Lonicera caerulea (lat. Lonicera caerulea) - doqquzdonkimilər fəsiləsinin doqquzdon cinsinə aid bitki növü.
İkiləpəlilər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin.
Lonicera caerulea (lat. Lonicera caerulea) - doqquzdonkimilər fəsiləsinin doqquzdon cinsinə aid bitki növü.
Lonicera caerulea, Lonicera kamtschatica o xuclamel blau és una espècie de liana de fruit comestible i planta nativa de l'Hemisferi Nord És un arbust caducifoli que fa fins a 1.5–2 m d'alt. Les fulles són oposades, ovals, de 3–8 cm de llargada i 1–3 cm d'amplada, de color verd glauc, amb una textura lleugerament cerosa. Les flors són blanc-groguenques de 12–16 mm de llargada amb 5 lòbuls iguals. El fruit és una baia blava d'un 1 cm de diàmetre.
És una planta cultivada.
N'hi ha 9 varietats tractades com a subespècies per alguns taxonomistes:
És una espècie circumpolar, especialment es troba en boscos boreals en sòls de torbera. Tanmateix, també es pot trobar en sòls amb molta calç a Àsia i Amèrica del Nord.
L'institut rus Vavílov va recollir durant temps aquestes plantes silvestres[2] per tal d'obtenir la forma cultivada a partir de L. c. var. edulis. En canvi, en altres llocs, com Japó i Estats Units, s'ha usat altres varietats com L. c. var. emphyllocalyx.[3] La Universitat de Saskatchewan ha treballat amb L.c. var. emphyllocalyx però també s'hibrida amb varietats russes i L. c. var. villosa.[4]
Aquest planta resisteix molt l'acidesa del sòl (fins a un pH de 3,9) encara que el seu pH òptim és entre 5,5 i 6,5.[5][6] rquereix molta matèria orgànica i sòls ben drenats. Tanmateix, resisteix molt més la humitat excessiva i les baixes temperatures que la majoria de plantes cultivades. En les condicions de Rússia, la collita es produeix dos setmanes després que la de maduixes, en canvi al Japó la collita es produeix ensems que la de les maduixes. Amb els fruits es poden fer melmelades i altres productes processats com alguna mena de vi.[7]
Lonicera caerulea, Lonicera kamtschatica o xuclamel blau és una espècie de liana de fruit comestible i planta nativa de l'Hemisferi Nord És un arbust caducifoli que fa fins a 1.5–2 m d'alt. Les fulles són oposades, ovals, de 3–8 cm de llargada i 1–3 cm d'amplada, de color verd glauc, amb una textura lleugerament cerosa. Les flors són blanc-groguenques de 12–16 mm de llargada amb 5 lòbuls iguals. El fruit és una baia blava d'un 1 cm de diàmetre.
És una planta cultivada.
Blåfrugtet Gedeblad (Lonicera caerulea) er en løvfældende busk med en åben vækst. Den er især kendetegnet ved sine aflange, blå bær. Bærrene smager i de fleste tilfælde bittert, men varianten Lonicera caerulea var. edulis har velsmagende bær. Den dyrkes derfor for sine spiselige bær.
Blåfrugtet Gedeblad er en løvfældende busk med en åben og opret, men senere overhængende vækst. Barken er først lysegrøn og svagt håret, men snart bliver den rødbrun, og senere skifter den til mørkebrun. Gamle grene får en gråbrun bark, der løsner sig i lange strimler. Knopperne sidder modsat, og de er slanke og rødbrune med en lys solside. Endeknopperne er mere butte med en langt udtrukket spids.
Bladene er hele og æg- eller ellipseformede med hel rand. Blomstringen foregår i april-maj (kort efter løvspring), hvor man finder blomsterne siddende parvis i bladhjørnerne. De enkelte blomster er 5-tallige og svagt ensymmetriske med gulligt-hvide og rørformede kroner. Frugterne sidder parvis og er uægte bær, hvor det kødfulde, opsvulmede bæger er blåt med lyseblå dug.
Rodsystemet er højtliggende og tæt forgrenet.
Højde x bredde og årlig tilvækst: 1,20 x 2,00 m (20 x 30 cm/år).
Blåfrugtet Gedeblad hører hjemme i alle tempererede egne på den nordlige halvkugle, dog synes den at mangle helt på kontinenternes fugtigt-milde vestsider. I Europa findes den fra Pyrenæerne via Alperne til Karpaterne. Overalt er den knyttet til højmoser og fugtige skove på næringsfattig og sur bund.
I de kystnære egne af Kamtjatka, Rusland, hvor der er kystklima med kølige somre og snerige, milde vintre, vokser der skove, som er domineret af Kamtjatka-Birk, og her findes arten sammen med bl.a. Agerbær, Gederams, Carex pallida (en art af Star), Geranium erianthum (en art af Storkenæb), Kamtjatka-Birk, Moehringia lateriflora (en art af Skovarve), Rosa amblyotis (en art af Rose), Solidago spiraeifolia (en art af Gyldenris), Sorbus sambucifolia (en art af Røn), Spiraea beauverdiana (en art af Spiræa), Trenervet Snerre og Trisetum sibiricum (en art af Guldhavre)[1]
Blåfrugtet Gedeblad (Lonicera caerulea) er en løvfældende busk med en åben vækst. Den er især kendetegnet ved sine aflange, blå bær. Bærrene smager i de fleste tilfælde bittert, men varianten Lonicera caerulea var. edulis har velsmagende bær. Den dyrkes derfor for sine spiselige bær.
Die Blaue Heckenkirsche (Lonicera caerulea), auch Blaue Doppelbeere, ist eine Pflanzenart aus der Gattung der Heckenkirschen (Lonicera) innerhalb der Familie der Geißblattgewächse (Caprifoliaceae). Sie ist zirkumpolar verbreitet.
Die Blaue Heckenkirsche ist ein kahler bis mehr oder weniger behaarter Strauch, der Wuchshöhen von 60 bis 80, selten bis über 150 Zentimetern erreicht. Die Rinde der nicht windenden Äste und Zweige ist anfangs dunkelbraun sowie teilweise bereift und später ist sie graubraun sowie abblätternd. Die Winterknospen sind braun-rot, teilweise bläulich bereift. Die Endknospen sind bei einer Länge von 9 Millimetern kugelig mit einer ausgezogenen Spitze. Die Seitenknospen sind eilänglich, abstehend und besitzen gekielte Knospenschuppen. Häufig kommen Beiknospen vor.
Die gegenständig angeordneten Laubblätter sind in Blattstiel und -spreite gegliedert. Der Blattstiel ist bis zu 5 Millimeter lang. Die einfache, spitze bis rundspitzige, mehr oder weniger behaarte Blattspreite ist bei einer Länge von bis zu 7 Zentimetern elliptisch oder eiförmig bis verkehrt-eiförmig und ganzrandig.
