Arctocephalus pusillus has two sub-species, A. p. pusillus and A. p. doriferus, which are separated by the ocean between Africa and Australia. Skull characteristics of the two subspecies are similar enough to place them in one species. A notable difference between the two is the crest between the mastoid process and the jugular process of the exoccipital, which is proportionately larger in A. p. pusillus (King, 1983).
Males of the South African or cape fur seal subspecies, A. p. pusillus, are an average of 2.3 meters in length and weigh from 200 to 350 kg (King 1983). Their coat is gray or black in color and is lighter on the underside (King 1983, Schliemann 1990). Female African fur seals are smaller, weighing an average of 120 kg (King 1983) and measuring an average of 1.8 meters long (Schliemann 1990). Their coats are brown with lighter shading on the underside.
Males of the subspecies A. p. doriferus, the Australian fur seal, weigh anywhere from 218-360 kg and are 2-2.2 meters in length (King 1983). Their coats are a gray-brown and they have a thick mane about their neck region which is slightly lighter (King, 1983). Female Australian fur seals vary greatly in size, weighing between 36 and 110 kg and measuring between 1.2 and 1.8m in length (King 1983, Schliemann 1990). Their coat is a silver-gray with a yellow colored throat and brown underside.
Range mass: 36 to 360 kg.
Other Physical Features: endothermic ; homoiothermic; bilateral symmetry
Sexual Dimorphism: male larger
Average lifespan
Status: wild: 18.0 years.
Both subspecies of A. pusillus spend most of their year at sea but not too far from land. A maximum of 160 km from land is recorded but is not a common (King, 1983). Breeding occurs on the mainland or small islands in the sand or rocks (King, 1983). Both subspecies prefer small rocky islands for mating and pupping.
Aquatic Biomes: coastal
Arctocephalus pusillus pusillus can be found along the southern and southwestern coast of Africa. They are commonly spotted throughout Namibia and as far east as Port Elizabeth (Schliemann 1990, King 1983).
Arctocephalus pusillus doriferus can be found along the southern and southeastern coasts of Australia. They are commonly spotted in places like Victoria, New South Wales, Tasmania and scattered islands (Schliemann 1990, King 1983).
Biogeographic Regions: ethiopian (Native ); australian (Native ); indian ocean (Native ); atlantic ocean (Native )
Stomach contents of South African fur seals indicate that fish make up about 70% of their diet, squid 20%, crab 2% (Schliemann, 1990). The remaining portion is composed of other crustaceans, cephalopods and sometimes birds (King 1983, Schliemann 1990). Australian fur seals commonly eat squid, octopus, fish and lobsters, along with other crustaceans and cephalopods (King 1983, Schliemann 1990). Like most air-breathing marine mammals A. pusillus finds its food in the ocean. In order to do so it must store oxygen and swim below the surface to the depth at which its particular prey is located. Both subspecies of A. pusillus dive for their food but they each occupy different depth niches in their respective locations. South African fur seals are surface divers with an average dive of about 45 meters and 2.1 minutes although they can dive as deep as 204 meters and for as long as 7.5 minutes when necessary (Riedman, 1990). While there is extensive overlap, Australian fur seals generally feed at a much lower depths. Their average dive is about 120 meters (Schliemann, 1990) and they commonly go as deep as 200 meters (Riedman, 1990).
Sealing has been common for centuries. Seals are taken for their pelts, their blubber, or their meat. Currently there are seasons for hunting different classes of the South African fur seal, but this is controversial. Seal pups are valued for their softer fur and male genitalia is taken and sold as an aphrodisiac. The Australian fur seal is protected and is not legally hunted by humans today, although it was hunted for meat in the past (King, 1983).
South African fur seals are more abundant than are Australian fur seals. Both are at the mercy of poachers, even though there are legal hunting seasons for South African fur seals. Much of the poaching danger is in the form of fishermen and large fishing corporations who believe the seals to be jeopardizing their livelihood by stealing from their nets. While this does occur it is believed to be exaggerated by those in the fishing industry.
Humans are also inadvertently threatening these seals through pollution. Plastic, pieces of netting, and pieces of fishing line kill or injure thousands of these seals a year.
Non-human threats include killer whales and white sharks. Stingrays can cause some dangerous injuries. Pups left on the mainland are also sometimes taken by terrestrial predators, such as the black-backed jackal in South Africa.
US Federal List: no special status
CITES: appendix ii
IUCN Red List of Threatened Species: least concern
Perception Channels: tactile ; chemical
The breeding season for both subspecies of A. pusillus begins in the middle of October. At this time males haul out on shore at the breeding grounds, or rookeries, to establish territories by displays, sparring, or actual battle. They do not eat again until they mate in November or December.
Females come ashore slightly later and also fight amongst each other for smaller territories in which to give birth. Female territories are always within male territories and females who are located on a certain male's territory become part of his harem. While harem sizes of both subspecies can reach as many as 50 females, or cows, the average size of the South African fur seal harem is 28 cows, the Australian fur seal harem averages 10 cows (Schliemann, 1990). Breeding occurs between the male and each of his harem members. While copulation occurs about 6 days after cows give birth to a single pup there is a delay in implantation of the blastocyst. In South African fur seals this delay is approximately 4 months while in Australian fur seals it is about 3 months (Riedman, 1990). Gestation in both subspecies averages 11.75 months (Riedman, 1990).
South African fur seal pups are anywhere from 4.5 to 7 kg and 60-70 cm at birth (King 1983), which occurs in late November or early December. The pups go through two different molts in their first year and a half. Their original coat is black and curly. This coat is replaced between 4 and 5 weeks with an olive-gray coat. The second molt takes place at about 13 months and replaces the olive-gray coat with a silver one which later fades in color (King 1983). Nursing in this subspecies begins immediately after birth and is continuous for the first six days. At this time the mother mates with her male harem leader and then begins going out to sea for food for a few days at a time. By the second month, however, she can be gone for up to two weeks before returning to feed the pup (King, 1983). At four to five months old pups begin supplementing their diet with crustaceans and fish. Lactation does continue, however, until the next pup is born. Pups begin swimming early and continually increase the amount of time that they can spend in the water. At seven months they can swim for two or three days at a time (King, 1983). Females become sexually mature at about 3 years and males may also follow this trend but are unable to establish territory at this time so do not usually mate until several years later (King, 1983).
Australian fur seal pups weigh 4.5 to 12.5 kg and measure 62-80 cm in length at birth. They are a silver-gray in color and their entire ventral side is yellow. Pups in this subspecies are usually born in early to middle December. As in South African fur seals, nursing begins right after birth and is continuous for the first week or so, until the mother mates again and goes out to sea for food. At this time, however, the Australian fur seal returns once every week to feed her pup (Riedman, 1990). By the eighth month of life Australian fur seals are eating some solid supplements although lactation continues until the next pup is born. The pups start swimming for prolonged periods also at the eighth month. Sexual maturity is widely varied within the subspecies. Females reach maturity any time between 3 and 6 years of age (King, 1983). Males probably reach maturity between four and five years of age but cannot hold a harem until they are closer to seven or eight years old (King, 1983).
Key Reproductive Features: gonochoric/gonochoristic/dioecious (sexes separate); sexual
Average birth mass: 6200 g.
Average gestation period: 368 days.
Average number of offspring: 1.
Average age at sexual or reproductive maturity (male)
Sex: male: 1643 days.
Average age at sexual or reproductive maturity (female)
Sex: female: 1276 days.
Die Kaapse pelsrob (Arctocephalus pusillus) kom voor aan die wes- en suidkus van Suid-Afrika. Die rob het 'n dik bruin pels terwyl die kleintjies swart is. Die mannetjies is normaalweg 2.5 m groot en weeg 300 kg terwyl die wyfie tot 1.6 m groot word en 60 kg weeg. Die pelsrob teel op eilande of die vasteland en vreet in die see. Die jag van die soogdier word beheer terwyl die jagmetode kontroversieel is.
Wikimedia Commons het meer media in die kategorie Kaapse pelsrob.
Wikispecies het meer inligting verwant aan: Kaapse pelsrob
Die Kaapse pelsrob (Arctocephalus pusillus) kom voor aan die wes- en suidkus van Suid-Afrika. Die rob het 'n dik bruin pels terwyl die kleintjies swart is. Die mannetjies is normaalweg 2.5 m groot en weeg 300 kg terwyl die wyfie tot 1.6 m groot word en 60 kg weeg. Die pelsrob teel op eilande of die vasteland en vreet in die see. Die jag van die soogdier word beheer terwyl die jagmetode kontroversieel is.
Kap dəniz pişiyi, və ya Cənubi Afrika pişiyi(lat. Arctocephalus pusillus) — Qulaqlı suiti fəsiləsinə daxil olan Dəniz pişikləri yarımfəsiləsinə daxil olan növ. Əsasən Cənubi Afrika və Avstraliya sahillərində yaşayır.
Erkəklər 2,5 metr, dişilər isə 1,8 metr uzunluğa malik oolurlar. Bu göstərici ilə bu növ dəniz pişikləri arasında ən irisidir. Bu baxmayaraq latın dilində pusillus kəlməsi «kiçiçik» mənasını verir.
Arctocephalus pusillus pusillus yarımnövü koloniya şəkilində CAR və Namibiya sahillərində yaşayır. Bəzən isə şimalda Anqola sahillərində də görsənir. Hətta subantarktik ərazilərdə Şahzafə Eduard adalarına qədər üzürlər.
Digər yarımnöv Arctocephalus pusillus doriferus isə Tasmaniya adası sahilləri və Bass boğazı akvatoriyasında çütləşmə mövsümünü keçirir.
XIX əsrdə bu növ tükənmə təhlükəsi ilə qarşı-qarşıya idi. Hazırda isə Afrika sahillərində 1,5 milyon Kap dəniz pişiyi yaşayır. Təkcə Namibiya sahilində 100 min vardır.
Afrikada onların ovlanmasına icazə verilir. Ancaq ov nəzarət altındadır. Əsasən Namibiya bu sahədə seçilir. Onların təkçə dərisi yox həmdə əti və piyi istifadə edilir.
