Taipan (Oxyuranus) je rod hadů z čeledi korálovcovitých. Jeho zástupci jsou velcí, až ke třem metrům dorůstající, prudce jedovatí hadi, kteří se řadí mezi nejjedovatější hady světa. V současné době rozeznáváme tři druhy taipanů.[1] Úmrtnost na následky neošetřeného uštknutí se blíží sto procentům, nicméně existuje vysoce účinné sérum, které při včasné aplikaci poskytuje značné šance na záchranu. Hadi nejsou příliš útoční a od vynalezení antiséra bylo zaznamenáno jen málo smrtelných uštknutí lidí. Živí se převážně menšími savci jako jsou myši, krysy a bandikuti.
Oxyuranus scutellatus scutellatus
Oxyuranus microlepidotus
Oxyuranus microlepidotus
Obrázky, zvuky či videa k tématu taipan ve Wikimedia Commons
Taipan (Oxyuranus) je rod hadů z čeledi korálovcovitých. Jeho zástupci jsou velcí, až ke třem metrům dorůstající, prudce jedovatí hadi, kteří se řadí mezi nejjedovatější hady světa. V současné době rozeznáváme tři druhy taipanů. Úmrtnost na následky neošetřeného uštknutí se blíží sto procentům, nicméně existuje vysoce účinné sérum, které při včasné aplikaci poskytuje značné šance na záchranu. Hadi nejsou příliš útoční a od vynalezení antiséra bylo zaznamenáno jen málo smrtelných uštknutí lidí. Živí se převážně menšími savci jako jsou myši, krysy a bandikuti.
Taipane (Oxyuranus) sind eine in Australien und Papua-Neuguinea verbreitete Gattung der Schlangen aus der Familie der Giftnattern (Elapidae). Eine der insgesamt drei Arten (O. temporalis) wurde erst 2007 anhand eines 2006 gefundenen Exemplars beschrieben, für diese Art liegen daher nur sehr wenige Angaben vor. Die Arten haben ein extrem wirksames, neurotoxisches und die Blutgerinnung störendes Gift; aufgrund ihrer Scheu vor Menschen und der abgelegenen Lebensräume von zwei der drei Arten sind Taipane medizinisch jedoch kaum relevant.
Taipane sind große bis sehr große Giftnattern. Die Kopf-Rumpf-Länge adulter Individuen beträgt 78,3–226,0 cm, bei O. scutellatus erreicht der Schwanz 19–20 % der Kopf-Rumpf-Länge, beim bisher einzigen bekannten Exemplar von O. temporalis 14,8 %. Taipane sind damit die größten Giftnattern Australiens. Die Tiere sind schlank gebaut, der Kopf ist groß, rechteckig und deutlich vom relativ schlanken Hals abgesetzt. Die Geschlechter unterscheiden sich hinsichtlich Größe und Färbung nicht.
Wie alle Giftnattern haben auch Taipane auf dem Oberkopf neun große, symmetrische Schilde. Die Tiere haben ein oder zwei primäre Temporalia und sechs oder sieben Infralabiala, Subocularia fehlen. Die Rückenschuppen sind glatt oder leicht gekielt. Die Anzahl der Bauchschuppen (Ventralschilde) variiert zwischen 211 und 250, die Zahl der geteilten Subcaudalia zwischen 45 und 80. Das Analschild ist ungeteilt. Die Tiere haben 21–25 dorsale Schuppenreihen in der Körpermitte.
Die Grundfarbe der Oberseite ist variabel hellbraun, dunkelbraun, rotbraun, kupferrot oder oliv. Der Taipan zeigt auf dieser Grundfarbe keine Zeichnung, der Inlandtaipan zeigt vor allem in der hinteren Körperhälfte eine schmale dunkle Bänderung. Der Kopf ist beim Taipan deutlich, beim Inlandtaipan nur schwach oder gar nicht aufgehellt. Die Unterseite ist beim Taipan weißlich, beim Inlandtaipan gelb.
Die Gattung kommt in Australien und auf Neuguinea vor. Das Verbreitungsgebiet des Taipans umfasst küstennahe Regionen von Ost- bis Nordaustralien sowie in Papua-Neuguinea. Die Art bewohnt dort tropische Savannen und Wälder mit Jahresniederschlägen über 800 mm. Die beiden anderen Arten sind auf das Innere Australiens beschränkt und besiedeln sehr trockene Halbwüsten mit Jahresniederschlägen unter 300 mm.
Die Gattung umfasst drei Arten, von denen eine (O. temporalis) erst 2007 beschrieben wurde:
Die nächsten Verwandten der Taipane sind die Braunschlangen (Pseudonaja).[1]
Taipan und Inlandtaipan sind überwiegend tagaktiv, auch das bisher einzige bekannte Exemplar von O. temporalis wurde tagsüber aktiv angetroffen. Alle Arten sind, soweit bekannt, bodenbewohnend.
Taipane ernähren sich im Gegensatz zu allen anderen Giftnattern Australiens ausschließlich von warmblütigen (homoiothermen) Tieren. Bei Magenuntersuchungen wurden bisher fast ausschließlich Säugetiere als Beute nachgewiesen, nur einmal auch ein Vogel. Das Spektrum der erbeuteten Säuger ist sehr breit und umfasst sowohl Nagetiere als auch kleine Beuteltiere bis zur Größe von Ratten (Rattus sp.).[2] Auch junge Individuen fressen offenbar nur homoitherme Tiere, in Gefangenschaft wurden Reptilien und Amphibien nicht beachtet. Die Beute wird aktiv gesucht, Taipane nutzen hierzu ihren Geruchs- und den offenbar hervorragend ausgebildeten Sehsinn. Die Beute wird blitzschnell gebissen und sofort wieder losgelassen. Dies gilt zusammen mit dem extrem wirksamen Gift als Anpassung an die sehr wehrhafte Beute, die anderenfalls die Schlange gefährden könnte. Die Beute wird verzehrt, wenn sie tot oder bewegungsunfähig ist.