Die Blütezeit reicht von Mai und Juni. Die zwittrigen, fünfzähligen und gelblich-grünen, schwach zygomorphen Blüten mit doppelter Blütenhülle stehen zu zweit in den Blattachseln an einem gemeinsamen Stiel (Hypopodium), der kürzer als die Blüten ist. Sie sind von verschiedenen Deckblättern begleitet, die zwei längeren äußeren sind behaart. Der Kelch ist nur sehr klein mit minimalen Zipfeln. Die behaarte, etwa 1 Zentimeter lange Krone ist röhrig verwachsen mit kürzeren Zipfeln. Die 5 Staubblätter sind leicht vorstehend. Der zweikammerige Fruchtknoten ist unterständig. Die beiden Fruchtknoten mit schlanken Griffeln eines Blütenpaares sind fast vollständig frei in den inneren verwachsenen Deckblättern.
Aus diesen zwei Fruchtknoten entstehen falls eine Befruchtung erfolgt bis über 1,5 (bei Kultivaren bis 4) Zentimeter lange, wenigsamige, schwarzblaue, rundliche bis ellipsoide, „bereifte“ Doppelbeeren in den fleischigen inneren Deckblättern (Scheinfrucht, Pseudocarp) mit beständigen äußeren Deckblättern. Die abgeflachten, bräunlichen Samen sind bis 2 Millimeter lang.
Die Chromosomenzahl beträgt je nach Varietät 2n = 18 oder 36.[1]
Die Bestäubung erfolgt durch Insekten (Bienen, Hummeln).
Das Verbreitungsgebiet der in Europa heimischen Varietät Lonicera caerulea var. caerulea reicht von den Pyrenäen über die Alpen bis ins südwestliche Tschechien und nach Südosten bis Bulgarien. In Deutschland kommt sie nur in Baden-Württemberg und Bayern vor. In Österreich kommt sie in allen Bundesländern außer Wien und Burgenland vor.
Lonicera caerulea var. caerulea wächst in feuchten Wäldern, Gebüschen, in der Krummholzregion und in Hochmooren. Sie besiedelt vor allem feuchte bis nasse, nährstoff- und kalkarme Rohhumusböden. Lonicera caerulea var. caerulea kommt von der montanen bis zur subalpinen Höhenstufe bis in Höhenlagen bis zu 2100 Metern vor. In den Allgäuer Alpen steigt Lonicera caerulea var. caerulea im Tiroler Teil auf der Mutte nahe der Jöchelspitze bis in eine Höhenlage von 2010 Meter auf.[2]
Lonicera caerulea var. caerulea ist in Mitteleuropa eine Charakterart der Ordnung der Fichtenwälder (Piceetalia abietis), kommt aber auch in den Gesellschaften der Ordnung der Schlehen-Hecken (Prunetalia spinosae) und der Grau-Weiden-Gebüsche (Salicion cinereae) vor.[1]
Die ökologischen Zeigerwerte nach Landolt et al. 2010 sind in der Schweiz: Feuchtezahl F = 3 (mäßig feucht), Lichtzahl L = 3 (halbschattig), Reaktionszahl R = 2 (sauer), Temperaturzahl T = 2 (subalpin), Nährstoffzahl N = 2 (nährstoffarm), Kontinentalitätszahl K = 3 (subozeanisch bis subkontinental).[3]
Die Beeren europäischer Varietäten sind von üblem Geschmack, bei östlicheren wohlschmeckend.[4] Der Geschmack guter Sorten hat Aspekte von Heidel- und Himbeeren, mit zusätzlichen charakteristischen Noten. Extrem frühe Fruchtreife (noch vor Erdbeeren), gute Winterhärte sowie der besondere Geschmack und ein hoher Gehalt an Antioxidantien tragen zum Interesse an der Kultur bei. Die Pflanzen akzeptieren ein breites Spektrum an Böden, zehren nicht stark, fruchten jung und sind anspruchsarm bezüglich Beschnitt.
Die Früchte werden auf Hokkaido seit Jahrhunderten verwendet. Seit den 1950er Jahren beschäftigen sich sibirische Züchter mit der Frucht. Bis in die 1980er Jahre war erst eine Kultursorte erhältlich.[5] Ende der 1990er begannen auch in der westlichen Welt Züchtungsbemühungen zur Fruchtgewinnung, maßgeblich angestoßen von Maxine M. Thompson und Jim Gilbert. Damit nimmt das Interesse an der Kultur seit kurz nach der Jahrtausendwende enorm zu. Entsprechende Kulturpflanzen sind mittlerweile auch in den meisten deutschen Baumärkten erhältlich. Gezüchtet wird hauptsächlich mit Pflanzenmaterial von (Ost-)Sibirien, Japan und den Kurilen. In den 2000er Jahren wurden vor allem die Sorten ‚Maistar‘ und ‚Mailon‘ angebaut.[6][7] Später wurden unter anderem die 2012 bzw. 2014 herausgegebene[8] Aurora sowie die spätreifende Boreal-Sortenserie[9] (Blizzard, Beauty, Beast) der University of Saskatchewan[10] und Vostorg[11][12] („Entzückung“, 2012) vom FGUP Baktscharskoje populär, wobei in Nordamerika eher kanadische, in Europa mehr russische Züchtungen angebaut werden.
Der Ertrag wird stark gesteigert, wenn genetisch diverse Pollenquellen in der Nähe sind. Es wird daher empfohlen, mehrere Sorten zu pflanzen.
Lonicera caerulea wird wegen der dekorativen Blüten und bemerkenswerten Früchte auch als Zierstrauch verwendet.
Aufgrund schlechter Anpassung von Lonicera caerulea an hohe Sommertemperaturen und lange Vegetationsperioden stellen mancherorts einige Pflanzen kurz nach dem Fruchten ihr Wachstum ein und verfärben sich die Blätter braun. Das Problem betrifft unterschiedliche Sorten in unterschiedlichem Maße.[13]
Die Erstveröffentlichung von Lonicera caerulea erfolgte 1753 durch Carl von Linné in seinem Werk Species Plantarum, Tomus I, Seite 174.[14]
Lonicera caerulea ist mit verschiedenen Sippen, die als Varietäten oder Unterarten eingestuft werden, zirkumpolar verbreitet.
Bei der Art Lonicera caerulea gibt es je nach Autor mehrere Subtaxa:[14]
Die Blaue Heckenkirsche (Lonicera caerulea), auch Blaue Doppelbeere, ist eine Pflanzenart aus der Gattung der Heckenkirschen (Lonicera) innerhalb der Familie der Geißblattgewächse (Caprifoliaceae). Sie ist zirkumpolar verbreitet.