Vaxtı ilə Avstraliya sahillərində 10-minlərlə Kap dəniz pişiyi yaşayırdı. 1940-cı illərdə onların sayı 25-minə enmişdi. Hazırda 50-min baş vardır.
Praqa zooparkında yaşayan (1991—2002) Qaston ləqəbli Kap dəniz pişiyi 2002-ci ildə Avropada baş verən daşqın zamanı qaçır. Uzun zaman üzdükdən sonra alman xilasediçiləri tərəfindən Elba çayında tutulur[1].
Hələ ki elmə məlum olmayan səbəblərdən bu növün nümayyəndələri mavi köpəkbalıqları ilə qidalanır. Əvvəllər isə əksinə köpək balıqları dəniz pişikləri ilə qidalanırdı. Bu cür yer dəyişmə ekoloji faktorla əsaslandırılmağa çalışılır. Dəniz pişikləri köpək balıqlarını izləyir sonra isə onları öldürərək daxili orqanlarını parçalayırlar. [2]
Kap dəniz pişiyi, və ya Cənubi Afrika pişiyi(lat. Arctocephalus pusillus) — Qulaqlı suiti fəsiləsinə daxil olan Dəniz pişikləri yarımfəsiləsinə daxil olan növ. Əsasən Cənubi Afrika və Avstraliya sahillərində yaşayır.
Otarienn ar C'hab (Arctocephalus pusillus) a zo ur bronneg mor kigdebrer hag a vev war aodoù Angola, Namibia, Suafrika ha gevred Aostralia.
L'ós marí afroaustralià (Arctocephalus pusillus) és un mamífer marí. Aquesta espècie d'otàrid es reprodueix a les costes de Sud-àfrica i Austràlia.
Aquesta espècie inclou dues subespècies diferents:
L'ós marí afroaustralià (Arctocephalus pusillus) és un mamífer marí. Aquesta espècie d'otàrid es reprodueix a les costes de Sud-àfrica i Austràlia.
Lachtan jihoafrický (Arctocephalus pusillus) je šelma z čeledi lachtanovití.
Samec je velký 180–230 cm, samice 140–180 cm, dospělý jedinec samec váží okolo 200–350 kg, samice 60–120 kg.
Doba páření připadá na listopad a prosinec. Rodí jedno mládě a samice je březí 51 týdnů. Oplodněné vajíčko se z toho asi 4 měsíce nevyvíjí. Mládě bývá obvykle pouze jedno. Samice ho kojí přibližně rok. Nemůže do vody, protože jeho srst nemá ochranu a utopilo by se. Toto období trvá asi dva měsíce. V době rozmnožování se vyskytují na souši. Když jsou malí lachtani schopní plavat, na souš se vrací zřídka. Na rozdíl od tuleňovitých mají lachtanovití uši a rozdělenou ploutev.
Zadržují v krvi kyslík a dovedou s ním ve vodě šetřit. Dech zadrží i na půl hodiny. Plavou i v hloubce 200 m. Jejich nozdry a boltce se mohou uzavřít. Potopí-li se, tep jim klesne ze 150 na 10 za minutu.
Živí se především lovem mořských ryb a hlavonožců. Průměrná délka života je 15–20 let, v lidské péči až 30 let.
Vyznačují se velkou hravostí. Hrají si např. s kamínky, které vynášejí ze dna, pustí a znovu je chytají. Při obraně mláďat však mohou člověka v přírodě i napadnout.
Původní výskyt je na jižním pobřeží Afriky, Austrálie, Tasmánie. Velké kolonie nalezneme na pobřeží a na skalnatých ostrůvcích, charakteristický je silný zápach trusu šířící se do okolí. Kolonie čítají i několik tisíc jedinců, kde si samci hájí svůj harém, který čítá několik samic.
Lachtan jihoafrický je v současnosti (2018) chován ve 26 evropských zoo.[2] V rámci Česka je chován pouze v Zoo Praha. V dalších třech českých zoo jsou chovány jiné druhy lachtanů.[3] Do budoucna by je rád začal chovat Safari park Dvůr Králové, lachtani by měli být součástí připravované expozice Jihozápadní Afriky v areálu bývalé slévárny.
V Zoo Praha žijí lachtani jihoafričtí od roku 1991. Nejznámějším byl lachtan Gaston, který zahynul při povodni v roce 2002. Krátce předtím se mu však narodil syn Meloun, který se později stal pokračovatelem Gastona a novým chovným samcem. V roce 2011 se Melounovi narodil první syn – Bert.[4] V roce 2013 následovala samička Wendy (odjezd do Německa 2016)[5] a o další dva roky později samec Mamut[4] (2017 odjel do německé zoo).[6] Zatím posledním v Praze narozeným mládětem je samec Nelson (2017).[5] V současnosti (2018) je chována skupina šesti jedinců: jednoho samce a pěti samic. Dosud se narodilo 15 mláďat tohoto druhu.[6]
Aktuální přehled lachtanů v Zoo Praha:
Dříve chovaní lachtani (výběr):
Lachtan Gaston
Lachtan jihoafrický, Zoo Praha 2011
Lachtan jihoafrický, Zoo Praha 2011
Lachtan jihoafrický, Zoo Praha 2011
Enrichment 2018/2019: plovoucí molo se zavěšenými hasičskými hadicemi
Expozice lachtanů
Obrázky, zvuky či videa k tématu lachtan jihoafrický ve Wikimedia Commons
Lachtan jihoafrický (Arctocephalus pusillus) je šelma z čeledi lachtanovití.
Der Südafrikanische Seebär (Arctocephalus pusillus) ist eine Art der Südlichen Seebären. Seine Namensgebung ist unpräzise, da er nicht nur an der südafrikanischen Küste, sondern auch in Australien lebt.
Mit einer Länge von 250 cm (Männchen) bzw. 180 cm (Weibchen) ist dies die größte Art der Gattung; der lateinische Artname pusillus bedeutet allerdings „winzig“, so dass sich auch der angesichts der Größe widersinnige Name „Zwergseebär“ für diese Art eingebürgert hat.
Die Unterart A. p. pusillus gründet Kolonien an den Atlantikküsten Südafrikas und Namibias (z. B. am Kreuzkap). Die Unterart ist dort unter dem zoologischen Namen der Familie als Ohrenrobbe bekannt. Außerhalb der Paarungszeit wandern Einzeltiere auch die Küsten bis nach Angola hinauf und finden sich auf der subantarktischen Marion Island ein.
Die andere Unterart ist A. p. doriferus, der Australische Seebär – der deutsche Name kann zu Verwechslungen mit dem ebenfalls in Australien beheimateten Neuseeländischen Seebären führen. Seine Kolonien leben ausschließlich auf neun Inseln in der Bass-Straße. Außerhalb der Paarungszeit verstreuen sich die Robben an andere australische und tasmanische Küsten.
Nachdem auch diese Art im 19. Jahrhundert an den Rand der Ausrottung gebracht worden war, haben sich die Bestände heute merklich erholt. Es gibt über 1,5 Millionen Seebären an afrikanischen Küsten – vor allem an der Küste Namibias, wo einzelne Kolonien über 200.000 Tiere umfassen können (Cape Cross).
Südafrikanische Seebären werden in Afrika noch immer bejagt. Doch anders als früher handelt es sich um eine kontrollierte Jagd einer festgelegten Zahl junger Männchen. Es werden nicht mehr ausschließlich die Felle verarbeitet, sondern auch das Fleisch und das Fett. In Namibia sind 2010 bis 2012 jährliche Jagdquoten von 86.000 Tieren festgelegt worden.[1]
An den australischen Küsten lebten ursprünglich einige hunderttausend Seebären dieser Art; bis zu den 1940er Jahren war der fast ausgerottete Bestand wieder auf 25.000 Tiere angewachsen, heute auf 50.000.
Der Südafrikanische Seebär wird in der Roten Liste gefährdeter Arten der Weltnaturschutzunion IUCN als nicht gefährdet (Least Concern) geführt.
Trotzdem findet man ihn wie alle Arten seiner Gattung Arctocephalus im Washingtoner Artenschutzübereinkommen CITES, Appendix II angeführt, wodurch weltweit der Handel eingeschränkt wird. Auch die Europäische Union hat diese Einschränkung in der EU-Artenschutzverordnung (EG) Nr. 338/97 Anhang B übernommen. Durch diese Verordnung werden automatisch sämtliche EU-Mitgliedsstaaten zum Schutz verpflichtet. Das schlägt sich wiederum in der Bundesrepublik Deutschland im Bundesnaturschutzgesetz nieder, wo die Art als besonders geschützt bezeichnet wird.
Der Südafrikanische Seebär (Arctocephalus pusillus) ist eine Art der Südlichen Seebären. Seine Namensgebung ist unpräzise, da er nicht nur an der südafrikanischen Küste, sondern auch in Australien lebt.
Arctocephalus pusillus es un specie de Arctocephalus.
Tekst üüb Öömrang Di süüdafrikoons siabeer (Arctocephalus pusillus) as en slach faan a süüdelk siabeeren. Hi komt oober ei bluas uun't süüdelk Afrikoo, man uk uun Austraalien föör.
Di süüdafrikoons siabeer (Arctocephalus pusillus) as en slach faan a süüdelk siabeeren. Hi komt oober ei bluas uun't süüdelk Afrikoo, man uk uun Austraalien föör.
Бор далайн хав (Arctocephalus pusillus), мөн Австрали далайн хав, Өмнөд Африкийн далайн хав гэгддэг үслэг далайн хавын нэг зүйл юм.
Бор далайн хав нь өргөн хавтгай толгой, шовх хоншоортой. Эр нь бор, хар сааралдуу өнгөтэй ба 2.2 м урт, 200-360 кг жинтэй. Эм нь саарал, цайвар бор бөгөөд 1.7 м урт, 120 кг жинтэй. Зулзага нь төрөхдөө хар байх ба аажмаар гуужин саарал цайвар болдог. Бор далайн хав 600 м хүртэл гүнд шумбах чадвартай.
