nimet breadcrumb-navigoinnissa
Şaftalı mənənəsi (lat. Myzodes persicae Sulz.) — buğumayaqlılar tipinin bərabərqanadlılar dəstəsinin mənənələr fəsiləsinə aid olan növ.
Köçəri mənənədir. İri, bozumtul-qonur rəngdədir. Arxasında uzununa qara ziyil cərgəsi vardır. Zərərverici şaftalı, badam, ərik və alça ağaclarının gövdə qabıqlarında və budaqların aşağı səthlərində çoxlu sayda topalarla yaşayırlar.
Sürfələrin inkişafı martın sonu və aprelin birinci ongünlüyündə havanın orta günlük temperaturu 15-16o C olduqda başa çatır. Onların yaşlı fərdlər mərhələsinə keçməsi üçün 16-30 gün tələb olunur. İlk diri doğan qanadlı dişilər may ayında inkişaf edərək, yay fəsli müddətində artırlar. Onlara sentyabrın sonu və hətta oktyabrın əvvəllərində də rast gəlmək olur. Daimi növ olduğuna görə, mövsümdən asılı olaraq, meyvə ağaclarının üzərində daha çox rast gəlinir. Yumurta qoyan dişilərdə nəsilvermə qabiliyyəti yüksəkdir. Yumurtaların sayı-13-18-ə çatır. Onlar yumurtalarını budaqların aşağı tərəflərinə, kölgəli yerlərə qoyurlar. Yumurtaların inkişafı üçün optimal temperatur 25-28o C hesab olunur. Qışlama dövrü yumurta mərhələsində başa çatır. İl ərzində 8-9 nəsil verir.[1][2]
Şəki-Zaqatala bölgəsində şaftalı və badam ağaclarının ən qorxulu zərərvericisi hesab edilməklə ifraz etdiyi mayenin əmələ gətirdiyi his göbələyi də bu ağaclara ciddi zərər verir.
Şaftalı mənənəsi (lat. Myzodes persicae Sulz.) — buğumayaqlılar tipinin bərabərqanadlılar dəstəsinin mənənələr fəsiləsinə aid olan növ.
El pugó verd del presseguer (Myzus persicae), és un àfid petit i una de les plagues més significatives del presseguer als quals causa decreixement de la creixença, enrotllat de les fulles i la mort de diversos teixits. També actua de vector de virus de les plantes com el potato virus Y i potato leafroll virus i diversos virus de mosaic.[3]
Aquest pugó es troba a tot el món i es beneficia en les zones d'hiverns freds de la presència d'hivernacles.[3]
Els adults d'aquest pugó apareixen a l'estiu i fan 1,8 a 2,1 mm de llargada; el cap i el tòrax són negres, i l'abdomen verd groguenc amb una taca negra a la part de darrere.[3] N'hi ha dues subespècies: Myzus persicae nicotianae i Myzus persicae persicae.[2]
Tenen reproducció asexual i els adults pareixen nimfes a gran varietats de plantes com les cols, patates i altres solanàcies i altres incloent males herbes com Chenopodium album i Amaranthus retroflexus. Pot tenir 20 generacions a l'any. Quan la meteorologia es fa més freda es reprodueixen sexualment i ponen ous en l'escorça de plantes del gènere Prunus.[3]
Entre els seus enemics naturals hi ha depredadors i parasitoides incloent coleòpters com les marietes Coccinellidae l'Adalia bipunctata, Coccinella septempunctata) i Adalia decempunctata, també antocòrids dels gèneres Orius i Anthocoris; Neuroptera com Chrysopidae dels gèneres Chrysopa i Chrysoperla, sírfids com Syrphus, Scaeva, Episyrphus, Cecidomyiidae com Aphidolestes, parasitoides dels àfids com Aphidius,[4] i petites vespes parasítiques dins la família Braconidae.[3] També són colonitzats i matats per fongs patògens d'insectes de l'ordre Entomophthorales.[3]
La lluita química és senzilla d'efectuar perquè són insectes xucladors poc mòbils.