Alle Arten sind eierlegend (ovipar). Weibchen mit Eiern im Körper wurden von August bis November gefunden, die Eiablage findet von September bis März statt. Die Gelege umfassen nach Freiland- und Haltungsbeobachtungen 7 bis 20 Eier. In Gefangenschaft schlüpfen die Jungschlangen nach 64–69 Tagen, sie haben beim Schlupf Kopf-Rumpf-Längen von 30–34 cm.
Der Taipan ist sehr scheu und weicht Menschen aufgrund seines sehr guten Geruchssinnes frühzeitig aus. Begegnungen des Menschen mit Inlandtaipanen sind extrem selten, die Art wurde nach der Erstbeschreibung im Jahr 1879 erst 1967 wiederentdeckt. Beide Arten beißen nur, wenn sie plötzlich mit Menschen konfrontiert oder in die Enge getrieben werden. In diesen Fällen wehren sich die Tiere vehement und beißen oft mehrfach zu.
Das Gift ist vor allem neurotoxisch, hat aber auch Komponenten, die die Blutgerinnung stören. Das Neurotoxin blockiert praesynaptisch die Signalübertragung auf die Muskulatur und verursacht so Lähmungen. Die durchschnittliche Giftmenge je Biss wird mit 44–120 mg Trockengewicht angegeben.[3] Das Gift der Taipane ist extrem wirksam, der LD50-Wert bei Mäusen liegt bei 0,064 (Taipan) bzw. 0,010 mg pro kg Körpergewicht (Inlandtaipan). Der Inlandtaipan ist damit, soweit bekannt, die Schlangenart mit dem wirksamsten Gift überhaupt.
Aufgrund der großen Giftmenge und der hohen Giftigkeit ist der Biss beim Menschen unbehandelt meist tödlich. Der Biss wird oft nicht bemerkt, lokale Symptome im Bereich der Bissstelle fehlen häufig. Typische Symptome eines Bisses sind anfangs Übelkeit und Erbrechen, danach kommt es zu fortschreitenden Lähmungen der Muskulatur bis hin zum ohne Behandlung tödlichen Atemstillstand sowie zu Blutgerinnungsstörungen. Bei einem durch einen Taipan offenbar mehrfach gebissenen 4-jährigen Kind trat der Tod etwa eine Stunde nach den Bissen ein. Bei einem 39-jährigen Mann trat etwa 7–10 Stunden nach dem Biss ein Atemstillstand ein, der Mann wurde 19 Tage lang künstlich beatmet und konnte nach 27 Tagen entlassen werden.[4]
Taipane werden trotz ihrer extremen Giftigkeit aufgrund ihrer Scheu als medizinisch kaum relevant beschrieben, Bissunfälle sind offenbar sehr selten. Der Inlandtaipan und O. temporalis leben zudem in Regionen, die von Menschen kaum besiedelt sind. Für den Inlandtaipan sind bis 1990 nur vier Bissunfälle bekannt geworden, von denen einer einen Herpetologen beim Fang eines Tieres betraf und ein zweiter einen Pfleger in einem Labor für Antiseren; beide Bissopfer überlebten.[5]
Taipane (Oxyuranus) sind eine in Australien und Papua-Neuguinea verbreitete Gattung der Schlangen aus der Familie der Giftnattern (Elapidae). Eine der insgesamt drei Arten (O. temporalis) wurde erst 2007 anhand eines 2006 gefundenen Exemplars beschrieben, für diese Art liegen daher nur sehr wenige Angaben vor. Die Arten haben ein extrem wirksames, neurotoxisches und die Blutgerinnung störendes Gift; aufgrund ihrer Scheu vor Menschen und der abgelegenen Lebensräume von zwei der drei Arten sind Taipane medizinisch jedoch kaum relevant.
Taipans are snakes of the genus Oxyuranus in the elapid family. They are large, fast-moving, highly venomous, and endemic to Australia and New Guinea. Three species are recognised, one of which, the coastal taipan, has two subspecies. Taipans are some of the deadliest known snakes.
The common name, taipan, was coined by anthropologist Donald Thomson after the word used by the Wik-Mungkan Aboriginal people of central Cape York Peninsula, Queensland, Australia.[2] The Wik-Mungkan people used the name in reference to an ancestral creator being in Aboriginal Australian mythology known as the Rainbow Serpent.[3]
The genus name is from Greek ὀξῠ́ς (oxys: sharp, needle-like) and οὐρανός (ouranos: an arch, specifically the vault of the heavens), and refers to the needle-like anterior process on the arch of the palate, which Kinghorn noted separated the genus from all other elapids. The oft-quoted meaning "sharp-tailed" (based on a confusion with οὐρά, oura, "tail", and Latin anus) is both etymologically and morphologically incorrect.[4]
The three known species are the coastal taipan (Oxyuranus scutellatus), the inland taipan (O. microlepidotus), and a recently discovered third species, the Central Ranges taipan (O. temporalis).[5] The coastal taipan has two subspecies: the coastal taipan (O. s. scutellatus), found along the northeastern coast of Queensland, and the Papuan taipan (O. s. canni), found on the southern coast of New Guinea.