Lonicera caerulea, also known by its common names blue honeysuckle,[2] sweetberry honeysuckle,[3] fly honeysuckle[3] (blue fly honeysuckle[4]), blue-berried honeysuckle,[2][5] or the honeyberry,[2][3] is a non-climbing honeysuckle native throughout the cool temperate Northern Hemisphere regions of North America, Europe, and Asia.[6]
The plant or its fruit has also come to be called haskap, derived from its name in the language of the native Ainu people of Hokkaido, Japan.[2]
Haskap is a deciduous shrub growing to 1.5–2 m (4 ft 11 in – 6 ft 7 in) tall. The leaves are opposite, oval, 3–8 cm (1.2–3.1 in) long and 1–3 cm (0.39–1.18 in) broad, greyish green, with a slightly waxy texture. The flowers are yellowish-white, 12–16 mm long, with five equal lobes; they are produced in pairs on the shoots. The fruit is an edible, blue berry, somewhat rectangular in shape weighing 1.3 to 2.2 grams (0.046 to 0.078 oz), and about 1 cm (0.39 in) in diameter.[7]
The plant is winter-hardy and can tolerate temperatures below −47 °C (−53 °F).[8] Its flowers are frost-tolerant. Fruits mature early and are high in vitamin C.[9]
Haskap cultivars can survive a large range of soil acidity from 3.9-7.7 (optimum 5.5-6.5), requiring high organic matter, well drained soils, and plentiful sunlight for optimum productivity. Lonicera caerulea plants are more tolerant of wet conditions than most fruit species.[8][10]
The species is circumpolar, primarily found in or near wetlands of boreal forests in heavy peat soils of North America, Europe, and Asia.[6][11] It also can be found in high-calcium soils, in mountains, and along the coasts of northeastern Asia and northwestern North America.[8]
Different varieties are distributed across central and northern Canada, northern United States, northern and eastern Europe, Siberia, middle Asia, and northeastern China.[6]
The classification within the species is not settled. One classification uses nine botanical varieties:[6]
Improved cultivars include:
According to research at the University of Saskatchewan, each variety can be distinguished by the size of berries, taste, and bush dimensions.[7]
Lonicera caerulea is known by several common names:[8]
The indigenous peoples of eastern Russia, northern Japan and northern China have long harvested the wild berries, but cultivation efforts are relatively recent, beginning in the Soviet Union in the 1950s. Research into commercial cultivation continued in Hokkaido, Japan in the 1970s. The plant is mostly unknown in the Western world,[9] even while some varieties grow in northern Canada and northern United States. Haskap variety edulis has been used frequently in breeding efforts, but other varieties have been bred with it to increase productivity and flavor. In several haskap breeding programs, the variety emphyllocalyx has been the dominant one used.[8]
This plant is not affected by many pests and diseases.[9] Powdery mildew is one disease documented to affect Lonicera caerulea, usually after fruit maturity in mid– to late summer.[8] When the plant is affected, it is common for the leaves to turn white, with brown patches eventually developing.[8]
Honeysuckle is harvested in late spring or early summer two weeks before strawberries for Russian type varieties, with Japanese types ripening at a similar time to strawberries.[8] The berries are ready to harvest when the inner layer is dark purple or blue. The outer layer is dark blue and looks ripened, but the inner layer may be green with a sour flavor.[8][11] Two compatible varieties are needed for cross pollination and fruit set. In North America, most Russian varieties are adapted to hardiness zones 1 to 4. The plants may take three or four years to produce an abundant harvest.[8] Average production on a good bush is about 3 kilograms (6.6 lb), and bushes can maintain productivity for 30 years.[8]
Honeysuckle can be used in various processed products, such as pastries, jams, juice, ice cream, yogurt, sauces, candies and a wine similar in color and flavor to red grape or cherry wine.[8][11][12]
As a blue pigmented fruit, Lonicera caerulea contains polyphenol compounds, including cyanidin 3-glucoside, cyanidin 3-rutinoside, peonidin 3-glucoside,[13][14] proanthocyanidins and organic acids, including citric acid.[15]
Over centuries in East Asian countries, Lonicera caerulea has been used for supposed therapeutic applications in traditional medicine.[16]
Lonicera caerulea, also known by its common names blue honeysuckle, sweetberry honeysuckle, fly honeysuckle (blue fly honeysuckle), blue-berried honeysuckle, or the honeyberry, is a non-climbing honeysuckle native throughout the cool temperate Northern Hemisphere regions of North America, Europe, and Asia.
The plant or its fruit has also come to be called haskap, derived from its name in the language of the native Ainu people of Hokkaido, Japan.
La Lonicera caerulea, o madreselva azul, es una especie de planta de flores perteneciente a la familia Caprifoliaceae, es nativa de regiones con temperaturas frías del hemisferio norte.
Es un arbusto caduco que alcanza los 1.5-2 m de altura. Las hojas son opuestas, ovales de 3-8 cm de longitud y 1-3 cm de ancho, de color verde con textura ligeramente cerosa. Las flores son de color amarillo-blancuzco de 12-16 mm de longitud, con cuatro lóbulos iguales. Los frutos son bayas azules de 1 cm de diámetro.
La variedad L. c. var. edulis se cultiva por sus bayas comestibles como fruto, cuyo sabor es similar al de los arándanos. En Rusia se la conoce como "Жимолость съедобная",Žimolost sedobnaja.
La madreselva se cosecha a fines de la primavera o principios del verano dos semanas antes que las fresas para las variedades de tipo ruso, y las variedades japonesas maduran en un momento similar a las fresas. La mayoría de las variedades rusas están adaptadas a las zonas de rusticidad USDA de 1 a 4. Las plantas pueden tardar tres o cuatro años en producir una cosecha abundante; y pueden mantener la productividad durante 30 años.
Las bayas están listas para cosechar cuando la capa interior en ellas es de color púrpura oscuro o azul; ya que a capa exterior puede ser azul oscuro y parece madura, pero la capa interior puede aún ser verde y presentar un sabor amargo.
Se necesitan dos variedades compatibles para la polinización cruzada y el cuajado de las flores.
Los frutos silvestres de la madreselva azul se pueden utilizar en varios productos procesados, como pasteles, mermeladas, jugos, helados, yogur, salsas, dulces; y con ellos igualmente se elabora un vino similar en color y sabor al vino de uva roja o cereza.
Entre otros usos, igualmente se utiliza como flora apícola y como planta ornamental.
Lonicera caerulea fue descrita por Carlos Linneo y su descripción fue publicada en Species Plantarum 1: 174. 1753.[1]
El término madreselva se usa en castellano desde hace tiempo para designar las especies integrantes del género Lonicera, aunque se aplicó primero a la especie Lonicera caprifolium L., una planta sarmentosa que se encuentra en los bosques europeos. El término Lonicera fue usado por primera vez por Linneo en 1753, como "adaptación" al latín del apellido del médico y botánico alemán Lonitzer (1528-1586), que ejerció en Fráncfort y en cuyo honor creó el nombre de la planta.[2] El adjetivo latino cærulea significa "de color azul".[3]
Hay nueve variedades tratadas como subespecies por algunos autores:
La Lonicera caerulea, o madreselva azul, es una especie de planta de flores perteneciente a la familia Caprifoliaceae, es nativa de regiones con temperaturas frías del hemisferio norte.
