de orz.[2]
Planta este utilizată în medicina populară. John Gerard o recomanda, în secolul al XVII-lea, ca remediu împotriva râiei. În prezent este prescrisă pentru boli ale pielii, bronșită, dureri reumatice, artrită și dureri menstruale. Cataplasme cu răcovină pot fi aplicate tăieturilor, vânătăilor. Nu toate aceste utilizări sunt motivate științific.[3]
Stellaria media este comestibilă și nutritivă și frunzele pot fi folosite în salate.
Stellaria media este răspândită în America de Nord din Alaska până punctele sudice. Există mai multe plante strâns înrudite și considerate răcovină, dar acestea nu au proprietățile culinare și medicinale ale plantelor din genul Stellaria. Plante din genul Cerastium sunt foarte similare cu cele din genul Stellaria și fac parte din aceeași familie (Caryophyllaceae). Stellaria media poate fi ușor deosebită de ceilalți membri ai familiei prin examinarea atentă a tulpinilor. Stellaria are peri fini doar pe o parte a tulpinii, într-un singur șir. Alți membri ai familiei Caryophyllaceae, asemănători cu Stellaria, au peri care acoperă uniform toată tulpina.
Carte · 
Categorie · 
Portal · 
WikiProiect Răcovina (Stellaria media) este o plantă anuală de sezon rece, nativă Europei, de obicei consumată de găini. Regional, mai este numită și aurică, cuișoriță, ghețișoară, rocoțel, scânteiuță, coadă-de-găină, iarba-găinii, iarbă-de-păsări, steluța-fetei, steluță-albă. Planta germinează toamna sau iarna târziu, și apoi formează covoare de vegetație. Florile sunt mici și albe, formând rapid capsule cu semințe.
Atât în Europa, cât și în America de Nord, planta este o buruiană care invadează grădinile și câmpurile. Controlarea răspândirii este dificilă din cauza numărului mare de semințe, deși ierbicidele sunt utile când plantele sunt mici. Răcovina este competitivă cu gramineele mici, și poate produce pierderi de până la 80% din recolta de orz.
Alsine media L.
Stellaria Apetala Ucria ex Roem.
Navadna zvezdica, tudi kurja črevca (znanstveno ime Stellaria media) je zelnata rastlina iz družine klinčnic, ki je pogost plevel skozi vse leto po Evropi in Severni Ameriki.
Rastlina ima nežne bele posamične cvetove in drobne srčasto oblikovane listke. Ponekod po Evropi so jo zelo cenili kot zdravilno zelišče, ki vsebuje veliko vitamina C, beta karotena, magnezija, kalcija ter drugih vitaminov in mineralov. Drobni cvetovi in lističi se za prehrano lahko nabirajo celo poletje. Cveti od aprila do oktobra. Od ostalih podobnih rastlin iz družine klinčnic se navadna zvezdica loči po tem, da ima steblo poraščeno z drobnimi dlačicami le po eni strani in v strnjenem pasu, medtem ko imajo nekatere podobne vrste stebla poraščena povsod.
Ime kurja črevca se je uveljavilo zaradi dolgih plazečih in med seboj prepletenih stebel, ki pri puljenju spominjajo na čreva perutnine. Rastlina se je sposobna izjemno hitro ter na gosto razširiti po vlažnih delih vrtov in njiv[1], kjer je zemlja revna z dušikom. Ob zanemarjanju polj lahko navadna zvezdica preraste večje dele z žitom posejanih njiv in tako zmanjša pridelek. Na poljih ječmena lahko razraščena navadna zvezdica povzroči tudi do 80% manjši razrast ječmena[2].
Rastlina se danes v farmacevtski industriji uveljavlja kot surovina za izdelavo različnih krem zoper gubice in izsušitev kože. Pripravki iz navadne zvezdice se v ljudskem zdravilstvu sicer uporablja tudi za pospeševanje celjenje ran, zdravilo za gnojne bule in izpuščaje, kot poparek ali prevretek pa so včasih uporabljali tudi kot zdravilo za mehčanje sluzi v pljučih ter za lažje izkašljevanje[3], pa tudi kot zdravilo za ledvice, mehur in hemoroide. Čaj iz kurjih črevc naj bi spodbujal tudi prebavo[4]. Užitni so tudi surovi cvetovi in lističi, ki se mladi lahko uživajo kot solata.[5].
Rastlina vsebuje tudi saponine, ki v velikih količinah lahko privedejo do zastrupitve. Obstajajo podatki o zastrupitvah živine z navadno zvezdico, vendar so taki primeri izjemno redki.
