El rooibos (nombre científico Aspalathus linearis) es una planta de origen sudafricano cuyo nombre en afrikáans significa arbusto rojo y se pronuncia «roibos» (/ˈrɔɪbɒs/). Es muy popular debido al uso que se hace de sus hojas en preparaciones como infusiones, al que también se le conoce como té rooibos (té rojo sudafricano) pero que no debe confundirse con el té rojo pu-erh, ya que realmente no proviene de la planta del té.
A. linearis es una especie polimórfica que cuando crece de forma salvaje puede tener diferentes características dependiendo de la región donde se reproduzca. Algunas variedades pueden llegar a medir 30 cm de altura, mientras que otras alcanzan los 2 metros. Las variedades dedicadas al cultivo del "té rojo" suelen ser de tamaño medio de 1,5 metros de altura. La planta posee unas flores amarillas de pequeño tamaño que florecen a finales de la primavera o cercano al comienzo del caluroso verano.[1] Cada flor produce una fruta leguminosa. La planta del rooibos se ha adaptado a un suelo pobre en nutrientes y con unas condiciones climáticas calurosas en extremo. La planta se cultiva en el verano, que en la latitud de Sudáfrica se produce por enero. Esta planta no contiene cafeína.
La planta del rooibos (familia de las legumbres) se cultiva solamente en la región de Cederberg incluida en la provincia Occidental del Cabo.[2][3] Incluye a una gran familia que alcanza a más de 200 variedades.[4] Las hojas del árbol se dejan oxidar al sol y se refiere popularmente a este proceso como una fermentación (no se trata técnicamente de una fermentación, se denomina así para hacer una equivalencia con la producción del té). Este proceso oxidativo es el que le proporciona a la planta el sabor y el color 'rojo' característico. Existe igualmente una producción "no fermentada" (es decir no oxidada) que se denomina rooibos verde (pretendiendo hacer una denominación similar con el té verde). Esta variedad se comercializa a un precio mayor que la variedad "fermentada" y posee un color amarillento característico; posee una gran cantidad de polifenoles antioxidantes.
El comienzo del consumo de rooibos se remonta al siglo XVII.[5]
La popularización de esta planta es bastante reciente. Fue clasificada científicamente en 1772 por el botánico Carl Thunberg; pero el Dr. Nortier, médico y botánico, fue la primera persona que se dedicó a su estudio en profundidad. Además de contrastar sus propiedades medicinales también experimentó su cultivo, ya que era una planta silvestre que crecía principalmente en las montañas Cederberg. Hoy en día ya la podemos encontrar en más de 140 países del mundo.[2] En Sudáfrica se suele tomar mezclado con leche y azúcar.
La preparación de este "té rojo sudafricano" puede llevar más de cinco minutos de preparación de la infusión, lo que deja una bebida de color rojo (en ocasiones parduzco). En algunas tiendas de Gastronomía de Sudáfrica, Sudáfrica se comercializa una variedad denominada rooibos espresso que se elabora de forma similar al café expreso.
Con el rooibos se puede elaborar una infusión rojiza de sabor muy agradable que recuerda algo al gusto de las nueces. Es ligeramente dulzón (no contiene azúcar, pero su sabor parece recordarlo).
A diferencia del té infusionado a partir de hojas de Camellia sinensis, no posee cafeína ni alcaloides similares, por lo que pueden tomarla tanto niños como gente con problemas de hipertensión.[6] En algunos casos, se han realizado investigaciones en laboratorio sobre el posible uso para inhibir la formación de tumores ligados al cancer de piel mediante el uso de una pomada de uso tópico con extractos de Rooibos.[7] También se han estudiado sus efectos antimutagénicos.[8]
Algunas de las propiedades populares de la infusión del rooibos son:
El rooibos (nombre científico Aspalathus linearis) es una planta de origen sudafricano cuyo nombre en afrikáans significa arbusto rojo y se pronuncia «roibos» (/ˈrɔɪbɒs/). Es muy popular debido al uso que se hace de sus hojas en preparaciones como infusiones, al que también se le conoce como té rooibos (té rojo sudafricano) pero que no debe confundirse con el té rojo pu-erh, ya que realmente no proviene de la planta del té.
Rooibos (znanstveno ime Aspalathus linearis) ime izhaja iz afrikanščine in pomeni »rdeči grm«. Je grmičasti predstavnik družine Fabaceae, ki raste v rastlinskem pasu gorskega travišča Južne Afrike, v afrikanščini »fynbos«
Ime rodu Aspalathus izhaja iz poimenovanja rastline ''Calicotome villosa'', v grščini aspalathos. Ta rastlina je po rasti in cvetovih podobna rooibosu. Ime vrste linearis izhaja iz značilne linearne rasti in igličastih listov.
Rastlina se uporablja za pripravo istoimenskega zeliščnega čaja. Čaj je priljubljen v Južni Afriki in drugod po svetu. Včasih njegovo ime zapišemo kot rooibosch v skladu s staro nizozemsko etimologijo.