A 2016 genetic analysis showed that the speckled brown snake (Pseudonaja guttata) was an early offshoot of a lineage giving rise to the taipans, with the Central Ranges taipan being an offshoot of the common ancestor of the inland and coastal taipans.[6]
Their diet consists primarily of small mammals, especially rats and bandicoots.
Species of this genus possess highly neurotoxic venom with some other toxic constituents that have multiple effects on victims. The venom is known to paralyse the victim's nervous system and clot the blood, which then blocks blood vessels and uses up clotting factors. Members of this genus are considered to be among the most venomous snakes in the world based on their murine LD50, an indicator of the toxicity on mice. The inland taipan is considered to be the most venomous snake in the world and the coastal taipan, which is arguably the largest Australian venomous snake, is the third-most venomous snake in the world.[8] The Central Ranges taipan has been less researched than other species of this genus, so the exact toxicity of its venom is still not clear, but it may be even more venomous than the other taipan species.[9] Apart from venom toxicity, quantities of venom delivered should also be taken into account for the danger posed. The coastal taipan is capable of injecting a large quantity of venom due to its large size.[10]
In 1950, Kevin Budden, an amateur herpetologist, was one of the first people to capture a taipan alive, although he was bitten in the process and died the next day.[11] The snake, which ended up dying a few weeks later, was the first known taipan to have been milked for venom: Melbourne zoologist David Fleay and Dr. F. C. Morgan performed the milking, and the venom was used to develop an antivenom, which became available in 1955.[12][13] The original preserved specimen is currently stored in the facilities of Museums Victoria.[14]
Two antivenoms are available: CSL polyvalent antivenom and CSL taipan antivenom, both from CSL Limited in Australia.[15]
In his book Venom, which explores the development of a taipan antivenom in Australia in the 1940s and 1950s, author Brendan James Murray states that only one person is known to have survived an Oxyuranus bite without antivenom: George Rosendale, a Guugu Yimithirr person bitten at Hope Vale in 1949. Murray writes that Rosendale's condition was so severe that nurses later showed him extracted samples of his own blood that were completely black in colour.
Temperament also varies from species to species. The inland taipan is generally shy, while the coastal taipan can be quite aggressive when cornered and actively defends itself.[10]
Taipans are snakes of the genus Oxyuranus in the elapid family. They are large, fast-moving, highly venomous, and endemic to Australia and New Guinea. Three species are recognised, one of which, the coastal taipan, has two subspecies. Taipans are some of the deadliest known snakes.
Oxyuranus es un género de serpientes grandes, rápidas y muy venenosas de Australia, conocidas con el nombre común de taipanes.
Hay tres especies conocidas: el taipán de la costa (Oxyuranus scutellatus), la más conocida taipán del interior (Oxyuranus microlepidotus) y una recientemente descubierta tercera especie, el taipán de distribución central (Oxyuranus temporalis).[1] El taipán de la costa tiene dos subespecies: el taipán de la costa (Oxyuranus scutellatus scutellatus) y el taipán papuano (Oxyuranus scutellatus canni), que se encuentra en la costa sur de Papúa Nueva Guinea. Su dieta consiste primariamente de pequeños mamíferos, especialmente ratas y bandicoots.
Una especie, el taipán del interior (Oxyuranus microlepidotus), tiene el veneno más tóxico de todas las serpientes terrestres del mundo. Esta es sólo una medida de toxicidad (DL50) medida como mg/kg de ratón, dado que éticamente no puede probarse en humanos. La entrega de veneno debe tomarse además como un factor al determinar la letalidad de la serpiente para los ratones. El veneno coagula la sangre de la víctima, bloqueando arterias o venas e incrementando los factores de coagulación. Es además altamente neurotóxico. No se tiene información de que haya habido supervivientes de una mordedura de taipán antes de que se desarrollara el antiveneno y, aún después, las víctimas a menudo requieren extensos periodos de cuidados intensivos. El taipán fue llamado así por Donald Thomson por la palabra usada por personas aborígenes de Wik-Mungkan de península del Cabo York, Queensland central, Australia.[2]
Los taipanes pueden alcanzar de 2 a 3,60 metros de longitud.[3] El taipán de la costa es usualmente de color marrón pálido a oscuro, decolorando a un lateral crema, aunque los juveniles son de color más claro. El taipán papuano es negro o gris púrpura, con una raya de color cobrizo en su parte posterior. Se encuentran a menudo en campos de azúcar debido a la abundancia de ratas —su principal fuente de alimentación. Se alimentan de dos a tres veces por semana.
En varios aspectos de morfología, ecología y comportamiento, los taipanes de la costa son fuertemente convergentes con el elápido africano, Dendroaspis polylepis, conocida como la famosa y temida mamba negra.[4]
Oxyuranus es un género de serpientes grandes, rápidas y muy venenosas de Australia, conocidas con el nombre común de taipanes.
Taipan (Oxyuranus) on maoperekond.
Taipani perekonda klassifitseeritakse roomajate andmebaasis järgmised maoliigid[1]:
Neid võib kohata Austraalias ja Uus-Guineas.
Selle perekonna maod on inimeste suhtes mürkmadudeks liigitatavad, kuna nende hammustus võib esile kutsuda raskeid mürgistusseisundeid.[2]
Selles artiklis on kasutatud prantsuskeelset artiklit fr:Oxyuranus seisuga 7.03.2014.
Oxyuranus Elapidae familiako narrasti genero bat da. Australia eta Ginea Berrian bizi dira.
Oxyuranus Elapidae familiako narrasti genero bat da. Australia eta Ginea Berrian bizi dira.