Sinine kuslapuu (Lonicera caerulea) on taimeliik kuslapuuliste sugukonnast ja kuslapuu perekonnast.[1]
Selle liigi klassifikatsioonis ei ole teadlased ühel meelel, järgnev klassifikatsioon koosneb 9 alamliigist:
Sinine kuslapuu on levinud taigas, arktilistes piirkondades ja lõunapoolsetes mägedes.[3]
Taim kasvab Eestis peamiselt mandri lääne- ja keskosas, harvem ka Ida-Eestis[4] lubjarikastel soostunud puisniitudel ja soodes.[1] Taime leidub Eestis paiguti. Talub varju, eelistab neutraalset ja parasniisket mulda.[5] Sobib hästi mahepõllumajandusse, sest taim ei vaja kasvu ajal erilist hooldust ja on kahjustajate suhtes resistentne.[6]
Taimed on heitlehised ja keskmise suurusega põõsad.[3] Põõsa kõrgus on 1–1,5 (2) m.[7] Sinise kuslapuu vanemad oksad on kollakaspruuni või pruunika koorega ning tunduvad narmendavad.[4] Lehed on lihtlehed, asetsevad vastakuti,[3] ovaalse kuni äraspidimunaja kujuga, pealtpoolt võivad olla pehmekarvased sinakat või tumehallikasrohelist värvi, alt pehmekarvased ja hallikasrohelise värvusega.[7] Tavaliselt on igas sõlmevahes kolm punga, alumisest ja vahel ka keskmisest pungast arenevad võrsed koos lehtedega või ka õitega.[3] Õitseb toimub mais või aprilli lõpus [4][7] ning õied on rohekasvalged või kahvatukollased.[7] Viljad on moodustunud kahe sigimiku kokkukasvamise tulemusena. Need on 1–1,5 cm pikkused, värvi poolest tume- kuni mustjassinised,[7] kaetud valge vahakihiga.[3] Kuju on väga varieeruv – peaaegu ümmargune, ovaalne, munajas, äraspidimunajas, ebakorrapärane, pirni-, sirbi- ja silindrikujuline. Vilja mass on 0,2–2,0 g. Maitse varieerub väga mõrudast kuni magushapuni. Viljad sisaldavad u 20 seemet, arv sõltub tolmeldamise efektiivsusest. Seemned on väiksed, parkinud värviga kuni pruunid, 1–2 mm laiused, läätsekujulised ja pehmed ega sega viljade söömist.
Sinise kuslapuu õied on hermafrodiidid ja enamasti ei viljastu oma õietolmuga, vajades kaht või enamat sorti risttolmlemiseks.[3] Õies on 5 tolmukat ja 2 emakas.[8] Õitsemise pikkus on 1–2 nädalat, kuid võib pikeneda kestva jaheda perioodi tõttu. Õied taluvad temperatuuri kuni –10 °C.[3] Põhja-Ameerikas tehtud põllu-uuringud on näidanud, et kõige enam tolmeldavad seda kultuuri kimalased.[9]
Sinist kuslapuud paljundatakse seemnete või haljaspistikutega.[3]
Kuigi kultuur on endiselt veel suhteliselt tundmatu, siis on Venemaa, Hiina ja Jaapani põliselanikud kasutanud looduslike liikide vilju pikka aega toiduks.[3] Erinevalt Eestist on Siberis kasvavate sinise kuslapuu alamliikides populatsioone, millel puudub mõru maitse ning seetõttu on need olnud olulisteks metsamarjadeks.[4] Nõukogude Liidus hakati marjakultuuri uurima 1950ndatel. Sellest ajast saadik on muutunud söödav kuslapuu aiataimena ja Lääne-Siberi istandikes populaarseks. Jaapanis kasvatatakse söödavat kuslapuud 195 ha suurusel maa-alal. Kanadas Saskatchewani provintsis on söödava kuslapuu viljade tootmine kõige kiiremini kasvav marjakultuuride tööstuse sektor.[10]
Sinine kuslapuu on eriline selle poolest, et ta on väga varajase fenoloogiaga.[11] Võrreldes teiste marjakultuuridega valmib sinine kuslapuu kõige esimesena, 6–8 nädalat pärast õitsemist.[3] Oluline väärtus on ka hea talvekindlus.[11]
1950ndate alguses hakati endises Nõukogude Liidus aretama kasvatajatele sorte. Sel eesmärgil tegi Vavilovi Instituut maailma eri paigus mitmeid ekspeditsioone, et koguda paljundamiseks materjali. Taimmaterjal viidi erinevatesse Instituutidesse, kus hinnati alamliikide kohanemist ja selgitati välja nende sobivus sordiaretuseks. Hinnatuimad alamliigid on leitud Kaug-Idast: kamtchatica, edulis, boczkarnikovae ja turcmanizowii. Venemaal tegeletakse aretusega Pavlovskis, Moskvas, Tšeljabinskis, Nizhny Novgorodis, Novosibirskis, Baktšarskis, Barnaulis, Vladivastokis ja mujal. Kuid seemikuid kasvatatakse ka koduaedades, et neist siis parimad paljundamiseks valida. Igal aastal registreeritakse uusi sorte. Viimastel aastatel on alustatud söödava kuslapuu sortide valikaretust Rumeenias, Tšehhis, Lätis, Rootsis ja Oregonis (USA).[3]
Kanada sordiaretusprogrammis pööratakse suurt tähelepanu vilja massile, suhkrute ja hapete suhtarvule, suuremale antotsüaanide, flavonoidide ja fenoolide sisaldusele.[12]
1970ndatel alustati selektiivset aretust Hokkaidōs Jaapanis.[3] Selleks kasutati kohalikku alamliiki emphyllocalyx. Seal on välja kujunenud oma tööstusharu, kus pakutakse värskeid ja töödeldud tooteid. Hiina kirdeosas, kus on pikka aega söödavat kuslapuu looduslikke taimi kasvatatud, on suurenenud huvi valimaks tootmise jaoks välja eliitvormid.
Enamasti peetakse oluliseks suurt saagikust, suuri vilju, isefertiilsust, püstist kasvu, painduvaid oksi ja viljade üheaegset valmimist. Mehaanilise koristuse jaoks on vaja tugevaid vilju, mis ei variseks kergesti. Teiste tunnuste seas on veel hea maitse, suur toitainete, eriti C-vitamiini ja antioksüdantsete ainete sisaldus ning viljade varajane küpsemine.[3]
Taime väärtus peitub ka põõsa pikaealisuses ja dekoratiivsuses, see on heaks pesitsuspaigaks lindudele, kuid linnud on samuti viljadest huvitatud.[13]
Jaapani põliselanikud nimetanud sinist kuslapuud elu eliksiiriks.[14] C-vitamiini sisaldus varieerub viljades 30,4–186,6 mg/100 g.[3][15][16][17][18][19] Viljades on suurem fenoolide sisaldus (100 g toorkaalu kohta 140,5–1142 mg GAE )[17][20][21][22][23][24][25][26] kui loodusliku vaarika,[21] maasika, füüsali[27][28] ja mustika viljades.[29] Samuti on viljades enam antotsüaane võrreldes vaarika,[30] punase sõstra[31] ja mustikaga.[32] 100 g sinise kuslapuu viljades on 1777 µg kaaliumi, 266 µ kaltsiumi ja 689 µ vaske.[33]
Sinine kuslapuu (Lonicera caerulea) on taimeliik kuslapuuliste sugukonnast ja kuslapuu perekonnast.
