Die Lindenwanze oder Malvenwanze (Oxycarenus lavaterae) ist eine Wanze aus der Familie Oxycarenidae.
Die Weibchen der Art erreichen 5,5 bis 6, die etwas kleineren Männchen 4,7 bis 5,1 Millimeter Körperlänge. Sie sind überwiegend rot und schwarz gefärbt. Schwarz sind der Kopf, der gesamte Prothorax, das Scutellum und alle Glieder der Antennen. An den Beinen sind Schenkel, Schienen und Tarsen teilweise aufgehellt. Die Vorderschenkel tragen zwei große und zwei bis drei kleine Zähne. Die Flügelhalbdecken und der Bauch sind überwiegend ziegelrot. Das trapezförmige Pronotum ist etwa 1,3 bis 1,5 mal so breit wie lang, es trägt in der Mitte einen seichten Quereindruck. Die Vorderflügel erreichen die Spitze des Abdomens oder sind ein wenig länger. Ihr inneres Feld, der Clavus, ist rotbraun mit drei Punktreihen. Das Corium ist ziegelrot, bis rosa, gefärbt mit schwärzlicher Spitze. Die Membran der Vorderflügel ist farblos und transparent, sie wirkt weiß glänzend. Die Oberseite des Abdomen ist ziegelrot, ihr Außenfeld (Connexivum) schwärzlich.[1]
Die reifen Nymphen sind an ihrem schwarzen Kopf und dem rot gefärbten Hinterleib zu erkennen. Die Flügelscheiden der Nymphen sind komplett schwarz gefärbt.
Das ursprüngliche Verbreitungsgebiet der Lindenwanze ist der westliche Mittelmeerraum, einschließlich des westlichen Nordafrikas und der Kanaren. Ob weitere Funde im tropischen und südlichen Afrika und in Arabien ebenfalls dieser Art zuzurechnen sind, oder ob es sich hier um Verwechslungen mit anderen Arten der Gattung handelt, ist umstritten: In Sammlungen hinterlegte Individuen gehörten meist zur Art Oxycarenus zavattarii.[2] Als ursprüngliches Verbreitungsgebiet in Europa wird angegeben: die Iberische Halbinsel, Frankreich, nördlich bis Aquitanien und Haute-Vienne, fast ganz Italien, randlich bis ins Tessin und nach Südtirol, und der Nordwesten der Balkanhalbinsel.[1] Seit etwa der Mitte der 1990er-Jahre begann die Art, sich von hier aus nach Norden und nach Osten auszubreiten. Bis 2000 wurden Ungarn (1994), die Slowakei (1995) und Bulgarien erreicht, 2001 Österreich.[3] Der erste deutsche Nachweis, aus der Oberrhein-Ebene, stammt von 2004[4], von wo aus sich die Art rasch im Rheintal nach Norden ausbreitete. Einzelfunde in England, den Niederlanden und Finnland beruhen auf eingeschleppten Tieren, die Art konnte sich hier bisher nicht etablieren. In Deutschland liegen Einzelfunde bis in die Mitte des Landes vor, in Norddeutschland ist die Art 2019 in Berlin nachgewiesen worden.[5] In der Schweiz werden für 2005 bereits Massenvorkommen angegeben.[6] Nach Osten hin wurden Serbien, Bulgarien und Rumänien besiedelt. Inzwischen kommt die Art auch in Nordfrankreich, bis in die Normandie, vor.[7]
Parallel dazu beginnt eine zweite Art der Gattung, Oxycarenus pallens, sich in der Tschechischen Republik nach Norden auszubreiten, die von Malvengewächsen und Korbblütlern angegeben wird, Nachweise aus Deutschland und Österreich liegen inzwischen ebenfalls vor. Die Art ist an der bogenförmigen Hinterkante des Corium (bei O.lavaterae gerade) zu unterscheiden.[8]
Man findet die Lindenwanzen an Malvengewächsen wie Strauchpappeln, Eibisch, Hibiskus und Malven. Im Herbst sammeln sich die Wanzen an Stämmen und Ästen von Linden, wo sie Kolonien bilden. Die Lindenwanzen überwintern als Imagines, typischerweise an diesen Bäumen. Das Massenauftreten dieser Tiere wird immer wieder beobachtet.[9][6]
Die Art wurde von Johann Christian Fabricius unter dem Namen Acanthia lavaterae im Jahr 1787 erstbeschrieben, es ist die Typusart der Gattung. Die Gattung Oxycarenus ist mit etwa 50 Arten über die Alte Welt, in Eurasien, Afrika und Australien verbreitet, ihr Verbreitungszentrum ist Afrika. Mit der als Baumwollschädling gefürchteten Oxycarenus hyalinipennis (Costa) soll die Art im Laborexperiment Hybride bilden können. Ob diese auch im Freiland auftreten, ist umstritten.[10]
Die Lindenwanze oder Malvenwanze (Oxycarenus lavaterae) ist eine Wanze aus der Familie Oxycarenidae.
Oxycarenus lavaterae, common name lime seed bug, is a species of ground bug of the family Lygaeidae, subfamily Oxycareninae.
Historically it was mainly found in the Mediterranean Basin, including North Africa, but beginning in the 1970s, it has been found further north, into the Benelux counties, Central Europe and Eastern Europe.[1][2]
Oxycarenus lavaterae can reach a length of 4.5–5.4 millimetres (0.18–0.21 in) in adult females, and 4.2–5 millimetres (0.17–0.20 in) in males.[3] Adult bugs are mostly red, white and black colored. The head, the entire prothorax, the scutellum and the antennae are black. The upper part of the abdomen is brick-red, while the connexivum is blackish. The front wings are colorless and transparent and reach the top of the abdomen or are a little longer. The nymphs can be easily recognized by their black head and the red-colored abdomen. The wing pads of the nymphs are completely black.
