Lomatium caruifolium ist eine Pflanzenart aus der Gattung Lomatium innerhalb der Familie der Doldenblütler (Apiaceae).[1] Sie kommt in den westlichen USA nur in Kalifornien vor[2][3] und wird dort englisch Alkali parsnip, alkali desertparsley, caraway leaved lomatium[2] genannt.
Lomatium caruifolium ist eine ausdauernde krautige Pflanze, die Wuchshöhen von 15 bis 45 Zentimetern erreicht. Es wird eine schlanke Pfahlwurzel ausgebildet. Ein Stängel fehlt praktisch.
Die Laubblätter sind in Blattstiel und Blattspreite gegliedert. Der Blattstiel ist 4 bis 7 Zentimeter lang. Die kahle bis leicht rau oder behaarte Blattspreite ist bei einer Breite von 5 bis 30 Zentimetern im Umriss dreieckig-eiförmig bis verkehrt-eiförmig und mehrfach dreigeteilt oder gefiedert. Die Segmente sind 2 bis 60 Millimetern lang.[1]
Auf einem 10 bis 40 Zentimeter langen Blütenstandsschaft steht der aufrechte oder zur Seite ausgebreitete, doppeldoldige Blütenstand. Die Hüllblätter sind sitzend oder nicht. Die 6 bis 16 Einzeldolden messen 1 bis 12 Zentimeter in der Länge und sind aufsteigend ausgebreitet.
Die gelben oder selten ± purpurfarbenen Kronblätter sind bei einer Länge von 2 bis 8 Millimetern lanzettlich bis eiförmig, ganzrandig oder gezähnt, dabei dünn und geädert.[1]
Die glatte Doppelachäne ist bei einer Länge von 6 bis 13 Millimetern eiförmig bis verkehrt-eiförmig. Die „Flügel“ sind verdickt und weniger als halb so breit wie der eigentliche Fruchtkörper.[1]
Die zwei Varietäten von Lomatium caruifolium kommen nur in Kalifornien vor. Sie kommt im Kalifornischen Längstal und in den Ausläufern des Inneren Kalifornischen Küstengebirges und der Sierra Nevada vor.[2][1] Außerdem wurde sie in Höhenlagen von 60 bis 600 Metern auch im Norden und Süden des Kalifornischen Küstengebirges, in den Ausläufern der Kaskadenkette, im Sacramento Valley, im Gebiet der San Francisco Bay und auf den Kalifornischen Kanalinseln gefunden.[1]
Lomatium caruifolium wächst in tonigen Bereichen feuchter Senken, an temporären Gewässern und in offenem Grasland.[1]
Die Erstbeschreibung erfolgte 1841 unter dem Namen (Basionym) Ferula caruifolia durch William Jackson Hooker und George Arnott Walker Arnott in The Botany of Captain Beechey's Voyage, Seite 348.[4] Die Neukombination zu Lomatium caruifolium (Hook. & Arn.) Coult. & Rose wurde 1900 durch John Merle Coulter und Joseph Nelson Rose in Contributions from the United States National Herbarium, Volume 7, Issue 1, Seite 216 veröffentlicht.[4] Weitere Synonyme für Lomatium caruifolium (Hook. & Arn.) Coult. & Rose sind: Cogswellia caruifolia (Hook. & Arn.) M.E.Jones, Peucedanum caruifolium (Hook. & Arn.) Torr. & A.Gray.[4]
Von Lomatium caruifolium gibt es zwei Varietäten:[1]
Lomatium caruifolium ist eine Pflanzenart aus der Gattung Lomatium innerhalb der Familie der Doldenblütler (Apiaceae). Sie kommt in den westlichen USA nur in Kalifornien vor und wird dort englisch Alkali parsnip, alkali desertparsley, caraway leaved lomatium genannt.
Lomatium caruifolium, known by the common name alkali desertparsley, is a species of flowering plant in the carrot family.
The perennial herb is endemic to California, in the Central Valley and the foothills of the Inner California Coast Ranges and Sierra Nevada.[1]
It grows in seasonally wet grassland and riparian areas, such as vernal pools, and other temporary and alkaline puddles.
Lomatium caruifolium grows from a taproot, to 15–45 centimetres (5.9–17.7 in) in height. It generally lacks a stem, producing erect leaves and inflorescences from ground level. The leaves are up to 30 centimeters long and divided into many highly divided leaflets with narrow, pointed lobes.
The inflorescence is topped with an umbel of yellowish to purplish flowers.
Lomatium caruifolium, known by the common name alkali desertparsley, is a species of flowering plant in the carrot family.