Бор далайн хав Өмнөд Африкийн Сайн Итгэлтийн хошуу болон Намиби улсын баруун эрэг орчмоор нутаглана.
Австралийн дэд зүйлүүд нь Тасмани болон Виктория хүртэлх 9 арлуудад амьдардаг.
Тэд голдуу арваалж, наймаалж, сам хорхой, мөн шувуу иддэг.
Энэ далайн хав нь 10 сарын дундуур үржилд орно. Бусад чихт далайн хаваас ялгаатай нь эм нь эрээ өөрөө сонгодог аж. Гол шалгуур нь эр далайн хавын эзэмшил газар байдаг байна. Бор далайн хав эр, эм ялгаагүй өөрийн эзэмшил газартай байх бөгөөд эр далайн хав хэд хэдэн эмэгчингийн жижиг эзэмшил газруудыг хамруулан эзэмших нь бий.
11-12 сарын эхээр зулзагалах бөгөөд 4 сар хүртэл нь хөхүүлж тэжээнэ. Бор далайн хавын гол махчин нь Аврага цагаан загас юм.
Бор далайн хав (Arctocephalus pusillus), мөн Австрали далайн хав, Өмнөд Африкийн далайн хав гэгддэг үслэг далайн хавын нэг зүйл юм.
The brown fur seal (Arctocephalus pusillus), also known as the Cape fur seal, South African fur seal and Australian fur seal, is a species of fur seal.
The brown fur seal is the largest and most robust member of the fur seals. It has a large and broad head with a pointed snout that may be flat or turned up slightly.[3] They have external ear flaps (pinnae) and their whiskers (vibrissae) are long, and may extend backward past the pinnae, especially in adult males. The fore flippers are covered with sparse hair over about three-quarters of their length. The hind flippers are short relative to the large body, with short, fleshy tips on the digits.[3] The size and weight of the brown fur seal depends on the subspecies. The Southern African subspecies is on average slightly larger than the Australian subspecies. Males of the African subspecies (A. p. pusillus) are 2.3 m (7.5 ft) in length on average and weigh 200–300 kg (440–660 lb).[4] Females are smaller, averaging 1.8 m (5.9 ft) in length and typically weighing 120 kg (260 lb).[5] Males of the Australian subspecies (A. p. doriferus) are 2.0–2.2 m (6.6–7.2 ft) in length and weigh 190–280 kg (420–620 lb).[6] Females are 1.2–1.8 m (3.9–5.9 ft) length and weigh 36–110 kilograms (79–243 lb).[5]
Adult male brown fur seals are dark gray to brown, with a darker mane of short, coarse hairs and a light belly, while adult females are light brown to gray, with a light throat and darker back and belly. The fore flippers of the fur seal are dark brown to black.[3] Pups are born black and molt to gray with a pale throat within 3-5 months.[3] The skull of the African subspecies has a larger crest between the mastoid process and the jugular process of the exoccipital.[5]
The African fur seal lives around the southern and southwestern coast of Africa from Cape Cross in Namibia and around the Cape of Good Hope to Black Rocks near Port Elizabeth in the Eastern Cape province.[3] The Australian fur seal lives in Bass Strait, at four islands off Victoria in southeastern Australia, and five islands off Tasmania.[3] Brown fur seals prefer to haul out and breed on rocky islands, rock ledges and reefs, and pebble and boulder beaches. However, some large colonies can be found on sandy beaches.[3] Fur seals spend most of the year at sea, but are never too far from land. They have been recorded 160 km from land, but this is not common.[5]
The African fur seal's diet is made of up to 70% fish, 20% squid, and 2% crab.[7] Also eaten are other crustaceans, cephalopods and sometimes birds.[5][7] In rare instances, they have even been documented attacking and eating sharks. A recent incident occurred off Cape Point, South Africa, where a large male was observed attacking and killing five blue sharks between 1.0 and 1.4 m long. Observers concluded that the seal likely killed the sharks to eat the fish-rich contents of their stomachs, as well as their livers as a source of energy.[8] The Australian fur seal mostly eats squid, octopus, fish, and lobsters.[5][7] The brown fur seal dives for its food. The African subspecies can dive as deep as 204 m and for as long as 7.5 minutes.[9] The Australian subspecies generally feeds at lower depths, diving on average 120 m[7] and can reach as deep as 200 m.[9]
The brown fur seal's main predator is the great white shark, although they are also preyed upon by various other animals, such as killer whales and vagrant southern elephant seals.[10] Land-based predators include black-backed jackals, brown hyenas and occasionally lions[11] on the Skeleton Coast in Namibia. In addition, seagulls are thought to peck the eyes out of baby seals to render them helpless and disabled, as they begin to feast on their flesh.[12]
In False Bay, the seals employ a number of antipredatory strategies while in shark-infested waters, such as:
Australian fur seals are social animals that use vocalizations in a broad range of contexts. These vocalizations have been shown to contain individually unique properties important for enabling individual recognition.[14] This is particularly important for the reunion of mothers and pups that experience repeated separations whilst mothers are out at sea foraging, sometimes for days at a time. Upon their return, mothers need to locate their pups.[15][16] This reunion process may also be facilitated through a combination of smell and spatial cues.
In males, increases in testosterone and calling rates are seen in conjunction with the onset of the breeding season.[17] Males can also differentiate neighboring males from stranger males, responding more aggressively to the vocalizations of strangers.[18] This difference in response is suspected because the threat posed by a stranger is unknown and potentially greater than their neighbor, which they would have previously encountered while establishing their territories.[19][20]
Brown fur seals often gather into colonies on rookeries in numbers ranging from 500 to 1500, at least for the Australian subspecies.[5] While fur seals spend most of the year at sea, they never fully evacuate the rookeries, as mothers and pups return to them throughout the year. No dispersal from a colony is established, although some fur seals from one colony have been found at another. True boundaries do not exist between the colonies. When at sea, they travel in small feeding groups. Brown fur seals begin to breed in the middle of October, when males haul out on shore to establish territories though display, vocalisations, sparring, and sometimes actual combat [1]. They fast at this time and do not eat until after mating in November or December. When the females arrive, they fight among themselves for territories in which to give birth. Female territories are smaller than those of males and are always located within them. Females within a male's territory can be considered part of his harem. However, males do not herd the females, which are free to choose their mates and judge them based on the value of their territories. For the Australian fur seals, 82% of copulations are performed by males whose territories are located directly at the water's edge.[9] Copulation between the male and his females begins 6 days after they give birth to their pups conceived from the previous year. However, a delay occurs in the implantation of the blastocyst, which lasts 4 months in the African subspecies and 3 months in the Australian subspecies.[9] Gestation for the brown fur seal typically lasts a year less a few days.[9]
After mating, females begin alternating brief periods of foraging at sea with several days ashore nursing their pups.[3] Foraging trips last about 7 days in winter and about 4 days in summer and autumn. When a mother returns from sea to feed her pup, she emits a loud call which attracts all the nearby pups, but she only responds to her pup. She possibly can recognize her pup by smell.[9] When left alone, pups gather in groups and play during the evening.[5] Pups are usually weaned at 4–6 months old.[3]
.jpg)
This species is an inquisitive and friendly animal when in the water, and often accompanies scuba divers. They swim around divers for periods of several minutes at a time, even at a depth of 60 m. On land, they are far less relaxed and tend to panic when humans come near them.
Australian fur seals were hunted intensively between 1798 and 1825 for commercial reasons. Seal hunting stopped in Australia in 1923, and their population is still recovering, causing increasing friction with South Australian fishermen as their range expands.[21] Breeding and haul-out sites are protected by law. South African fur seals have a very robust and healthy population. Harvesting of seals was outlawed in South Africa in 1990.
Brown fur seals are still harvested in Namibia. Permits are issued for the killing of pups for their luxurious fur and adult males for their genitalia, which are considered an aphrodisiac in some countries. It is also considered necessary to limit seal numbers in Namibia because of the supposed effect seals have on the country's fish harvest. Research by environmental groups disputes this.[22]
In January 2023, media reports indicated that seals have been attacking humans in South Africa, particularly in Cape Town area. Scientists believe it is due to the presence of a brain-altering poison in the fish they consume. The poison is affecting their behavior and making them more aggressive towards humans. Some attribute the aggressive behavior of the animals to the surge of toxic red tide algae, fueled by pollution and climate change. The incidents have increased in recent times, leading to concern and calls for further investigation.[23][24]
The brown fur seal (Arctocephalus pusillus), also known as the Cape fur seal, South African fur seal and Australian fur seal, is a species of fur seal.
La Bruna arktocefalo (Arctocephalus pusillus), konata ankaŭ kiel Kaba foko, Sudafrika foko kaj Aŭstralia foko estas specio de foko. Ĝi reproduktiĝas en marbordo de Sudafriko, Namibio kaj sudorienta Aŭstralio.
La Bruna arktocefalo estas la plej granda kaj plej fortika el la ledofokoj. Ĝi havas grandan kaj larĝan kapon kun pinteca muzelo kiu povas esti ebena aŭ iome suprenturnita.
El lobo marino (Arctocephalus pusillus) es una especie de mamífero pinnípedo de la familia de los otáridos, y única especie del género monotípico Arctocephalus, el que hasta el año 2012 incluía un buen número de especies, pero en dicho año quedó limitado a sólo esta especie, al resucitarse Arctophoca, e incluirse en este último el resto de sus especies.[2]
Esta especie incluye dos subespecies, el lobo marino australiano y el lobo marino surafricano o lobo de El Cabo.
El lobo marino australiano (Arctocephalus pusillus doriferus) se reproduce en nueve islas en el Estrecho de Bass entre Tasmania y Victoria (Australia). Es un animal tranquilo y amistoso en el agua. Normalmente acompañan a los buceadores, nadando a los lados de ellos durante minutos y hasta profundidades de 60 m. En tierra son más nerviosos y se espantan cuando alguien se acerca.
El lobo marino surafricano (Arctocephalus pusillus pusillus) se puede encontrar a lo largo de la costa de Namibia y de la costa oeste surafricana.