Sinikuusama (Lonicera caerulea) on puuvartinen pensas, joka kuuluu kuusamakasvien heimoon. Suomessa luonnonvaraisena kasvava (idän)sinikuusama on harvinainen laji ja se on luonnonsuojeluasetuksella rauhoitettu.[2] Maailmanlaajuisesti laji luokitellaan elinvoimaiseksi.
Sinikuusama on pystyhkö ja jäykkähaarainen pensas, joka kasvaa 1–2 metriä korkeaksi. Oksien haarat ovat täyteisiä, kuori hilseilevä ja vuosikasvaimet kaljuja tai karvaisia. Sinivihreät, ehyet lehdet ovat pareittain vastakkain, soikeita, 2–5 cm pitkiä ja 1–3 cm leveitä sekä pinnaltaan hiukan vahamaisia. Lehdet ovat päältä kaljuuntuvia mutta alta karvaisia. Kellertävänvalkoiset kukat ovat pareittain versoissa, ja niiden sikiäimet ja esilehdet ovat yhteenkasvaneita. Teriö on halkaisijaltaan 12–16 mm. Suomessa sinikuusama kukkii touko-kesäkuussa. Hedelmä on tummansininnen marja, joka on halkaisijaltaan noin yhden senttimetrin. Marja on myrkyllinen.[3][4]
Sinikuusama on monimuotoinen kasvi, joka toisinaan jaetaan useisiin alalajeihin, esimerkiksi Länsi- ja Keski-Euroopassa luonnonvaraisena tavattavaan alppisinikuusamaan (ssp. caerulea) ja Venäjällä tavattavaan idänsinikuusamaan (ssp. pallasii). Alalajit eroavat toisistaan lähinnä karvaisuuden määrässä: alppisinikuusama on idänsinikuusamaa vähenpikarvaisempi.[5] Kaikki asiantuntijat eivät kuitenkaan pidä alalajijaottelua perusteltuna, koska sinikuusaman piirteissä on suurta vaihtelevuutta kaikialla lajin esiintymisalueella.[4]
Siinikuusamasta on olemassa myös syötävämarjaisia lajikkeita.[6][7]
Sinikuusamaa ja sen alalajeja tai muotoja tavataan suuressa osassa Euraasian havumetsävyöhykkeellä. Suomessa luonnonvaraisena tavattavaa sinikuusamaa kasvaa Venäjän Karjalasta pitkälle Itä-Siperiaan asti. Ruotsissa lajia on muutama esiintymä, joiden alkuperä on kuitenkin kiistanalainen.[4][8] Suomessa sinikuusamaa tavataan alkuperäisenä luonnonvaraisena kantana itärajan tuntumasta Kuusamosta Oulanka- ja Kitkajokien varrella sekä Kemijärvellä Sallan rajalla. Suomessa laji on luontaisen esiintymisalueensa länsireunalla, sillä heti Venäjän puolella Paanajärvellä laji on melko yleinen. Muualla Suomessa aina Etelä-Lappia myöten sinikuusamaa tavataan viljelyjäänteenä tai koristepensaista lähiseudulle levinneinä.[4][9] Suomessa tavattavat luonnonvaraiset sinikuusamat luokitellaan alalajiluokituksessa alalajiin pallasii, kun taas viljelykarkulaiset alalajiin caerulea. Molempia alalajeja saatetaan kuitenkin käyttää myös koristepensaina.[5]
Luonnossa sinikuusama kasvaa tyypillisesti kalliontyvi- ja rantalehdoissa. Elinvoimaisimmat kasvupaikat löytyvät tulvaniittyjen reunoilta ja avoimilta rantapenkereiltä. Suomessa se on luonnonvaraisena uhanalainen kasvi. Laji on harvinaistunut kasvupaikkojen umpeenkasvun takia, sillä se ilmeisesti on hyötynyt aikaisemmin perinteisestä tulvaniittytaloudesta. Sinikuusama esiintyy usein myös viljelykarkulaisena.[3][4] Lajin on havaittu kotiutuneen metsäkasviksi erityisesti vanhojen rautatieasemien ympäristöissä.[10]
Sinikuusama (Lonicera caerulea) on puuvartinen pensas, joka kuuluu kuusamakasvien heimoon. Suomessa luonnonvaraisena kasvava (idän)sinikuusama on harvinainen laji ja se on luonnonsuojeluasetuksella rauhoitettu. Maailmanlaajuisesti laji luokitellaan elinvoimaiseksi.
Lonicera caerulea
Le chèvrefeuille bleu (Lonicera caerulea), également appelé camérisier au Québec ou encore haskap en anglais (un terme signifiant "baie de longue vie" en aïnou[1], la langue des autochtones de l'île d'Hokkaido), est une espèce de chèvrefeuille originaire des régions tempérées de l'hémisphère nord.
Le chèvrefeuille bleu est un arbrisseau caduc mesurant de 1,5 à 2 m de haut.
Ses feuilles sont opposées, de forme ovale, de 3-8 cm de long et 1-3 cm de large, vert glauque, un peu cireuse.
Les fleurs sont de couleur blanc jaunâtre, 12-16 mm de long, avec cinq lobes égaux, elles sont produites en paires sur les turions.
Les fruits sont des baies pruineuses de couleur bleue à noire d'environ 1 cm de long sur 0,5 cm de diamètre (taille qui peut varier selon les cultivars).
Il existe neuf variétés, considérées comme des sous-espèces par certains auteurs :
Les variétés edulis, emphyllocalyx et kamtchatica sont parfois cultivées pour leurs baies comestibles au goût agréable, à mi-chemin entre celui de la framboise et du cassis, allant de légèrement acidulé à bien sucré selon la variété[4]. Riches en vitamine B et C, elles se dégustent nature ou en gelée.
Il est assez difficile d'en trouver des cultivars dans les catalogues français ou européens mais depuis quelques années on peut trouver des Cv tels que 'Desertnaya' ou 'Kamchadalka' originaires de Russie.
Malgré sa parfaite résistance au froid (−40 °C), c'est un arbuste de faible vitalité et de faible développement qui produit peu de fruits. Il est toutefois bien résistant aux insectes et parasites, en faisant un bon candidat pour la culture biologique[4].
En Amérique du Nord on le cultive au Canada dans la province du Québec depuis au moins 2007 pour des fins commerciales; le nombre de plants était estimé à 2000 en 2007[5], augmentant jusqu'à 300 000 plants en 2015[6] et même à 1 000 000 en 2017[7]. Bien qu'une grande part des camérisiers du Québec soient dans la région du Saguenay-Lac-Saint-Jean, ils sont distribués dans les centres de jardin et les pépinières dans toutes les régions et des cultures de diverses envergures s'y retrouvent aussi. La grande majorité des variétés cultivées en Amérique du Nord provient de travaux réalisés par la Dre Maxine Thompson de l'Université d'État de l'Oregon et du Dr Bob Bors de l'Université de la Saskatchewan[8]. Le fruit est principalement consommé tel quel ou bien en confiture. Il est également transformé en sauces, ketchup, moutarde, ou sirop[7]. On le retrouve notamment dans plusieurs bières de microbrasserie[9].