El pugó verd del presseguer (Myzus persicae), és un àfid petit i una de les plagues més significatives del presseguer als quals causa decreixement de la creixença, enrotllat de les fulles i la mort de diversos teixits. També actua de vector de virus de les plantes com el potato virus Y i potato leafroll virus i diversos virus de mosaic.
Aquest pugó es troba a tot el món i es beneficia en les zones d'hiverns freds de la presència d'hivernacles.
Els adults d'aquest pugó apareixen a l'estiu i fan 1,8 a 2,1 mm de llargada; el cap i el tòrax són negres, i l'abdomen verd groguenc amb una taca negra a la part de darrere. N'hi ha dues subespècies: Myzus persicae nicotianae i Myzus persicae persicae.
Tenen reproducció asexual i els adults pareixen nimfes a gran varietats de plantes com les cols, patates i altres solanàcies i altres incloent males herbes com Chenopodium album i Amaranthus retroflexus. Pot tenir 20 generacions a l'any. Quan la meteorologia es fa més freda es reprodueixen sexualment i ponen ous en l'escorça de plantes del gènere Prunus.
Entre els seus enemics naturals hi ha depredadors i parasitoides incloent coleòpters com les marietes Coccinellidae l'Adalia bipunctata, Coccinella septempunctata) i Adalia decempunctata, també antocòrids dels gèneres Orius i Anthocoris; Neuroptera com Chrysopidae dels gèneres Chrysopa i Chrysoperla, sírfids com Syrphus, Scaeva, Episyrphus, Cecidomyiidae com Aphidolestes, parasitoides dels àfids com Aphidius, i petites vespes parasítiques dins la família Braconidae. També són colonitzats i matats per fongs patògens d'insectes de l'ordre Entomophthorales.
La lluita química és senzilla d'efectuar perquè són insectes xucladors poc mòbils.
Mšice broskvoňová (Myzus persicae) je hmyz poškozující listy dřevin sáním. Mšice broskvoňová je řazena do čeledě mšicovití (Aphididae) , řádu polokřídlí (Hemiptera).[1] Mšice broskvoňová je polyfág, takže někdy jsou jako druhy popisovány mšice napadající některé hostitelské druhy. Například je zpochybňováno systematické zařazení Myzus nicotianae.[2]
MYZUPE[3]
Celosvětově rozšířená. [4]
Dospělci jsou zbarveni odstíny zelené až nažloutlé, někdy hnědočervené. Bývají 1.5 - 2 mm dlouzí.[2]
Polyfág.[2]
Deformace listů, žluté skvrnky, krnění a deformace výhonů. Plody jsou deformované. Jedinci sající jednotlivě na spodní straně listu.[6]
Je považována za nejvýznamnějšího přenašeče (především virových) chorob, je vektor až 100 typů virů. Významný je například virus Y (PVY), A (PVA), M (PVM) a S (PVS). Výhradně mšicemi je přenášen virus svinutky (PLRV).[7]
Poškození sáním obvykle není významné. Může dojít k přemnožení a vážnému poškození mladých rostlin, především zeleninové sadby.[5][2]
Mšice má několik generací během roku, z vajíček se líhnou na jaře samice, sají na listech slivoní, často broskvoně. V létě populace poté migruje na dalšího hostitele. Poslední generace se vrací na slivoně, nejčastěji broskvoně.[6]
Lesy, parky, zahrady. Predátoři: slunéčka, střevlíci, dravé ploštice, zlatoočky, larvy pestřenek a bejlomor rodu Aphidoletes, pavouci a další.[8] Bývá napadána některými druhy hub.
