.
Los boidos o boes (Boidae) son una familia de culiebras constrictoras, ye dicir que maten a les sos preses por constricción, zarrándoles nos sos aniellos. A diferencia de les sos cercanes parientes, les pitonos (Pythonidae), son ovovivípares. A entrambos llaos de la cloaca presenten espolones, que son muertes de les pates posteriores llocomotores.
Ente les boes atopen dalgunes de les especies de culiebres más grandes.
Estrémense como sigue:[1]
Sanzinia Gray, 1849 — boa arborícola de Madagascar
.
Los boidos o boes (Boidae) son una familia de culiebras constrictoras, ye dicir que maten a les sos preses por constricción, zarrándoles nos sos aniellos. A diferencia de les sos cercanes parientes, les pitonos (Pythonidae), son ovovivípares. A entrambos llaos de la cloaca presenten espolones, que son muertes de les pates posteriores llocomotores.
Ente les boes atopen dalgunes de les especies de culiebres más grandes.
Yatağanlar (lat. Boidae) — pulcuqlular dəstəsinə aid ilan fəsiləsi.
Boidae zo ur c'herentiad e rummatadur ar stlejviled, ennañ naered divinim.
Boidae zo ur c'herentiad e rummatadur ar stlejviled, ennañ naered divinim.
Hroznýšovití (Boidae) jsou čeleď zahrnující největší a nejtěžší hady světa dorůstající délky až 10 m a hmotnosti až 250 kg, tak i hady malé nepřesahující délku 50 cm. Jde o nejedovaté škrtiče. Kořist uchvátí a zabíjí mimořádně silným škrcením.
Hroznýšovití mají u kloaky patrné zbytky zadních končetin, v podobě malých drápků. Zornička oka je svislá. Někteří mají na hlavě zvláštní buňky – termoreceptory, jimiž mohou rozlišit nepatrné rozdíly v teplotě – až 0,025 °C. Mnoho hroznýšovitých patří k nočním tvorům.
Tato čeleď čítá 52 druhů hroznýšů, obývajících širokou škálu různých biotopů. Od krajt se hroznýši liší některými zvláštnostmi ve stavbě lebky (chybí jim tzv. nadoční kost), nebo tím, že jejich podocasní štítky leží pouze v jedné řadě.
Hroznýšovití jsou starobylou čeledí hadů, jejíž fosilní předkové byli nalezeni už v křídových horninách. Výsledkem dlouhého vývoje této čeledi je velice značná rozmanitost jejich životních forem.
Poslední roky zaznamenává systematika hroznýšovitých (a nejen těch) značné změny; do této skupiny jsou dnes zařazovány tři podčeledi: Boinae, Erycinae a Ungaliophiinae. Ostatní bývalé podčeledi (včetně krajt) jsou zařazovány do samostatných čeledí, popř. jsou úplně zrušeny.
Čeled Boidae (hroznýšovití) se dělila na následující podčeledi:
V současnosti se tato čeleď dělí na tři podčeledi:
Podčeleď Boinae obsahuje 34 druhů v pěti rodech:
Podčeleď Erycinae obsahuje 15 druhů ve třech rodech:
Podčeleď Ungaliophiinae obsahuje 3 druhy ve dvou rodech:
Tento článek není dostatečně ozdrojován a může tedy obsahovat informace, které je třeba ověřit.Hroznýšovití (Boidae) jsou čeleď zahrnující největší a nejtěžší hady světa dorůstající délky až 10 m a hmotnosti až 250 kg, tak i hady malé nepřesahující délku 50 cm. Jde o nejedovaté škrtiče. Kořist uchvátí a zabíjí mimořádně silným škrcením.
Kvælerslanger (latin Boidae) er en familie af slanger, der ikke har gifttænder, men dræber deres bytte ved at kvæle det. Til kvælerslangerne hører bl.a. pytoner, herunder netpytonen, der nok er verdens længste slange, og boaer, deriblandt kongeboaen og anakondaen, der kan blive op mod 10 m, og formodentlig er verdens tungeste slange.
Ligesom nutidens kvælerslanger, fandtes der i kridttiden en lignende slange, Dinilysia, der kvalte sit bytte. Denne er dog del af en uddød familie.
En anden uddød kvælerslange titanoboa fra palæogen var estimeret 13 meter lang og vejede 1135 kg (interval: 652..1819 kg). [1] [2]
Familie: Boidae
Kvælerslanger (latin Boidae) er en familie af slanger, der ikke har gifttænder, men dræber deres bytte ved at kvæle det. Til kvælerslangerne hører bl.a. pytoner, herunder netpytonen, der nok er verdens længste slange, og boaer, deriblandt kongeboaen og anakondaen, der kan blive op mod 10 m, og formodentlig er verdens tungeste slange.
Ligesom nutidens kvælerslanger, fandtes der i kridttiden en lignende slange, Dinilysia, der kvalte sit bytte. Denne er dog del af en uddød familie.
En anden uddød kvælerslange titanoboa fra palæogen var estimeret 13 meter lang og vejede 1135 kg (interval: 652..1819 kg).
Die Boas (Boidae) sind eine Familie der Schlangen. Zu dieser Familie gehören die weltweit größten Schlangen. Sie töten ihre Beute durch Umschlingen, alle Vertreter sind ungiftig. Zu dieser Familie werden 13 Gattungen mit etwa 62 Arten gezählt.[1]
Der Körper der Boas ist langgestreckt und meist zylinderförmig. Bei einigen baumbewohnenden Arten ist er jedoch seitlich abgeflacht, mit deutlich dargestellter Wirbelsäule. Der Schwanz ist im Verhältnis zum Körper kurz, er beginnt hinter der Kloake. Im Schwanz befinden sich bei den Männchen die paarig angeordneten Hemipenes, bei den Weibchen sind dort Duftdrüsen ausgebildet. Die inneren Organe, besonders der Magen, sind stark dehnbar. Die Kopfform variiert je nach Art. Der Kopf kann vom Hals ohne sichtbaren Übergang oder deutlich abgesetzt sein. Die Ober- und Unterkiefer sind nicht fest durch Gelenke miteinander verbunden. Sie werden lediglich durch zwei Stäbchen fixiert, die von dehnbaren Bändern umgeben sind, und werden von diesen gehalten. Dieser Aufbau ermöglicht das Ausklinken der beiden Kieferhälften. Einige Gattungen besitzen wärmeempfindliche Labialgruben, die sich in einer Schuppenreihe entlang der Ober- und Unterlippe befinden. Die Augen besitzen kein Lid und die Pupille ist senkrecht geschlitzt. Von der Zunge aufgenommene Duftstoffe werden an zwei Vertiefungen am Gaumen abgegeben. Es besteht von dort eine Verbindung bis zum Gehirn. Dieses Organ wird nach seinem Entdecker als das Jacobsonsche Organ bezeichnet. Boas besitzen kein Gehör, dennoch werden Erschütterungen am Unterkiefer wahrgenommen und über den Steigbügel weitergeleitet.
Die Lungenflügel sind bei den Boas noch beide erhalten. Bei den meisten anderen Schlangen hingegen (z. B. den Nattern) ist der linke Lungenflügel stark zurückgebildet, der rechte dafür lang ausgestreckt. Der hintere Abschnitt ist als Luftreservoir ausgebildet, so dass während des Schlingaktes von dort die Versorgung mit Atemluft sichergestellt ist. Bei Boas ist dieser „Speicher“ nicht sehr weit entwickelt und kann nur wenig Atemluft aufnehmen.
Neben der Kloake sind als Rudimente der Hinterextremitäten die Aftersporne sichtbar, weiterhin sind bei dieser Familie noch Reste des Beckengürtels vorhanden.
Die Familie der Boas umfasst einige der größten lebenden Schlangen. Die größten Arten können teilweise über fünf Meter lang werden, wie die Große Anakonda[2], wogegen andere Arten sehr viel kleiner bleiben.
Einige Arten der Sandboas erreichen als ausgewachsene Tiere nur ein Gewicht von wenigen hundert Gramm. Dagegen können die größten Arten als Adulti teilweise 70 Kilogramm[2] deutlich überschreiten.
Innerhalb der Reptilien (Reptilia) werden die Boas (Boidae) in der artenreichsten Ordnung geführt, den Schuppenkriechtieren (Squamata). Sie werden dort in die Unterordnung der Schlangen (Serpentes) gestellt und dort wiederum in die Großgruppe der sogenannten Echten Schlangen (Alethinophidia), die im Wesentlichen noch die Nattern- und Vipernartigen (Colubroidea) umfasst.
Traditionell enthielten die Boidae als die Familie der Riesenschlangen aufgrund von ähnlichen körperlichen Merkmalen neben den Echten Boas (Boinae) und Sandboas (Erycinae) auch die Pythons (Pythoninae). Diese Boidae standen wiederum in der Überfamilie der Riesenschlangenartigen (Booidea oder Henophidia).
Ab den 2000er Jahren durchgeführte molekulargenetische Untersuchungen widerlegen allerdings eine unmittelbare Verwandtschaft von Pythons und Boas. Abschließend ist die Systematik der Schlangen noch nicht geklärt, jedoch stimmen die Ergebnisse etlicher Untersuchungen darin überein, dass die nächsten Verwandten der Pythons die Spitzkopfpythons (Loxocemidae) und Erdschlangen (Xenopeltidae) sind, während zu den nächsten Verwandten der Echten Boas und Sandboas auch die Zwergboas gehören.[3][4] Folglich wurde das Konzept der Boidae als Riesenschlangen aufgegeben und die Pythons in den Rang einer eigenständigen Familie (Pythonidae) gehoben.
Nach weiteren molekulargenetischen Untersuchungen wurden die Unterfamilien der Boidae neu gegliedert und einige Gruppen neu- oder wiedererrichtet. Im Jahr 2013 wurden von Pyron, Burbrink und Wiens die Unterfamilie der Pazifik-Boas (Candoiinae) für die Gattung Candoia neu erstellt und die Unterfamilie der Madagaskarboas (Sanziniinae) mit den Gattungen Acrantophis und Sanzinia wiedererrichtet. Die Gattungen Lichanura und Charina wurden von den Sandboas (Erycinae) zu den Zwergboas (Ungaliophiinae) transferiert. Die Sandboas umfassen als Unterfamilie nur noch die Echten Sandboas der Gattung Eryx.[5] Wegen der Eingliederung der Gattung Charina in die Ungaliophiinae wurde deren Name nach dem ICZN ein Synonym, da Charina die zuerst beschriebene Gattung ist. Die Unterfamilie wurde daher in Charininae umbenannt. Dieser Name ist jedoch schon für eine Unterfamilie bzw. Familie der Geißelspinnen vergeben. Nach einem Vorschlag von Pyron, Reynolds und Burbrink sollten diese Geißelspinnen in Charinusidae umbenannt werden.[6]
Unterteilung der Boas (Boidae) aufgrund neuerer genetischer Untersuchungen (nach der Reptile Database):[1]
2014 wurde vorgeschlagen, die Unterfamilien der Boidae allesamt zu eigenständigen Familien zu erheben.[6]
Das Verbreitungsgebiet der Boas liegt vor allem in der Neuen Welt, in Nord-, Mittel- und Südamerika sowie in der Karibik. Außerdem gibt es Arten in Afrika und Madagaskar, Asien, auf den Salomonen und anderen Pazifikinseln.[13]
Boas wurden im Laufe der Evolution an sehr unterschiedliche Lebensräume angepasst. Die meisten Arten dieser Familie benötigen ein feuchteres Klima, sie haben ihr Habitat in gemäßigten Zonen, den Subtropen oder, wie zum Beispiel der Grüne Baumpython, in den tropischen Regenwäldern gefunden. In kühleren Gegenden, in denen die Temperatur im Winter stark sinkt, verfallen die Tiere in die sogenannte Kältestarre. Einige Arten leben dagegen in trockenen, warmen Gebieten bis hin zu Sandwüsten. Dort vergraben sich die meist klein bleibenden Tiere tagsüber, um der extremen Hitze auszuweichen.