La camerise peut être assimilée à la catégorie des superfruits. En effet, elle regorge de Vitamine A et C, est a une teneur élevée en potassium, calcium, phosphore, magnésium, antioxydants et fibres[1],[7],[10]. Son score ORAC est de 13 400[11], comparablement à 9500 pour la canneberge, fruit reconnu pour ses propriétés antioxydantes (il faut noter que l'USDA n'utilise plus l'indice ORAC depuis 2012[12]).
Lonicera caerulea
Le chèvrefeuille bleu (Lonicera caerulea), également appelé camérisier au Québec ou encore haskap en anglais (un terme signifiant "baie de longue vie" en aïnou, la langue des autochtones de l'île d'Hokkaido), est une espèce de chèvrefeuille originaire des régions tempérées de l'hémisphère nord.
Módry kozylist (Lonicera caerulea) je rostlina ze swójby kozylistowych rostlinow (Caprifoliaceae).
Módry kozylist je kerk, kotryž ma po porach zrosćenych płódniki.
Łopjena su jejkojte a docpěwaja dołhosć wot 2 hač 5 cm.
Kćenja su nažołć běłe.
Jahody su po porach zrosćene a čorne, módrje zwobručowane.
Rosće w hórskich lěsach a w towarstwach z małoróstnych kerkow.
Rostlina je w sewjernej Europje, w Alpach, w Pyrenejach a w Karpatach rozšěrjena.
Módry kozylist (Lonicera caerulea) je rostlina ze swójby kozylistowych rostlinow (Caprifoliaceae).
Blátoppur (fræðiheiti Lonicera caerulea) er runni af geitblaðsætt með mörgum grönnum greinum. Laufið er dökkgrænt og oftast með bláleitri slikju. Hann er mjög harðgerð jurt og hentar vel í limgerði. Blómin eru gulhvít og berin hnöttótt og dökkblá.
Blátoppur (fræðiheiti Lonicera caerulea) er runni af geitblaðsætt með mörgum grönnum greinum. Laufið er dökkgrænt og oftast með bláleitri slikju. Hann er mjög harðgerð jurt og hentar vel í limgerði. Blómin eru gulhvít og berin hnöttótt og dökkblá.
Hasło w Wikisłowniku Wiciokrzew siny (Lonicera caerulea L.) – gatunek rośliny z rodziny przewiertniowatych (Caprifoliaceae). Posiada wiele odmian, które są szeroko rozprzestrzenione na półkuli północnej, głównie na obszarach o zimnym i umiarkowanym klimacie[2].
Niektóre odmiany są uprawiane. W Polsce w uprawie znajduje się głównie odmiana Lonicera caerulea L. var. kamtschatica Sevast., znana pod nazwą jagody kamczackiej.
Wiciokrzew siny (Lonicera caerulea L.) – gatunek rośliny z rodziny przewiertniowatych (Caprifoliaceae). Posiada wiele odmian, które są szeroko rozprzestrzenione na półkuli północnej, głównie na obszarach o zimnym i umiarkowanym klimacie.
Lonicera caerulea é uma espécie do gênero botânico Lonicera, da família das Caprifoliaceae
É uma planta nativa das regiões temperadas do Hemisfério Norte.
É um arbusto de folhas decíduas que cresce de 1,5 a 2 m de altura. Suas folhas são opostas, ovais, de 3 a 8 cm de comprimento com 1 a 3 cm de largura, verdes, com uma textura cerosa. As flores são de coloração amarela esbranquiçadas, com cinco lóbulos iguais. A fruta é uma baga azul de aproximadamente 1 cm de diâmetro.
Segundo alguns autores existem nove variedades consideradas como subespécies:
A variedade L. c. var. edulis é cultivada geralmente pelos seus frutos comestíveis
Lonicera caerulea é uma espécie do gênero botânico Lonicera, da família das Caprifoliaceae
É uma planta nativa das regiões temperadas do Hemisfério Norte.
É um arbusto de folhas decíduas que cresce de 1,5 a 2 m de altura. Suas folhas são opostas, ovais, de 3 a 8 cm de comprimento com 1 a 3 cm de largura, verdes, com uma textura cerosa. As flores são de coloração amarela esbranquiçadas, com cinco lóbulos iguais. A fruta é uma baga azul de aproximadamente 1 cm de diâmetro.
Segundo alguns autores existem nove variedades consideradas como subespécies:
Lonicera caerulea var. altaica. Norte da Ásia. Lonicera caerulea var. caerulea. Europa. Lonicera caerulea var. cauriana. Oeste da América do Norte. Lonicera caerulea var. dependens. Ásia Central. Lonicera caerulea var. edulis. Ásia oriental. Lonicera caerulea var. emphyllocalyx. Ásia oriental. Lonicera caerulea var. kamtschatica. Nordeste da Ásia. Lonicera caerulea var. pallasii. Norte da Ásia, nordeste da Europa. Lonicera caerulea var. villosa. Leste da America do Norte.A variedade L. c. var. edulis é cultivada geralmente pelos seus frutos comestíveis
Modro kosteničevje (znanstveno ime Lonicera caerulea) je do dva metra visok listopaden grm z (načeloma) užitnimi plodovi iz družine kovačnikovk, razširjen na severni polobli.
Modro kosteničevje je ime dobilo po modrih plodovih ali po rahlo modrikasti barvi pravih listov. Motivacija po barvi je enaka kot v latinščini (caerulea 'nebesno moder') in ruščini ((žimolost') golubaja 'moder').