Fleischmanov rebrinec (znanstveno ime Plastinaca sativa L. var. fleischmanni (Hladnik) Burnat) je varieteta pastinaka iz družine kobulnic, slovenski endemit, ki ga v naravnem okolju ne najdemo več, pač pa samo še v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ime je dobil po svojem najditelju, Andreju Fleishmannu, nekdanjem upravniku Botaničnega vrta, ki ga je v tridesetih letih 19. stoletja našel na ljubljanskem grajskem griču in ga prenesel v ljubljanski botanični vrt. Čeprav je doma na Slovenskem, ga dobro pozna tudi tuja strokovna javnost. Do evropskih univerz in muzejev je prišel prek objave v herbarijski zbirki Flora Germanica exsiccata (1837), do tujih botaničnih vrtov pa z izmenjavo semen med vrtovi.
Rastlino je našel Andrej Fleischmann (1804 – 1867) v tridesetih letih 19. stoletja na pobočju ljubljanskega grajskega griča ter jo kasneje nasadil tudi v Botaničnem vrtu, kjer se je ohranila do danes. Rastlina naj bi na grajskem hribu rasla nekako do 1840, potem pa je od sredine 19. stoletja botaniki ne najdejo več na originalnem najdišču. Freyer (1863), kasneje pa tudi Bavcon opozarjata na možnost, da je ‘rastlina lahko izginila zaradi pretiranega nabiranja za herbarijske zbirke’[1] ali pa so se ‘z zaraščanjem razmere tako spremenile in bilo več odprtih rastlišč’.[2]
Za poimenovanje po Fleishmannu je odgovoren znani slovenski botanik Franc Hladnik, ustanovitelj in prvi vodja ljubljanskega botaničnega vrta, pa tudi Fleishmannov botanični učitelj. Hladnik je novo rastlino opisal in z njo seznanil nemškega botanika W. D. J. Kocha. Ta je rastlino potrdil in jo opisal kot vrsto Pastinaca Fleishmanni (Hladnik) v izdaji Nemške in švicarske flore (1837). O njem je pisal tudi botanik H. G. L. Reichenbach v zbirki Flora germanica exsiccata (1837), za njim pa še mnogi drugi.
Rastlina je hitro vzbudila pozornost; z njo so se ukvarjali različni slovenski in evropski botaniki, nekateri so ji pripisovali celo napačen izvor, nahajališče, tudi vrstno ime, vendar te napake v kasnejših objavah tudi popravili. Prihajalo je celo do napak v zapisu imena, saj obstajajo zapisi z enim ali dvema i (Fleischmanni/ Fleischmannii); pravilen je zapis Pastinaca fleischmanni.
O poreklu rastline ni enotnega mnenja. Nekateri menijo, da je morda nastala kot dedna sprememba (mutacija) v ljubljanskem botaničnem vrtu, drugi, da je ves čas rasla na grajskem griču. Pisni viri navajajo, da so rastlino našli še na Hrvaškem (najdišče pri Reki), pa tudi v botaničnem vrtu v finski Uppsali. Ker je bila že tedaj v Evropi močno razširjena navada izmenjevanja semen redkih rastlin med evropskimi botaničnimi vrtov, je Fleischmanov rebrinec prav gotovo bil med njimi, kar se da ugotoviti z raziskavo različnih arhivov botaničnih vrtov, kjer imajo še ohranjene sezname Index Seminum iz tistih časov [3]. Pregled arhivov kaže, da so semena Fleischmannovega rebrinca v izmenjavo ponujali botanični vrtovi v Dresdnu, Haleju, Jeni, Odesi, Hamburgu, Edinburghu, Münstru, Firencah, Varšav[4]. Očitno je v teh vrtovih dobro uspeval, da so pridobili dovolj semena za izmenjavo. ‘Vir vseh populacij v drugih vrtovih pa so seveda bila semena populacije Fleischmannovega rebrinca v Botaničnem vrtu v Ljubljani’.[5]
V slovenski botanični literaturi je o novi rastlini prvi pisal Fleishmann v reviji Carniolia (1839), pa tudi v knjigi Pregled kranjske flore (Űbersicht der Flora Krain's) (1844). Karel Dešman je Fleischmannovega rebrinca predstavil v časopisu Laibacher Zeitung (1867). Herbarijske pole z rebrincem so našli tudi v nekaterih herbarijskih zbirkah pomembnih botanikov - zbirateljev (npr. Valentina Premla, Jurija Dollinerja, Nikomeda Rasterna).
Objava o rebrincu je izšla tudi v herbarijskih zbirkah Flora exsiccata Carniolica (Kranjska posušena flora) (1904) in Flora exsiccata Austro-Hungarica (1913). Po drugi svetovni vojni najdemo predstavitev rebrinca v Mayerjevem Seznamu praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja (1952). Najbolj temeljito sta Flesichmannov rebrinec proučevala botanika F. Sušnik in B. Druškovič in ugotovila značilno razlikovanje do navadnega rebrinca. V izdajah Male Flore Slovenije (1999) se predstavitev Fleisschmannovega rebrinca pojavi šele v 3. izdaji. O njem piše tudi Tone Wraber v Enciklopediji Slovenije (1989), v Zakladih Slovenije (1979) ga je predstavil Matjaž Kmecl.