Im Gegensatz zu den meisten anderen Schlangen gibt es bei den Boas keinen Geschlechtsunterschied in der Körpergröße, wenn die Schlange Geschlechtsreife erlangt. Bei anderen Schlangenarten ist das Männchen typischerweise früher geschlechtsreif. Dennoch gibt es Arten, bei denen die weiblichen Boas im Schnitt größer werden als die Männchen.[13]
Die Boas sind lebendgebärend (ovovivipar), während Pythons eierlegend (ovipar) sind. Deren Weibchen mancher Arten betreiben Brutpflege: Sie legen ihre Körperschlingen um das Gelege und brüten so in zwei bis drei Monaten die Eier aus. Die Temperatur im Inneren des Geleges steigt während dieser Zeit über die Lufttemperatur, wird sie zu hoch, lockert das Weibchen die Körperschlingen und lässt Luft an die Eier. Andere Arten wiederum bewachen das Gelege nur.
Die Boas töten ihre Beute durch Umschlingen, sie werden deshalb auch als Würgeschlangen bezeichnet. Sie umwickeln ihre Beute mit ihrer kräftigen Körpermuskulatur, bis diese an Herz-Kreislauf-Versagen stirbt. Entgegen einem jahrzehntealten Mythos werden dabei weder die Knochen gebrochen, noch ersticken die Opfer.[14][15] Anschließend wird das Opfer im Ganzen geschluckt.
Die Beutetiere der Boas sind vor allem Säuger und Vögel. Auch große Beutetiere, die den Schlangenumfang weit übersteigen, können verschlungen werden. Schlangen besitzen keine Harnblasen. Harn und Kot werden durch die Kloake ausgeschieden. Eine hochkonzentrierte Salzsäurelösung bildet den Magensaft der Boas, sie löst nach wenigen Tagen auch große Beutetiere auf. Die Knochen werden ebenfalls verdaut, lediglich die Zähne, Haare und Krallen werden wieder ausgeschieden.
Der Handel mit lebenden Exemplaren und den Häuten der Boas ist weltweit von Bedeutung, weshalb auch die gesamte Familie geschützt wurde. Trotz aller Schutzmaßnahmen werden immer noch hunderttausende Häute (Schuhe usw.) und auch viele lebende Exemplare an Flughäfen und bei Schmugglern von den Behörden beschlagnahmt. Da ausgewachsene Exemplare einiger Arten mehrere Meter lang werden können, beschränkt sich der Handel mit diesen meist auf Jungtiere. In vielen asiatischen und afrikanischen Staaten werden die Schlangen zusätzlich für den eigenen Fleischverbrauch getötet.
Alle Vertreter der Boas wurden in das Washingtoner Artenschutzabkommen aufgenommen. Fünf Arten werden im Anhang I geführt, die verbleibenden Arten wurden in den Anhang II aufgenommen. Die unter den höchsten Schutz von Anhang I und damit das Handelsverbot fallenden Boas sind:[16]
Die Boas (Boidae) sind eine Familie der Schlangen. Zu dieser Familie gehören die weltweit größten Schlangen. Sie töten ihre Beute durch Umschlingen, alle Vertreter sind ungiftig. Zu dieser Familie werden 13 Gattungen mit etwa 62 Arten gezählt.
Amaru (familia Boidae) nisqakunaqa ancha hatun, sach'a-sach'api sach'api kawsaq, miyu kirunnaq mach'aqwaykunam. Hap'isqa uywakunata ch'uwispa wañuchispa mikhunku.
Amaru llullakuypa machaway yarpamun hanaq pachamanta illapanuw [1].
Amaru hacha, qichwa pata hacha, rapranta aqaykur puchayan tullu pakishqa hanaman [2]
Huk qichwa qallupi, amaruta niyan: Katari ( Puliwyapi), machaway ( Apurimaq suyupi), pushkuyllu ( Ankash washawaqtapi).
Amaru (familia Boidae) nisqakunaqa ancha hatun, sach'a-sach'api sach'api kawsaq, miyu kirunnaq mach'aqwaykunam. Hap'isqa uywakunata ch'uwispa wañuchispa mikhunku.
Amaru llullakuypa machaway yarpamun hanaq pachamanta illapanuw .
Amaru hacha, qichwa pata hacha, rapranta aqaykur puchayan tullu pakishqa hanaman
'S e seòrsa de nathair mhòr a tha ann am Boa. Tha iad uile san teaghlach "boidae".
The Boidae (Common names: boas, boids,[3] boioids) are a faimily o nonvenomous snakes foond in Americae, Africae, Europe, Asie, an some Paceefic Islands.
The Boidae (Common names: boas, boids, boioids) are a faimily o nonvenomous snakes foond in Americae, Africae, Europe, Asie, an some Paceefic Islands.
Boa është një zvarranik i cili është caktuar si prej gjarprit më të rrezikshëm në botë. Ai nuk te helmon për vetëm të shtrëngon deri sa të të merret fryma dhe ai mund të ha një rinoqeront por me atë ushqim ai ngopet për afro 1-2 vjet.
Ejdehmar an marê biwa (Boidae), famîleyek e marên bêjehrî ne.[2] Ejdehmar li parzemînên Amerîka, Afrîka, Ewropa, Asya û hinek giravên Pasfîkê dijî.
Cinsê nimûne = Boa - Gray, 1825[1]
Ejdehmar an marê biwa (Boidae), famîleyek e marên bêjehrî ne. Ejdehmar li parzemînên Amerîka, Afrîka, Ewropa, Asya û hinek giravên Pasfîkê dijî.
Kvalaraslangan er ein stór slanga, sum tekur sín fong við kjaftinum. Hon sveipar seg um fongin og kroystir hann, til hann kvalist. Kjálkabeinini kunnu gapa so nógv, at fongurin verður etin í einum. Eftir hetta er kvalaraslangan mett í fleiri mánaðir. Kvalaraslangur halda til í tropiska partinum av Mið- og Suður-Amerika. Kvalaraslangur kunnu gerast 4 metrar langar og viga meiri enn 45 kilo. Kvalaraslangur eru skriðdjór og hoyra til slangufamiljuna. Størsta kvalaraslangan, sum higartil er mátað, var 5,5 metrar long.
Kvalaraslangan etur alt, sum hon fatur á, bæði apur, fugl, hjørtir og villsvín. Kvenndjórið kann leggja heilt upp í 60 ungar. Nýføddu ungarnir eru bara 60 sentimentrar langir, men halda fram at vaksa øll 25-30 árini, teir liva.
Ang sawa o manlilingkis (Ingles: boa o boa constrictor) ay isang uri ng malaking ahas.[1]
Ang lathalaing ito na tungkol sa Agham ay isang usbong. Makatutulong ka sa Wikipedia sa nito.
Ang sawa o manlilingkis (Ingles: boa o boa constrictor) ay isang uri ng malaking ahas.
Ο βόας (Κοινή ονομασία: βόας, boa[2]) είναι γένος ερπετών, που ανήκουν στην οικογένεια των Βοϊδών και στην τάξη των Λεπιδωτών. Πρόκειται για μη δηλητηριώδες φίδι, το οποίο απαντάται στην Αμερική, στην Αφρική, στην Ευρώπη και στην Ασία, όπως επίσης και σε μερικά νησιά του Ειρηνικού Ωκεανού. Συνήθως τα θηλυκά είναι μεγαλύτερα σε μέγεθος από τα αρσενικά. Η ονομασία του προέρχεται από το λατινικό bos, που σημαίνει "βους, αγελάδα" και βασίζεται στον αρχαίο μύθο ότι οι βόες κυνηγούν αγελάδες και τις σφίγγουν μέχρι θανάτου. Δύο υποομοταξίες απαρτίζουν 8 γένη και 43 είδη, τα οποία αναγνωρίζονται σήμερα. Κυριότερο είδος είναι ο βόας ο συσφιγκτήρ, που είναι ένα από τα μεγαλύτερα φίδια, με μήκος που φθάνει τα 5-6 μέτρα. Είναι ζώο νυκτόβιο και ζει επάνω στα δένδρα ή στο έδαφος. Οι ιθαγενείς των περιοχών που βρίσκεται τον κυνηγούν για το νόστιμο κρέας του, που μοιάζει με του ψαριού, αλλά και για το δέρμα του.
Το στόμα και το σώμα του βόα έχουν μεγάλη διασταλτικότητα. Αυτό επιτρέπει στο ερπετό να καταπίνει ολόκληρη την τροφή του. Τα περισσότερα είδη έχουν έναν λειτουργικό αριστερό πνεύμονα, ο οποίος σε πολλά είδη είναι μεγαλύτερος κατά τα τρία τέταρτα από το δεξιό.[3] Το δέρμα του φιδιού έχει την ιδιότητα να αλλάζει χρώμα ανάλογα με τις συνθήκες του περιβάλλοντος. Οι αποχρώσεις είναι μεταλλικές και το χρώμα τους είναι συνήθως σκούρο κίτρινο ή λαδί με κηλίδες ή λουρίδες άλλου χρώματος.
Τα περισσότερα είδη είναι ωοζωοτόκα, σε αντίθεση με τους πύθωνες, οι οποίοι γεννούν αποκλειστικά αυγά.
Η δίαιτα του φιδιού περιλαμβάνει πτηνά, μικρά θηλαστικά, όπως λαγοί και ποντικοί, ενώ επίσης μπορεί να φάει μικρά ελάφια και κατσίκια. Το ζώο συλλαμβάνει τη λεία του με ενέδρα και αφού την τυλίξει γύρω από το σώμα του, που έχει μεγάλη δύναμη, τη σφίγγει μέχρι πνιγμού, σπάζοντας τα οστά του θύματος. Στη συνέχεια το φίδι καταπίνει την τροφή ολόκληρη. Ο βόας μένει ακίνητος όση ώρα διαρκεί η πέψη της τροφής του.
Γένος= Boa - Gray, 1825
Ο βόας (Κοινή ονομασία: βόας, boa) είναι γένος ερπετών, που ανήκουν στην οικογένεια των Βοϊδών και στην τάξη των Λεπιδωτών. Πρόκειται για μη δηλητηριώδες φίδι, το οποίο απαντάται στην Αμερική, στην Αφρική, στην Ευρώπη και στην Ασία, όπως επίσης και σε μερικά νησιά του Ειρηνικού Ωκεανού. Συνήθως τα θηλυκά είναι μεγαλύτερα σε μέγεθος από τα αρσενικά. Η ονομασία του προέρχεται από το λατινικό bos, που σημαίνει "βους, αγελάδα" και βασίζεται στον αρχαίο μύθο ότι οι βόες κυνηγούν αγελάδες και τις σφίγγουν μέχρι θανάτου. Δύο υποομοταξίες απαρτίζουν 8 γένη και 43 είδη, τα οποία αναγνωρίζονται σήμερα. Κυριότερο είδος είναι ο βόας ο συσφιγκτήρ, που είναι ένα από τα μεγαλύτερα φίδια, με μήκος που φθάνει τα 5-6 μέτρα. Είναι ζώο νυκτόβιο και ζει επάνω στα δένδρα ή στο έδαφος. Οι ιθαγενείς των περιοχών που βρίσκεται τον κυνηγούν για το νόστιμο κρέας του, που μοιάζει με του ψαριού, αλλά και για το δέρμα του.