Navadna zvezdica, tudi kurja črevca (znanstveno ime Stellaria media) je zelnata rastlina iz družine klinčnic, ki je pogost plevel skozi vse leto po Evropi in Severni Ameriki.
Våtarv (Stellaria media är ett mycket vanligt och rikligt förekommande ogräs i världen. I Sverige är våtarv det vanligaste örtogräset.[1]
Våtarven är ettårig och är både höstgroende efter blomningen och vårgroende sedan den övervintrat i form av små skott eller skottstumpar. Blommorna är små med fem vita kronblad, som är kluvna till basen. Vid första anblicken är det lätt att tro att det faktiskt är tio kronblad.
Våtarven har en tunn hårig rand ner längs med stjälken. Detta gör att den kan skiljas ifrån till exempel hönsarv, som istället har en helt hårig stjälk. Vidare har våtarven en rund stjälk vilket gör att den enkelt kan skiljas ifrån exempelvis grässtjärnblomman, vilken har (i synnerhet vid basen) fyrkantig stjälk.
Våtarven är ett lärorikt exempel på flera slags rörelser hos växter. Den utför periodiskt en skyddsrörelse, som består i att bladen från sitt utbredda läge reser sig upp intill stjälken på kvällen för att undgå värmeförlust under natten. Den utför också karpotropiska rörelser, det vill säga att blomskaftet efter befruktningen riktar sig nedåt i hela sin längd, liksom för att lämna plats för de yngre, utslagna blommorna i knippet. Ur detta läge rätar de åter upp sig vid frömognaden.
Det finns ytterligare en rörelse, nämligen den, som det mogna fröhusets flikar utför, sedan de en varm och solig dag, då fröhuset står upprätt, böjt sig ifrån varandra för att släppa ut fröna. När fröhuset blir det allra minsta fuktigt sluter det sig snabbt så att fröna hålls helt torra. Det behövs eftersom det kan ta ganska lång tid innan lämpliga förutsättningar för fröspridningen uppkommer och fröna måste vara torra hela denna väntan för att behålla sin förmåga att spridas och sedan gro. Denna rörelse beror på hygroskopisk formförändring i fröhusets torra vägg och finns hos de flesta nejlikväxter som har frukter som öppnar sig.
Hos våtarven har man också studerat en egendomligt fördelad hårighet: varje ledstycke är hårbeklätt endast utefter en linje som förbinder en bladvinkel med mellanrummet mellan de två närmast högre upp sittande bladen. Dessa hårstrimmor fuktas lättare av en regndroppe än växtens yta för övrigt och bildar ett ledningssystem som håller kvar regnvattnet och leder dess droppar från den ena bladvinkeln till den andra. Dessutom har dessa mjuka hår förmågan att suga in regnvatten. På denna genväg vinner växten saftighet, spänning och friskhet.
Vanlig i hela Europa, centrala delar av Nordamerika, nordvästligaste Afrika, tempererade delar av västra Asien och sydöstra Asien. Dessutom finns små lokaler spridda lite över allt utanför dessa områden.
Trivs bäst på kulturmark, gärna fuktiga, skuggiga platser och kväverika jordmåner.
Hela växten är ätbar och behöver inte tillagas. Den är rik på protein, kolhydrater och C-vitamin och kan plockas tills snön faller.[2]
Småfåglar och kycklingar äter gärna våtarv, vilket givit upphov till det lokala namnet fågelgräs.
Wikimedia Commons har media som rör Våtarv.
Våtarv (Stellaria media är ett mycket vanligt och rikligt förekommande ogräs i världen. I Sverige är våtarv det vanligaste örtogräset.
Міжнародна назва роду походить від латинського слова «Stella», що в перекладі означає «зірка» (білі квітки рослини схожі на маленькі зірочки). Видова назва («media») у перекладі з латинської мови — «середня» (тобто, маленька зірочка з родини гвоздичних). Українська назва рослини є дослівним перекладом з латинської. На стеблах рослини з одного боку є волоски, по яких стікає дощова вода і роса в ґрунт. Очевидно, це дає можливість зірочнику рости в сухих місцях. Звідси і друга назва рослини — мокрець.
Однорічна або дворічна дрібно-опушена рослина з лежачими або висхідними, дуже розгалуженими стеблами висотою 5—30 см; нерідко утворює нещільні дернини. Листки супротивні, яйцевидні, довжиною 1—2 см, голі або війчасті (біля основи). Квітки в півзонтиках; чашолистки довжиною 4— 4,5 мм, пелюстки глибокодворозсічені, коротші за чашолистки, іноді їх немає. Чашолистків і пелюсток по 5, тичинок 3—5, буває 10, маточка одна з трьома стовпчиками. Плід — коробочка. Цвіте з березня до жовтня. Дозріває у липні — жовтні.