Naravno je razširjena v Evropi (zlasti severovzhodni del ter v višjih legah, npr. Pireneji, Alpe), severni Aziji in Severni Ameriki s Kavkazom med 800 in 2000 metri, v Alpah do 2600 metrov. V Sloveniji je samoniklo, raste v subalpinskem pasu, med ruševjem in v senčnih iglastih gozdovih ter dinarskih mraziščih.[2]
Raste na svežih, hladnih, polsenčnih ali senčnih rastliščih, na revnihm vlažnih in kislih surovo humoznih tleh (redkeje na apnenčasti podlagi)[2] v subalpinskem, tudi alpinskem in montanskem pasu, med ruševjem ali zeleno jelšo ter v smrekovih gozdovih po vlažnih grapah. Najdemo ga tudi v barjanskih borovih sestojih.[3] Dobro prenaša nizke temperature in za rast ne potrebuje veliko toplote.[2]
Grm je 1-2 metra visok pokončen, s štrlečimi vejami. Listi so navzkrižno nameščeni, pecljati in enostavni (celorobi), okroglo ali podolgovato jajčasti (dolgi 2-8 cm, široki 1-3 cm), rahlo povoščeni, z zašiljeno ali topo konico, pozimi odpadejo. Mladi listi so po obeh straneh dlakavi, kasneje so povsem goli, zgoraj bleščeče zeleni, spodaj modrikasto zeleni. Včasih se razvijejo tudi zraščeni prilisti. Poganjki so tanki, rdečkasto rjavi in modrikasto poprhnjeni, včasih so povešeni. Mlade vejice so polne stržena. Končni popki so po velikosti in obliki enaki stranskim (ozko jajčasti, priostreni), vendar slednji razločno štrlijo vstran. Brstne luske so od rdečkasto rjave do temno rjave, pogosto s črnimi lisami. Skorja je sprva rdečkasto rjava, kasneje sivo rjava ali siva, ki se z debelejših vej lušči v dolgih trakovih. [3] Plodovi so debele, okrogle ali podolgovate črne jagode z modrim poprhom, dolg 0,6-1,2 cm. Po dve jagodi sta popolnoma zrasli skupaj. Podatkov o zastrupitvi s plodom ni, je pa uživanje zaradi ožjega strupenega sorodstva odsvetovano.[2]
Rastlina je enodomna (cvetovi so dvospolni) in žužkocvetna.[2] Cvetovi izraščajo iz zalistja na kratkih pecljih (krajši od cvetov), vedno po 2 na istem peclju. Rastlina cveti v aprilu in maju,[3] glede na lego tudi do julija;[2] čašni listi so zeleni z valovitim robom, venčni rumenkasto zeleni ali rumenkasto beli (dolgi 1,2-1,6 cm), po 5 je zraščenih v dlakavo cev z načeloma pravilno razporejenimi enakimi krpami. V cvetu je 5 enako dolgih prašnikov, ki segajo iz venca, imajo belo prašnično nit in rumene prašnice. Parni plodnici sta med seboj zrasli in podrasli.[3] Razmožujemo ga s semeni, s podtaknjenci in grebenicami.[2]
Sistematika še ni povsem ustaljena; najpogosteje se omenja sledeče različke (variante):
Lonicera caerulea var. altaica. Severna Azija. Lonicera caerulea var. caerulea. Evropa. Lonicera caerulea var. cauriana. Zahodna Severna Amerika. Lonicera caerulea var. dependens. Osrednja Azija. Lonicera caerulea var. edulis, sinonim: L. edulis. Vzhodna Azija. Lonicera caerulea var. emphyllocalyx (japonsko haskap). Vzhodna Azija. Lonicera caerulea var. kamtschatica. Severovzhodna Azija. Lonicera caerulea var. pallasii. Severna Azija, severovzhodna Evropa. Lonicera caerulea var. villosa. Vzhodna Severna Amerika.
Različke se razlikujejo predvsem v obliki in okusu ploda ter rašči (habitus).
V visokogorju z močnim koreninskim sistemom varuje pred erozijo in zagotavlja hrano za ptice in druge živali. Ponekod ga sadijo kot okrasni grm, vendar je taka raba v Sloveniji redka. Pogosteje se zaradi užitnih jagod gojijo sorte. V Sloveniji je prijubljen predvsem kamčatski razlilek, v svetu (zlasti vzhodni Aziji) pa L. caerilea var. edulis.[2]
Modro kosteničevje (znanstveno ime Lonicera caerulea) je do dva metra visok listopaden grm z (načeloma) užitnimi plodovi iz družine kovačnikovk, razširjen na severni polobli.
Blåtry (Lonicera caerulea) är en art i familjen kaprifolväxter från Mellaneuropa och västra Asien. Odlas ibland som trädgårdsväxt.
Bildar lövfällande buskar, 1–2 meter med vanligen rödaktig bark. Bladen är motsatta, 2–6 cm långa, ovala och blågröna. Blommorna sitter i par på ett gemensamt skaft. Kronan är 10–16 mm lång, gulvit med fem nästan likstora flikar. De båda frukterna växer samman helt och liknar ett enda blådaggigt bär. Bären är giftiga och ger kräkningar, ansiktsrodnad, överdriven törst och vidgade pupiller[1].
Flera varieteter erkänns, bland andra:
Andra varieteter är:
var. altaica
var. caerulea
var. cauriana (Fernald) B.Boivin
var. edulis Turczaninow ex Herder
var. pallasii (Ledeb.) Cinovskis
var. villosa (Michaux) Torrey & A.Gray
Wikimedia Commons har media som rör Blåtry.
Blåtry (Lonicera caerulea) är en art i familjen kaprifolväxter från Mellaneuropa och västra Asien. Odlas ibland som trädgårdsväxt.
Bildar lövfällande buskar, 1–2 meter med vanligen rödaktig bark. Bladen är motsatta, 2–6 cm långa, ovala och blågröna. Blommorna sitter i par på ett gemensamt skaft. Kronan är 10–16 mm lång, gulvit med fem nästan likstora flikar. De båda frukterna växer samman helt och liknar ett enda blådaggigt bär. Bären är giftiga och ger kräkningar, ansiktsrodnad, överdriven törst och vidgade pupiller.
Flera varieteter erkänns, bland andra:
var. altaica - kronpipen är 2–3 gånger så lång som brämmets bredd och ståndarna är ej utskjutande (bara ståndarknapparna lite). Ryssland, Mongoliet och Kina (Xinjiang). var. caerulea - grenarna är kala till glest korthåriga. Bladundersidorna är nästan helt kala hos äldre blad. Kronpipen 2 gånger så lång som brämets bredd. Frukter cirka 1 cm långa, blådaggiga. Mellaneuropa och västra Asien. var. edulis eller bärtry - kronpipen är 1,5–2 gånger så lång som brämmets bredd och stånddarna utskjutande. Frukter cirka 1,5 cm långa, blådaggiga. Södra Sibirien till Manchuriet, NV Kina, Korea och Japan. var. kamtschatica, blåbärstry - Frukter cirka 2 cm långa, blådaggiga. Nordöstra Asien. var. pallasii eller ryskt blåtry - grenarna är tätt korthåriga med strödda hår. Bladundersidorna är korthåriga. Kronpipen är smal, 2–3 gånger så lång som brämmets bredd. Frukter blådaggiga. Nordöstra Europa och några lokaler i Alperna. var. cauriana - från västra Nordamerika har röda frukter. var. villosa - lågväxande och nästan krypande, sällan över 1 meter. Östra Nordamerika.Andra varieteter är:
var. dependens, kaneltry - Centralasien. var. emphyllocalyx, japansk bärtry - Japan.Листопадний кущ висотою до 2,5 м, з рудою продовгувато-розтрі́снутою корою, яка відшаровується. Жимолость досить швидко росте (20—30 см/рік), тривалість життя — 20—30 років. Листя еліптичне, майже сидячі, супротивні, 4—6 см довжиною і 3 см шириною.
Суцвіття в пазухах 1—3 пар нижніх листків. Квітки блідно-жовті, майже правильні, дзвоникува́ті. При́цвітки шиловидні або мечовидні, довші чашочок.
Плід — продовгувато-еліптична темно-блакитна із сизим нальотом ягода. Ягоди їстивні і цінуються за ніжний аромат і гіркувато-кислий смак, що нагадує чорницю.
Рослина культивується в садах заради ягід і в декоративних цілях.
Дає медоносним бджолам багато нектару і пилку.