Použitzí neselektivních insekticidů může vést ke zvýšenému napadení mšicemi.[6]
Obrázky, zvuky či videa k tématu mšice broskvoňová ve Wikimedia Commons
Mšice broskvoňová (Myzus persicae) je hmyz poškozující listy dřevin sáním. Mšice broskvoňová je řazena do čeledě mšicovití (Aphididae) , řádu polokřídlí (Hemiptera). Mšice broskvoňová je polyfág, takže někdy jsou jako druhy popisovány mšice napadající některé hostitelské druhy. Například je zpochybňováno systematické zařazení Myzus nicotianae.
Die Grüne Pfirsichblattlaus (Myzus persicae) ist eine Blattlaus aus der Gattung Myzus in der Familie der Röhrenblattläuse (Aphididae). Die Tiere sind Schädlinge. Der Hauptschaden entsteht durch die Übertragung zahlreicher pflanzenpathogener Viren[1].
Die Läuse erreichen eine Körperlänge von zwei Millimetern. Sie kommen in zwei Farbvarianten vor. Die flugunfähigen Tiere der Sommergeneration, die keine Flügel besitzen, sind grün gefärbt; bei den folgenden, flugfähigen Generationen sind Kopf und Teile des Thorax schwarzbraun bis schwarz gefärbt.
Die Tiere leben, anders als die ähnlichen Schwarzen Bohnenläuse, nicht in Kolonien und sind wirtswechselnd. Die Überwinterung erfolgt vorwiegend im Eistadium an Pfirsichbäumen, aber auch als ausgewachsene Imagines an geeigneten Stellen, an denen sie sich auch nach der Überwinterung gleich den im Mai vom Hauptwirt zufliegenden Läusen parthenogenetisch weiterentwickeln. Während des Sommers treten mehrere Generationen auf.
Die hauptsächlichen Symptome eines Befalls durch die Grüne Pfirsichblattlaus sind Einrollen der Blätter und bei starkem Befall Vergilbungserscheinungen an den Sommerwirten.
Sie können auch an Kulturpflanzen wie zum Beispiel Kartoffeln Schäden anrichten, weswegen zu ihrer Bekämpfung Insektizide eingesetzt werden. Die Schäden werden aber nicht durch die Tiere selbst, sondern durch die Übertragung von Viren verursacht, die die Blätter vergilben lassen.
Die Grüne Pfirsichblattlaus (Myzus persicae) ist eine Blattlaus aus der Gattung Myzus in der Familie der Röhrenblattläuse (Aphididae). Die Tiere sind Schädlinge. Der Hauptschaden entsteht durch die Übertragung zahlreicher pflanzenpathogener Viren.
Myzus persicae, known as the green peach aphid, greenfly, or the peach-potato aphid,[2] is a small green aphid belonging to the order Hemiptera. It is the most significant aphid pest of peach trees, causing decreased growth, shrivelling of the leaves and the death of various tissues. It also acts as a vector for the transport of plant viruses such as cucumber mosaic virus (CMV), potato virus Y (PVY) and tobacco etch virus (TEV). Potato virus Y and potato leafroll virus can be passed to members of the nightshade/potato family (Solanaceae), and various mosaic viruses to many other food crops.[3]
Originally described by Swiss entomologist Johann Heinrich Sulzer in 1776, its specific name is derived from the Latin genitive persicae, "of the peach".[4] The syntype specimen of this species is located in the Illinois Natural History Survey Insect Collection.[5]
Life cycle of the green peach aphid varies depending on temperature. A fully completed generation takes approximately 10 to 12 days with over 20 annual generations reported in mild climates.[6] Aphids overwinter on Prunus plants and once plants break their dormancy, the eggs hatch and nymphs feed on the flowers, young foliage and stems of the plant.[3] After several generations, winged individuals deposit nymphs on summer hosts. In cold climates, adults will return to Prunus plants in the autumn, where mating occurs and eggs are then deposited. All generations except the autumn generation culminating in egg production are parthenogenetic (non-sexual). Females give birth to offspring 6–17 days after birth, with an average age of 10.8 days at first birth. Length of reproduction varies but averages 14.8 days. Average length of life is approximately 23 days, without the presence of predators.[3] The worst damage on plants is in the early summertime for the aphid breeding peak, because winged dispersants from Prunus spp. where the egg of overwintering aphid stage deposit nymphs on summer hosts migrating to tobacco, potatoes and cruciferous vegetables to be harmful continuously after a few generations.[6]
The green peach aphid is found worldwide but is likely of Asian origin, much like its primary host plant, Prunus persica.[7] This species does not prefer areas of extreme temperature or humidity.[7] These particular aphids can be transported great distances by wind and storms.[3] However, previous studies suggest that long-distance migration is uncommon in M. persicae, thus the spread of diverse genotypes over distance geographic regions is likely a result of anthropogenic influence.[8]