Євразійсько-північноамериканський вид. Росте як бур'ян на городах, у садах, по берегах річок майже по всій Україні.
Розмножується насінням, а також частинками стебла. Одна рослина дає 15—25 тис. насінин, які проростають без періоду спокою. Насіння зберігає схожість багато років і проростає при досить низьких температурах.
Мокриця — рослина-ефемер: вона живе лише три-чотири тижні[1]. Але насіння мокриці, падаючи на землю, незабаром проростають, і з'являються нові рослинки. Крім того, гілочки мокриці, торкаючись до землі, пускають корінці.[1]
Мокриця, навіть розірвана на частини, продовжує жити. Кожен шматочок дає корінці і виростає в цілу рослину.[1]
Після дощу мокриця стає «кришталевою». Стебла мокриці покриті волосками, які утримують воду. Вода блищить на сонці, і вся рослина здається зробленою зі скла. Мокриця вбирає воду не тільки корінням, а й волосками на стеблах — з повітря.[1]
В Україні росте понад 10 видів зірочника, з них найчастіше зустрічається зірочник лісовий.
У квітучій надземній частині міститься 114 мг% аскорбінової кислоти, до 24 мг% каротину; в золі рослини багато хлору, та калієвої солі.
Есенцію із свіжої рослини застосовують у гомеопатії. У народній медицині використовували при хворобах щитовидної залози, серця, сипу, набряків, хворобах печінки, легенів, легеневому туберкульозі з кровохарканням, геморої, замутненні рогівки, носових кровотечах, виразках, радикуліті, ревматизмі.
З рослини можна готувати салати, вживати її як вітамінну приправу до їжі, варити з неї щі і робити пюре.[1] В Ленінградській області Росії для салатів використовують всю надземну частину рослини. У свіжому вигляді має прісний смак і дещо неприємний запах. Зате смачні зимові салати з маринованого зірочника середнього.[2]
Це своєрідна за своєю біологією рослина є гарною поживою для індиків, курчат та кімнатних птахів, через що іноді її називають «пташиним салатом». Мокриця сприяє збільшенню молока у корів.[1] Можна також додавати її до корму свиней, гусей, курчат, домашніх співочих птахів.
За квіточками рослини можна передбачати погоду: якщо до дев'ятої години ранку віночок квітки не підніметься й не розкриється, то вдень буде дощ[1]. Цим барометром можна користуватися все літо, тому що мокриця цвіте з квітня до пізньої осені.
Stellaria media
Квіти Stellaria media
Насіння Stellaria media
Масло з травами, серед яких є і зірочник середній
Stellaria media là loài thực vật có hoa thuộc họ Cẩm chướng. Loài này được (L.) Vill. miêu tả khoa học đầu tiên năm 1789.[1]
Stellaria media là loài thực vật có hoa thuộc họ Cẩm chướng. Loài này được (L.) Vill. miêu tả khoa học đầu tiên năm 1789.
Звездча́тка сре́дняя (лат. Stellária média) — вид растений рода Звездчатка (Stellaria) семейства Гвоздичные (Caryophyllaceae).
Известно также под названиями мокрица[2], канареечная трава[3], мокричник[4], грыжник, сердечная трава, мокрец. Теневыносливое растение.
Растёт близ жилья, на огородах, сорных местах, иногда по сырым лесным дорогам и полянам.
Однолетнее травянистое растение.
Стебель цилиндрический, стелющийся, ветвистый, высотой до 10 см, покрыт волосками, сидящими в 1 ряд (ряды их в разных междоузлиях идут попеременно).
Листья яйцевидные, коротко заострённые; верхние сидячие, нижние на черешках. Листорасположение супротивное.
Цветки белые, мелкие, в виде звёздочек, с глубоко двураздельными лепестками на длинных цветоножках. Венчик раздельнолепестный. Лепестки равны чашечке или короче. Тычинок 5 (реже 10). Пестик 1 с 3 столбиками. Чашечка раздельнолистная. Цветёт в мае — августе.
Плод — продолговатая коробочка с 6 створками и многочисленными округлыми или почковидными семенами.
Евразийско-североамериканский вид.
Считается однолетним растением, но цветёт в продолжение всего тёплого времени до глубокой осени и в бутонах иногда идёт под снег. Весной рост и развитие продолжаются. Каких-либо внешних приспособлений для защиты от холода не имеет; по-видимому у неё имеются особые свойства плазмы. Ясно выраженная протандрияː сначала созревают 5 наружных тычинок, потом — 5 внутренних, под конец — рыльца. Возможно и самоопыление; иногда образуются клейстогамные цветки (совсем не раскрывающиеся). Семена хорошо сохраняются под снегом.
