Los caelíferos o en latín Caelifera son un suborden del orden Orthoptera, comúnmente conocidos como saltamontes, chapulines, charates, langostas o sanagustines. Se diferencian del otro suborden de ortópteros (Ensifera) porque las antenas son cortas y tienen casi siempre menos de 30 artejos. Se estima que la separación de los dos subórdenes se produjo en el límite Pérmico-Triásico.[1] Se trata de insectos herbívoros, algunos de los cuales son graves plagas para la agricultura.
Las patas traseras son típicamente largas y fuertes, apropiadas para saltar. Tienen dos pares de alas, solo las traseras son membranosas y les permiten volar, mientras que las delanteras son coriáceas y no son útiles en el vuelo. Las hembras son de mayor tamaño que los machos.
Algunas especies producen ruidos audibles, usualmente frotando los fémures contra las alas o el abdomen o con el golpeteo de las alas en el vuelo. Si cuentan con órganos de audición, este se encuentra en los costados del primer segmento abdominal.
Los ortópteros cuyas antenas son tan largas o más que su propio cuerpo son en realidad miembros de otro suborden Ensifera, de los que se diferencian también por la estructura del ovipositor, así como la localización del órgano auditivo y la forma en que producen los sonidos característicos.
Los huevos se colocan generalmente en una sustancia espumosa que los protege durante la incubación. Típicamente el número de huevos que pone una hembra ronda entre los 1000 y 10000.
Los caelíferos toman el aire a través de los espiráculos que se encuentran en los costados del abdomen y el tórax. Estos son las entradas a un sistema traqueal formado por túbulos conocidos como tráqueas y traqueolas, que llevan el aire rico en oxígeno hasta que este difunde a las células del cuerpo y se carga de anhídrido carbónico que será expulsado.[2]
Algunas especies realizan grandes migraciones. Esta circunstancia se da cuando se concentran demasiados individuos en una misma zona. Ante la escasez de alimento, su organismo libera una serie de feromonas que fomentan la movilidad alar para que los individuos puedan desplazarse volando a otros lugares y evitar así la competencia intraespecífica por el alimento. Algunas especies, como Locusta migratoria y Schistocerca gregaria, se desplazan en grandes enjambres diezmando las cosechas.
A partir de secuencias genéticas ribosomales, se ha construido la siguiente clasificación filogenética de superfamilias (Flook y Rowell, 1998,[3] Flook et al. 2000[4]):
CaeliferaLos caelíferos o en latín Caelifera son un suborden del orden Orthoptera, comúnmente conocidos como saltamontes, chapulines, charates, langostas o sanagustines. Se diferencian del otro suborden de ortópteros (Ensifera) porque las antenas son cortas y tienen casi siempre menos de 30 artejos. Se estima que la separación de los dos subórdenes se produjo en el límite Pérmico-Triásico. Se trata de insectos herbívoros, algunos de los cuales son graves plagas para la agricultura.
Kratkotipalčnice (znanstveno ime Caelifera) so velika skupina kobilic, ki jo obravnavamo na nivoju podreda, vanjo pa uvrščamo okrog 11.000 danes živečih opisanih vrst v 2.400 rodovih.[1]
Od dolgotipalčnic jih ločimo predvsem po lastnosti, da so njihove tipalnice krajše ali kvečjemu enako dolge kot preostanek njihovega telesa (odtod tudi ime). Vendar dolžina tipalnic sama po sebi ni povsem zanesljiv znak, saj imajo nekatere vrste tipalnice daljše od telesa. Večina vrst dobro skače, v ta namen imajo povečane zadnje noge. Za razliko od dolgotipalčnic imajo samci kratke cerke, samice pa kratke leglice.