These insects are not only a pest towards field crops, but tend to invade greenhouses as well. Thus, when young plants are infested by these aphids in greenhouses and are then transported to other locations, they are widely distributed.[3] This explains their great distribution lengths, as well as their ability of high survival in areas with inclement weather and their ability to be readily transported on plant material.[3]
This species has been introduced into 16 countries or islands (see global distribution figure).[9] It is found in terrestrial habitats, and as mentioned previously, its native range is likely of Asia-Temperate origin.[9] Its European Nature Information System (EUNIS) habitat is classified as lines of trees, small anthropogenic woodlands, recently felled woodland, early-stage woodland and coppice.[9]
Eggs of this species measure about 0.6 millimetres (0.024 in) long and 0.3 millimetres (0.012 in) wide, and are elliptical in shape. The eggs are initially yellow or green but turn black.[3] The nymphs are initially green, but soon turn yellowish and resemble the viviparous adults. Nymphs that give rise to winged females may be pinkish.[3]
Adult winged aphids have a black head and thorax, and a yellowish green abdomen with a large dark dorsal patch. They measure approximately 1.8 to 2.1 millimetres (0.071 to 0.083 in) in length.[3] The wingless adult aphids are yellowish or greenish in colour, with the possibility of medial and lateral green strips being present. Their cornicles match their body colour, are moderately long and unevenly swollen along their length. The appendages are pale.[3] The adult green peach aphid can be yellowish-green, red, or brown in colour because of morphological differences influenced primarily by the host plants, nutrition, and temperature.[8]
Distinguishing morphological traits from this group include their convergent inner faces of the antennal tubercles in dorsal view, and the slightly clavate siphunculi which are dark-tipped and approximately as long as the terminal process of the antenna.[7]
The green peach aphid normally reproduces through cyclical parthenogenesis, where there are several generations of apomictic parthenogenesis followed by a single sexual generation.[10][7] Mating takes palace on the primary host, where eggs are laid and undergo diapause over winter, and when spring comes, the parthenogenetic females hatch in spring and their descendants disperse to secondary host plants where they produce numerous parthenogenetic (asexual) generations. This species accepts secondary host plants across 40 different families, many of which are important crops economically. Due to decreasing day lengths and temperature in autumn, sexual morphs of this species are formed. Some genotypes have lost the ability to sexually reproduce and thus reproduce through parthenogenesis on secondary hosts throughout the year. These types are known as obligate parthenogens.[10]
Host plants of this species during overwintering include tree hosts from the genus Prunus, particularly peach, peach hybrids and apricot and plum trees.[3] During the summer, aphids abandon woody tree hosts for herbaceous hosts which include vegetable crops in the following families: Solanaceae, Chenopodiaceae, Compositae, Brassicaceae, and Cucurbitaceae.[3] Crops differ in their susceptibility to green peach aphid, but it is actively growing plants, or the youngest plant tissue, that most often harbors large aphid populations.[11] Once the aphids have established colonies, some redistribution may occur throughout the progress of the infestation, and before overcrowding obscures preferences.[6]
Natural enemies of the green peach aphid include lady beetles, soldier beetles, hoverflies, acalyptrate flies, gall midges, flower bugs, leaf bugs, damsel bugs, stink bugs, lacewings, parasitic wasps, mites, fungal pathogens as well as other aphids. Many of the natural enemies of the green peach aphid are limited to them due to their certain chosen habitat or by unsuitability of other aphid species as food.[6] Most enemies of the peach green aphid are general predators that move freely in nearby habitats. Many of their enemies are influenced by the host plant, crop cultural practices and environmental conditions.[3]
Some groups of aphids feed predominantly in the parenchymal tissue of plants while most aphid species feed on the phloem sap.[6] The green peach aphid ingests sugary fluids via a membrane.[12] Process of exudation from M. persicae stylets is exhibited to ingest phloem sap on plants with assisted pressure within the plants.[6] On artificial diets, this species is also able to ingest food from a source with negligible pressure and can even produce honeydew on certain diets.[6]