Удави или бои (науч. Boidae) — фамилија на неотровни змии што живеат во Америка, Африка, Европа, Азија и на некои тихоокеански острови. Ова се релативно примитивни змии, каде возрасните единки се средни до големи по димензии, а женките се обично поголеми од мажјаците. Фамилијата има потфамилии со рода и 43 вида[2]
Во Македонија живее само еден вид — степскиот удав или „песочница“ (Eryx jaculus).[3]
Како и питоните, удавите имаат издолжени надслепоочни коски. Во помала мера се издолжени и квадратните коски, па така двете можат слободно да се движат странично, и змијата ја отвора устата многу повеќе од нормално.[4]
Двете фамилии имаат заеднички примитивни особености. Речиси сите видови имаат релативно долна вилица со крунест елемент, as well as a закржлавени карлици со задни екстремитети што се делумно видливи како „ноџиња“ од двете страни на отворот. Кај мажјаците, овие анални ноџиња се поголеми и повидливи отколку оние кај женките. Имаат долг ред на преднонепчени заби, а највеќето видови имаат функционален лев дроб за 25% помал од десниот.[4][5]
Удавите се разликуваат од питоните по тоа што немаат задночелни коски или предгорновилични заби, и по тоа што се живородни. Оние што имаат уснени вдлабнатини, сместени се помеѓу лушпите наместо врз нив. Покрај ова, географската распределба на удавите и питоните е речиси сосема посебна.[4]
Удавите се среќаваат во Северна, Средна и Јужна Америка, на Карибите, во југоисточна Европа (вкл. Македонија), Мала Азија, Северна, Централна и Источна Африка, на Мадагаскар и Реинион, Арапскиот Полуостров, Централна и југозападна Азија, Индија и Шри Ланка, на Молучките Острови и Нова Гвинеја, па до Меланезија и Самоа.[1]
Змијата го убива пленот со „давење“; откако ќе го грабне животното за да го приклешти, удавот набргу се намотува неколку пати околу животното, па го стега доволно силно за да го задуши, но не го здробува (деформира).
Поголемите единки јадат животни со големина на мачка, но се случува и да ловат животни со поголеми димензии: зелената анаконда (Eunectes murinus) се храни и со помлади тапири. Пленот го голта цел, и го вари неколку дена до неколку недели. И покрај нивната големина и мускулатура, удавите не се опасни по луѓето.
Највеќето видови се јајцеживородни, што значи дека младите се раѓаат живи. За разлика од нив, питоните се јајцеродни, т.е. положуваат јајца.
Типски род = удав (Boa - Gray, 1825)[1]
|accessdate= (помош) (англиски) Удави или бои (науч. Boidae) — фамилија на неотровни змии што живеат во Америка, Африка, Европа, Азија и на некои тихоокеански острови. Ова се релативно примитивни змии, каде возрасните единки се средни до големи по димензии, а женките се обично поголеми од мажјаците. Фамилијата има потфамилии со рода и 43 вида
Во Македонија живее само еден вид — степскиот удав или „песочница“ (Eryx jaculus).
An sawa (Ingles: boas, boids, boioids) iyo an apod sa mga halas na mayo nin kamandag alagad nandadakop paagi nin pagporopot sa kakakanon kaini. Ini lakop sa Amerika, Africa, Europa, Asya, asin sa ibang mga isla sa Pasipiko. An mga nagugurang na kaini kasyahan o darakula nanggad an tamanyo asin haralaba, alagad, an mga babae kaini mas dakula kisa sa mga lalakeng sawa.[1]
An sawa may sulot na kublit na nabagay sa lugar na ineestaran kaya an hawak kaini pwede berde, pula, giyaw o kayumanggihon asin igwang mga desenyo an kublit na giringgiting na kurit, kuro-kambayang itom, mga matabilog na guhit o talidong na mga linya o mga mata-mata.
An sawa mayong kamandag, nakukua sa tropikal na lugar arog kan Sentral asin Habagatan Amerika. Arog kan mga anaconda, ini mahusay maglangoy pero mas gusto sa alang na daga, nagsusulok sa mga guang na kahoy o sa mga bungag.[2]
An sawa dawa ano na sana an kinakakan basta madakop kaini arog kan gamgam, kabalang, baboy damo o opon, o kino. An salang kaini nahignit nanggad sa pagkabuka kaya kayang hamilon na bilog an dakop. An sawa dinadakop ngona ninda an biktima paagi nin pagkagat, asin alistong pinoporopotan sagkod na mapiot paghangos dangan hinahamil o sinisiba na bilog an nadakop kaini. An ngipon kan sawa bakong tirindog kundi patiko palaog nguso, bagay na garo sima na mayo na makahulpos sa kagat an biktima kaini.[3]
An sawa nakakaagid na gayo sa sarong klaseng halas na nampoporopot man, an inaapod na python (Ingles) o piton (Espanyol) ta pareho burikbutikon o may koro-kambayang kolor sa kublit alagad an sawa inoolpot an ogbon mayo na patos sa tibulaka alagad an piton nag'oogbon paagi nin pagsugok. Igdi sa Filipinas pareho sinda inaapod na sawa. Saro pa, an duwang hayop ini dai nagsasaralak sa estaran sa sarong lugar asin kun siring man, na bihira man ngane, laen nanggad an lugar asin harayo sa ineestaran kan saro.
An sawa parati mataba asin dakula an kahawakan maski totoo medyo kasyahan sana an tamanyo niya kun ibabaing sa ibang mga halas arog kan piton pero pwede man maglaba poon 3-13 pye (0.91–3.96 m) depende sa namomogtakan kaining lugar asin kun ano an pwede niyang pagsibaon. An mga babae mas halaba asin mas mataba an saiyang kahawakan, na nalaba poon 7 abot 10 pye (2.1 and 3.0 m) manta an lalake yaon sana sa sukol na 6 abot 8 pye (1.8 and 2.4 m) alagad pag nakukulong an babae kaini naabot sobra 10 pye (3.0 m) an laba. Igwa naman ngane nahiling sa dakop nin laba na 12 pye (3.7 m) asin 14 pye (4.3 m). An sawa pwede man magtimbang 27 kg (60 libra) pero parati natimbang ining 10 abot 15 kg (22 abot 33 na libra). Ibang species inaabot an timbang sobra sa 45 kg (100 libra) pero bihira ini.
An babaeng sawa nahilomlom kan sugok kaini sa laog mismo kan pagbabados niya asin ino'olpot buruhay nang ogbon na pwedeng an bilang naabot 60ng ogbon. Pag'inolpot, an ogbon may sukol na 2 pye (0.6 m) an laba asin sige sana an paglaba kaini sa lawig-buhay ninda na hanggan 25 sagkod 30ng taon. An nakua na daang pinakadakulang sawsa nagsusukol na 18 pye (5.5 metro)..[4]
An sawa delikadong mapuho ta dinadakop ini huli sa saiyang masamnong kublit o pigpapabakal na komo alag na inaataman.
An sawa (Ingles: boas, boids, boioids) iyo an apod sa mga halas na mayo nin kamandag alagad nandadakop paagi nin pagporopot sa kakakanon kaini. Ini lakop sa Amerika, Africa, Europa, Asya, asin sa ibang mga isla sa Pasipiko. An mga nagugurang na kaini kasyahan o darakula nanggad an tamanyo asin haralaba, alagad, an mga babae kaini mas dakula kisa sa mga lalakeng sawa.
An sawa may sulot na kublit na nabagay sa lugar na ineestaran kaya an hawak kaini pwede berde, pula, giyaw o kayumanggihon asin igwang mga desenyo an kublit na giringgiting na kurit, kuro-kambayang itom, mga matabilog na guhit o talidong na mga linya o mga mata-mata.
Thai-nàm-sà (大南蛇) he yit-chúng mò kiok ke phà-hàng thung-vu̍t.
The Boidae, commonly known as boas or boids,[3] are a family of nonvenomous snakes primarily found in the Americas, as well as Africa, Europe, Asia, and some Pacific islands. Boas include some of the world's largest snakes, with the green anaconda of South America being the heaviest and second-longest snake known; in general, adults are medium to large in size, with females usually larger than the males. Six subfamilies comprising 15 genera and 54 species are currently recognized.[3]
Like the pythons, boas have elongated supratemporal bones. The quadrate bones are also elongated, but not as much, while both are capable of moving freely so when they swing sideways to their maximum extent, the distance between the hinges of the lower jaw is greatly increased.[4]
Both families share a number of primitive characteristics. Nearly all have a relatively rigid lower jaw with a coronoid element, as well as a vestigial pelvic girdle with hind limbs that are partially visible as a pair of spurs, one on either side of the vent. In males, these anal spurs are larger and more conspicuous than in females. A long row of palatal teeth is present, and most species have a functional left lung that can be up to 75% as large as the right lung.[4][5]
Boids are, however, distinguished from the pythons in that none has postfrontal bones or premaxillary teeth, and that they give birth to live young. When labial pits are present, these are located between the scales as opposed to on them. Also, their geographical distributions are almost entirely mutually exclusive. In the few areas where they do coexist, the tendency is for them to occupy different habitats.[4]
Formerly, boas were said to be found in the New World and pythons in the Old World. While this is true of boine boas, other boid species are present in Africa, much of southern Eurasia, Madagascar, New Guinea, and the Solomon Islands, so this is not accurate. However, they seem more abundant in evolutionarily isolated areas. South America was isolated until a few million years ago, with a fauna that included marsupials and other distinctive mammals. With the formation of the Panamanian land bridge to North America about three million years ago, boines have migrated north as colubrids (and various Nearctic mammals) have migrated south, as part of the Great American Interchange.
Most species are found in North, Central, and South America, as well as the Caribbean, while a few are found in southeastern Europe and Asia Minor, North, Central and East Africa, Madagascar, the Arabian Peninsula, Central and Southwestern Asia, India and Sri Lanka, the Moluccas, and New Guinea through to Melanesia and Samoa.[2]
Prey is killed by constriction; after an animal has been grasped to restrain it, a number of coils are hastily wrapped around it. Then, by applying and maintaining sufficient pressure, the snake prevents its prey from inhaling, so that it eventually succumbs to asphyxiation. Recently, the pressures produced during constriction have been suggested as the cause of cardiac arrest by interfering with blood flow, but this hypothesis has not yet been confirmed.
Larger specimens usually eat animals about the size of a domestic cat, but larger food items are not unknown: the diet of the green anaconda (Eunectes murinus) is known to include subadult tapirs. Prey is swallowed whole, and may take several days or even weeks to fully digest. Despite their intimidating size and muscular power, they are generally not dangerous to humans.
Contrary to popular belief, even the larger species do not crush their prey to death; in fact, prey is not even noticeably deformed before it is swallowed. The speed with which the coils are applied is impressive and the force they exert may be significant, but death is caused by suffocation, with the victim not being able to move its ribs to breathe while it is being constricted.[6][7][8]
Most species of boa are ovoviviparous, with females giving birth to live young. This is in contrast to the pythons, which lay eggs (oviparous).
Type genus = Boa – Gray, 1825[2]
Pythons were historically classified as a subfamily of Boidae (called Pythoninae), but it was later determined that they are not closely related to boas despite having superficial similarities.[9]
Almost all of the non-boine boids are frequently elevated to their own full families: Calabariidae/inae, Candoiidae/inae, Charinidae/inae, Erycidae/inae, Sanziniidae/inae, and Ungaliophiidae/inae.[9] The taxonomy of boid snakes has been long debated, and ultimately the decision whether to assign a particular clade to a particular Linnaean rank (such as a superfamily, family, or subfamily) is arbitrary.
The subfamily Ungaliophiinae was formerly made up of four genera. Two of them (Tropidophis and Trachyboa) are actually more closely related to the American pipe snake (Anilius scytale) than to the boas, and are now placed in the family Tropidophiidae within the superfamily Amerophidia. The other two genera (Ungaliophis and Exiliboa) are the sister group of the Charina/Lichanura clade within Boidae.[9][10]
.jpg)
Boa type species; the boa constrictor (B. constrictor)
Chilabothrus type species; the Puerto Rican boa (C. inornatus)
Corallus type species; the Amazon tree boa (C. hortulana)
Epicrates type species; the rainbow boa (E. cenchria)
Eunectes type species; the green anaconda (E. murinus)
Candoia type species; the Pacific ground boa (C. carinata)
Calabaria type species; the Calabar python (C. reinhardtii)
Charina type species; the northern rubber boa (C. bottae)
Eryx type species; the javelin sand boa (E. jaculus)
Lichanura type species; the desert rosy boa (L. trivirgata)
_male_head_Isalo.jpg)
Acrantophis type species; Dumeril's boa (A. dumerili)
Sanzinia type species; the Madagascar tree boa (S. madagascariensis)
The Boidae, commonly known as boas or boids, are a family of nonvenomous snakes primarily found in the Americas, as well as Africa, Europe, Asia, and some Pacific islands. Boas include some of the world's largest snakes, with the green anaconda of South America being the heaviest and second-longest snake known; in general, adults are medium to large in size, with females usually larger than the males. Six subfamilies comprising 15 genera and 54 species are currently recognized.