El lobo marino (Arctocephalus pusillus) es una especie de mamífero pinnípedo de la familia de los otáridos, y única especie del género monotípico Arctocephalus, el que hasta el año 2012 incluía un buen número de especies, pero en dicho año quedó limitado a sólo esta especie, al resucitarse Arctophoca, e incluirse en este último el resto de sus especies.
Esta especie incluye dos subespecies, el lobo marino australiano y el lobo marino surafricano o lobo de El Cabo.
Arctocephalus pusillus Arctocephalus generoko animalia da. Artiodaktiloen barruko Otariidae familian sailkatuta dago..
Arctocephalus pusillus Arctocephalus generoko animalia da. Artiodaktiloen barruko Otariidae familian sailkatuta dago..
Afrikanmerikarhu (Arctocephalus pusillus) on eteläisellä pallonpuoliskolla elävä korvahyljelaji, suurin merikarhuista.[3] Se käsittää kaksi maantieteellistä alalajia, jotka ovat ulkonäöltään, käyttäytymiseltään ja geeneiltään lähes identtiset:[1]
Sukupuolet ovat hyvin eri kokoiset. Urokset kasvavat 230 cm pitkiksi, naaraat 180-senttisiksi.[3] Muiden korvahylkeiden tavoin laji elää yhdyskunnassa, joissa urokset hallitsevat suuria haaremeita.[1]
Afrikanmerikarhu on vedessä peloton ja ystävällisen oloinen eläin, joka usein hakeutuu sukeltajien seuraan. Maalla ne ovat kömpelömpiä ja arempia ja pakenevat ihmisen lähestyessä.
1900-luvun alussa laji oli lähellä sukupuuttoa. Populaatiot ovat elpyneet, ja nykyisin Afrikassa elää noin kaksi miljoonaa afrikanmerikarhua. Niitä metsästetään, mutta vain nuorten yksilöiden metsästys on sallittua. Australiassa metsästys on lopetettu vuonna 1923, ja kanta on kohonnut yli 90 000 yksilöön.[1]
Nisäkäsnimitoimikunnan ehdotus afrikanmerikarhun uudeksi nimeksi on afrikanhylje.[4]
Afrikanmerikarhu (Arctocephalus pusillus) on eteläisellä pallonpuoliskolla elävä korvahyljelaji, suurin merikarhuista. Se käsittää kaksi maantieteellistä alalajia, jotka ovat ulkonäöltään, käyttäytymiseltään ja geeneiltään lähes identtiset:
Arctocephalus pusillus pusillus, joka elää eteläisessä Afrikassa Namibian ja Etelä-Afrikan rannikolla Arctocephalus pusillus doriferus – australianmerikarhu, joka lisääntyy Australiassa mantereen ja Tasmanian välisen Bassin salmen saarilla.Sukupuolet ovat hyvin eri kokoiset. Urokset kasvavat 230 cm pitkiksi, naaraat 180-senttisiksi. Muiden korvahylkeiden tavoin laji elää yhdyskunnassa, joissa urokset hallitsevat suuria haaremeita.
Afrikanmerikarhu on vedessä peloton ja ystävällisen oloinen eläin, joka usein hakeutuu sukeltajien seuraan. Maalla ne ovat kömpelömpiä ja arempia ja pakenevat ihmisen lähestyessä.
1900-luvun alussa laji oli lähellä sukupuuttoa. Populaatiot ovat elpyneet, ja nykyisin Afrikassa elää noin kaksi miljoonaa afrikanmerikarhua. Niitä metsästetään, mutta vain nuorten yksilöiden metsästys on sallittua. Australiassa metsästys on lopetettu vuonna 1923, ja kanta on kohonnut yli 90 000 yksilöön.
Nisäkäsnimitoimikunnan ehdotus afrikanmerikarhun uudeksi nimeksi on afrikanhylje.
Arctocephalus pusillus
L'otarie à fourrure d'Afrique du Sud (Arctocephalus pusillus) est un mammifère marin. Ces otaries se reproduisent sur les côtes d'Afrique du Sud, d'Australie et de Tasmanie. Ces otaries passent le plus clair de leur temps dans l'eau, les mères peuvent rester plusieurs jours en mer pour se nourrir, revenant régulièrement pour alimenter leurs petits. Cette espèce vit dans les mers, les océans et les régions côtières. Un individu peut peser 360 kg.
Elles peuvent vivre 25 ans environ.
Espèce répartie en 2 sous-espèces
En Namibie, les jeunes otaries à fourrure de Cape Cross sont massacrées à coup de couteau sur les plages du Cape Cross. En 2012, 91 000 otaries ont été égorgées et dépecées. Le trafic de peau d'otarie rapporte moins de 5 dollars par animal[1],[2].
L'Afrique du Sud a interdit la chasse à l'Otarie en 1990.
Arctocephalus pusillus
L'otarie à fourrure d'Afrique du Sud (Arctocephalus pusillus) est un mammifère marin. Ces otaries se reproduisent sur les côtes d'Afrique du Sud, d'Australie et de Tasmanie. Ces otaries passent le plus clair de leur temps dans l'eau, les mères peuvent rester plusieurs jours en mer pour se nourrir, revenant régulièrement pour alimenter leurs petits. Cette espèce vit dans les mers, les océans et les régions côtières. Un individu peut peser 360 kg.
L'otaria orsina del Capo (Arctocephalus pusillus, nota anche come otaria orsina sudafricana e otaria orsina australiana) è una specie di otaria orsina.
L'otaria orsina del Capo ha la testa grossa e larga ed il muso appuntito. I maschi variano di colore dal marrone al grigio scuro, ma hanno una criniera più scura e le regioni inferiori chiare. Raggiungono i 2,2 m di lunghezza e pesano 200–360 kg. La colorazione delle femmine varia tra il grigio e il marrone chiaro; le regioni inferiori sono scure, mentre la gola è chiara. Misurano 1,7 m di lunghezza e pesano in media 120 kg. Alla nascita, i cuccioli sono neri, ma diventano grigi con la gola pallida dopo la muta.
L'otaria orsina del Capo vive lungo le coste della Namibia e quelle occidentali del Sudafrica, fino al capo di Buona Speranza e alla provincia del Capo. La sottospecie australiana si riproduce su nove isole situate nello stretto di Bass, tra la Tasmania e il Victoria.
Entrambe le sottospecie sostano e si riproducono su isole e coste rocciose, oppure su spiagge ricoperte da ciottoli e rocce. Ciò nonostante, in Sudafrica formano colonie riproduttive numerose anche su spiagge sabbiose, e se ne possono incontrare regolarmente in gran numero su una spiaggia sabbiosa sul Capo Fria, in Namibia settentrionale, anche se non vi si riproducono.
Le otarie orsine del Capo si nutrono soprattutto di pesci ossei, ma anche di cefalopodi, crostacei e perfino di uccelli. La sottospecie australiana si alimenta sul fondo della piattaforma continentale, mentre quella africana lo fa in oceano aperto.
Nonostante le otarie orsine del Capo si spostino normalmente da sole, se ne possono vedere gruppi numerosi giocare tra i letti di kelp. Le femmine gravide rimangono in mare per 7 settimane prima della stagione riproduttiva.
Queste animali si riproducono verso la metà di ottobre. Diversamente da molte altre specie di otarie, le femmine sono libere di scegliersi il proprio partner, dopo averne valutato il valore del territorio. Sia i maschi che le femmine ingaggiano combattimenti territoriali con i membri dello stesso sesso. Le femmine hanno territori più piccoli e di conseguenza quelli dei maschi si sovrappongono a quelli di più femmine. L'harem di un solo maschio può comprendere 50 femmine.
I cuccioli nascono solitamente tra la fine di novembre e gli inizi di dicembre. Dopo aver partorito, le femmine si accoppiano con i proprietari dei propri harem, dopo di che trascorrono i mesi successivi nutrendosi in mare e ritornando ad allattare i piccoli, svezzati all'età di quattro mesi. Questi iniziano a nuotare in tenera età e più tempo trascorrono in acqua, meglio imparano ad adattarsi al proprio ambiente. A partire dai sette mesi, sono in grado di nuotare per due o tre giorni consecutivi.
Il predatore principale di questi animali è il grande squalo bianco. A Seal Island, nella False Bay, infestata da questi squali, le otarie hanno sviluppato tutta una serie di strategie anti-predatorie, come:
L'altro grande predatore marino dell'otaria è l'orca, che spesso le tende trappole sfruttando il lavoro di squadra. Sulla terraferma, lungo la Skeleton Coast, nel deserto del Namib, in Namibia, le iene brune e gli sciacalli dalla gualdrappa catturano i cuccioli che si allontanano dalla colonia, mentre talvolta gli adulti cadono vittime di leoni e leopardi avventuratisi sulla spiaggia.
In acqua, l'otaria orsina del Capo è un animale curioso e giocherellone e spesso accompagna i subacquei. Compie immersioni della durata di svariati minuti, perfino a profondità di 60 m. Sulla terra, tende ad essere meno tranquilla e se un uomo si avvicina fugge via in preda al panico.
Le otarie orsine australiane vennero cacciate in gran numero per scopi commerciali tra il 1798 e il 1825. Questa caccia venne vietata solamente nel 1923 e le popolazioni di questi pinnipedi stanno ancora riprendendosi. I siti di riproduzione sono protetti dalla legge. Comunque, il governo tasmaniano, nell'ottobre 2000, ha autorizzato l'uccisione di otarie «dannose».
Le otarie orsine sudafricane, nonostante le mattanze annuali, godono ancora di una popolazione molto numerosa e in salute.
L'otaria orsina del Capo (Arctocephalus pusillus, nota anche come otaria orsina sudafricana e otaria orsina australiana) è una specie di otaria orsina.
Pietų Afrikos jūrų lokys (lot. Arctocephalus pusillus, angl. South African fur seal) – ruoninių (Pinnipedia) šeimai priklausanti plėšriųjų žinduolių (Carnivora) rūšis.
Patinai 2,5 m, patelės 1,8 m ilgio.