The green peach aphid has 2n=12 chromosomes normally, but there is a form of a chromosomal translation seen worldwide that is relatively common.[13] M. persicae is a highly variable species; strains, races and biotypes have been distinguished by morphology, color, biology, host-plant preference, ability to transmit viruses and insecticide resistance.[6]
This species is a great model for the study of chromosome arrangements since numerous variations regarding both chromosome number and structure have been reported.[14] For instance, several populations of M. persicae were heterozygous for a translocation between autosomes 1 and 3. This rearrangement is involved in the resistance to organophosphate and to carbamate insecticides.[14] Hybridization can occur in these species in regions where the two forms have both a sexual phase on peach which may suggest why certain aphids have the same genes for insecticide resistance.[15]
There have been identifications of M. persicae populations with 13 chromosomes in various countries and diverse fragmentations of the autosome (A) 3, suggesting that different naturally occurring rearrangements of the same chromosomes may be present in the aphid karyotype.[14]
The tobacco specialist subspecies, M. persicae nicotianae, known as the tobacco aphid, is a great example of speciation events that occur in the green peach aphid's evolutionary history. For instance, this subspecies has preserved its genomic integrity throughout time across a wide geographical scale by maintaining it's primarily asexual life cycle.[14]
In GenBank, one genome from Myzus persicae has been assembled.[16] It is found to have 17,086 genes and 99,545 nucleotides.[17] RNAi (RNA interference) can impede pest reproduction which is why the understanding of this species genome is important. With this understanding, future methods of pest control can be conducted and controlled for.
Under IUCN,[18] and CITES[19] no information is present on their conservation status. Given that they are an invasive pest distributed worldwide, they are not a species of concern in terms of endangerment.
The presence of the green peach aphid can be detrimental to the quality of the crops. In superfluous numbers, it causes water stress, wilt, and reduces the growth rate of the plant. Prolonged aphid infestation can cause an appreciable reduction in the yield of root crops and foliage crops.[20]
The green peach aphid transmits several destructive viruses in pepper including pepper potyviruses and cucumber mosaic viruses, which causes plants to turn yellow and the leaves to curl downward and inward from the edges. It also is capable of transmitting the Potato leafroll virus (PLRV), which can lead to yield reductions of 40-70%.[21]
The green peach aphid can colonize over 100 plant species from 40 diverse families.[8] This is in contrast to other aphid species that tend to specialize on a limited number of hosts, or consist of several host-adapted biotypes that specialize on a subset of the total host range.[8] Through aphids sucking the phloem sap from plants, these plants can lose the nutrients and inhibit their growth and development.[6] Its excreta (honeydew) accumulates on the leaves of crops, encouraging mold growth and affecting their growth and quality.[6] This aphid is also a major vector for the transport of plant viruses and is known to be capable of transmitting over 100 different plant viruses, thus being the world's most versatile aphid viral vector.[21]
One useful control measure is to take advantage of the negative taxis the green peach aphid has; hanging silver-grey film or using silver grey film nets to cover field crops can inhibit their landing and settlement. Adults can be trapped by taking advantage of their preference for sweet or sour materials. Thus, a 20:2:1 solution of water, vinegar, and brown sugar can be used to trap and kill them.[22]
Farmers usually fight against the green peach aphid through efficacious cultural practices. Adjusting the planting layout; adjusting the sowing time and harvest time; deep plowing and winter turning over; appropriate use of crop fertilizers and timely drainage and irrigation can all be used to minimize the impact.[21]
The application of plant secondary substances also plays a pivotal role in population control since people are increasingly putting a premium on environmental protection and sustainable agriculture.