La Boaedoj estas familio de nevenenaj serpentoj troviĝantaj en Ameriko, Afriko, Eŭropo, Azio, kaj kelkaj el la insuloj de Pacifiko. Relative primitivaj serpentoj, plenkreskuloj estas mezaj al grandaj, kaj inoj estas kutime pli grandaj ol maskloj. Kutime oni agnoskas du subfamiliojn, kiuj enhavas ok genrojn kaj 43 speciojn.
La Boaedoj estas familio de nevenenaj serpentoj troviĝantaj en Ameriko, Afriko, Eŭropo, Azio, kaj kelkaj el la insuloj de Pacifiko. Relative primitivaj serpentoj, plenkreskuloj estas mezaj al grandaj, kaj inoj estas kutime pli grandaj ol maskloj. Kutime oni agnoskas du subfamiliojn, kiuj enhavas ok genrojn kaj 43 speciojn.
Los boídos o boas (Boidae) son una familia de serpientes constrictoras, es decir que matan a sus presas por constricción, encerrándolas entre sus anillos.
Algunas características físicas son:
Pueden ser arborícolas, terrícolas, acuáticas o cavadoras.
Presentan un área de dispersión muy amplio, ya que se pueden hallar en difundidos a través del continente americano, Europa Oriental, Asia Occidental, África Septentrional, Madagascar y en ciertas islas de Oceanía.
Son parientes cercanos, tanto los boideos como los pitónidos se distinguen por su carácter poco evolucionado, por ejemplo, no disponen de veneno, carencia que se ven obligados a suplir mediante el empleo de la técnica de constricción para matar a sus presas. Ambas familias varían en el tamaño de sus especies, habiendo algunas de gran tamaño y otras con dimensiones más discretas. Ambas son constrictoras, pero no son venenosas y algunas de las especies tienden a ser muy similares en apariencia, con cuerpos largos y gruesos.[1]
Viven en lugares diferentes. Las boas viven en el hemisferio occidental, en América, aunque existen algunas especies en Madagascar. Suelen preferir lugares húmedos y selváticos, aunque hay algunas especies que se encuentran en África. En el caso de las pitones se encuentran en Asia, Australia y África.
Tienen diferencias físicas destacables, sobre todo en lo que se refiere al cráneo y las filas de dientes. Las boas constrictoras pueden llegar a ser muy largas, sobrepasando los cuatro metros. Sus cabezas no tienen huesos y poseen una menor cantidad de dientes. En el caso de las pitones también son muy largas, pero su cabeza tiene una estructura mucho más definida y poseen una buena cantidad de dientes. Las pitones se pueden distinguir de las boas en que tienen dientes en el premaxilar, un pequeño hueso en la parte frontal de la mandíbula superior.
Las boas tienen reproducción vivípara (dan a luz a través de un saco vitelino y una membrana), mientras que las pitones son ovovivíparas (a partir de huevos mantenidos en el vientre).[2] Hay algunas excepciones, ya que pueden haber especies de boa de arena que ponen huevos (Ej.: Eryx johnii).
Se toman en cuenta las siguientes especies, según UICN:[3]
La familia Boidae se divide en las siguientes subfamilias, según "The Reptile Database":[4]
Los boídos o boas (Boidae) son una familia de serpientes constrictoras, es decir que matan a sus presas por constricción, encerrándolas entre sus anillos.
Boalased (Boidae) on madude sugukond. Sinna kuuluvad peamiselt Ameerikas, aga ka Euraasias ja Aafrikas ning mõnedel Vaikse ookeani saartel elavad mürgitud kägistajamaod.
1978. aastal klassifitseeriti boalaste sugukonda kaks alamsugukonda: pärisboalased (Boinae) ja püütonlased (Pythoninae).[1]
Tänapäeval liigitatakse boalaste sugukonda järgmised alamsugukonnad[2]:
Boalaste sugukonda on liigitatud ka väljasurnud maoperekonnad
Boalased (Boidae) on madude sugukond. Sinna kuuluvad peamiselt Ameerikas, aga ka Euraasias ja Aafrikas ning mõnedel Vaikse ookeani saartel elavad mürgitud kägistajamaod.
Boak Boidae familiari dagozkien sugeak dira. Suge espezierik handienetariko batzuk familia honetakoak dira, tartean boa hertsatzailea (Constrictor constrictor) famatuena izanik[1].
Artikulu hau biologiari buruzko zirriborroa da. Wikipedia lagun dezakezu edukia osatuz. Boak Boidae familiari dagozkien sugeak dira. Suge espezierik handienetariko batzuk familia honetakoak dira, tartean boa hertsatzailea (Constrictor constrictor) famatuena izanik.
Jättiläiskäärmeet eli boakäärmeet (Boidae) on käärmeiden heimo. Ne ovat kuristajakäärmeitä, joiden koko vaihtelee pienestä jättimäiseen.
Jättiläiskäärmeisiin luetaan nykyään 7 alaheimoa, 14 sukua ja 61 lajia:[1][2]
Jättiläiskäärmeet eli boakäärmeet (Boidae) on käärmeiden heimo. Ne ovat kuristajakäärmeitä, joiden koko vaihtelee pienestä jättimäiseen.
Les Boidae sont une famille de serpents carnivores constricteurs que l'on rencontre surtout en zone tropicale. Elle rassemble notamment les reptiles appelés boas et anacondas.
Ce sont des serpents constricteurs parmi lesquels on trouve les boas. Les constricteurs tuent leurs proies par constriction en les enserrant dans leurs anneaux, au contraire de nombreux autres serpents qui utilisent leur venin (les Boidae en sont d'ailleurs dépourvus).
Les boas se rencontrent principalement dans les zones tropicales ainsi qu'à Madagascar et dans le sud du Pacifique. Les boas des sables se rencontrent de l'est de l'Afrique à l'Inde. Ce sont des serpents vivant dans des milieux variés, allant de la forêt pluvieuse aux déserts, en passant par des zones tempérées. Ces reptiles sont ovovivipares. Ils sont carnivores et consomment divers mammifères, oiseaux et reptiles. On en trouve de toutes les tailles, de moins d'un mètre pour les plus petites espèces et jusqu'à plus de 8 mètres pour les plus grandes comme les Anaconda.
Les Boinae sont des serpents de taille moyenne à grande que l'on peut trouver essentiellement en Amérique du Sud, mais aussi à Madagascar, aux îles Salomon et en Nouvelle-Calédonie.
Les Erycinae sont des serpents de taille plus modeste, que l'on trouve dans le Sud des États-Unis ainsi qu'en Afrique, en Asie et dans le Sud de l'Europe.[réf. nécessaire]
Les Boidae ont des vestiges de bassin et, sur certaines espèces, des restes de griffes qui servent notamment au mâle à stimuler la femelle lors de l'accouplement. C'est notamment le cas des anacondas.
La découverte de vertèbres fossiles appartenant à une espèce préhistorique nommée Titanoboa cerrejonensis a été rapportée en février 2009[1].
Genres actuels selon Reptarium Reptile Database (31 août 2013)[2] :
Des genres fossiles sont également connus :
Titanoboa (vue d'artiste d'un genre éteint)
La famille des Pythonidae est parfois considérée comme une sous-famille des Boidae et est alors appelée Pythoninae.
Le nom de cette famille, Boidae, vient du latin boa, nom d'un grand serpent mentionné par Pline l'Ancien dans Naturalis Historia, avec le suffixe -dae correspondant au rang de famille[3].
Les Boidae sont une famille de serpents carnivores constricteurs que l'on rencontre surtout en zone tropicale. Elle rassemble notamment les reptiles appelés boas et anacondas.
A familia dos Boidos (ou Boidae) comprende as serpes máis grandes e antigas que existen. Esta familia ten así mesmo dúas subdivisións:
Kržljonoške (Boidae) su porodica zmija. U rodovima ove porodice obuhvaćene su najveće zmije na svijetu. To su sve redom zmije koje svoj plijen ubijaju stiskom, gušenjem. Neke vrste mogu svojom veličinom i snagom biti opasne i za čovjeka. Niti jedna vrsta iz ove porodice nije otrovna. Porodica ima ukupno 23 roda sa, koliko je do sada poznato, 88 vrsta.
Čitavo tijelo kržljonoški pokriveno je ljuskama i izduženo, uglavnom valjkastog oblika. Tijelo vrsta koje žive na drveću je bočno spljošteno, s vrlo vidljivom kralježnicom. U odnosu na dužinu tijela, rep im je relativno kratak, a počinje iza kloake. Kod mužjaka je na početku repa parno smješten hemipenis, dok ženke na tom mjestu imaju mirisne žlijezde. Organi, a naročito želudac, su im vrlo rastezljivi. Oblik glave im je različit. Glava im se može bez vidljivog prijelaza nadovezivati na tijelo, ali može biti i vrlo vidljiv prijelaz. Gornja i donja čeljust im nisu povezane čvrstim zglobom. Povezane su rastezljivim trakama. Takva građa omogućuje da se čeljusti razmaknu i progutaju plijen daleko veći nego što bi to bilo moguće uz drugačiju građu. Neki rodovi imaju toplinske jamice koje su smještene u red ljuskica uz gornju i donju usnu. Oči nemaju kapke a zjenice su okomito procijepljene. Mirisne čestice koje uhvati jezik prenose se u dvije jamice u nepcu. Od njih postoji veza s mozgom. Taj organ je dobio ime po znanstveniku koji ga je otkrio, Jakobsonov organ. Kržljonoške ne čuju, ali donjom čeljusti osjete podrhtavanje, vibracije.
Kržljonoške još imaju oba plućna krila. Kod većine drugih zmija se lijevo plućno krilo snažno odgradilo, a desno se izdužilo. Stražnji dio tog krila se razvio kao rezervoar zraka, tako da ove životinje i za vrijeme snažnog obujmljivanja plijena iz tog dijela pluća dobivaju potreban zrak.
Pored kloake vidljivi su rudimentarni ostaci stražnjih ekstremiteta. Osim toga, kod ove porodice postoje još ostaci zdjelice.
Porodica kržljonoški obuhvaća najveće živuće zmije. Velike vrste mogu doseći 7 do 10 metara, kao na primjer boa ili zelena anakonda, dok su neke druge značajno manje. Postoje izvještaji o gorostasnim zmijama od 12 pa čak i 17 metara, no znanost nije nikada zabilježila zmije te veličine. Najduža zmija koja je znanstveno dokazana je bila titanoboa, duga 14,8 metra, no ona se pojavila poslije doba dinosauria.
Neke vrste pješčanih boa kao odrasle životinje teže samo par stotina grama. S druge strane, velike vrste kao odrasle Boe mogu bez problema imati 150 kilograma. Najveća dokumentirana težina jedne zmije je 182 kilograma, koliko je imala jedna zelena anakonda.
Različite potporodice ove porodice nastanjuju velika područja zemlje. Pri tome pitoni žive pretežno na području starog svijeta, Azije i Afrike, ali ih ima i u Australiji. Udavke su rasprostranjene prije svega na području novog svijeta, kao i na Madagaskaru i Solomonskim otocima.
Kržljonoške su se tijekom evolucije savršeno prilagodile najrazličitijim životnim okolišima. Većini vrsta ove porodice treba vlažna klima, njihova staništa su u području umjerene klime, suptropa dok neki od njih, kao na primjer zeleni drvni piton, žive u tropskim kišnim šumama. U hladnijim područjima u kojima zimi temperatura oštro pada, životinje zapadaju u takozvanu zimsku obamrlost. Suprotno tome, neke vrste žive u suhim, toplim područjima, sve do pješćanih pustinja. U tim područjima životinje su uglavnom malog rasta, a tijekom dana ukapaju se u pijesak da bi izbjegle ekstremne vrućine.
Pitoni polažu jaja (oviparne životinje), dok Boe legu žive mlade (ovoviviparne životinje). Neke vrste iz ove porodice, za razliku od drugih reptila koje legu jaja, čuvaju svoje leglo do valjenja mladunaca. Omotaju tijelo oko legla jaja, i tako ostaju uz njih 2-3 mjeseca. Jedna, a možda i dvije vrste iz potporodice pitona čak mogu, podrhtavanjem mišića, podići temperaturu u leglu, a, ako je previše toplo, olabave "zagrljaj" oko legla i puste da zrak dođe do jaja.