Rooibos raste na majhnem območju Južni Afriki, v provinci Western Cape.[1]
Za čaj so uporabni listi grma, ki jih je potrebno oksidirati. Oksicacijo nekateri zamenjujejo s fermentacijo, a gre za povsem drugačen postopek. Oksidacija daje Rooibosu značilno rdečkasto-rjavo barvo in izboljša njegov okus. Obstaja tudi neoksidirani, zeleni rooibos, vendar je postopek pridelave zahtevnejši (podoben je metodi izdelave zelenega čaja), zaradi česar je v primerjavi s tradicionalnim rooibosom dražji. V primerjavi z rdečim, ima zeleni rooibos nekoliko bolj travnat okus.--Greensturm (pogovor) 11:45, 20. april 2014 (CEST)
V Južni Afriki je tradicionalna priprava rooibos čaja enaka načinu priprave črnega čaja, pri čemer dodamo še mleko in sladkor po okusu. Poznamo še drugo metodo z uporabo limone in medu namesto mleka in sladkorja.
V Južni Afriki so nedavno nekatere kavarne začele ponujati »rdeči espresso«, ki je koncentrat rooibosa, postrežen na enak način kot istoimenska kavna različica. To je povzročilo nastanek mnogo drugih kavnih napitkov na osnovi rooibosa (npr. rdeča kava namesto bele kave in rdeči kapučino). Nedavno so v ZDA, Južni Afriki in Avstraliji uvedli ledeni čaj na osnovi rooibosa. Obstaja tudi različica pijače »London Fog « (pijača iz mleka, vanilijevega sirupa in Earl Grey čaja), z imenom »Cape Town Fog « iz rooibos čaja.
Rooibos postaja vse bolj priljubljen v zahodnih državah, zlasti med zdravstveno ozaveščenim delom prebivalstva, zaradi visoke vsebnosti antioksidantov (kot sta aspalatin in notofagin)[2], odsotnosti kofeina in nizke ravni taninov v primerjavi s popolnoma oksidiranim črnim čajem in neoksidiranimi listi zelenega čaja[3]. Rooibos vsebuje številne fenolne spojine, vključno z različnimi oksidacijskimi stanji flavonoidov ter dihidroalkoni (zgoraj omenjena aspalatin in notofagin)[4].
Domneva se, da rooibos pomaga pri živčni napetosti, alergijah in prebavnih težavah[5].
Za dva flavonoida v rooibosu (kvercetin in luteolin) je znano, da delujeta protitumorno[6]. Rooibos je ena izmed maloštevilnih rastlinskih vrst na svetu, ki vsebujejo EGCG (epigalokatehin-3-galat), ki je močan antioksidant in lahko zmanjša tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja[7].
Tradicionalna medicina v Južni Afriki uporablja rooibos za lajšanje infantilnih kolik (trebušni krči pri novorojencih), alergij, astme in dermatoloških težav[8][9].
Čeprav so študije na ljudeh redke, pa tiste na živalih kažejo njegovo močno antioksidativno delovanje, ki telo varuje pred oksidativnim stresom (problematična predvsem lipidna peroksidacija in s tem poškodbe možganovine).Študije so pokazale tudi imunomodulatorno in kemoprotektivno delovanje (prepreči nastanek tumorja). Stranski učinki uživanja rooibos čaja niso dokumentirani[10].
Pogosto zasledimo, da ima zeleni rooibos večjo antioksidativno kapaciteto v primerjavi z rdečim. Neka študija je njuno delovanje primerjala na dva načina. Pri uporabi prve metode je imel zeleni boljše antioksidativno delovanje, pri drugi pa slabše. Obe obliki rooibosa, naj bi imeli slabše delovanje kakor zeleni čaj, vendar je slednja raziskava dokazala ravno nasprotno[11].
Leta 2010, so v WWT Slimbridge (mokrišče, rezervat za preučevanje ptičev v Združenem kraljestvu) vzgajali strupene žabe, družine Dendrobatidae. V gojiščne kozarce so dodali nekaj rooibos čaja, kupljenega v trgovini z živilii. Izbrali so ga zaradi vsebnosti antioksidantov s protiglivičnimi lastnostmi. To je uspešno zaščitilo žabe pred okužbo z hitridiomikozo[12]. Gre za obolenje žab, ki ga povzroča gliva Batrachochytrium dendrobatidis. Razširjena je med 30% populacije dvoživk in resno ogroža njihovo preživetje.
Nedavno izvedena študija japonskih znanstvenikov je pokazala, da je rooibos čaj koristen pri topikalnem zdravljenju aken. Delovanje je posledica vsebnosti alfa hidroksi kislin, cinka in superoksid dismutaze v zeli.