Taipaanit (Oxyuranus) ovat Australiassa eläviä erittäin myrkyllisiä käärmeitä. Taipaaneita tunnetaan kolme lajia: Oxyuranus scutellatus, aavikkotaipaani (Oxyuranus microlepidotus) ja Oxyuranus temporalis, sekä kaksi alalajia, papuantaipaani (Oxyuranus scutellatus canni) ja rannikkotaipaani (Oxyuranus scutellatus scutellatus).[2] Jopa kolmemetrinen myrkkykäärme iskee ahdistettuna herkästi ja usein monta kertaa peräjälkeen. Myrkky on vahvaa, ja iskuissa sitä joutuu runsaasti kudoksiin. Se sisältää sekä hermomyrkkyjä että kudoksia tuhoavia entsyymejä. Aavikkotaipaania pidetään maailman myrkyllisimpänä käärmeenä.[3]
Taipaanien kotiseutuja ovat Australia ja Papua-Uusi-Guinea.
Taipaanit syövät pieniä jyrsijöitä, kuten rottia.
Taipaanilla on merkittävä osuus myös Australian aboriginaalien mytologiassa, jossa se usein samastetaan Sateenkaarikäärmeeseen.
Taipaanit (Oxyuranus) ovat Australiassa eläviä erittäin myrkyllisiä käärmeitä. Taipaaneita tunnetaan kolme lajia: Oxyuranus scutellatus, aavikkotaipaani (Oxyuranus microlepidotus) ja Oxyuranus temporalis, sekä kaksi alalajia, papuantaipaani (Oxyuranus scutellatus canni) ja rannikkotaipaani (Oxyuranus scutellatus scutellatus). Jopa kolmemetrinen myrkkykäärme iskee ahdistettuna herkästi ja usein monta kertaa peräjälkeen. Myrkky on vahvaa, ja iskuissa sitä joutuu runsaasti kudoksiin. Se sisältää sekä hermomyrkkyjä että kudoksia tuhoavia entsyymejä. Aavikkotaipaania pidetään maailman myrkyllisimpänä käärmeenä.
Oxyuranus est un genre de serpents de la famille des Elapidae[1]. Les espèces de ce genre sont appelées taïpan.
Les espèces de ce genre se rencontrent en Australie et en Nouvelle-Guinée[1].
Selon Reptarium Reptile Database (6 oct. 2011)[2] :
Oxyuranus est un genre de serpents de la famille des Elapidae. Les espèces de ce genre sont appelées taïpan.
Taipan adalah jenis-jenis ular senawan bertubuh panjang, gesit (fast-moving), agresif, dan berbisa tinggi dari marga Oxyuranus suku Elapidae. Ular ini terdapat di Australia dan Papua. Taipan adalah salah satu dari 5 ular yang paling mematikan di dunia. Nama umum ular ini, "Taipan", berasal dari legenda suku Aborigin, yakni cerita tentang seekor ular yang merentangkan badannya di langit seperti pelangi.[2] Sedangkan nama ilmiahnya, Oxyuranus yang berarti "ekor runcing", berasal dari kata Oxy="tajam" atau "runcing" dan Urano="ekor".[3]
Semua jenis ular ini berukuran besar. Panjangnya antara 2 sampai 3 meter. Spesies terbesar, Taipan pesisir (Oxyuranus scutellatus), panjangnya bisa mencapai 4 meter dan merupakan ular berbisa terpanjang di Australia. Ular ini aktif pada siang dan malam hari, mangsanya adalah mamalia kecil, terutama tikus dan cecurut.
Semua jenis taipan berbisa sangat tinggi. Racunnya lebih kuat daripada ular kobra dan merupakan ular berbisa yang paling mematikan di dunia.[4] Bisanya bersifat neurotoksin, sangat berbahaya dan dapat merusak saraf.[5] Jenis paling mematikan adalah Taipan pedalaman (Oxyuranus microlepidotus), yang dapat membunuh hanya dengan setetes racun saja. Sedangkan jenis baru, yakni Taipan tengah (Oxyuranus temporalis),[6] masih belum dievaluasi kekuatan bisanya.[7]
Tahun 1950, Kevin Budden, seorang herpetolog dari Australia, tercatat sebagai orang pertama yang menemukan spesimen jenis O. scutellatus (Taipan pesisir) yang masih hidup, sampai akhirnya dia digigit di tangannya ketika memegang ular itu dan meninggal pada hari berikutnya.[8] Lalu salah seorang temannya bernama David Fleay yang juga seorang herpetolog, memerah racun dari spesimen tersebut dan ular itu mati beberapa hari kemudian. Hasil perahan bisa tersebut kemudian diolah menjadi antibisa taipan dan didistribusikan mulai tahun 1955.[9][10]
Tersebar luas di wilayah Australia bagian tengah dan utara, Papua Nugini bagian selatan, serta Irian Jaya bagian selatan.
Sejauh ini terdapat 3 spesies taipan
Taipan adalah jenis-jenis ular senawan bertubuh panjang, gesit (fast-moving), agresif, dan berbisa tinggi dari marga Oxyuranus suku Elapidae. Ular ini terdapat di Australia dan Papua. Taipan adalah salah satu dari 5 ular yang paling mematikan di dunia. Nama umum ular ini, "Taipan", berasal dari legenda suku Aborigin, yakni cerita tentang seekor ular yang merentangkan badannya di langit seperti pelangi. Sedangkan nama ilmiahnya, Oxyuranus yang berarti "ekor runcing", berasal dari kata Oxy="tajam" atau "runcing" dan Urano="ekor".