V splošnem so to dnevno aktivne živali z dobro razvitim vidom. Večinoma so varovalno obarvane - rjave, sive ali zelene barve. Vse vrste so rastlinojede in se največkrat prehranjujejo na tleh ali blizu tal. Spolno vedenje je lahko precej zapleteno in lahko vključuje sporazumevanje z zvokom, ki ga proizvajajo z drgnjenjem zadnjih nog ob otrdel rob sprednjega para kril (stridulacijo). Parni timpanalni organ, s katerim slišijo, se nahaja ob straneh prvega člena zadka. Po parjenju, ki lahko traja več ur, samica zakoplje zavoje z jajčeci v kamrice v prsti. Ličinke so zelo podobne odraslim živalim, so le brez genitalij in kril; včasih je tako težavno ločiti nekrilate odrasle osebke od ličink. Levijo se štiri- do petkrat preden odrastejo.
Skupina vključuje nekatere vrste, ki so s stališča človeka škodljivci. V tem pogledu izstopajo puščavske kobilice (Schistocerca gregaria), ki lahko tvorijo roje velike več sto kvadratnih kilometrov[2] in opustošijo kmetijske površine, kjer se prehranjujejo.
Skupina se je verjetno ločila od dolgotipalčnic že v začetku perma, prve fosilne ostanke, ki nedvomno pripadajo kratkotipalčnicam, pa datiramo v trias. Do konca triasa je bil podred že razmeroma raznolik in razširjen. Že takrat so bile kratkotipalčnice pomembni rastlinojedi v ekosistemu. Danes živeče družine so nastale v kredi. Najštevilčnejša naddružina so poljske kobilice (Acridoidea), ki zajemajo okrog 8.000 vrst.
Kratkotipalčnice (znanstveno ime Caelifera) so velika skupina kobilic, ki jo obravnavamo na nivoju podreda, vanjo pa uvrščamo okrog 11.000 danes živečih opisanih vrst v 2.400 rodovih.
Od dolgotipalčnic jih ločimo predvsem po lastnosti, da so njihove tipalnice krajše ali kvečjemu enako dolge kot preostanek njihovega telesa (odtod tudi ime). Vendar dolžina tipalnic sama po sebi ni povsem zanesljiv znak, saj imajo nekatere vrste tipalnice daljše od telesa. Večina vrst dobro skače, v ta namen imajo povečane zadnje noge. Za razliko od dolgotipalčnic imajo samci kratke cerke, samice pa kratke leglice.
V splošnem so to dnevno aktivne živali z dobro razvitim vidom. Večinoma so varovalno obarvane - rjave, sive ali zelene barve. Vse vrste so rastlinojede in se največkrat prehranjujejo na tleh ali blizu tal. Spolno vedenje je lahko precej zapleteno in lahko vključuje sporazumevanje z zvokom, ki ga proizvajajo z drgnjenjem zadnjih nog ob otrdel rob sprednjega para kril (stridulacijo). Parni timpanalni organ, s katerim slišijo, se nahaja ob straneh prvega člena zadka. Po parjenju, ki lahko traja več ur, samica zakoplje zavoje z jajčeci v kamrice v prsti. Ličinke so zelo podobne odraslim živalim, so le brez genitalij in kril; včasih je tako težavno ločiti nekrilate odrasle osebke od ličink. Levijo se štiri- do petkrat preden odrastejo.
Skupina vključuje nekatere vrste, ki so s stališča človeka škodljivci. V tem pogledu izstopajo puščavske kobilice (Schistocerca gregaria), ki lahko tvorijo roje velike več sto kvadratnih kilometrov in opustošijo kmetijske površine, kjer se prehranjujejo.
Skupina se je verjetno ločila od dolgotipalčnic že v začetku perma, prve fosilne ostanke, ki nedvomno pripadajo kratkotipalčnicam, pa datiramo v trias. Do konca triasa je bil podred že razmeroma raznolik in razširjen. Že takrat so bile kratkotipalčnice pomembni rastlinojedi v ekosistemu. Danes živeče družine so nastale v kredi. Najštevilčnejša naddružina so poljske kobilice (Acridoidea), ki zajemajo okrog 8.000 vrst.