A. p. pussilus patinai sveria nuo 200 iki 350 kg, o patelės apie 120 kg. Minta žuvimi, kalmarais ir krabais.
A. p. doriferus patinai sveria nuo 220 kg iki 360 kg, patelės nuo 36 iki 120 kg. Minta kalmarais, žuvimi, omarais bei visais kitais vėžiagyviais ir moliuskais.
Pietų Afrikos jūrų lokys (lot. Arctocephalus pusillus, angl. South African fur seal) – ruoninių (Pinnipedia) šeimai priklausanti plėšriųjų žinduolių (Carnivora) rūšis.
Patinai 2,5 m, patelės 1,8 m ilgio.
De Kaapse pelsrob, Zuid-Afrikaanse pelsrob of Zuid-Afrikaanse zeebeer (Arctocephalus pusillus pusillus) is een oorrob die te vinden is aan de Atlantische kust van Zuid-Afrika en Namibië. Hij is nauw verwant aan de West-Australische pelsrob (Arctocephalus pusillus doriferus).
Hun huid is donkerbruin. Hun oorschelpen zijn opvallend. De lichaamslengte bedraagt 180 tot 230 cm en het gewicht 200 tot 360 kg.
Langs de Atlantische kust zijn er zo'n 20 koloniën van Kaapse pelsrobben. Zo bevindt zich een kolonie vlak onder Kaapstad op wat rotsen voor de kust bij het plaatsje Houtbaai. Ook in de haven van Kaapstad zwemmen pelsrobben. Een enorme kolonie Kaapse pelsrobben bevindt zich in Namibië bij Kaap Kruis. Doorgaans treft men hier zo'n 80.000 dieren aan, maar laat in het voorjaar (november en december) wanneer de jongen worden geboren, kan de populatie groeien tot meer dan 200.000 exemplaren. Een andere grote kolonie treft men aan bij Lüderitz. Langs de zuidkust van Zuid-Afrika komen pelsrobben voor tot aan de havenstad Port Elizabeth.
In het vroege voorjaar komen de stieren aan land en verzamelen ze de wijfjes rond zich. Tussen de mannetjes vinden felle gevechten om de wijfjes plaats. In oktober wordt er gepaard en in november en december worden de jongen geboren.
Veel jonge robben komen vroeg om het leven. Ze worden doodgedrukt in de menigte, raken hun moeder kwijt, of worden gedood door roofdieren zoals hyena's en jakhalzen.
Kaapse pelsrobben voeden zich met vis (70%) en inktvis (20%). De koude Benguela golfstroom langs de Atlantische kust van Zuid-Afrika en Namibië is rijk aan voedsel voor de robben.
Bronnen, noten en/of referentiesDe Kaapse pelsrob, Zuid-Afrikaanse pelsrob of Zuid-Afrikaanse zeebeer (Arctocephalus pusillus pusillus) is een oorrob die te vinden is aan de Atlantische kust van Zuid-Afrika en Namibië. Hij is nauw verwant aan de West-Australische pelsrob (Arctocephalus pusillus doriferus).
Sørafrikansk pelssel (Arctocephalus pusillus) har små ører på yttersiden av hodet og har usedvanlig god hørsel under vann. Den kan ikke puste under vann og må med jevne mellomrom opp til overflaten. Hannen kan veie opp til 350k g, hunnen veier rundt 100-120 kg. Den gjennomsnittlige levealder er 20 år. Øreselene samler seg langs kysten i kolonier på flere hundre individer primært for å parre seg, føde unger og jakte på fisk og blekksprut. Arten finnes langs den sydvestlige kysten av Afrika langs en 3000 km strekning. Øreselene kan svømme opp til 28 km i timen.
Tidlig på 1600-tallet begynte hollandske, franske, britiske og amerikanske selfangere å jakte på dem. Det var svært mange som ble uttryddet. I dag er de beskyttet av en lov som ble vedtatt 1973.
Hunnen får den første ungen rundt fireårsalderen. Hannen er kjønnmoden først mellom åtte og tolv år avhengig av kroppsvekten. I parringstiden avstår hannen helt fra mat og lever av sitt eget fettlag under huden. Etter befruktningen stopper svangerskapet i fire måneder. Så begynner det aktive svangerskapet som varer i åtte måneder. I slutten av november eller begynnelsen av desember føder hunnen unger, vanligvis en. Nesten 75% av alle selungene fødes på fastlandet. Her er de mindre utsatt for bølger og rovfugler. Ungene er helt avhengig av morsmelken de første seks månedene. Når ungen er rundt seks uker gammel, gjør den sine første forsøk på å svømme, men først når den er fem eller seks måneder gammel tør den svømme alene.
Phocidae (selfamilien)
antarktisk pelssel (Arctocephalus gazella)
guadalupepelssel (Arctocephalus townsendi)
Juan Fernández-pelssel (Arctocephalus philippii)
galápagospelssel (Arctocephalus galapagoensis)
New Zealand-pelssel (Arctocephalus forsteri)
australsk sjøløve (Neophoca cinerea)
New Zealand-sjøløve (Phocarctos hookeri)
tropisk pelssel (Arctocephalus tropicalis)
sørafrikansk pelssel (Arctocephalus pusillus)
søramerikansk sjøløve (Otaria flavescens)
californiasjøløve (Zalophus californianus)
galápagossjøløve (Zalophus wollebaeki)
japansjøløve (Zalophus japonicus) (†)
stellersjøløve (Eumetopias jubatus)
nordlig pelssel (Callorhinus ursinus)
hvalross (Odobenus rosmarus)
Kladogrammet over viser slektskapet i øreselfamilien.[1]
Sørafrikansk pelssel (Arctocephalus pusillus) har små ører på yttersiden av hodet og har usedvanlig god hørsel under vann. Den kan ikke puste under vann og må med jevne mellomrom opp til overflaten. Hannen kan veie opp til 350k g, hunnen veier rundt 100-120 kg. Den gjennomsnittlige levealder er 20 år. Øreselene samler seg langs kysten i kolonier på flere hundre individer primært for å parre seg, føde unger og jakte på fisk og blekksprut. Arten finnes langs den sydvestlige kysten av Afrika langs en 3000 km strekning. Øreselene kan svømme opp til 28 km i timen.
Tidlig på 1600-tallet begynte hollandske, franske, britiske og amerikanske selfangere å jakte på dem. Det var svært mange som ble uttryddet. I dag er de beskyttet av en lov som ble vedtatt 1973.
Hunnen får den første ungen rundt fireårsalderen. Hannen er kjønnmoden først mellom åtte og tolv år avhengig av kroppsvekten. I parringstiden avstår hannen helt fra mat og lever av sitt eget fettlag under huden. Etter befruktningen stopper svangerskapet i fire måneder. Så begynner det aktive svangerskapet som varer i åtte måneder. I slutten av november eller begynnelsen av desember føder hunnen unger, vanligvis en. Nesten 75% av alle selungene fødes på fastlandet. Her er de mindre utsatt for bølger og rovfugler. Ungene er helt avhengig av morsmelken de første seks månedene. Når ungen er rundt seks uker gammel, gjør den sine første forsøk på å svømme, men først når den er fem eller seks måneder gammel tør den svømme alene.
Multimedia w Wikimedia Commons Kotik karłowaty[3], uchatka karłowata (Arctocephalus pusillus) – gatunek drapieżnego ssaka morskiego z rodziny uchatkowatych.
Zasięg występowania gatunku obejmuje południowo-wschodni Ocean Atlantycki i Ocean Indyjski - wokół południowych wybrzeży Afryki oraz południowo-zachodnią część Oceanu Spokojnego - wzdłuż południowych wybrzeży Australii i Tasmanią[2].
Wyróżnia się dwa podgatunki uchatki karłowatej[4][3]:
Samce podgatunku afrykańskiego osiągają przeciętnie 2,3 m długości i masę ciała od 200 do 350 kg. Dożywają maksymalnie do 19 lat, zazwyczaj samce żyją krócej od samic (Wickens P.A. 1993). Ubarwienie szare lub czarne, jaśniejsze pod spodem. Samice są nieco mniejsze, osiągają przeciętnie 120 kg masy ciała przy długości ok. 1,8 m i mają brązowe futro z jaśniejszym cieniowaniem części brzusznej. Samce podgatunku australijskiego mają trochę krótsze ciało (przeciętnie 2-2,2 m) przy masie 218-360 kg, różnią się od afrykańskich szarobrązową barwą futra. Samice są wyraźnie mniejsze (1,2-1,8 m przy przeciętnej masie ciała 36-110 kg), a ich futro przyjmuje barwę srebrnoszarą z żółtym podgardlem i jasnym spodem. O jakości futra kotików decyduje poszycie składające się z cienkich włosów puchowych. Sierść składa się z długich, sztywnych, włosów które pokrywają warstwę miękkich włosów poszycia w kolorze orzechowym. Są one stosunkowo rzadkie u większości fok, gęste- u kotików
Uchatka karłowata spędza większość czasu w wodzie, zwykle nieopodal brzegu. Rzadko oddala się (maksymalnie do 160 km) od brzegu. Poruszając się na lądzie opierają się na tylnych kończynach, które mogą zginać pod tułów. Umożliwia im to chodzenie.
Żywią się głównie rybami, uzupełniając dietę krabami i kałamarnicami.
Okres godowy dla obu podgatunków A. pusillus rozpoczyna się w połowie października. W tym czasie samce toczą walki pomiędzy sobą o terytorium. Samice docierają na ląd później od nich i również walczą ze sobą o teren, na którym urodzą swoje potomstwo. Tereny samic są zawsze mniejsze od terenów samców i wchodzą w ich skład – to powoduje przyporządkowanie samicy do haremu danego samca. Średnia ilość samic w haremie A. pusillus pusillus wynosi 28 a u podgatunku A. pusillus doriferus 10. Samiec kopuluje z każdą samicą swojego haremu. Implantacja blastocysty zachodzi z pewnym opóźnieniem: u podgatunku A. pusillus pusillus 4 miesiące, a u podgatunku A. pusillus doriferus 3 miesiące. Ciąża u tego gatunku trwa około 12 miesięcy.