Rebrinci (Pastinaca) so ena bolj pogostih travniških rastlin. Ime je latinskega izvora in je v rimskih časih pomenil korenje (pastus v latinščini pomeni hrana); pri navadnem rebrincu so korenine užitne. Od srednjega veka dalje se izraz uporablja za poimenovanje rebrincev. Navadni rebrinci so razširjeni v Evropi in zmernih predelih Azije. V Sloveniji rastejo v nižinskih predelih, na travnikih, ob poteh in na obdelanih tleh.
Če so navadni rebrinci v naravi pogosti, je Fleischmannov rebrinec slovenska in svetovna posebnost. Od navadnega rebrinca ga loči le dvoje pernatih listov, oblika in nazobčanost listov.
Fleischmanov rebrinec (Plastinaca sativa L. var. Fleischmanni (Hladnik) Burnat) sodi v rod kobulnic. Je dvoletnica. Steblo je pokončno, navadno visoko med 30 in 100 cm, razraslo in rahlo rebrasto. Pet pritličnih listov je združenih v rozeto. Stebelnih listov je od štiri do šest in so enostavnejši od pritličnih. Cvetovi so združeni v veliki sestavljene kobule, ki so rumene barve, sestavljeni iz drobnih cvetkov. Cveti sredi poletja (julij, avgust). Rastlina prvo leto tvori rozeto s pernato deljenimi listi, drugo leto požene iz rozete do 100 cm visoko steblo.
Fleischmannovega rebrinca v naravnem okolju ne najdemo več, v kulturi se je obdržal le v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, kjer ga skrbno obnavljajo iz leta v leto, saj bi se brez pomoči vrtnarjev danes težko sam obdržal v naravi. So pa leta 2011 rastlino spet naselili na grajski hrib, kjer se vsako leto obnavlja.
Fleischmanov rebrinec je uvrščen v Rdeči seznamu med izumrle taksome. Po kategorizacijskem sistemu IUCN iz l. 1994 ga opredeljujejo kot EW (Extinct in the Wild) – izumrla v naravi. Prav tako je v pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst uvrščen med izumrle vrste.
Fleischmannov rebrinec je tako zanimiva rastlina, da zasluži tudi širšo predstavitev. Botanični vrt Ljubljana skrbi za njeno redno rast na dveh rastiščih - v Botaničnem vrtu in na ljubljanskem gradu, pa tudi za njegovo popularizacijo. Ob rojstnem dnevu vrta leta 1998 je izšla serijo razglednic, med katerimi je tudi fotografija Fleischmannovega rebrinca z opisom in risbo enoletne rozete. Fleischmannob rebrinec se večkrat pojavi na naslovnicah seznamov semen rastlin, ki rastejo v vrtu in izhajajo že od leta 1889. Leta 2012 je bil upodobljen na poštni znamki. 11. maja 2016 so tej rastlini na čast odprli naravoslovno učno pot ‘Po poti Fleischmannovega rebrinca’, ki povezuje Botanični vrt in Ljubljanski grad. Pot je predstavljena tudi v brošurici, ki vodi obiskovalce od današnjega rastlišča v vrtu do rastlišča F. rebrinca na grajskem dvorišču, sproti pa opozarja tudi na druge predstavnike bogate flore Grajskega griča in življenjskih okolij na njem. V istem letu je bila rastlina predstavljena v okviru razstave ‘Botanična zgodovina Grajskega griča’.
Novembra 2017 je izšla monografija ‘Fleischmanov rebrinec (Plastinaca sativa L. var. Fleischmanni (Hladnik) Burnat)’, v kateri avtorji Nada Praprotnik, Jože Bavcon in Blanka Ravnjak podrobneje opišejo njegov izvor, morfološke značilnosti, razlikovanje med navadnim in Fleischmanovim rebrincem, pojavljanje v strokovni literaturi in druge zanimivosti.
Fleischmanov rebrinec (znanstveno ime Plastinaca sativa L. var. fleischmanni (Hladnik) Burnat) je varieteta pastinaka iz družine kobulnic, slovenski endemit, ki ga v naravnem okolju ne najdemo več, pač pa samo še v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ime je dobil po svojem najditelju, Andreju Fleishmannu, nekdanjem upravniku Botaničnega vrta, ki ga je v tridesetih letih 19. stoletja našel na ljubljanskem grajskem griču in ga prenesel v ljubljanski botanični vrt. Čeprav je doma na Slovenskem, ga dobro pozna tudi tuja strokovna javnost. Do evropskih univerz in muzejev je prišel prek objave v herbarijski zbirki Flora Germanica exsiccata (1837), do tujih botaničnih vrtov pa z izmenjavo semen med vrtovi.
_Burnat).jpg)