Sve kržljonoške ubijaju plijen omotavajući se oko njega, i na taj način ga ubijaju. Zbog toga se naziv potporodice udavke često u svakodnevnom govoru u malo promijenjenom obliku koristi za cijelu porodicu, pa ju se naziva udavi. Omatanjem oko plijena, ove zmije svojom snažnom muskulaturom sprečavaju širenje prsnog koša žrtve i time im onemogućavaju disanje. Nakon toga, zmija guta plijen u cijelosti.
Ove zmije bez problema podnose duža razdoblja bez hrane. Odrasla životinja može podnijeti i godinu dana bez hrane, ali pri tome izgubi značajan dio tjelesne težine i obujma. Poznat je slučaj da je jedan kraljevski piton tek nakon 24 mjeseca boravka u zoološkom vrtu prihvatio prvog ponuđenog miša.
Lovina ove porodice su sisavci, kao što su miševi, štakori i zečevi, a velike vrste, kao što je zelena anakonda, love i veći plijen, čak i vodenpraščiće. Zahvaljujući izuzetnoj rastezljivosti organa, a naročito želuca koji može snažno povećati obujam, zmije mogu progutati i plijen koji značajno premašuje njihov obujam. Donja čeljust im je s gornjom povezana elastičnim trakama, što im omogućuje višekratno povećanje usnog otvora. Zmije nemaju mjehur, a urin i izmet izbacuju kroz kloaku. Želučani sok kržljonoški sadrži visoko koncentriranu solnu kiselinu koja nakon nekoliko dana rastoči i najveći plijen. Probavljaju i kosti, neprobavljene izbacuju samo zube, dlake i kandže.
Rasprostranjeno je netočno vjerovanje, da kržljonoške lome kosti svojim žrtvama i na taj ih način ubijaju. Takav razlog smrti plijena je vrlo rijedak. Iako se to vrlo rijetko događa, poznati su slučajevi da se kod vrlo velikih zmija, kakvi su na primjer mrežasti pitoni koji su i sami upućenu na krupnu lovinu, neka kost kod gutanja plijena postavi poprijeko, i da se zmija njome udavi ili ju kost razdere.
Trgovina živim jedinkama i kožama kržljonoški značajna je širom svijeta. Zbog toga, čitava porodica je stavljena pod zaštitu. Uprkos svih mjera zaštite, još uvijek se stotine tisuća koža ali i živih jedinki zaplijeni na aerodromima ali i u drugim vrstama krijumčarenja. Kako odrasle jedinke nekih vrsta mogu biti dugi više metara, trgovina se ograničava uglavnom na mlade životinje. U mnogim afričkim i azijskim državama životinje se ubijaju i radi mesa.
Kržljonoške (Boidae) su porodica zmija. U rodovima ove porodice obuhvaćene su najveće zmije na svijetu. To su sve redom zmije koje svoj plijen ubijaju stiskom, gušenjem. Neke vrste mogu svojom veličinom i snagom biti opasne i za čovjeka. Niti jedna vrsta iz ove porodice nije otrovna. Porodica ima ukupno 23 roda sa, koliko je do sada poznato, 88 vrsta.
Boidae adalah kelompok (suku) ular pencekik primitif yang tersebar di Amerika, Afrika, Madagaskar, Mauritius, Eropa bagian selatan, sebagian Asia Barat, India, Indonesia Timur, dan Oseania. Nama umum ular ini adalah Boa atau ular boa. Ular ini berkerabat dekat dengan Pythonidae (Ular sanca), dan merupakan kelompok ular terdahulu (Henophidia).
Kata "boa" berasal dari kata bahasa Tupi, bahasa penduduk asli Brazilia yang tinggal di pedalaman hutan hujan Brazil, yakni kata Mbói, selain itu juga dari kata lain yakni jibóia dan boitatá. Awalnya, kata-kata tersebut digunakan oleh suku bangsa Tupi (suku asli Amerika Selatan) sebagai sebutan untuk ular raksasa legendaris yang tinggal di wilayah Sungai Amazon, yang sekarang dikenal dengan nama Anakonda.
Boidae adalah kelompok (suku) ular pencekik primitif yang tersebar di Amerika, Afrika, Madagaskar, Mauritius, Eropa bagian selatan, sebagian Asia Barat, India, Indonesia Timur, dan Oseania. Nama umum ular ini adalah Boa atau ular boa. Ular ini berkerabat dekat dengan Pythonidae (Ular sanca), dan merupakan kelompok ular terdahulu (Henophidia).
Kyrkislöngur kallast slöngur, án vígtanna og eiturs, sem kyrkja og kremja bráð sína til bana. Slöngurnar grípa gjarnan bráðina fyrst með kjaftinum áður en þær vefja líkamanumm utan um hana og kyrkja. Um er að ræða athæfisflokkun eða aternisflokkun en ekki ættræna flokkun rétt eins og skiptingin í farfugla og staðfugla.
Stærstu slöngur heims eru kyrkislöngur og þær eru jafnframt meðal þyngstu skriðdýra á eftir krókódílum og stærstu skjaldbökum. Þær stærstu geta banað fullorðnum manni og jafn vel gleypt hann.
Kyrkislöngur kallast slöngur, án vígtanna og eiturs, sem kyrkja og kremja bráð sína til bana. Slöngurnar grípa gjarnan bráðina fyrst með kjaftinum áður en þær vefja líkamanumm utan um hana og kyrkja. Um er að ræða athæfisflokkun eða aternisflokkun en ekki ættræna flokkun rétt eins og skiptingin í farfugla og staðfugla.
Stærstu slöngur heims eru kyrkislöngur og þær eru jafnframt meðal þyngstu skriðdýra á eftir krókódílum og stærstu skjaldbökum. Þær stærstu geta banað fullorðnum manni og jafn vel gleypt hann.
I Boidi (Boidae Gray, 1825) sono una famiglia di serpenti diffusa in tutto il mondo.
Tipici ofidi, i boidi ne presentano tutte le caratteristiche strutturali.
Le dimensioni dei boidi variano da un minimo di 60 cm ad un massimo di 9 metri (nel caso dell'anaconda).
A questa famiglia appartenne il Titanoboa cerrejonensis, oggi estinto, che con i suoi 13 metri di lunghezza fu il più grande serpente mai esistito.[1]
Si nutrono di roditori e altri piccoli mammiferi. I boidi ingoiano la preda che viene precedentemente stretta e soffocata dalle spire. La digestione può durare, talvolta, anche una decina di giorni, periodo nel quale vengono espulse parti del corpo quali peli, unghie e corna.
Caratteristica dei boidi è quella (grazie a particolari terminazioni nervose) di riuscire ad individuare fonti di calore, anche quelle emesse dal corpo di un roditore o da un uccello vivo, facilitando la sua caccia.
I boidi sono ovovivipari, il numero delle uova cambia di numero a seconda della specie, in quelle più grandi si registra il numero maggiore.
Diffusi nell'America centrale e meridionale, dove vive la maggioranza di essi, altre specie si ritrovano in Europa, in Africa e in Asia. L'unica specie della famiglia presente in Italia è Eryx jaculus, recentemente segnalata nel territorio di Licata, sulla costa meridionale della Sicilia.[2].
Si adattano ad habitat differenti: vi sono alcune specie che prediligono le foreste pluviali altre le regioni desertiche o subdesertiche.
La famiglia comprende 59 specie, raggruppate in 14 generi e 7 sottofamiglie:[3]
Smaugliniai (lot. Boidae) – žvynaroplių (Squamata) šeima. Priklauso stambiausios dabartinės gyvatės, tačiau yra ir smulkių, užsikasančių dykumose į smėlį. Turi dubens liekanas su šlaunikaulių rudimentais, kurie nežymiai styro abiejuose kloakos šonuose. Turi abu plaučius, tačiau dešinysis didesnis. Nuodingų dantų neturi. Grobį smauglys pasmaugia stipriai suverždamas kūno kilpas. Smaugliniai stipresni ir vikresni už pitoninius, veda gyvus vaikus, pasaulyje labiau išplitę.
Pošeimis. Boinae
Pošeimis. Erycinae
Smaugliniai (lot. Boidae) – žvynaroplių (Squamata) šeima. Priklauso stambiausios dabartinės gyvatės, tačiau yra ir smulkių, užsikasančių dykumose į smėlį. Turi dubens liekanas su šlaunikaulių rudimentais, kurie nežymiai styro abiejuose kloakos šonuose. Turi abu plaučius, tačiau dešinysis didesnis. Nuodingų dantų neturi. Grobį smauglys pasmaugia stipriai suverždamas kūno kilpas. Smaugliniai stipresni ir vikresni už pitoninius, veda gyvus vaikus, pasaulyje labiau išplitę.
Žņaudzējčūsku dzimta (Boidae) ir viena no čūsku apakškārtas (Serpentes) dzimtām, kas pieder pie zemāko čūsku virsdzimtas (Henophidia). Tā apvieno 58 mūsdienās dzīvojošas sugas, kas tiek iedalītas 7 apakšdzimtās un 14 ģintīs.[1]
Žņaudzējšūskas mēdz saukt arī par boačūskām vai vienkārši par boa. Tās ir samērā primitīvas čūskas un neviena žņaudzējčūska nav indīga. Tās mājo Amerikā, Āfrikā, Eiropā, Āzijā un dažās Klusā okeāna salās.
Žņaudzējčūskām, līdzīgi kā pitoniem ir pagarināti žokļa un deniņu kauli, tie spēj brīvi kustēties un ievērojami izplesties.[2] Šīm čūskām ir raksturīgas vairākas primitīvu čūsku iezīmes. Tām ir saglabājušies pakaļkāju aizmetņi, kas redzami pat no ārpuses nelielu piešu izskatā. Tēviņiem tie ir lielāki un labāk saskatāmi.[2] Atšķirībā no pitoniem žņaudzējčūskām dzimst dzīvi mazuļi.
Savus upurus, kā jau šo čūsku nosaukums norāda, žņaudzējčūskas pirms apēšanas nožņaudz. Tās apvijas ap savu upuri vairākas reizes cieši apkārt, tvērienu pakāpeniski savelkot arvien ciešāku. Lielu žņaudzējčūsku medījums parasti ir mājas kaķa lielumā, lai gan anakondas barojas arī ar jauniem tapiriem. Upuris tiek norīts vesels. Paiet vairākas dienas vai pat nedēļas, līdz medījums tiek pilnībā sagremots. Neskatoties uz savu spēcīgo un iespaidīgo augumu, žņaudzējčūskas kopumā nav cilvēkam bīstamas. Izņēmums ir anakonda, kura var uzbrukt arī cilvēkam.[3] Lai arī klejo dažādas leģendas par žņaudzējčūskām, kuras apvijas tik cieši, ka salauž sava upura kaulus, tomēr tā nav patiesība. Žņaudzējčūsku medījumam nekad nav deformēti kauli un upuri mirst noslāpstot.[4][5][6]
Mūsdienās žņaudzējčūsku dzimtas sistemātika, balstoties uz jaunākajiem DNS pētījumiem, ir vairākas reizes izmainīta. Kādreiz dzimtā bija tikai 2 apakšdzimtas, toties mūsdienās tās ir 7.[1] Vairākas no tām, iespējams, ar laiku tiks izdalītas kā atsevišķas dzimtas; gumijas žņaudzējčūsku apakšdzimta (Charininae),[7] Kalabārijas žņaudzējčūsku apakšdzimta (Calabariinae),[8] Klusā okeāna žņaudzējčūsku apakšdzimta (Candoiinae),[9] Madagaskaras žņaudzējčūsku apakšdzimta (Sanziniinae)[10] un smilšu žņaudzējčūsku apakšdzimta (Erycinae).[11]
Ja tiktu izdalīta gumijas žņaudzējčūsku dzimta, tad punduržņaudzējčūsku apakšdzimta (Ungaliophiinae) kļūtu par šīs dzimtas apakšdzimtu.[12]
Žņaudzējčūsku dzimta (Boidae) ir viena no čūsku apakškārtas (Serpentes) dzimtām, kas pieder pie zemāko čūsku virsdzimtas (Henophidia). Tā apvieno 58 mūsdienās dzīvojošas sugas, kas tiek iedalītas 7 apakšdzimtās un 14 ģintīs.