I taipan (genere Oxyuranus) sono serpenti australiani, indonesiani e della Nuova Guinea estremamente velenosi, uno dei quali, l'inland taipan (taipan dell'interno o serpente fiero), è una delle specie di serpente con il veleno più tossico al mondo. Il taipan è stato chiamato così da Donald Thompson il quale ha utilizzato la parola usata dagli aborigeni Wik Mungkan della penisola di Capo York, nel Queensland[1].
In Australia ne esistono tre specie: il taipan comune, il taipan dell'interno, meno comune (noto anche come serpente fiero e serpente piccolo-scalato) (Oxyuranus microlepidotus), e Oxyuranus temporalis scoperto in Australia nel 2007. Il taipan comune (Oxyuranus scutellatus) si distingue in due sottospecie, il taipan continentale litoraneo (Oxyuranus scutellatus scutellatus) ed il taipan papuano (Oxyuranus scutellatus canni) che è nativo della costa meridionale della Papua Nuova Guinea. La loro dieta consiste primariamente di piccoli roditori, specialmente i ratti e bandicoot.
Il Taipan litoraneo è di solito di colore marrone scuro, affievolendosi verso un color crema laterale, anche se da piccoli sono di colore chiaro. Il Papuan taipan è nero o violaceo-grigio, con una striscia color rame sulla schiena. Vengono trovati facilmente nei campi di canna da zucchero a causa dell'abbondanza di ratti, la loro fonte di cibo principale.
Possono superare i 3 metri in lunghezza.
I taipan vivono nelle foreste tropicali umide o asciutte e nelle savane.
Spesso si ritiene che il taipan dell'entroterra sia il serpente di terra più velenoso. Con un LD50 di 0,025 mg/kg, è approssimativamente 7 volte più velenoso di un serpente a sonagli del Mojave e 50 volte più velenoso di un cobra comune. I calcoli di dose letale sono fatti sui topi, la tendenza è, però, forse enfatizzata in questa specie di serpente, poiché abituato ad alimentarsi quasi esclusivamente di roditori. È probabile che valori di LD50 calcolati non siano applicabili a specie non-mammifere, e può essere anche impreciso per altri mammiferi che non siano topi, o altri roditori. È probabile che il veleno di un singolo morso del taipan dell'entroterra sia potente abbastanza per uccidere circa 250.000 topi, l'equivalente di 100 uomini o 2 elefanti maschi. Questa specie generalmente vive in aree non densamente abitate. Come molti serpenti, i taipan dell'entroterra sono generalmente timidi e di solito non mordono a meno che si sentano minacciati o siano nel periodo riproduttivo, quando possono diventare molto aggressivi. Nessuna fatalità è stata attribuita a questa specie, e tutti i morsi noti sono stati relativi a persone che li tenevano in prigionia o che li cercavano attivamente all'aperto.
Il taipan comune è il terzo serpente più velenoso sulla Terra. Il pericolo portato dal taipan litoraneo fu portato a consapevolezza dell'opinione pubblica australiana nel 1950, quando il giovane erpetologo Kevin Budden fu fatalmente morso nel tentativo di estrarre il primo campione disponibile di veleno per la ricerca di un antidoto. Comunque, il trattamento antiveleno è estremamente efficace se effettuato con tempestività, quando i danni delle varie tossine sono ancora limitati.
Della famiglia Oxyuranus sono conosciute tre specie:
I taipan (genere Oxyuranus) sono serpenti australiani, indonesiani e della Nuova Guinea estremamente velenosi, uno dei quali, l'inland taipan (taipan dell'interno o serpente fiero), è una delle specie di serpente con il veleno più tossico al mondo. Il taipan è stato chiamato così da Donald Thompson il quale ha utilizzato la parola usata dagli aborigeni Wik Mungkan della penisola di Capo York, nel Queensland.
Taipanai (lot. Oxyuranus) – aspidų (Elapidae) nuodingų gyvačių gentis. Šios Australijoje gyvenančios gyvatės yra didelės (iki 3,3 m), greitos ir labai nuodingos: 90 procentų taipanų įkandimų baigiasi mirtimi.
Gentyje yra dvi rūšys:
Taipaner (Oxyuranus) er en slekt som består av tre arter med store (opp til tre meter lange) giftsnoker. Artene er endemiske for Oseania (i hovedsak Australia). Navnet har de etter Thaypan-stammen, en gruppe av den australske urbefolkningen som lever på Cape York-halvøya i Queensland. Taipaner er hurtige og har svært potent gift. Taipanene lever i hovedsak av små pattedyr.
Det er tre kjente arter med taipaner, som alle regnes blant verdens giftigste slanger. En av artene er så nyoppdaget (2006-09-22) at den først ble beskrevet vitenskapelig i 2007.[1] Det er slått fast at den er søsterarten til to andre.
kysttaipan
O. scutellatus
innlandstaipan
O. microlepidotus
Taipaner (Oxyuranus) er en slekt som består av tre arter med store (opp til tre meter lange) giftsnoker. Artene er endemiske for Oseania (i hovedsak Australia). Navnet har de etter Thaypan-stammen, en gruppe av den australske urbefolkningen som lever på Cape York-halvøya i Queensland. Taipaner er hurtige og har svært potent gift. Taipanene lever i hovedsak av små pattedyr.
Taipan é o nome-comum das serpentes do género Oxyuranus, da família Elapidae. São serpentes grandes, ágeis e extremamente venenosas, endémicas da Australia. Atualmente são reconhecidas três espécies, uma das quais, a taipan-costeira tem duas subespécies. São consideradas entre as serpentes mais letais conhecidas.