There are usually two annual generations.[4] These bugs are found on and feed upon plants in the family Malvaceae, such as Lavatera (hence the species name), Althea, Hibiscus, and Malva.[1] They are considered an invasive pest in some countries.[3]
In warmer countries Oxycarenus lavaterae hibernates as adults. These bugs form large aggregates on trunks and branches of the trees to overwinter, typically on lime trees (Tilia)(Tilia americana, Tilia cordata, Tilia parviflora, Tilia platyphyllos), less frequently on other plants (Populus, Platanus, Aesculus hippocastanum).[5][4]
Oxycarenus lavaterae, common name lime seed bug, is a species of ground bug of the family Lygaeidae, subfamily Oxycareninae.
Rjava lipovka (znanstveno ime Oxycarenus lavaterae) je majhna stenica iz številčne družine gozdnih tekačev (Lygaeidae), v dolžino meri 4–6 mm. Ima ozko oprsje, ki se koničasto zaključi v glavo in na sprednjem paru kril značilen vzorec, ki se preliva iz črne v rdečo barvo. Trikotni ščitek (skutelum) je črn. Ličinke zadnjih stadijev imajo živordeč zadek, večji kot odrasle živali. Podobno kot preostali predstavniki družine je rastlinojeda, prehranjuje se z rastlinskim sokom slezenovk in lipovk, ki ga sesa v krošnjah na mladih poganjkih.
Živi v velikih kolonijah premera do enega metra, kar jim daje varnost pred plenilci. Ko kolonija dovolj zraste, se od nje odcepi manjši del in živali ustvarijo novo kolonijo na drugem mestu. Na zunaj so kolonije v krošnjah razmeroma neopazne tudi ob velikem številu osebkov. Že na videz se ločijo kolonije, ki jih v glavnem sestavljajo ličinke, od tistih z odraslimi živalmi. Rdeči zadki ličink dajejo njihovim kolonijam rdečo barvo, kolonije odraslih živali pa zaradi konic kril od daleč izgledajo kot skupine srebrnih pik.
Najbolj znana pa je rjava lipovka po ogromnih gručah, v katere se združujejo osebki med prezimovanjem na deblih lipovcev. Po tej lastnosti je dobila tudi slovensko ime. Združevanje v gruče jim omogoča ohranjanje telesne toplote, zaradi česar se zmanjša smrtnost pozimi zaradi mraza, ki je sicer najbolj omejujoč dejavnik za populacije stenic v naravi. V južnejših predelih Evrope se izmenjajo tri do štiri generacije letno, življenjski krog zaključijo v 30-40 dneh.
Njen prvotni areal je Mediteran od jugozahodne Afrike, Saudove Arabije in Jemna do Portugalske in južne Francije, prisotna pa je tudi v tropskem delu Afrike do njenega juga. V zadnjih desetletjih beležijo njeno širjenje na sever na račun vedno toplejšega podnebja. Tako je bila v Avstriji prvič opažena šele leta 2001, leta 2004 pa v severni Švici. Tudi v Sloveniji je bila rjava lipovka do začetka 21. stoletja redek gost, z manj kot deset najdbami med letoma 1987 in 2008 na obali, v Vipavski dolini, Ljubljanski kotlini in Pomurju, poleg teh pa je bil še en potrjen podatek iz 19. stoletja.[1][2] V zadnjih letih opažajo pogostejše pojavljanje.[3]
Kot škodljivec zaradi redkega pojavljanja še ne predstavlja posebne grožnje. Nevšečnost včasih predstavljajo le gruče teh žuželk, ki se usedejo na javnih površinah (npr. klopeh v parkih) ali silijo v stanovanja.
Rjava lipovka (znanstveno ime Oxycarenus lavaterae) je majhna stenica iz številčne družine gozdnih tekačev (Lygaeidae), v dolžino meri 4–6 mm. Ima ozko oprsje, ki se koničasto zaključi v glavo in na sprednjem paru kril značilen vzorec, ki se preliva iz črne v rdečo barvo. Trikotni ščitek (skutelum) je črn. Ličinke zadnjih stadijev imajo živordeč zadek, večji kot odrasle živali. Podobno kot preostali predstavniki družine je rastlinojeda, prehranjuje se z rastlinskim sokom slezenovk in lipovk, ki ga sesa v krošnjah na mladih poganjkih.
Živi v velikih kolonijah premera do enega metra, kar jim daje varnost pred plenilci. Ko kolonija dovolj zraste, se od nje odcepi manjši del in živali ustvarijo novo kolonijo na drugem mestu. Na zunaj so kolonije v krošnjah razmeroma neopazne tudi ob velikem številu osebkov. Že na videz se ločijo kolonije, ki jih v glavnem sestavljajo ličinke, od tistih z odraslimi živalmi. Rdeči zadki ličink dajejo njihovim kolonijam rdečo barvo, kolonije odraslih živali pa zaradi konic kril od daleč izgledajo kot skupine srebrnih pik.
Najbolj znana pa je rjava lipovka po ogromnih gručah, v katere se združujejo osebki med prezimovanjem na deblih lipovcev. Po tej lastnosti je dobila tudi slovensko ime. Združevanje v gruče jim omogoča ohranjanje telesne toplote, zaradi česar se zmanjša smrtnost pozimi zaradi mraza, ki je sicer najbolj omejujoč dejavnik za populacije stenic v naravi. V južnejših predelih Evrope se izmenjajo tri do štiri generacije letno, življenjski krog zaključijo v 30-40 dneh.