В огородах является злостным сорняком, бороться с которым трудно из-за большого количества семян. Одно растение даёт в среднем 15 000 семян. Семена сохраняют всхожесть в почве в течение двух — пяти лет. Размножается также вегетативно укоренением стеблей. Развивается с ранней весны до наступления заморозков, давая за лето несколько поколений[5].
В надземной части звездчатки средней содержится много каротина и особенно аскорбиновой кислоты. В связи с этим надземную, зелёную часть растения используют в пищу при приготовлении салатов — в сыром виде, а отваренными — вместо шпината в винегреты, борщи и как приправу ко вторым блюдам. Растение также пригодно для приготовления безалкогольных напитков[6].
Считается хорошим медоносом из-за продолжительного цветения[7].
Траву звездчатки средней добавляют в корм свиньям, гусям, цыплятам[6].
Как лекарственное растение используют в гомеопатии и народной медицине[6].
Если звездчатка не раскрывает свои цветочки утром и держит их закрытыми целый день — ожидай дождь. Народная примета.[8]
Звездча́тка сре́дняя (лат. Stellária média) — вид растений рода Звездчатка (Stellaria) семейства Гвоздичные (Caryophyllaceae).
Известно также под названиями мокрица, канареечная трава, мокричник, грыжник, сердечная трава, мокрец. Теневыносливое растение.
Растёт близ жилья, на огородах, сорных местах, иногда по сырым лесным дорогам и полянам.
繁缕（学名：Stellaria media）属石竹科繁缕属植物，为原野杂草。
一年生小草本；茎纤弱，圆柱形，有纵棱，一侧有短柔毛，余全无毛，平铺地面，叉状分枝；叶卵形，小对生，先端锐尖，质脆易碎；春夏开白色小花，聚伞花序，位于枝顶端或叶腋；花梗纤细；花萼5；花瓣5，深二裂；花柱三枚。
分布于世界各地以及中国大陆的全国各地等地，生长于海拔300米至3,900米的地区，一般生长在田间杂草，目前尚未由人工引种栽培。
《植物学》王全喜
这是一篇與植物相關的小作品。你可以通过编辑或修订扩充其内容。 
コハコベ (小繁縷、学名：Stellaria media) は、ナデシコ科ハコベ属の越年草。
小型の草本で、草体は約10-20cm。茎はよく分枝する。花期は3-9月で、白色の花弁を5枚つける。各花弁は2深裂して10枚にみえる。雄蕊は1-7本。花柱は3個。
北アメリカやヨーロッパでは庭草として一般的な植物である[1]。世界中に帰化植物として定着している。日本では史前帰化植物として扱われている。
日本では春の七草の一つとして古くから親しまれており、葉野菜として食用にされる。また家畜として飼われているニワトリの餌となることもある。ただし畑地では、他の穀物の成長を妨げる雑草として扱われ、オオムギの生産量を最大80%減少させることもあるとされる[2]。
また民間療法において薬草として扱われることもあり、17世紀には、本種が疥癬の治療に効果的であるとされていたほか、気管支炎やリウマチ、関節炎にも効果があるという意見もある。ただしこれらの主張は、必ずしも科学的な根拠に基づいたものではない[3]。
以下のようにして利用される。
별꽃(학명: Stellaria media)은 석죽과 별꽃속의 두해살이풀이다. 전 세계에 두루 분포하며, 마을 부근이나 길가의 축축한 곳에서 흔히 볼 수 있다.
줄기는 높이 50 센티미터 정도이고 뭉쳐 나며, 땅 위에 덩굴 모양으로 뻗는다. 잎은 달걀 모양이며 마주나는데, 아랫부분의 잎에는 긴 잎자루가 있는 데 비해, 윗부분의 잎에는 잎자루가 없다. 5~6월경이 되면 흰꽃이 취산꽃차례를 이루면서 가지 끝에 달린다. 서로 떨어진 5개의 꽃받침과 5개의 꽃잎이 있다. 각 조각은 밑부분 가까이까지 2갈래로 깊이 갈라져 있다. 10개의 수술이 있고, 3개의 암술대가 있다. 열매는 삭과이며 5~6월에 개화하며 8~9월에 결실한다. 주로 산이나 길가에서 자라며, 한반도 전 지역에 분포하고 있다.
옛날에는 풀 전체를 소금과 함께 볶아서 치약 대용으로도 써 왔다.[1]
Stellaria media - Museum specimen
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
,_NGA_42863.jpg)
.jpg)
.jpg)
![[3]](http://linnaeus.nrm.se/flora/di/caryophylla/stell/stelmedn.jpg){kind=link}