Žņaudzējšūskas mēdz saukt arī par boačūskām vai vienkārši par boa. Tās ir samērā primitīvas čūskas un neviena žņaudzējčūska nav indīga. Tās mājo Amerikā, Āfrikā, Eiropā, Āzijā un dažās Klusā okeāna salās.
Boidae ialah sekeluarga ular tak berbisa yang ditemui di benua-benua Amerika, Afrika, Eropah, Asia dan sesetengah Kepulauan Pasifik. Ular-ular yang agak primitif ini menjangkau kepanjangan sederhana hingga panjang ketika dewasa, dengan yang betina lazimnya lebih panjang daripada yang jantan. Kini dikenalpastnya dua subkeluarga yang terdiri daripada lapan genus dan 43 spesies.[2]
Seperti ular sawa, boa mempunyai tulang supratemporal yang panjang. Tulang-tulang kuadratnya juga panjang tetapi tidak sepanjang tulang supratemporal, tetapi kedua-duanya mampu bergerak dengan bebas supaya ketika ia berayun ke sisi sejauh-jauhnya, jarak di antara engsel-engsel rahang bawahnya jauh diluaskan.[3]
Kedua-dua keluarga berkongsi beberapa ciri primitif. Hampir kesemuanya mempunyai rahang bawah yang agak tegat dengan unsur koronoid serta vestij girdel pelvis dengan tungkai belakang yang halus sebagai sepasang taji, satu di setiap sebelah lohong. Taji dubur ular jantan ini lebih besar dan lebih ketara daripada yang betina punya. Terdapat sebaris panjang gigi lelangit dan kebanyakan spesies mempunyai paru-paru kiri berfungsi yang boleh mencapai 75% saiz paru-paru kanan.[3][4]
Bagaimanapun, ular-ular boid berbeza dengan ular sawa kerana tidak satu pun yang ada tulang pascafrontal atau gigi pramaksilari, apalagi ular boa melahirkan anak hidup-hidup. Sesetengah ular boa mempunyai lekuk bibir di celah sisik dan bukannya di atas sisik. Selain itu, taburan boa hampir berbeza sama sekali dengan taburan ular sawa, yang mana hanya ular boa jarang sekali ditemui hidup bersama ular sawa dalam satu tempat liar.[3]
Mangsa dibunuh dengan menjerut; selepas mangsa dicengkam untuk ditahan, ular cepat-cepat melingkari mangsa. Kemudian, dengan menggunakan dan mengekalkan tekanan yang cukup untuk menghalangnya daripada menyedut udara, mangsa itu akhirnya tewas akibat lemas.
Spesimen-spesimen yang lebih besar lazimnya memakan haiwan yang lebih kurang sebesar kucing belaan, tetapi memang ada makanan yang lebih besar: makanan anakonda am, Eunectes murinus diketahui termasuk tapir remaja. Mangsa ditelan seekor-seekor dan mungkin mengambil masa beberapa hari ataupun berminggu-minggu untuk dicerna sepenuhnya. Biarpun saiz dan kebesarannya menggerunkan, namun boa lazimnya tidak membahayakan manusia.
Genus jenis = Boa - Gray, 1825[1]
Boidae ialah sekeluarga ular tak berbisa yang ditemui di benua-benua Amerika, Afrika, Eropah, Asia dan sesetengah Kepulauan Pasifik. Ular-ular yang agak primitif ini menjangkau kepanjangan sederhana hingga panjang ketika dewasa, dengan yang betina lazimnya lebih panjang daripada yang jantan. Kini dikenalpastnya dua subkeluarga yang terdiri daripada lapan genus dan 43 spesies.
Boaslanger er en familie av store og kraftig bygde slanger med en vid utbredelse i de varme delene av verden. De er ikke giftige, og dreper byttet ved å slynge seg om det så det kveles.
Boaslangene blir som regel maksimalt 2–4 m lange, men anakondaen kan bli nesten 9 m lang. Det finnes usikre rapporter om anakondaer på opptil 11 m, og den utdødde Titanoboa ble hele 13 m. Bukskjellene er små, og det er en enkelt rekke av haleskjell. Ved kloakkåpningen er det to sporer, som er rester av baklemmene. De fleste boaslanger har varmefølsomme organer på leppene.
Pytonslangene og boaslangene har en utbredelse som overlapper i liten grad. Hvis de to gruppene møtes, dreier det seg som regel om gravende boaslanger, som fyller en annen økologisk nisje enn pytonene. Bygningstrekk som skiller boa- og pytonslanger er blant annet at boaslangene ikke har tenner på mellomkjevebeinet (premaxilare), og at nesten alle boaslanger føder levende unger.
Det er enkelte unntak fra regelen om at boaslanger føder levende unger. Jordpytonen ser ut til å bevart egglegging som et opprinnelig trekk. Noen sandboaer som stammer fra forfedre som fødte levende unger, har derimot utviklet egglegging på nytt.[1]
Boaslanger finnes i mange ulike habitater. De finnes stort sett i varme strøk, men gummiboaen lever i barskog og høyfjell. Noen er marklevende, mens andre klatrer i trær. Sandboaene er tilpasset et underjordisk liv i tørre ørkener og stepper, og anakondaene er delvis akvatiske. De eter stort sett ulike virveldyr, som pattedyr og fugler.
En regner ofte boaslanger som typiske representanter for den neotropiske faunaregionen, men de finnes også andre steder som i det vestlige Nord-Amerika, på Madagaskar, og på Sulawesi, Ny-Guinea, Salomonøyene og Fiji. Jordpytonen lever i Afrika, og de gravende sandboaene har en vid utbredelse i Nord-Afrika, det sørøstre Europa, Sørvest-, Sentral- og Sør-Asia.
Denne utbredelsen er blitt forklart både med at boaslanger fulgte med de ulike delene av superkontinentet Gondwana da det ble splittet opp, og med at de har klart å krysse verdenshavene ved å seile på flåter av vegetasjon.[2] En mener nå at boaslangene kom til Madagaskar via en landbru til Antarktis,[3] og at artene på stillehavsøyene har levd der siden Gondwana ble brutt opp.[4]
Følgende kladogram viser slektskapsforholdene innenfor Alethinophidia ifølge Vidal & Hedges. Den lite kjente sørøstasiatiske slekten Xenophidion er ikke tatt med i denne studien. Afrophidia utenom de avanserte slangene danner en naturlig gruppe som eventuelt kan kalles Henophidia.[5]
Alethinophidia Afrophidiaboaslanger (inkl. Ungaliophiinae)
Uropeltoidea (skjoldhaler, valseslanger, dvergvalseslanger)
I linneansk systematikk er boaslangene familien Boidae. Noen forskere mener at pytonslangene hører hit som underfamilien Pythoninae, men en velger her å plassere dem i en egen familie. Tidligere ble også mudderslanger, spisshodepyton, dvergboaer og bolyeriaslanger regnet til Boidae, men det er nå enighet om at de hører til i egne familier. Den utvidede familien Boidae kalles på norsk kvelerslanger. Dette navnet kan misforstås ettersom mange slanger som ikke er kvelerslanger, også dreper byttet ved å slynge seg rundt det.
Systematikken innenfor Boidae er omstridt. Inndelingen nedenfor følger The Reptile Database[6] og bygger på Vidal & Hedges.[7] Gongylophis er betraktet som et synonym for Eryx,[1] og Xenoboa som et synonym for Corallus.[8] Chilabothrus er skilt ut fra Epicrates.[9]
Arnold Kluge ved University of Michigan publiserte tidlig på 1990-tallet flere fylogenetiske studier av boaslangene basert på morfologi. Han regner Acrantophis og Sanzinia som synonymer for Boa,[8] og Calabaria og Lichanura som synonymer for Charina.[10] De gravende slektene Charina (inkludert jordpyton) og Eryx utgjør ifølge Kluge underfamilien Erycinae, mens de andre slektene tilhører Boinae.
Etter at moderne molekylærgenetiske metoder ble tatt i bruk på 2000-tallet er det gjort flere nye fylogenetiske studier. Resultatene avviker både fra Kluges arbeid, og fra hverandre.[11][1] Lee et al. regner Exiliboa og Ungaliophis til en egen familie, Ungaliophiidae.[12] Noonan og Chippindale har publisert en systematikk der boaslangene fordeles på fem geografisk adskilte delgrupper. De plasserer artene i Ungaliophiidae i en av delgruppene sammen med Lichanura og Charina.[2]
Boaslanger er en familie av store og kraftig bygde slanger med en vid utbredelse i de varme delene av verden. De er ikke giftige, og dreper byttet ved å slynge seg om det så det kveles.
Dusicielowate, dusiciele (Boidae) – rodzina węży.
Dusiciele posiadają szczątkowy pas miednicowy, bardzo silnie zredukowane kończyny tylne i dobrze rozwinięte płuca. Ich oczy mają pionową źrenicę. Czaszka charakteryzuje się dużą ruchomością kości, zwłaszcza szczęk, co umożliwia szerokie otwieranie paszczy. Kości są połączone długimi ścięgnami[2].
Obecnie rodzina ta nie jest dzielona na podrodziny i zaliczane są do niej tylko gatunki z dawnej podrodziny Boinae. Gatunki z podrodziny Erycinae (Bonaparte, 1831) są obecnie zaliczane do dwóch odrębnych rodzin (Charinidae Gray, 1849 oraz Erycidae Bonaparte, 1831); dodatkowo z dusicielowatych zostały wydzielone odrębne rodziny Calabariidae Gray (1858), Candoiidae Pyron, Reynolds i Burbrink (2014) oraz Sanziniidae Romer (1956)[1][3]
Aktualna systematyka rodziny dusicielowatych:
Tradycyjnie do tej rodziny zaliczano 5 podrodzin obejmujących ponad 20 rodzajów węży:
W nowszych klasyfikacjach podrodziny Pythoninae, Bolyeriinae i Loxoceminae często podnosi się do rangi rodzin, tym samym wyłączając je z rodziny Boidae[4][5][6]; z drugiej strony do dusicielowatych mogą należeć rodzaje Ungaliophis i Exiliboa, dawniej uznawane za przedstawicieli rodziny boaszkowatych[5][6]. Dokładna pozycja systematyczna tych taksonów pozostaje przedmiotem sporu wśród herpetologów.
Systematyka według The Reptile Database[7]:
W klasyfikacji dusicielowatych przyjętej przez Pyrona, Reynoldsa i Burbrinka (2014) do rodziny Boidae zaliczane są tylko rodzaje Boa, Corallus, Eunectes, Epicrates i wydzielony z rodzaju Epicrates rodzaj Chilabothrus. W klasyfikacji przyjętej przez autorów podrodzina Erycinae jest podnoszona do rangi odrębnej rodziny Erycidae, rodzaje Exiliboa i Ungaliophis są przenoszone wraz z rodzajami Charina i Lichanura do osobnej rodziny Charinidae, rodzaje Acrantophis i Sanzinia są zaliczane do odrębnej rodziny Sanziniidae, zaś rodzaje Calabaria i Candoia są zaliczane do własnych, monotypowych rodzin – odpowiednio Calabariidae i Candoiidae[9].
Alethinophidia Dusicielowate, dusiciele (Boidae) – rodzina węży.
Boidae é uma família de serpentes não peçonhentas encontradas nas Américas, na África, na Europa, na Ásia e em algumas Ilhas do Oceano Pacífico. Serpentes relativamente primitivas, os adultos têm tamanho médio a grande, sendo que as fêmeas geralmente são maiores que os machos. Duas subfamílias que compreendem oito gêneros e 43 espécies são reconhecidas atualmente. Os membros dessa família são chamados de Boídeos ou Boas, e são popularmente conhecidos como jiboias.[1][2] Podem ultrapassar os quatro metros de comprimento e raramente, chegar a seis metros.