O nome-comum, taipan, foi criado pelo antropólogo Donald Thomson a partir da palavra usada pelo povo aborígene Wik-Mungkan, que habita a zona central da Península do Cabo York, em Queensland, Austrália.[2]
As três espécies conhecidas são: a taipan-costeira (Oxyuranus scutellatus), a taipan-do-interior (Oxyuranus microlepidotus), e uma terceira espécie descoberta recentemente, a taipan-das-cordilheiras-centrais (Oxyuranus temporalis).[3] A taipan-costeira tem duas subespécies: a taipan-costeira (O. s. scutellatus), encontrada ao longo da costa nordeste de Queensland, e a taipan-da-papuásia (O. s. canni), encontrada na costa sul da Papua-Nova Guiné.
As suas dietas consistem sobretudo de pequenos mamíferos, em particular ratos e bandicoots.
As espécies deste género, possuem um veneno altamente neurotóxico com alguns outros componentes tóxicos que produzem efeitos múltiplos nas vítimas. Sabe-se que o veneno paraliza o sistema nervoso da vítima e coagula o sangue, bloqueando os vasos sanguíneos e consumindo fatores de coagulação. As espécies deste género são consideradas entre as serpentes terrestres mais venenosas segundo a dose letal mediana dos seus venenos em ratos. A taipan-do-interior é considerada a mais venenosa das serpentes terrestres[4] e a taipan-costeira, que é possivelmente a maior serpente venenosa da Austrália, é a terceira serpente terrestre mais venenosa.[5] Existem menos estudos sobre a taipan-das-cordilheiras-centrais do que para as outras duas espécies, pelo que a toxicidade do seu veneno não é conhecida com detalhe, mas poderia ser ainda mais venenosa que as restantes espécies de taipan.[6] Além da toxicidade do veneno, as quantidades de veneno injetadas devem ser tidas em conta no momento de avaliar o risco. A taipan-costeira é capaz de injetar uma grande quantidade de veneno devido ao seu grande tamanho.[7]
Em 1950, Kevin Budden, um herpetólogo amador, foi uma das primeiras pessoas a capturar uma taipan viva, mas foi mordido durante a captura, morrendo no dia seguinte.[8] Esta serpente morreria algumas semanas mais tarde, mas não antes de que o zoólogo David Fleay colhera amostras de veneno, as quais foram usadas para desenvolver um antídoto, o qual passou a estar disponível em 1955.[9][10]
No seu livro 'Venom', que explora o desenvolvimento de um antídoto para o venenos das taipan na Austrália, o autor Brendan James Murray sustenta que há apenas uma pessoa que se sabe ter sobrevivido a uma mordedura de Oxyuranus sem antídoto: George Rosendale, um aborígene Guugu Yimithirr, mordido em Hope Vale em 1949.
O temperamento também varia entre as espécies. A taipan-do-interior é geralmente tímida, enquanto a taipan-costeira pode ser bastante agressiva quando encurralada.[7]
Taipan é o nome-comum das serpentes do género Oxyuranus, da família Elapidae. São serpentes grandes, ágeis e extremamente venenosas, endémicas da Australia. Atualmente são reconhecidas três espécies, uma das quais, a taipan-costeira tem duas subespécies. São consideradas entre as serpentes mais letais conhecidas.
Oxyuranus[1] este un gen de șerpi din familia Elapidae.[1]
Cladograma conform Catalogue of Life[1]:
|access-date= (ajutor)Mentenanță CS1: Nume multiple: lista autorilor (link)
.png){kind=small}
Acest articol referitor la o reptilă este un ciot. Puteți ajuta Wikipedia prin completarea sa. O. scutellatus
O. microlepidotus (celinski tajpan)
Oxyuranus temporalis
Rod tajpanov (znanstveno ime Oxyuranus) združuje tri vrste strupenjač iz družine strupenih gožev (Elapidae), ki prebivajo v Avstraliji in Papui Novi Gvineji. Po nekaterih podatkih naj bi bili tajpani najbolj strupene kače na svetu.[1]
Tajpani so dokaj velike kače, saj odrasli primerki merijo od 78-226 cm v dolžino, s čimer so tudi največje kače v Avstraliji. Mlade kače merijo od 30-34 cm v dolžino. Imajo relativno vitko telo in veliko glavo pravokotne oblike, ki je jasno ločena od preostalega telesa. Na zgornjem delu glave imajo devet velikih in simetričnih lusk. Hrbtna stran je obarvana svetlo ali temno rjavo, rdečkastorjavo, bakreno ali olivno in je brez barvnih vzorcev, trebušna stran pa je belkasta, pri celinskih tajpanih rumena. Z izjemo celinskih tajpanov je glava svetlejša od preostalega telesa. Spol se po velikosti in barvi ne more razlikovati.
Tajpani prebivajo v Avstraliji in Papui Novi Gvineji. Obalni tajpani naseljujejo vzhodna obalna območja do severa Avstralije, in sicer prebivajo v tropskih savanah in gozdovih, kjer znaša letna količina padavin nad 800 mm. Ostali dve vrsti sta omejeni na notranjost Avstralije s suhim polpuščavskim podnebjem, kjer znaša letna količina padavin pod 300 mm.
Pretežno so aktivni podnevi.
Za razliko od drugih strupenjač v Avstraliji se tajpani hranijo izključno s toplokrvnimi (homeotermnimi) živali, kot so manjši glodavci in drugi sesalci ter ptiči. Tudi v ujetništvu so plazilci in dvoživke prezrte. Plen zaznajo z odličnim vohom in vidom. Najprej ga hitro ugriznejo, nato pa se umaknejo na varno in počakajo, da močan strup ubije ali vsaj onesposobi plen.