Młode z podgatunku A. pusillus. pusillus po narodzeniu ważą 4,5 – 7 kg i mierzą 60 – 70 cm. Przychodzą one na świat w późnym listopadzie lub wczesnym grudniu. Samice karmią piersią swoje potomstwo od razu po ich urodzeniu przez 6 dni. Później samice z jednego haremu zaczynają naprzemiennie żerować w morzu, aby zdobyć pożywienie. Młode wcześnie zaczynają pływać i wraz z wiekiem coraz więcej czasu spędzają w wodzie. Samice osiągają dojrzałość płciową w wieku 3 lat. Samce podobnie, ale wtedy jeszcze nie mogą zajmować własnego terytorium. Dzieje się to dopiero parę lat później.
Młode z podgatunku A. pusillus doriferus po narodzeniu ważą 4.5 – 12.5 kg i mierzą 62 - 80 cm. Przychodzą one na świat w pierwszej połowie grudnia. Podobnie jak u A. pusillus pusillus młode są karmione piersią od razu po narodzeniu aż do momentu, gdy samica rozpocznie żer. W tym okresie wraca ona na ląd raz w tygodniu by nakarmić swoje potomstwo. Młode w ósmym miesiącu życia zaczynają pływać. Samice osiągają dojrzałość płciową w wielu 3 – 6 lat. U samców następuje to w wieku 4 - 5 lat, ale nie są jeszcze zdolni do założenia własnego haremu. Następuje to dopiero w wieku 7 – 8 lat.
Jest odławiany w liczbie ok. 30 000 rocznie. Uchatki są poławiane dla skór, tranu i mięsa. Genitalia samców są sprzedawane jako afrodyzjak. Podgatunek australijski, który ucierpiał w wyniku niekontrolowanych odłowów w XIX wieku został objęty ochroną. Do naturalnych wrogów uchatek należą rekiny, wieloryby i drapieżniki lądowe.
Kotik karłowaty, uchatka karłowata (Arctocephalus pusillus) – gatunek drapieżnego ssaka morskiego z rodziny uchatkowatych.
Lobo-marinho-australiano, lobo-marinho-sul-africano ou lobo-marinho-do-cabo (Arctocephalus pusillus)[2] é uma espécie de mamífero marinho, com adaptações que permitem sua sobrevivência tanto em terra, quanto no mar.
Os membros da espécie tem como características principais a cabeça larga e focinho pontiagudo. Os machos possuem coloração variando de marrom a cinza escuro com uma pelagem também com tons escuros. Podem alcançar até 2,2 m de comprimento e pesar cerca de 200–360 kg. As fêmeas possuem coloração variando do cinza ao marrom escuro com o ventre e garganta protuberantes, podendo alcançar 1,7 m de comprimento e pesar cerca de 120 kg.
Lobo-marinho-australiano, lobo-marinho-sul-africano ou lobo-marinho-do-cabo (Arctocephalus pusillus) é uma espécie de mamífero marinho, com adaptações que permitem sua sobrevivência tanto em terra, quanto no mar.
Kapski morski medved (znanstveno ime Arctocephalus pusillus) je vrsta morskega medveda, ki živi na južni polobli.
Kapski morski medved je največji in najmočnejši morski medved. Ima veliko in široko glavo s koničastim gobcem, ki je lahko ravna ali obrnjena rahlo kvišku. Ima zunanje zavihano uho (pinnae), njegovi brki (vibrissae) so dolgi in lahko segajo mimo ušesa, še posebej pri odraslih samcih. Prednje plavuti so pokrite z redko dlako čez približno tri četrtine dolžine. Zadnje plavuti so kratke glede na sorazmerno veliko telo s kratkimi, mesnatimi prsti. Velikost in teža kapskega morskega medveda sta odvisni od podvrste. Južnoafriška podvrsta je v povprečju nekoliko večja od avstralske. Samci afriške podvrste (A. p. Pusillus) so dolgi 2,3 m in v povprečju tehtajo od 200 do 300 kg. [2] Samice so manjše, v povprečju so dolge 1,8 m in tehtajo 120 kg. [3] Samci avstralske podvrste (A. p. doriferus) so dolgi 2–2,2 metra in tehtajo 190–280 kg. [4] Samice so dolge 1,2–1,8 m in tehtajo 36–110 kilogramov.
Odrasli samci kapskega morskega medveda so temno sive do rjave barve s temnejšo kratko grivo, grobimi dlakami in svetlim trebuhom, medtem ko so odrasle samice svetlo rjave do sive s svetlim grlom, temnejše na hrbtu in trebuhu. Zadnje plavuti so temno rjave do črne. Mladiči se rodijo črni in temno sivi z bledim vratom tri do pet mesecev.
Kapski morski medved živi okoli južne in jugozahodne obale Afrike od Cape Crossa v Namibiji in okoli Rta dobrega upanja do Black Rocks v bližini mesta Port Elizabeth v provinci Vzhodna Kaplandija. Avstralska podvrsta živi v Bassovi ožini, na štirih otokih zunaj Viktorije v jugovzhodni Avstraliji in na petih otokih zunaj Tasmanije. Kapski morski medved za izhod iz vode in razmnoževanje raje poišče skale na skalnatih otokih, skalnih policah in grebenih, prodnatih in balvanskih plažah. Nekatere velike kolonije je mogoče najti tudi na peščenih plažah. Večino leta preživijo v morju, vendar niso nikoli preveč daleč od obale. Našli so jih že 160 km daleč, vendar to ni pogosto.
Prehrano kapskega morskega medveda sestavlja 70 % rib, 20 % lignjev in 2 % rakovic.[5] Je tudi druge rake, glavonožce in včasih ptice. Nekajkrat so bili dokumentirani, kako napadajo in jedo morske pse. Nedavno so pri Cape Pointu v Južni Afriki opazili velikega samca, ki je napadel in ubil pet modrih morskih psov, dolgih med 1 in 1,4 m. Opazovalci so ugotovili, da je morski medved verjetno jedel iz želodcev ubitih morskih psov, v katerih je našel veliko rib, in tudi njihova jetra kot vir energije. [6] Kapski morski medved večinoma je lignje, hobotnice, ribe in jastoge. Za svojo hrano se potopi. Afriška podvrsta se lahko potopi do 204 m in je pod vodo 7,5 minute.[7] Avstralska podvrsta na splošno išče hrano v nižjih globinah, potaplja se v povprečju 120 m globoko, lahko pa doseže tudi 200 m.
Glavni plenilec kapskega morskega medveda je veliki beli morski pes, čeprav so plen tudi različnim drugim živalim, na primer orkam. Plenilci na kopnem so črnohrbti šakali in rjave hijene na Obali okostij v Namibiji. V False Bayu (Nepravem zalivu) morski medvedi uporabljajo številne protiplenilske strategije, saj je morje polno morskih psov, kot so:
Kapski morski medved je družabna žival, ki se oglaša v najrazličnejših okoliščinah. Pokazalo se je, da imajo klici vsakega osebka razpoznavne lastnosti, po katerih se prepoznavajo med seboj.[9] To je še posebej pomembno za vzdrževanje odnosa med materjo in mladičem, ki se pogosto ločita, ko mati išče hrano v morju, včasih tudi več dni. Po vrnitvi morajo matere poiskati svoje mladiče,[10][11] pri čemer pomagata tudi vonj in prostorske orientacijske točke.
Pri samcih sta povečanje testosterona in oglašanje povezani z začetkom parjenja.[12] Samci lahko razlikujejo sosednje samce od neznanega samca, ker se napadalneje odzivajo na oglašanje tujcev.[13] Ta razlika v odgovoru je grožnja, ker neznanec ni znan in morda večji od soseda, kar bi lahko bila grožnja pri vzpostavljanju ozemlja.[14][15]
Kapski morski medvedi se pogosto zbirajo v kolonijah na kotiščih v številkah od 500 do 1500, vsaj avstralska podvrsta. Čeprav morski medvedi preživijo večino leta v morju, kotišč nikoli popolnoma ne zapustijo, matere in mladiči se vračajo vse leto. Iz kolonije se ne širijo, čeprav so bili nekateri morski medvedi ene kolonije najdeni v drugi. Prave meje med kolonijami ni. Ko so v morju, potujejo v majhnih skupinah. Kapski morski medved se začne pariti v sredini oktobra, ko samci pridejo na obalo, da določijo območje, se šopirijo, oglašajo, dvobojujejo in včasih dejansko borijo. [16] V tem času ne jedo vsega, dokler parjenje v novembru ali decembru ni končano. Ko pridejo samice, se borijo med seboj za ozemlja, na katerem bodo skotile. Območja samic so manjša od tistih pri samcih in so vedno na njih. Samice na območju samca je mogoče obravnavati kot del njegovega harema. Toda samci ne izbirajo samic, so svobodne pri izbiri svojega partnerja in jih presojajo po vrednosti njihovih ozemelj. 82 % paritev pripada samcem, ki imajo ozemlje neposredno ob vodi. Parjenje med samcem in njegovimi samicami se začne šest dni po tem, ko skotijo svoje mladiče, spočete v prejšnjem letu. Pri afriški podvrsti ugnezditev blastociste traja štiri mesece, pri avstralski podvrsti pa tri mesece. Brejost kapskega morskega medveda traja v povprečju 11,75 meseca.
Po parjenju samice začnejo iskati hrano v morju, a so nekaj dni na kopnem, da negujejo mladiče. Približno sedem dni pozimi in približno štiri dni poleti in jeseni iščejo hrano za mladiče. Ko se mati vrne, nahrani svojega mladička, ki glasno kliče, da bi privabil vse bližnje mladiče, a mati se odziva le na svojega mladiča. Samica morda lahko prepozna svojega mladiča po vonju. Ko ostanejo sami, se mladiči zbirajo v skupinah in igrajo. Mladiči so običajno odstavljeni, ko so stari 4–6 mesecev.