Como as pítons, as boas têm ossos alongados supratemporais. Os ossos quadrados também são alongados, mas não tanto, enquanto que ambos são capazes de mover-se livremente de modo que quando eles passam lateralmente para a sua máxima extensão, a distância entre as dobradiças da mandíbula é aumentada significativamente.[3]
Ambas as famílias partilham de um número de características primitivas. Quase todos têm uma mandíbula inferior relativamente rígida com um elemento de coronóide, bem como um cinto pélvico vestigial com membros posteriores que são parcialmente visíveis como um par de esporas, uma em cada lado da abertura. Nos machos, essas esporas anais são maiores e mais visíveis do que nas fêmeas. Uma longa fila de dentes palatais está presente e a maioria das espécies têm um pulmão esquerdo funcional que pode ser de até 75% maior que o pulmão direito.[3][4]
As boas, no entanto, distinguem-se das pítons pelo fato de que nenhuma espécie possui ossos pós frontais ou dentes pré-maxilares, e que elas dão à luz filhotes vivos. Quando as fossetas loreais são presentes, estas situam-se entre as escalas em vez de sobre elas. Além disso, suas distribuições geográficas são quase inteiramente excludentes. Nas poucas áreas onde podem coexistir, a tendência é ocuparem diferentes habitats.[3]
Costumava-se dizer que boas são encontrados na Novo Mundo e pítons na Velho Mundo, mas por existir espécies de boas presentes no Madagascar, nas Ilhas Fiji e nas Ilhas Salomão, essa afirmativa não é muito precisa; em vez disso, parece que elas sobreviveram em áreas evolutivamente isoladas. A América do Sul ficou isolada até alguns milhões de anos atrás, com uma fauna que incluiu marsupiais e outros mamíferos distintos. Com a formação dos istmo do Panamá, para a América do Norte, cerca de três milhões de anos atrás, as boas migraram para o norte como as serpentes da família Colubridae (assim como várias mamíferos neoárticos) que migraram para o sul, como parte do Grande Intercâmbio Americano.
O nome dado pelo antigo idioma Tupi para essas serpentes era mboi, que na etimologia é denotado por nomes como jiboia. Boitatá, como os antigos tupis chamavam o fenômeno do fogo-fátuo, é popularmente entendido como "serpente de fogo", apesar de isso já ter sido desmistificado[5].
Elas são encontradas na América do Norte, no Centro e no Sul do continente Americano, no Caribe, no sudeste da Europa e da Ásia Menor, no Norte, no Centro e no Leste da África, no Madagascar e na Ilha da Reunião, na Península Arábica, no Centro e no sudoeste da Ásia, na Índia e no Sri Lanka, nas Ilhas Molucas e na Nova Guiné até a Melanésia e Samoa.
A presa é morta por um processo conhecido como constrição; após um animal ser capturado, para contê-lo, a serpente enrola seu corpo várias vezes em volta do bicho. Em seguida, o ofídio aplica e mantém uma pressão suficiente para asfixiar a vítima, às vezes até para quebrar os seus ossos.
Espécimes maiores costumam comer animais do tamanho de um gato doméstico. Outras presas maiores, como capivaras e jacarés, são conhecidas para serpentes ainda maiores como a Sucuri-verde (Eunectes murinus). A presa é engolida inteira e pode levar dias ou até mesmo semanas para a digestão terminar. Apesar de seu tamanho intimidante e da sua potência muscular, eles geralmente não são perigosas para os seres humanos.
Ao contrário da crença popular, até mesmo as espécies maiores não esmagam suas presas até a morte; na verdade, a presa nem mesmo fica visivelmente deformada antes de ser ingerida. A velocidade com que os 'rolos' são aplicados é impressionante e a força exercida pode ser significativa, mas a morte é provocada principalmente pela asfixia da vítima, por ela não ser capaz de mover suas costelas para respirar enquanto está sendo apertada.[6][7][8]
Segundo Dickinson College, na Pensilvânia, a pressão exercida pelas Boas na verdade mataria impedindo o oxigênio de chegar aos órgãos vitais. De acordo com o artigo publicado no Journal of Experimental Biology tal "parada circulatória" é um método muito mais eficaz, rápido e definitivo de matar a presa do que se esperava.[9]
A maioria das espécies da família Boidae é ovovípara, com as fêmeas dando à luz uma vida livre. Esse é um contraste em relação à família das pítons, na qual todas botam ovos (ovíparos).
Gênero tipo = Boa - Gray, 1825[2]
As Pítons foram algumas vezes classificadas como uma subfamília da Boidae, a Pythoninae, mas atualmente se concorda que elas constituem uma família própria, a Pythonidae. Da mesma maneira, as boas de ambientes arenosos do Velho Mundo (a subfamília Erycinae), são frequentemente listadas em uma família própria, a Erycidae. Além disso, estudos morfológicos colocaram a subfamília Ungaliophiinae na família Tropidophiidae, ao passo que todas as análises moleculares colocavam-na como grupo próximo ao gênero Charina da família Boidae.
Estudos mostraram que a constrição é um comportamento incrivelmente exigente energeticamente e quase certamente requer altas demandas de oxigênio. A capacidade de controlar qual seção de sua caixa torácica está envolvida na respiração provavelmente permitiu que as boas evoluíssem para suas formas atuais. A estratégia de respiração precisa provavelmente também ajuda as jibóias a sobreviver ao processo de engolir e digerir presas grandes, uma vez que essas refeições pesadas restringem o movimento das costelas dos animais por dentro. Por isso, uma jibóia pode ajustar rapidamente qual seção de sua caixa torácica ela usa para respirar.[10]
.jpg)
_male_Reniala.jpg)
.jpg)
_(48292404206).jpg)
.jpg)
.jpg)
|lccn= (ajuda) Boidae é uma família de serpentes não peçonhentas encontradas nas Américas, na África, na Europa, na Ásia e em algumas Ilhas do Oceano Pacífico. Serpentes relativamente primitivas, os adultos têm tamanho médio a grande, sendo que as fêmeas geralmente são maiores que os machos. Duas subfamílias que compreendem oito gêneros e 43 espécies são reconhecidas atualmente. Os membros dessa família são chamados de Boídeos ou Boas, e são popularmente conhecidos como jiboias. Podem ultrapassar os quatro metros de comprimento e raramente, chegar a seis metros.
Boidae este o familie de șerpi neveninoși, care pot fi întâlniți în America, Africa, Europa, Asia și unele insule din Pacific. Familia cuprinde 5 subfamilii, dintre care două subfamilii cu opt genuri și 43 specii sunt acceptate pe larg.[2] Genul tip este Boa - Gray, 1825.[1] Femelele din această familie sunt, de regulă, mai mari decât masculii. Majoritatea speciilor sunt vivipare.
Cladogramă conform Catalogue of Life:[3]
BoidaeConform Reptarium Reptile Database:[4]
Genuri fosile recunoscute:
|access-date= (ajutor)Mentenanță CS1: Nume multiple: lista autorilor (link) 
Veľhadovité (Boidae) sú čeľaď nejedovatých hadov. V niektorých systémoch je to jediná čeľaď nadčeľade Booidea.
Samičky sú zvyčajne väčšie ako samce. Svoju obeť zabíjajú škrtením.
Táto čeľaď zahŕňa 3 podčeľade:
Commons ponúka multimediálne súbory na tému Veľhadovité
Wikidruhy ponúkajú informácie na tému Veľhadovité
Veľhadovité (Boidae) sú čeľaď nejedovatých hadov. V niektorých systémoch je to jediná čeľaď nadčeľade Booidea.
Samičky sú zvyčajne väčšie ako samce. Svoju obeť zabíjajú škrtením.
Udavi ali boe (znanstveno ime Boidae) so družina nestrupenih kač, razširjenih po tropskih predelih Novega sveta (Severna, Srednja in Južna Amerika vključno s Karibi). Anatomsko so razmeroma primitivne kače srednje do velike rasti, znane po tem, da svoj plen ubijejo s stiskanjem, podobno kot pitoni Starega sveta.
S pitoni si delijo nekaj predniških lastnosti, kot so razmeroma rigidna spodnja čeljustnica in zakrnel ostanek medeničnega obroča z zadnjimi okončinami, ki sta vidni kot par ostrog na vsaki strani kloake. Analni ostrogi sta večji pri samcih kot samicah. Večina vrst ima tudi še delujoče levo pljučno krilo, ki lahko doseže tudi do 75 % velikosti desnega. Imajo pa drugačno zobovje od pitonov in so za razliko od njih ovoviviparni.[3][4]
Od ostalih, bližnje sorodnih družin se jasno ločijo po anatomskih podrobnostih, predvsem pa po molekularnih znakih.[2]
Znani so predvsem po načinu lova, pri katerem se splazijo do plena, ga bliskovito ovijejo z več zavoji in ga pričnejo stiskati. Četudi je lahko sila stiskanja precejšnja, smrt ne nastopi zaradi zdrobitve telesa. Sodeč po fizioloških preskusih tudi zadušitev (stisnjena žival ne more razširiti prsnega koša za vdih) ni vzrok smrti, temveč vsaj pri podganah do nje pride zaradi srčnega zastoja, ker je zaradi stisnjenih žil porušeno razmerje tlaka med arterijami in venami, to pa ovira polnjenje srca in zmoti ritem.[5]
Nekoč so bili udavi in pitoni klasificirani v skupno družino Boidae, na ravni poddružin.[6] Z uvedbo molekularne taksonomije, ki je v kombinaciji z anatomskimi znaki dala jasnejšo sliko sorodnosti, so bili najprej ločeni v lastni družini (Boidae in Pythonidae). V nedavni reviziji družine udavov so bile nato nekdanje geografsko ločene poddružine povzdignjene v rang samostojnih družin: to so afriške Calabariidae, Candoiidae iz Jugovzhodne Azije in Oceanije, Erycidae (»udavi Starega sveta«) ter Sanziniidae z Madagaskarja. Udavi v ožjem smislu so tako omejeni na Ameriki s pripadajočimi otočji.[2]
Prepoznanih je približno 30 vrst, ki jih združujemo v pet rodov.[2][7]
Udavi ali boe (znanstveno ime Boidae) so družina nestrupenih kač, razširjenih po tropskih predelih Novega sveta (Severna, Srednja in Južna Amerika vključno s Karibi). Anatomsko so razmeroma primitivne kače srednje do velike rasti, znane po tem, da svoj plen ubijejo s stiskanjem, podobno kot pitoni Starega sveta.
S pitoni si delijo nekaj predniških lastnosti, kot so razmeroma rigidna spodnja čeljustnica in zakrnel ostanek medeničnega obroča z zadnjimi okončinami, ki sta vidni kot par ostrog na vsaki strani kloake. Analni ostrogi sta večji pri samcih kot samicah. Večina vrst ima tudi še delujoče levo pljučno krilo, ki lahko doseže tudi do 75 % velikosti desnega. Imajo pa drugačno zobovje od pitonov in so za razliko od njih ovoviviparni.
Od ostalih, bližnje sorodnih družin se jasno ločijo po anatomskih podrobnostih, predvsem pa po molekularnih znakih.
Znani so predvsem po načinu lova, pri katerem se splazijo do plena, ga bliskovito ovijejo z več zavoji in ga pričnejo stiskati. Četudi je lahko sila stiskanja precejšnja, smrt ne nastopi zaradi zdrobitve telesa. Sodeč po fizioloških preskusih tudi zadušitev (stisnjena žival ne more razširiti prsnega koša za vdih) ni vzrok smrti, temveč vsaj pri podganah do nje pride zaradi srčnega zastoja, ker je zaradi stisnjenih žil porušeno razmerje tlaka med arterijami in venami, to pa ovira polnjenje srca in zmoti ritem.
Boagiller (Latince: Boidae) boa yılanları, pitonların çok yakın akrabasıdır ve boyları 50 cm ile 4 m arasında değişir. Dişiler erkeklerden büyük olurlar ve daha ağır olurlar. Bazı türler tropik bazıları çok verimsiz alanlarda yaşar. Türkiye'de yaşayan tek boa cinsi mahmuzlu yılan (kum yılanı) en fazla 1 m 22 cm olur ve fazla saldırgan değildir.