Її люблять за ранньолітній (вже на початку червня!) термін достигання ягід, зимостійкість до весняних заморозків (до мінус 8 градусів витримують квітки, бутони, зелені зав'язі), невимогливість до тепла в період вегетації. Дослідження біохімічного складу ягід за останні 25 років підтвердили дані про цінність, і навіть незамінність плодів жимолості для дієтичного і лікувального харчування. В плодах є 5-10% цукрів, з них ¾ — глюкоза; 1,5-4,5% кислот (до 90% складає лимонна), до 0,8% пектину. Є амінокислоти. Жимолость — справжня комора вітамінів і біологічно активних речовин. Аскорбінової кислоти (вітамін С) у 100 грамах плодів 30 — 50 мг, каротину, тіаміну (В1) 2800 мг. Є рибофлавін (В2), фолієва кислота (В9) і Р-активні речовини — найважливіші із біологічно активних речовин. У 100 грамах плодів 30-50 мг калію. Незалежно від місця вирощування в ягодах накопичується мідь і в малих дозах — цинк, стронцій, барій, йод. Плоди позитивно діють на серцево-судинну систему і компоненти крові. Ягоди жимолості здавна використовувались в народній медицині. У травниках XIX ст. — рецепти для профілактики і лікування різних хвороб з використанням ягід, листя і квіток. Плоди рекомендувались для зміцнення капілярів при гіпертонії, кровотечах через крихкість кровоносних судин, при розладах шлунково-кишкового тракту, при лікуванні жовчного міхура, малярії. Є дані, що настій листя і квітки застосовували як дезинфікуючий і профілактичний засіб при лікуванні очей і горла.
Високовітамінні не тільки ягоди в свіжому вигляді, але й продукти переробки: варення, яке схоже за смаком на вишневе, компоти, зокрема й асорті із суницею, джем, сік, який при купажуванні зберігає свій інтенсивний червоно-рожевий колір навіть при розведенні в 20 разів. Ягоди жимолості можна заморожувати і сушити.
Серед переваг жимолості — легкість насіннєвого і вегетативного розмноження. Це допомогло швидко створити високоякісні сорти жимолості і розробити технологію її вирощування. Кущі жимолості не придатні для створення односортових насаджень. Для отримання врожаю обов'язкове сумісне вирощування 3-4 сортів, як і при вирощуванні яблуні, вишні, сливи.
Вид має 6 різновидностей та 2 підвиди:
Lonicera caerulea là một loài thực vật có hoa trong họ Kim ngân. Loài này được L. mô tả khoa học đầu tiên năm 1753.[1]
Bài viết liên quan đến Bộ Tục đoạn này vẫn còn sơ khai. Bạn có thể giúp Wikipedia bằng cách mở rộng nội dung để bài được hoàn chỉnh hơn. Lonicera caerulea là một loài thực vật có hoa trong họ Kim ngân. Loài này được L. mô tả khoa học đầu tiên năm 1753.
Lonicera caerulea L. (1753)
Жи́молость голуба́я[2][3], или Жимолость синяя[4] (лат. Lonícera caeruléa) — листопадный кустарник со съедобными плодами тёмно-голубого цвета; вид рода Жимолость (Lonicera) семейства Жимолостные (Caprifoliaceae). Культивируется.
Распространено в пределах умеренной зоны всего Северного полушария.
Растёт на шикшевниках, в лесах, на приречных лугах, в зарослях кустарников, на кочкарных голубично-шикшевых тундрах, в лесном поясе и в субальпике.
Местные названия растения (или ягод): бузан, гузан[5].
Листопадный кустарник до 2,5 м высотой, с бурой продолговато-растрескивающейся корой, которая отслаивается[6]. Жимолость — быстрорастущее растение (20—30 см/год), продолжительность жизни — 20—30 лет.
Листья эллиптические, почти сидячие, супротивные, 4—6 см длиной и 3 см шириной.
Соцветия в пазухах 1—3 пар нижних листьев. Цветки бледно-жёлтые, почти правильные, колокольчатые. Прицветники шиловидные или мечевидные, длиннее чашечек[6].
Плод — продолговато-эллиптическая тёмно-голубая с сизым налетом ягода[6]. Ягоды съедобны и ценятся за тонкий аромат и горьковато-кислый вкус, напоминающий чернику.
Растение культивируется в садах ради ягод и в декоративных целях.
Даёт медоносным пчёлам много нектара и пыльцу, на Алтае является важнейшим медоносом[7].
Подвид, распространённый в европейской части России, — Lonicera caerulea subsp. pallasii (Ledeb.) Browicz — называют жимолостью Палласа[3].
Жи́молость голуба́я, или Жимолость синяя (лат. Lonícera caeruléa) — листопадный кустарник со съедобными плодами тёмно-голубого цвета; вид рода Жимолость (Lonicera) семейства Жимолостные (Caprifoliaceae). Культивируется.
见本文
藍靛果忍冬（學名：Lonicera caerulea），又名蓝靛果、蓝果忍冬，忍冬科忍冬屬落葉植物。原產於北半球溫帶地區。分布在亚洲、欧洲等地，生长于海拔300米至3,500米的地区。[1]
落叶灌木，株高1.5－2米，叶对生，卵形，长3－8厘米，宽1－3厘米，叶灰绿色，质感微偏蜡质。花黄白色，长12－16毫米，5裂均分，成对地生於嫩枝上。果实为蓝色浆果，直径1厘米。
藍靛果忍冬共有9个变种，一些学者视为亚种：
_(7899769312).jpg)
Karte mit allen verlinkten Seiten: 
|access-date=中的日期值 (帮助) 
ハスカップ（学名：Lonicera caerulea var. emphyllocalyx）はスイカズラ科スイカズラ属の落葉低木。実は食用となる。和名はクロミノウグイスカグラ（黒実鶯神楽）。なお、クロミノウグイスカズラという転訛もあるが、ツル性の植物ではないため適切な名称ではない。苫小牧市ではゆのみと言う愛称で親しまれている[1]。
名称については、ハスカップの実をさすアイヌ語ハシカプ（ラテン文字表記：haskap）に由来する。その語源はハシ・カ・オ・プ(has-ka-o-p)であり、ハシ(has)は「枝」、カ(ka)は「表面」、オ（o）は「なる」、プ(p)は「もの」の意であるから、合わせて「枝の表面になるもの」という意味になる。このうち連続する母音の後者が消えて、ハシカプ（haskap）という発音になったとされる。
ハスカップの果実は不老長寿の秘薬といわれていた。
北海道内では主に勇払原野に自生する。本州以南では高山植物として知られている。
薄く折り重なるような特徴のある樹皮を持ち、初夏に白い花をつける。果実ははじめは黄緑色だが熟すと青紫色になる。野生のものは酸味が強く甘みはほとんどなく、やせた土壌ではより酸味が強くなる。この実にはビタミンC、アントシアニン、カルシウムなどが豊富に含まれている。
ジャム、果実酒や菓子などの加工用[2]として北海道内では広く栽培される。品種改良により、甘みを増したものや多く実のなるものも広まっている。味はブルーベリーに似ている。
殆どの場合、食品として加工された状態のものが流通している。これは生のままの保存が極めて難しい（生のままだと、徐々に果肉や皮が柔らかくなり、溶け出して液状化してしまう）ためである。近年では冷凍技術の発達により、実を冷凍した状態で流通している場合もあるが、流通量は極少である。
この項目は、植物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（プロジェクト:植物／Portal:植物）。 