Ta vrsta je v vodi radovedna in prijazna ter pogosto spremlja potapljače. Nekaj minut plavajo okoli potapljačev, celo na globini 60 m. Na kopnem so veliko manj sproščeni in se bojijo, če se jim približajo ljudje.
Kapskega morskega medveda so med letoma 1798 in 1825 lovili za komercialne namene. Lov na morske medvede je Avstralija ustavila leta 1923 in še vedno okrevajo ter povzročajo vse večje spore z ribiči iz Južne Avstralije, saj se njihovo območje razširjenosti veča.[17] Kotišča in prostori za poležavanje so zaščiteni z zakonom. Kapski morski medvedi so zelo močni in zdravi. Lov je bil v Južni Afriki prepovedan leta 1990.
V Namibiji še vedno lovijo kapskega morskega medveda. V nekaterih državah izdajajo dovoljenja za ubijanje mladičev zaradi njihovega razkošnega krzna in odraslih samcev zaradi njihovih spolovil, ki veljajo za afrodiziak. V Namibiji naj bi omejili število morskih medvedov zaradi domnevnega vpliva na ulov rib. Raziskave okoljevarstvenih skupin to izpodbijajo.[18]
Kapski morski medved (znanstveno ime Arctocephalus pusillus) je vrsta morskega medveda, ki živi na južni polobli.
Sydafrikansk pälssäl (Arctocephalus pusillus) är en art i familjen öronsälar som förekommer i två skilda populationer, en vid sydvästra Afrika och en söder om Australien.
Sydafrikansk pälssäl är den största arten i släktet Arctocephalus med hanar som når en längd av 200 till 230 centimeter och honor som blir 120 till 170 centimeter långa.[2][3] Viktmässigt är skillnaden mellan könen än tydligare. Hanar når en vikt på 200 till 360 kg medan honor endast är 40 till 110 kg tunga. Hanar har en gråbrun päls som på buken är mörkare. Honorna är mera brunaktig än hannarna och även här är buksidan mörkare. Färgen för nyfödda ungar är svart.[2]
Sydafrikansk pälssäl förekommer i två väl skilda populationer som beskrivs som två olika underarter. A. p. pusillus lever vid Sydafrikas och Namibias kuster. Utanför parningstiden vandrar de och når mer avlägsna platser. A. p. doriferus lever vid Australiens sydkust, där det endast förekommer i kolonier på öar mellan Australien och Tasmanien.[3]
Sydafrikansk pälssäl bildar stora kolonier av över 1 000 individer. De vilar och parar sig vanligen på öar som ligger något före den kontinentala kustlinjen men hittas även på större landmassor.[4]
De dyker vanligen två till fyra minuter efter föda och når en genomsnittlig djup på 65 till 85 meter. I sällsynta fall kan de vara nästan nio minuter under vattenytan och fiska vid 164 meters djup. Jakten utförs antingen ensam eller i grupper med upp till 15 individer. De håller vanligen till i ett begränsat område och gör inga större vandringar. Födan utgörs av många olika fiskar, bläckfiskar, kräftdjur och andra ryggradslösa havsdjur. Sällan faller en pingvin eller en medelstor havsfågel offer för sälen.[4]
Artens naturliga fiender är vithajen och späckhuggaren. På landet dödas de ibland av schabrakschakal och brun hyena.[4]
Parningstiden ligger mellan oktober och januari. Hannarna väntar redan på honorna som en eller två dagar efter ankomsten föder sitt ungdjur från förra parningstiden. De flesta födslar sker i början av december. Ungefär 8 till 9 dagar senare är honorna åter parningsberedda. Sedan pendlar honan mellan ungen och fiskegrunden. Vanligen avslutas digivningen efter 10 till 11 månader men några ungar började redan efter 7 månader med egna fisketurer. Å andra sidan dokumenterades vissa ungar som fick upp till tre år di. Dräktigheten varar i cirka ett år. Honor blir vanligen vid 3 till 6 års ålder könsmogna och hannar först efter 9 till 12 år.[4]
Livslängden för hannar uppskattas till minst 19 år och honor blir vanligen 21 år gamla.[5]
I början av 1900-talet var den afrikanska underarten av sydafrikansk pälssäl nästan utdöd. Sedan skyddsåtgärder införts har populationen återhämtat sig. Vid Afrikas kust lever idag troligtvis 1,5 miljoner individer. Jakt på sydafrikansk pälssäl förekommer ännu idag men den bedrivs med statliga inskränkningar. Jägaren måste också använda hela djuret, inte bara pälsen.
Även den australiska underarten var nästan utdöd. Fram till 1940 ökade beståndet till 25 000 individer och ligger idag ungefär vid 50 000 individer.
Trots att arten är den största i sitt släkte bär den artepitetet pusillus som betyder "den minsta".
Sydafrikansk pälssäl (Arctocephalus pusillus) är en art i familjen öronsälar som förekommer i två skilda populationer, en vid sydvästra Afrika och en söder om Australien.
Güney Afrika kürklü foku, ya da Avustralya kürklü foku (Arctocephalus pusillus), bir fok türüdür.
Kürklü fokların erkekleri boz veya koyu kahverengi olup, başının çevresinde bir yelesi bulunmaktadır. Erkeği 2,2 metre boyunda ve 200–360 kg ağırlığındadır. Dişileri gri veya açık kahve olup, alt kısmı koyu, gerdanı açık renktedir. Dişisi 1,7 metre boyunda ve 120 kg ağırlığındadır. Yavruları siyah bir kürkle doğsalar da tüylerini döktükten postları griye, gerdan kısmıdakiler boza döner.
Başlıca düşmanları büyük beyaz köpekbalığıdır. Ama onları şaşırmtak için birkaç farklı yöntem bulmuşlardır. Büyük gruplar halinde yüzmek, saldırı sırasında faklı yönlere ayrılmak bunlardan sadece birkaçıdır.
Etçiller ile ilgili bu madde bir taslaktır. Madde içeriğini geliştirerek Vikipedi'ye katkıda bulunabilirsiniz. Arctocephalus pusillus — вид тварин родини Отарієвих, який живе південно-західному узбережжі Африки і південному узбережжі Австралії, в районі острова Тасманія. Вид поділяється на два підвиди A. p. pusillus і A. p. doriferus.
Статевий диморфізм добре виражений, самці приблизно в 1,4 рази більші, і приблизно в 3 рази важчі, ніж дорослі самиці. Дорослі самці A. pusillus в середньому 2,16 м в довжину і 279 кг вагою, у той час як дорослі самиці 1,36 — 1,71 м в довжину і досягають середньої ваги 78 кг. Новонароджені 60—80 см в довжину і важать від 5 до 12 кг. Новонароджені важать близько 6 кг. Самиці цього виду досягають статевої зрілості в 3 — 6 років, самці в 9 — 12 років. Вагітність триває 51 тижнів, в тому числі тримісячна затримка імплантації. Обидва підвиди дуже полігамні. Сезон розмноження триває з кінця жовтня до початку січня. Цуценята, як правило, віднімають від годування молоком у 10-12 місяців, хоча деякі щенята починають живитись твердою їжею на 7 місяці, а інші доглядаються протягом 2-3 років. Занурення годуючих самиць A. pusillus, як правило, до 65—85 м, максимальна глибина 164 м, і пірнає зазвичай тривають від 2—3,7 хвилини, з максимальною тривалістю в 8,9 хвилин. У морі A. pusillus знаходяться поодинці або невеликими групами до 15 особин, але вони часто збираються у величезні групи, прилеглі до лежбища. Жодна з популяцій не міграційна, вони мають тенденцію рухатися локально в межах їх обмежених територій проживання. Обидва підвиди опортуністичні споживальники, які мають широкий спектр видобутку, в тому числі пелагічні, що знаходяться в товщі води і донні тварини: риби, кальмари, восьминоги, лангусти, пінгвіни, птахи. Хижаками є косатки і великі білі акули в морі, гієна бура та шакал чепрачний на суші в південній частині Африці.
Ronald M. Nowak. Walker's mammals of the world. — JHU Press, 1999. — Т. 1. — С. 847. — ISBN 0801857899.
Arctocephalus pusillus — вид тварин родини Отарієвих, який живе південно-західному узбережжі Африки і південному узбережжі Австралії, в районі острова Тасманія. Вид поділяється на два підвиди A. p. pusillus і A. p. doriferus.
Hải cẩu Nam Phi hay Hải cẩu lông nâu (danh pháp hai phần: Arctocephalus pusillus) là một loài động vật có vú trong họ Otariidae, bộ Ăn thịt. Loài này được Schreber mô tả năm 1775.[2] Loài hải cẩu này sinh sống ở bờ biển nam và tây nam châu Phi. Có hai phân loài.
Hải cẩu Nam Phi là hải cẩu có lông lớn nhất và mạnh mẽ nhất. Nó có một cái đầu lớn và rộng với một mõm nhọn có thể dẹt hoặc hơi hếch. Chúng có vành tai bên ngoài (pinnae), râu của chúng (vibrissae) dài, và có thể mở rộng về phía sau quá vành tai ngoài, đặc biệt là ở con lớn trưởng thành. Chân chèo trước được bao bọc với lông thưa thớt hơn khoảng ba phần tư chiều dài của chúng. Chân chèo sau ngắn so với cơ thể lớn, với mũi ngón chân thịt ngắn. Kích thước và trọng lượng của hải cẩu lông nâu phụ thuộc vào phân loài. Phân loài Nam Phi là trung bình lớn hơn một chút so với phân loài Úc. Con đực của phân loài châu Phi (A. p. pusillus) có chiều dài trung bình 2,3 m (7,5 ft) và cân nặng từ 200–300 kg (440-660 lb). Con cái nhỏ hơn, trung bình 1,8 m (5,9 ft.) chiều dài và cân nặng trung bình 120 kg (260 lb). Con đực của phân loài Úc (A. p. doriferus) dài 2-2,2 m (6,6-7,2 ft) và cân nặng 190–280 kg (420-620 lb). Con cái có chiều dài 1,2-1,8 m (3,9-5,9 ft) và cân nặng 36–110 kg (79-240 lb). Hải cẩu đực trưởng thành có màu xám sẫm đến nâu, với một bờm tối có lông ngắn và thô và bụng một sáng, trong khi con cái trưởng thành có màu nâu nhẹ đến màu xám, với một cổ sáng và lưng và bụng sẫm màu hơn. Các chân chèo trước có màu nâu đến đen. Hải cẩu con sinh ra có màu đen và rụng lông thành màu xám với một cổ họng nhạt trong vòng 3-5 tháng.