Ocene kakovosti tega čaja se navezujejo na razmerje vsebnosti iglice (listi)-steblo. Večja kot je vsebnost lističev, temnejša bo barva napitka, bogatejši bo okus in manj bo neprijetnih priokusov. Visoko kakovosten rooibos ne pride na lokalni trg, temveč se izvaža v države Evropske unije, zlasti Nemčijo, ki ga uporablja za pripravo aromatičnih čajev. Z vsesplošnim razvojem Južne Afrike so se razvila podjetja, ki trgujejo s temi posebnimi mešanicami čajev.
V času 17. in 18. stoletja so evropski popotniki in botaniki pri potovanju skozi regijo Cederberg v Južni Afriki, poročali o velikem številu uporabnih rastlin z zdravilnimi učinki. Leta 1772 je švedski naravoslovec Carl Thunberg zapisal "the country people made tea« , kar pomeni, da so domorodci delali čaj iz rastline sorodne rooibosu.
Tradicionalno so domačini nabirali rooibos v visokogorju. Pobirali so igličaste liste, ki so jih nato valjali v šopke in pakirali v vreče ter s pomočjo oslov tovorili v doline. Liste so nato sesekljali in zdrobili ter jih pustili, da se posušijo na soncu.
V provinco Cape priseljeni Nizozemci, so uporabljali rooibos kot alternativo črnemu čaju, saj je bil v tedanjih časih le-ta zanje drag, ker ga je bilo potrebno uvoziti iz Evrope[13].
Leta 1904 je Benjamin Ginsberg, ruski priseljenec z židovskim poreklom, jezdil na odročnih gorah in bil očaran nad divjim rooibos čajem. Vodil je več različnih raziskav na kmetiji Rondegat, dokler ni dokončno izpopolnil zorenja te rastline. Oponašal je tradicionalno kitajsko metodo proizvodnjo Keemun čaja s fermentacijo v lesenih sodih in vlažnem okolju[14].
Leta 1930 je Ginsberg prepričal lokalnega zdravnika Dr. Le Frasa Nortierja[15], da je začel raziskovati pridelavo te rastline. Le Fras Nortier je prve rastline vzgojil v mestu Clanwilliam, na kmetiji Klein Kliphuis. Drobna semena je bilo težko dobiti, saj so se razpršila takoj, ko so razbili strok v katerem se nahajajo. Zaradi tega je Le Fras, lokalni skupnosti, kjer je bilo nekaj njegovih pacientov, plačal, da so zbirali semena. Starejša domačinka je pogosto prinašala večje količine semen in zanje prejemala plačilo. Opazila je, da jih nosijo mravlje in jim sledila do mravljišča, ki ga je razbila in v njem našla zakladnico semen. Poskusi Dr. Le Frasa so bili na koncu uspešni, zato je Ginsberg, začel spodbujati lokalne kmete, da bi gojili rastlino v upanju, da bo čaj dobičkonosen. Kmetija, kjer je raziskoval Le Fras, je postala proizvajalka čaja in v desetih letih so cene semen zrasle na osupljivih 80 dolarjev za funt. Danes je pripravljeno na poseben način, ki omogoča lažje sejanje[16].
Od takrat je rooibos postajal vse bolj priljubljen v Južni Afriki in si pridobil pomembno vlogo na svetovnem trgu. Vedno večje število podjetij proizvaja rooibos čaj, sam ali kot sestavino v čajni mešanici.
Leta 1994 je družba Burke International registrirala ime Rooibos kot blagovno znamko, z namenom zagotovitve monopola nad imenom v Ameriki v času, ko ga še niso poznali. Kasneje, ko se je rastlina začela uporabljati, je Burke zahteval od podjetij, da plačajo uporabo imena. Leta 2005, je American Herbal Products Association, skupaj z mnogo uvozniškimi podjetji, s tožbami uspešno premagalo Burke International. Po izgubi je Burke predal ime v javno upravljanje[17].
Če bo južno-afriški parlament sprejel zakon o intelektualni lastnini[18] iz leta 2008, bo zagotovljena zaščita in prepoved komercialne uporabe imena »Rooibos« (podobno kot na primer zaščita imena šampanjec in portovec (Porto) v Evropi). Kljub temu, da so se Južnoafričani borili proti Burke International za splošno uporabo imena, želijo, da dobi zaščiteno geografsko poreklo[19].
Rooibos (znanstveno ime Aspalathus linearis) ime izhaja iz afrikanščine in pomeni »rdeči grm«. Je grmičasti predstavnik družine Fabaceae, ki raste v rastlinskem pasu gorskega travišča Južne Afrike, v afrikanščini »fynbos«
Ime rodu Aspalathus izhaja iz poimenovanja rastline ''Calicotome villosa'', v grščini aspalathos. Ta rastlina je po rasti in cvetovih podobna rooibosu. Ime vrste linearis izhaja iz značilne linearne rasti in igličastih listov.
Rastlina se uporablja za pripravo istoimenskega zeliščnega čaja. Čaj je priljubljen v Južni Afriki in drugod po svetu. Včasih njegovo ime zapišemo kot rooibosch v skladu s staro nizozemsko etimologijo.
.jpg)
PICT2813.JPG)