Insect growth regulators like diflubenzuron, chlorbenzuron, and botanical pesticides like nicotine and azadirachtin also manage the orchard-pest ecology, reducing the number of the green peach aphids and the damage they cause. Similarly, the application of artificial insect pheromone or pest induction signal compounds in the field to control pests and attract natural enemies has obtained effective results: E-β-farnesene (EβF), the aphid alarm pheromone, can interfere with aphid location and feeding, and also attract a variety of aphids' natural enemies to control the aphid population.[23]
It is commonly believed that cypermethrin, abamectin, chlorpyrifos, methylamine and imidacloprid could be the first chemical agents for aphid control in the field. Although imidacloprid is a good insecticide for the control of pests who have piercing-sucking mouthparts, frequent reuse may lead to the severe resistance of pests.[24]
Green peach aphids will transmit viruses to crops that they do not colonize, in which insecticides have little to no effect on virus transmission. Aphids are difficult to kill with contact insecticides because they are often under the leaves, or in sheltered areas of plants.[3] Since they are able to colonize on a diverse amount of host plants and reproduce relatively fast, they are able to infect and damage a large amount of crop species while being highly insecticide resistant. This largely affects the production and selling of crops globally, having high economic concerns if this species is not controlled for.
Text was copied from this source, which is available under a Creative Commons Attribution 4.0 International License. 
Green peach aphid that has been killed by the fungus Pandora neoaphidis Scale bar = 0.3 mm. Myzus persicae, known as the green peach aphid, greenfly, or the peach-potato aphid, is a small green aphid belonging to the order Hemiptera. It is the most significant aphid pest of peach trees, causing decreased growth, shrivelling of the leaves and the death of various tissues. It also acts as a vector for the transport of plant viruses such as cucumber mosaic virus (CMV), potato virus Y (PVY) and tobacco etch virus (TEV). Potato virus Y and potato leafroll virus can be passed to members of the nightshade/potato family (Solanaceae), and various mosaic viruses to many other food crops.
Originally described by Swiss entomologist Johann Heinrich Sulzer in 1776, its specific name is derived from the Latin genitive persicae, "of the peach". The syntype specimen of this species is located in the Illinois Natural History Survey Insect Collection.
El pulgón del melocotonero (Myzus persicae), también conocido como pulgón verde del melocotonero o piojo del melocotonero (aunque nada tiene que ver con los piojos) es una especie de homóptero de la familia Aphididae ampliamente distribuida por todo el mundo, propagándose fácilmente, ya sea por acción humana (a través del transporte de especies vegetales) o por el viento, consiguiendo de este modo desplazarse grandes distancias. Por consiguiente, es una especie invasora. Constituye una seria plaga en la fruticultura, por los daños directos que provoca y por su capacidad para transmitir virus entre las plantas.