Asya, Kuzey Amerika, Güney Amerika, Afrika ve Avustralya kıtası.
Pitonlar gibi ürerler.
Boalar genelde tavşan, Arap tavşanı, ve küçük kemiricilerle beslenirler. büyükleri bazen geyikle beslenir.
.png){kind=small}
Yılan ile ilgili bu madde bir taslaktır. Madde içeriğini geliştirerek Vikipedi'ye katkıda bulunabilirsiniz. Boagiller (Latince: Boidae) boa yılanları, pitonların çok yakın akrabasıdır ve boyları 50 cm ile 4 m arasında değişir. Dişiler erkeklerden büyük olurlar ve daha ağır olurlar. Bazı türler tropik bazıları çok verimsiz alanlarda yaşar. Türkiye'de yaşayan tek boa cinsi mahmuzlu yılan (kum yılanı) en fazla 1 m 22 cm olur ve fazla saldırgan değildir.
Họ Trăn Nam Mỹ[2], danh pháp khoa học Boidae, là một họ trăn lớn trong phân bộ Rắn (Serpentes). Hai phân họ, gồm tám chi và 43 loài hiện được công nhận.[3]
Các loài trăn trong họ Trăn Nam Mỹ thường sống theo cặp, nơi râm mát, ẩm ướt. Ban ngày ngủ, ban đêm hoạt động và kiếm ăn. Chúng thường tìm nơi ấm áp để ngủ qua mùa đông. Các mùa khác trăn kiếm ăn, sinh trưởng, phát triển và sinh sản. Chúng săn các loại động vật máu nóng bằng cách cắn rồi ngoạm, sau đó lây thân mình cuốn mồi vào và riết chặt cho đến chết rồi nuốt vào từ từ. Răng trăn cong vào trong nhưng nhờ cấu tạo của xương hàm mở rộng nên có thể nuốt được những con mồi lớn.
Họ Boidae phát triển qua nhiều lần lột da theo một chu kỳ không nhất định. Trăn lột da nhằm rũ bỏ lớp da cũ, già cỗi, chật chội, tạo điều kiện cho tế bào mới phát triển tốt hơn. Khi sắp lột da, trăn không ăn mồi, tính trở nên hung dữ, da chuyển từ màu sẫm sang màu trắng, thích chỗ yên tĩnh hay trầm mình trong nước. Lớp da mới mang màu sắc đẹp, mềm bóng. Sau 20 ngày da trăn trở lại bình thường, trăn khỏe và lớn nhanh.
Hiện nay người ta chia họ này ra thành 4-6 phân họ. Khi chia thành 6 phân họ thì chúng bao gồm:
Các loài trăn cực lớn (mãng xà) trước đây được xếp trong họ này, nhưng hiện nay được tách ra và xếp riêng vào họ Pythonidae.
Biểu đồ nhánh chi tiết vẽ theo Pyron et al. (2013) [4].
Boidae
Họ Trăn Nam Mỹ, danh pháp khoa học Boidae, là một họ trăn lớn trong phân bộ Rắn (Serpentes). Hai phân họ, gồm tám chi và 43 loài hiện được công nhận.
Các loài trăn trong họ Trăn Nam Mỹ thường sống theo cặp, nơi râm mát, ẩm ướt. Ban ngày ngủ, ban đêm hoạt động và kiếm ăn. Chúng thường tìm nơi ấm áp để ngủ qua mùa đông. Các mùa khác trăn kiếm ăn, sinh trưởng, phát triển và sinh sản. Chúng săn các loại động vật máu nóng bằng cách cắn rồi ngoạm, sau đó lây thân mình cuốn mồi vào và riết chặt cho đến chết rồi nuốt vào từ từ. Răng trăn cong vào trong nhưng nhờ cấu tạo của xương hàm mở rộng nên có thể nuốt được những con mồi lớn.
Họ Boidae phát triển qua nhiều lần lột da theo một chu kỳ không nhất định. Trăn lột da nhằm rũ bỏ lớp da cũ, già cỗi, chật chội, tạo điều kiện cho tế bào mới phát triển tốt hơn. Khi sắp lột da, trăn không ăn mồi, tính trở nên hung dữ, da chuyển từ màu sẫm sang màu trắng, thích chỗ yên tĩnh hay trầm mình trong nước. Lớp da mới mang màu sắc đẹp, mềm bóng. Sau 20 ngày da trăn trở lại bình thường, trăn khỏe và lớn nhanh.
蚺（rán）科（学名：Boidae）是爬行纲有鳞目下的一科，屬於蛇類中保留較多原始特征的一支。其中包含沙蟒亞科（Erycinae）與蚺亞科（Boinae），共有19屬约75个种。这个科中的蛇是世界上最大的蛇，它们全部无毒，使用缠绕窒息的方法来杀死它们的猎物。
蚺科蛇类的躯体一般很长，呈圆柱形。一些居住在树上的蚺科蛇的躯体也有扁的，其脊椎很明显。它们的尾部相对而言比较短，尾部从肛门开始。雄性的尾部里也有一对半阴茎，雌性则有产生气味的腺。蚺科的内脏，尤其是胃，能够非常强烈地伸缩。头部各种各不相同。有些种的头部和颈部之间没有明显的分界，有些则非常明显。上下颚没有通过关节固定相连，它们之间仅仅通过由能够伸缩的筋包裹的骨头相连。因此它们的颚能够脱离。一些种拥有能够感受热的器官。眼没有眼皮，瞳孔一般是长的。通过舌蚺科的蛇能够感受味道，其咽里有两个小坑，那里的神经直接与脑相连。这个器官被称为犁鼻器。蚺科蛇没有听觉，但是能够通过下颚感受震动。
蚺科的蛇类还有两片肺，大多数其它蛇类的左肺叶已经强烈退化了，而右肺叶则伸长，这些蛇肺的后部被用来贮藏空气，在勒死猎物的时候蛇使用这个部分的空气呼吸。蚺科蛇类这个部分还没有发展好，因此只能贮藏少许空气。
在肛门边还有蜕化的后肢可见，除此之外之外蚺科蛇类还有退化的髖。
蚺科包括世界上现存最大的蛇，它们可以长达7至10米，如森蚺，但是蚺科中也有比较小的蛇。
一些沙蟒亞科的蛇成年后仅有数克的重量，而大的蚺科蛇类成年可以达150千克重。
蚺科属于爬行动物纲中物种最多的目：有鱗目，属于有鳞目中的蛇亚目真蛇下目原蛇小目蚺总科。它有三个亚科蟒亚科（蟒亚科是否是蚺科的亚科，还是独立一科在学术上有争议）、沙蟒亞科和蚺亞科，关于它种类的数目有不同的观点，大多数文献说有19个属75个种。
蚺科蛇类在地球许多地方有分布。蟒亚科主要分布在旧大陆的非洲和亚洲，在澳大利亚也有。蚺亞科主要分布在新大陆以及马达加斯加和所罗门群岛。
蚺科通过进化适应了许多不同的生活环境。大多数蚺科蛇类生活在比较潮湿的气候中，它们一般生活在温带和半热带，綠樹蟒等也生活在热带雨林中。在比较冷的地方它们冬眠。有些种也生活在干旱温暖的地区，甚至生活在沙漠里。在沙漠中生活的蚺科一般体形比较小，在日间它们把自己埋在沙中来躲避高温。
蟒是卵生，而大多数蚺则是卵胎生。一些种的雌性照顾产的卵。它们在卵巢上盘成圈，这样用两到三个月的时间孵卵。这样卵巢内的温度会升高，假如温度太高了，它们会放松自己组成的圈，使得空气进入。也有些种仅仅看护巢。
蚺科蛇类把猎物勒死。它们使用躯体结实的肌肉把猎物盘绕住，使得猎物的胸腔无法扩张，由此无法呼吸。猎物被完整地吞下。蚺科蛇类一般不是通过把猎物的骨头折断而导致猎物死亡的。
蚺科的猎物包括哺乳动物和鸟类。它们也能够吞入比它们的直径大的猎物。蛇没有膀胱，尿和粪便都是通过肛门排出的。它们的胃液中含有高浓度的盐酸，它们能够在数日内把大的动物也消化掉，骨头也会被消化掉，只有牙、毛和爪会被排出。
对蚺科蛇类活动物和皮的贸易有全球性的意义，因此整个蚺科受到保护。虽然如此每年在机场会被没收数十万张皮以及许多活动物。由于一些动物的成年活体能够达数米长，活体贸易一般限于幼蛇。在北美，亚洲和非洲的许多国家蚺科蛇类也被食用。
所有蚺科蛇类全部被收录在濒危野生动植物物种国际贸易公约中，其中八个物种和两个亚种被收录在附录一中，其它80个种被收录在附录二中。
蚺（rán）科（学名：Boidae）是爬行纲有鳞目下的一科，屬於蛇類中保留較多原始特征的一支。其中包含沙蟒亞科（Erycinae）與蚺亞科（Boinae），共有19屬约75个种。这个科中的蛇是世界上最大的蛇，它们全部无毒，使用缠绕窒息的方法来杀死它们的猎物。
ボア科（ボアか、Boidae）は、爬虫綱有鱗目に属する科。ニシキヘビ科を本科の亜科として含む説もある。模式種はボア属。
ボアという名は古代ローマでの伝説上の大蛇の名前からとられており、大プリニウスの『博物誌』によると、その大蛇の好物がウシ (Bos) の乳だった、とされたことに由来する。
多くは南北アメリカ大陸に分布する。マダガスカルにマダガスカルボア属とサンジニアボアが（ボア属に含める説もある。）、ニューギニアと南太平洋にナンヨウボア属が、ユーラシア大陸とアフリカ大陸にスナボア属が分布する。
最大種はオオアナコンダで最大全長が900cmに達するとされる。しかしスナボア属では最大でも100cm程までにしかならない。
ニシキヘビ類とは近縁で、学者によっては両者を共にボア科に分類するが、
多くの種は森林に、スナボア属とロージーボア属は砂漠や草原に生息する。ツリーボア属のように完全樹上棲種もいれば、成長に従い樹上棲から地上棲へと生活を変化させる種、スナボア属のように普段は地中に潜っている地中棲種もいる。属内でも生態が異なる場合もある。
食性は動物食で、体の大きさに応じた魚類、両生類、爬虫類、鳥類、哺乳類等を食べる。獲物に体を巻き付け、締め付けてから丸呑みにする。
繁殖形態は上記の通り多くの種が卵胎生だが、アラビアスナボアやジムグリニシキヘビのように卵生の種もいる。
マダガスカルボア属 Acrantophis（ボア属に含む説もあり）
ボア属 Boa
サンジニアボア属 Sanzinia（ボア属に含む説もあり）
スナボア属 Eryx（別属Gongylophisに分割する説もあり）
ロージーボア属 Lichanura（ラバーボア属に含む説もあり）
デュメリルボア
A. dumerili
ハブモドキボア
C. cf. carinata
ラバーボア
C. bottae
エメラルドツリーボア
C. caninus
ニジボア
E. cenchria
ヤハズスナボア
E. jaculus
オオアナコンダ
E. murinus
ロージーボア
L. trivirgata
サンジニアボア
S. madagascariensis
この項目は、動物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（Portal:生き物と自然／プロジェクト:生物）。 ボア科（ボアか、Boidae）は、爬虫綱有鱗目に属する科。ニシキヘビ科を本科の亜科として含む説もある。模式種はボア属。
ボアという名は古代ローマでの伝説上の大蛇の名前からとられており、大プリニウスの『博物誌』によると、その大蛇の好物がウシ (Bos) の乳だった、とされたことに由来する。
왕뱀과(Boidae)는 파충강 뱀목에 속하는 과이다. 진화학적으로 가장 원시적인 형태의 뱀이다. 다리의 퇴화기관으로 배설강 양쪽에 발톱이 있다.
다음은 2013년과 2014년, 피론(Pyron, R.A.), 2016년 정(Zheng, Yuchi)과 존(John J. Wiens) 등의 연구에 기초한 계통 분류이다.[1][2][3]
뱀아목 왕뱀과