Hải cẩu Nam Phi sinh sống xung quanh bờ biển phía nam và tây nam của châu Phi từ Cape Cross ở Namibia và xung quanh Mũi Hảo Vọng đến Black Rocks gần Port Elizabeth ở tỉnh Đông Cape. Hải cẩu lông Úc sinh sống ở eo biển Bass, bốn hòn đảo ngoài Victoria ở đông nam Australia và năm hòn đảo ngoài khơi Tasmania. Hải cẩu lông nâu sinh sản trên các đảo đá, những gờ đá và rặng san hô và sỏi và các bãi biển có tảng đá. Tuy nhiên, một số quần thể lớn có thể được tìm thấy trên bãi biển cát. Hải dành thời gian nhiều nhất trong năm trên biển, nhưng không bao giờ quá xa đất liền. Chúng đã được ghi nhận ở cự ly 160 km từ đất liền, nhưng điều này không phải là phổ biến.
Chế độ ăn uống của các hải cẩu lông châu Phi gồm có cá 70%, mực 20% và cua 2%. Ngoài ra ăn là động vật giáp xác khác, cephalopoda và đôi khi các loài chim. Trong một số ít trường hợp được ghi chép chúng thậm chí tấn công và ăn cá mập. Một vụ việc gần đây đã xảy ra ngoài khơi Cape Point, Nam Phi, nơi con hải cẩu đực lớn đã được quan sát tấn công và giết chết năm con cá mập xanh dài giữa 1 và 1,4 mét. Các nhà quan sát kết luận rằng con hải cẩu có thể giết chết những con cá mập ăn thức ăn cá phong phú trong dạ dày cá mập cũng như gan của cá mập làm nguồn năng lượng, Hải cẩu nâu Úc chủ yếu là ăn mực, bạch tuộc, cá và tôm hùm. Chúng lặn bắt các loài làm thức ăn. Phân loài châu Phi có thể lặn sâu tới 204m và lâu đến 7,5 phút. Phân loài Úc thường ăn ở độ sâu thấp hơn, lặn trung bình 120m và có thể tiếp cận sâu tới 200m.
.jpg)
.png){kind=small}
Bài viết về các loài trong bộ thú ăn thịt này vẫn còn sơ khai. Bạn có thể giúp Wikipedia bằng cách mở rộng nội dung để bài được hoàn chỉnh hơn. Hải cẩu Nam Phi hay Hải cẩu lông nâu (danh pháp hai phần: Arctocephalus pusillus) là một loài động vật có vú trong họ Otariidae, bộ Ăn thịt. Loài này được Schreber mô tả năm 1775. Loài hải cẩu này sinh sống ở bờ biển nam và tây nam châu Phi. Có hai phân loài.
Капский морской котик, или южноафриканский морской котик[1] (лат. Arctocephalus pusillus) — вид морских котиков из семейства ушастых тюленей. Его название несколько неточно, так как он обитает не только на побережье Южной Африки, но и в Австралии.
Самцы достигают длины 2,5 метра, а самки — 1,8 метра. Таким образом капские морские котики являются самым крупными среди морских котиков. Примечательно, что при этом латинское название pusillus означает «малейший».
Подвид Arctocephalus pusillus pusillus основывает колонии на атлантическом побережье ЮАР и Намибии. Вне брачного сезона отдельные особи перекочёвывают на север вплоть до Анголы, а также появляются на субантарктических Островах Принс-Эдуард.
Другим подвидом является Arctocephalus pusillus doriferus. Его колонии располагаются почти исключительно на девяти небольших островах в проливе Басса. Вне брачного сезона капские морские котики рассеиваются по побережьям Австралии и Тасмании.
После того, как в XIX веке вид был поставлен на грань исчезновения, его популяция в наши дни заметно оправилась. На африканском побережье сегодня живут около 1,5 миллиона капских морских котиков, прежде всего на побережье Намибии, где отдельные колонии состоят из более чем 100 тысяч животных.
В Африке всё ещё разрешена охота на капских морских котиков. Однако в отличие от прежних времён это охота находится под контролем, а количество молодых самцов, отданных на отстрел, строго регламентировано. На переработку идёт не только шкура, но также и мясо и жир.
На побережье Австралии некогда обитали несколько сотен тысяч капских морских котиков. После их едва не произошедшего истребления, их количество до 1940-х достигло 25 тысяч животных, а сегодня насчитывает около 50 тысяч особей.
Широкую известность получил капский морской котик по кличке Гастон, живший в 1991—2002 гг. в Пражском зоопарке. Во время наводнения в Европе летом 2002 года он был вынесен водой за пределы зоопарка и проплыл огромное расстояние, будучи пойман немецкими спасателями в водах Эльбы[2].
По неизвестным пока причинам, в настоящее время данный вид тюленей стал охотиться на хищных рыб — синих акул. Хотя ранее подобного не наблюдалось, наоборот, акулы охотились на тюленей. Смена ролей в экосистеме, когда хищник превращается в жертву по-своему уникальна. Тюлени нападают на акул, упорно их преследуют, убивают и после выедают внутренности — наиболее богатые питательными веществами.
Это заготовка статьи по зоологии. Вы можете помочь проекту, дополнив её. Капский морской котик, или южноафриканский морской котик (лат. Arctocephalus pusillus) — вид морских котиков из семейства ушастых тюленей. Его название несколько неточно, так как он обитает не только на побережье Южной Африки, но и в Австралии.
非洲毛皮海狮（学名：Arctocephalus pusillus），又名南非海狗、南非毛皮海狮、澳大利亚毛皮海狮，是海狮科毛皮海狮属的一种动物。主要分布于纳米比亚及南非西海岸和澳大利亚塔斯马尼亚岛和维多利亚州之间的巴斯海峡。
非洲毛皮海狮头部宽大，并有突出的鼻子。雄性的皮毛颜色为褐色至暗灰色，并有深色的鬃毛和较浅的腹部。成年雄性海狮可长至2.2米，重量可达200-360公斤。雌性的皮毛颜色为灰色至浅褐色，腹部较深，喉部颜色较浅。成年雌性海狮可长至1.7米，重量平均为120公斤。幼崽出生时是黑色的，蜕皮后颜色变为灰色，喉部灰白。它们可潜水至600米。
非洲毛皮海狮生活在纳米比亚沿海及南非西海岸好望角和开普省之间。在澳大利亚，其亚种生活在塔斯马尼亚岛和维多利亚州之间的巴斯海峡的9个岛屿上。
这两个亚种在岩石岛屿、暗礁、卵石或圆石海滩繁殖。南非毛皮海狮在南非沙滩上有很大一片繁殖点，非繁殖群体通常生活在纳米比亚的夫里亚沙滩。
非洲毛皮海狮以硬骨鱼类、头足纲生物，甲壳类生物和甚至鸟类为食。澳大利亚的亚种在大陆架底部觅食，南非亚种则在开阔海域觅食。
尽管非洲毛皮海狮通常单独行动，在海带生长区域可以看到大群的海狮。
非洲毛皮海狮的繁殖期在10月中旬。雌性可以根据雄性领域的价值来任意选择雄性。雄性和雌性都会为了领地而与同性争斗。雌性的领地较小，雄性的领地可能覆盖好几只雌性的领地。一只雄性可能拥有50只雌性。
幼崽通常在11月底或者12月初出生。在它们出生后，雌性开始哺育幼崽，它们花费数月在海里寻觅食物，幼崽4个月后断奶。幼崽很早就开始游泳，随着在水里的时间增加，它们的能力开始增强。7个月的海狮可以一次游1-3天。
非洲毛皮海狮的主要天敵是大白鲨。
非洲毛皮海狮是一种友好的动物。在潜水者到达它们附近的水域时，它们会在潜水员边上游几分钟，甚至在60米深的地方。在陆地上，当人们靠近它时，它则没有那么放松，会惊慌。
1798年和1825年之间由于商业原因澳大利亚毛皮海狮被大量捕杀。1923年这种情况终止，至今数量没有恢复到原有水平。它们的繁殖区域受法律保护。
南非毛皮海狮则一直数量众多。1990年南非取缔猎杀该物种。
非洲毛皮海狮（学名：Arctocephalus pusillus），又名南非海狗、南非毛皮海狮、澳大利亚毛皮海狮，是海狮科毛皮海狮属的一种动物。主要分布于纳米比亚及南非西海岸和澳大利亚塔斯马尼亚岛和维多利亚州之间的巴斯海峡。
갈색물개 (Arctocephalus pusillus)는 물개과에 속하는 포유류의 일종이다. 케이프물개(Cape fur seal) 또는 남아프리카물개(South African fur seal), 오스트레일리아물개(Australian fur seal) 등으로도 알라져 있다.
갈색물개는 물개 중에서 가장 크고 튼튼한 편이다. 크고 넓은 머리와 뾰족한 주둥이를 갖고 있으며, 편평하거나 약간 윗쪽으로 향해 있다.[2] 지느러미 모양의 앞발은 길이의 3/4 정도가 성긴 털로 덮여 있다. 지느러미 모양의 뒷발은 큰 몸에 비해 상대적으로 짧으며, 손가락 끝이 짧고 통통하다.[2] 갈색물개의 몸길이와 몸무게는 아종마다 다르다.
다음은 물개과의 계통 분류이다.[3]
물개과 북방물개속 큰바다사자속 바다사자속갈색물개 (Arctocephalus pusillus)는 물개과에 속하는 포유류의 일종이다. 케이프물개(Cape fur seal) 또는 남아프리카물개(South African fur seal), 오스트레일리아물개(Australian fur seal) 등으로도 알라져 있다.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