Vse vrste so oviparne. Samica izleže od 7 do 20 jajc v zapuščena živalska bivališča in globoke špranje v času od avgusta do novembra. Valjenje jajc poteka od septembra do marca.
Glede na laboratorijske poskuse na miših, tj. srednji smrtni odmerek (LD50), so tajpani najbolj strupene kače na svetu, in sicer naj bi bil celinski tajpan prva najbolj strupena kača, O. scutellatus pa tretja, za rjavo kačo oz. rjavko (Pseudonaja textilis).[1] Njihova strupenost torej ne odraža dejanskih človeških smrtnih žrtev: od leta 1990 so znani le štirje ugrizi celinskega tajpana, od tega pa sta dva človeka preživela zaradi hitre aplikacije protistrupa (antivenina).[2] K majhnemu številu primerov prispeva tudi življenjski prostor obeh nevarnih vrst, saj prebivata v polpuščavskem okolju, kjer je poseljenost redka, v skladu s tem pa je možnost stika človeka s kačo zelo majhna.[1]
Z evolucijskega vidika je njihova izjemna strupenost verjetno prilagoditev na lovljenje potencialno nevarnega plena.[1]
Celinski tajpan povprečno izloči 80 mg strupnine v svojo žrtev, obalni tajpan pa okoli 260 mg. [3] Srednji smrtni odmerek pri miših primeru podkožnega vnosa znaša 0,025 mg/kg pri celinskem tajpanu do 0,106 mg/kg pri obalnem tajpanu.[3] Strupnina vsebuje številne proteaze, dejavnike, ki povzročajo strjevanje krvi v žilah (trombozo) ter močne nevrotoksine.[4] Eden izmed nevrotoksinov je taikatoksin (TCX), ki blokira napetostno-odvisne kalijeve in kalcijeve kanalčke.[5]
Zaradi relativno velike količine strupa in visoke strupenosti je za nezdravljeno žrtev smrtni izid neizogiben. Krajevni učinki zaradi ugriza se velikokrat ne izrazijo. Po ugrizu se značilno pojavita slabost in bruhanje, nato pa pride do ohromitve (paralize). Zaradi ohromitve dihalnih mišic se človek zaduši. V skladu s tem je poleg protistrupa potrebno tudi umetno predihovanje (ventilacija).[6]
Rod tajpanov (znanstveno ime Oxyuranus) združuje tri vrste strupenjač iz družine strupenih gožev (Elapidae), ki prebivajo v Avstraliji in Papui Novi Gvineji. Po nekaterih podatkih naj bi bili tajpani najbolj strupene kače na svetu.
Taipan, elapidae ailesinden büyük, hızlı ve oldukça zehirli bir Avustralya yılanıdır. Cins adı Oxyuranus Yunancadaki oxys (sivri) ve oura (kuyruk) kelimelerinin birleşiminden oluşur.[1] Bir türü O. microlepidotus en ölümcülü olmamasına rağmen dünyada karada yaşayan yılanlar arasında en güçlü zehire sahip olanıdır.[2][3] Taipan ismi Donald Thompson[4] tarafından Queensland, Avustralya'daki Cape York Yarımadasında yaşayan Aborjin halkının kullandığı kelimeden sonra verildi.[1][5]
Taipanın bilinen üç türü vardır: kuzey Avustralya ve batı kıyı bölgelerinde bulunan kıyı taipanı (Oxyuranus scutellatus), daha az yaygın olan ve Alice Springs ve Uluru bölgesi dışındaki merkez bölgelerde bulunan inland taipan (Oxyuranus microlepidotus)[6] ve yakın zamanda keşfedilen üçüncü tür Oxyuranus temporalis.[7] Kıyı taipanının iki alt türü mevcuttur: Oxyuranus scutellatus scutellatus ve Papua Yeni Gine'nin güney kıyılarında bulunan Papua taipanı (Oxyuranus scutellatus canni). Taipanın diyetinde genellikle fareler bandicootlar gibi küçük memeliler yer alır.
Taipanlar 2 m ile 3.6 m arasında bir uzunluğa ulaşabilirler. Kıyı taipanı solgun koyu kahve rengi ve sönük krem rengi dir, yavruların rengi daha açık olur. Papua taipanı siyah veya morumsu gridir ve sırtında bakır renkli bir çizgi bulunur.
Morfolojik, ekolojik ve davranışsal olarak pek çok açıdan Afrika'nın kara mambası (Dendroaspis polylepis) ile benzer özellikler gösterir.
Taipanlar genellikle saldırgan değildir, düşmanla olası bir karşılaşma sonrasında tahrik edilmedikleri sürece kaçmayı tercih ederler. Yılan herhangi bir tehdit hissettiğinde ön tarafını kaldırıp vücudunu "s şekline" sokar ve kuyruğunu titretmeye başlar.[1]
Taipanlar oldukça gelişmiş koku ve görme yeteneğine sahiptir. Avına çok hızlı bir şekilde saldırıp ısırarak zehir enjekte eder, zehir etkisini gösterdiği anda avını yutmaya başlar.[8]
Taipanların zehirleri bütün yılanlar içinde en etkili olanlardan biridir. Inland taipanın zehri ise en etkili olanıdır.[6]
Taipanın zehri kas zayıflamasına ve felce sebep olan güçlü presinaptik nörotoksin içerir. Zehrin içeriğinde ayrıca pıhtılaşmayı engelleyerek kan kaybına sebep olan prokoagülan ve kas hücrelerinde yıkıma (rhabdomyolysis) sebep olan miyotoksin bulunur.[6]
Taipan ısırıklarının %90'ı önemli zehirlenmelerle sonuçlanır ve acil panzehir tedavisi gerektirir.
Oxyuranus scutellatus scutellatus
Oxyuranus microlepidotus
Oxyuranus microlepidotus
Taipan, elapidae ailesinden büyük, hızlı ve oldukça zehirli bir Avustralya yılanıdır. Cins adı Oxyuranus Yunancadaki oxys (sivri) ve oura (kuyruk) kelimelerinin birleşiminden oluşur. Bir türü O. microlepidotus en ölümcülü olmamasına rağmen dünyada karada yaşayan yılanlar arasında en güçlü zehire sahip olanıdır. Taipan ismi Donald Thompson tarafından Queensland, Avustralya'daki Cape York Yarımadasında yaşayan Aborjin halkının kullandığı kelimeden sonra verildi.
Taipanın bilinen üç türü vardır: kuzey Avustralya ve batı kıyı bölgelerinde bulunan kıyı taipanı (Oxyuranus scutellatus), daha az yaygın olan ve Alice Springs ve Uluru bölgesi dışındaki merkez bölgelerde bulunan inland taipan (Oxyuranus microlepidotus) ve yakın zamanda keşfedilen üçüncü tür Oxyuranus temporalis. Kıyı taipanının iki alt türü mevcuttur: Oxyuranus scutellatus scutellatus ve Papua Yeni Gine'nin güney kıyılarında bulunan Papua taipanı (Oxyuranus scutellatus canni). Taipanın diyetinde genellikle fareler bandicootlar gibi küçük memeliler yer alır.
太攀蛇 O. scutellatus
内陆太攀蛇 O. microlepidotus
O. temporalis
太攀蛇属（学名Oxyuranus），是眼镜蛇科的一属，生活在澳洲，体长可达三米，其中内陆太攀蛇是世界上毒性最强的一种蛇。包括三种：
Oxyuranus scutellatus scutellatus
Oxyuranus microlepidotus
Oxyuranus microlepidotus
.png){kind=small}
这是一篇與蛇類相關的小作品。你可以通过编辑或修订扩充其内容。 太攀蛇属（学名Oxyuranus），是眼镜蛇科的一属，生活在澳洲，体长可达三米，其中内陆太攀蛇是世界上毒性最强的一种蛇。包括三种：
太攀蛇 Oxyuranus scutellatus 内陆太攀蛇 Oxyuranus microlepidotus 中陆太攀蛇Oxyuranus temporalis
「タイパン」のその他の用法については「タイパン (曖昧さ回避)」をご覧ください。 
タイパン（学名：Oxyuranus scutellatus）は、コブラ科タイパン属に分類されるヘビ。特定動物。有毒。名称はクイーンズランド州北部に暮らすアボリジニであるウィク・ムンカン族（英語版）（Wik-Mun(g)kan）の言語 の tay-pan を由来とする[1]。
O. s. canniとO. s. scutellatusの2亜種が存在し、前者がニューギニア島南部、後者がオーストラリア北部に生息する。
最大全長400cmとコブラ科では、キングコブラ、ブラックマンバに次いで3番目に長くなる種とされる。体形は細い。
体色は淡褐色や暗褐色で、頭部は明色だが成長に伴い暗色になる。眼は大型で、虹彩は赤い。
沿岸部、森林地帯、放牧地、耕作地など幅広い環境に生息する。オーストラリア北東部のクイーンズランド州ではサトウキビ畑でよく見られ、畑に生息するネズミを餌に繁殖している。夏季以外は日中に活動し、夜間は放棄されたネズミの穴や丸太の中に潜んでいる[2]。
食性は動物食で、主に小型哺乳類を食べる。獲物に素早く噛みついた後一旦放し、毒の影響で動かなくなったところを捕食するが、このようにすることで獲物から反撃を受ける可能性を抑えている。タイパンにとってもまた、げっ歯類の鋭い歯や爪による攻撃は致命的と成り兼ねないのである[3]。
繁殖形態は卵生で、1回に3-25個の卵を産む。卵は60-70日程で孵化する。
性格は荒く、攻撃も素早い。始めは脅威から逃げ出そうとするが、追いつめられたと感じると非常に攻撃的になる。本種に噛まれた傷を見ると歯型が複数付いていることがあるが、これは複数回に亘って攻撃している証拠であり、本種の攻撃性の高さを伺わせる[4]。
本種の毒は非常に強く（LD50=0.025ｍｇ/kg）、その主成分は強力な神経毒である。また、出血毒や溶血毒も含む。毒量も多く、一噛みで注入する毒の量は成人男性の致死量の10～12倍とされる。1956年に連邦血清研究所（英語版）により血清が開発されるまで、ほぼ全ての咬傷が致命的であった。現代でも未治療の場合の致死率は100%に近いとされる[5][6][7]。その一方で、この毒を止血剤として活用する研究も進められている。
タイパンは主に沿岸部に生息するが、オーストラリアの内陸部には、近縁種ナイリクタイパン（英語版） O. microlepitodus（英名 Fierce Snake）が分布する。この種は陸生の毒蛇ではもっとも強力な毒を持つと言われ、一噛みでマウスを12万5千頭も殺せるという。しかし住む場所が限定されるため人との接触はごく少なく、更に沿岸部のタイパンとは対照的に性格は穏やかで臆病なため被害は殆どない。また血清も存在する[8]。
タイパン（学名：Oxyuranus scutellatus）は、コブラ科タイパン属に分類されるヘビ。特定動物。有毒。名称はクイーンズランド州北部に暮らすアボリジニであるウィク・ムンカン族（英語版）（Wik-Mun(g)kan）の言語 の tay-pan を由来とする。