Si durante el año consigue encontrar plantas hospedantes, no necesita recurrir a la reproducción sexual o la puesta de huevos; por consiguiente es vivípara. Si no encuentra alimento, los huevos son puestos por las formas ovíparas en plantas del género Prunus. Al inicio de la primavera, las ninfas se alimentan de savia extraída de las flores, hojas y brotes. En el verano se suelen dispersar a otros cultivos o plantas.[1]
Los huevos tienen una coloración verde o amarilla, volviéndose rápidamente negros. De forma elíptica, miden cerca de 0,6 mm largo y 0,3 mm de ancho. Las formas aladas, con grandes alas traslúcidas, que generalmente aparecen unas ocho generaciones después del nacimiento de las primeras hembras virginíparas tienen la cabeza y el tórax negros, com el abdomen verde-amarillento y una gran mancha dorsal. Colonizan, durante la época favorable casi todas las especies de plantas a su alcance, dando origen a que algunas hembras pasen de una planta a otra, de ahí su gran capacidad como vectores de virosis. Las forma ápteras que se desarrollan en los huéspedes secundarios suelen ser de coloración verdosa o amarillenta, con los sifones moderadamente largos y del mismo color que el cuerpo. Las ninfas que dan origen a las hembras aladas (que aparecen cuando baja la cantidad o calidad del alimento disponible) pueden tener el cuerpo rosado.[1]
También se alimenta de muchas otras plantas de una variedad de familias como Solanaceae, Brassicaceae, Amaranthaceae y otras.
Entre los enemigos naturales de Myzuss persicae se pueden encontrar predadores y parasitoides, entre ellos encontramos escarabajos tales como las mariquitas Adalia bipunctata, Coccinella septempunctata y Coccinella decempunctata. Antocóridos como Orius y Anthocoris. Neurópteros como Chrysopa y Chrysoperla. Sírfidos como Syrphus, Scaeva y Episyrphus. Cecidómidos como Aphidoletes y afidinos como Lysiphlebus.[1]
Datos: Q668208
Multimedia:
Especies: Myzus persicae
El pulgón del melocotonero (Myzus persicae), también conocido como pulgón verde del melocotonero o piojo del melocotonero (aunque nada tiene que ver con los piojos) es una especie de homóptero de la familia Aphididae ampliamente distribuida por todo el mundo, propagándose fácilmente, ya sea por acción humana (a través del transporte de especies vegetales) o por el viento, consiguiendo de este modo desplazarse grandes distancias. Por consiguiente, es una especie invasora. Constituye una seria plaga en la fruticultura, por los daños directos que provoca y por su capacidad para transmitir virus entre las plantas.
Persikkakirva (Myzus persicae) on maailmanlaajuisesti merkittävänä viljelykasvien tuholaisena tunnettu kirvoihin kuuluva hyönteinen. Sitä pidetään maailman vahingollisimpana kirvalajina[1].
Suomessa laji on luokiteltu haitalliseksi vieraslajiksi.[2]
Siivettömät aikuiset ovat himmeäpintaisia, pituussuunnassa soikeita ja litteitä kirvoja, joiden väri vaihtelee valkeahkosta tai kellanvihreästä vihreään tai vaaleanpunaisesta punaiseen. Kylmällä säällä yksilöistä tulee tavallista tummempia. Raajat ja vaharauhasputket ovat vaaleat tummentuen kärkiä kohti. Siivellisten yksilöiden pää ja keskiruumis ovat tummat ja takaruumis keltainen tai kellanvihreä. Takaruumiin tyviosassa on muutama tumma poikkiraita ja takaruumiin kärkiosan selkäpuoli on usean jaokkeen pituudelta kokonaan tumma. Koiraat ovat naaraita hoikempia. Tuntosarvet ovat 6-jaokkeiset ja suunnilleen ruumiin pituiset. Vaharauhasputket ovat pitkät ja levenevät hieman kärkeä kohti. Ruumiin pituus on 1,2–2,3 mm.[3][4][1]
Lämpimän ilmaston maissa esiintyvät munivat naaraat ovat väriltään punaisesta lähes mustaan, joskin nymfeinä vihreitä. Raajat ja vaharauhasputket ovat tummat ja takimmaisen raajaparin reidet paksuuntuneet.[1]
Lajin kromosomiluku 2n=12. Lähes pelkästään tupakoilla elävä Myzus nicotianae katsotaan usein persikkakirvan alalajiksi Myzus persicae nicotianae.[3]
Lajin arvellaan olevan alkujaan Itä-Aasiasta, mutta levinneisyys on nykyään jokseenkin maailmanlaajuinen.[3]
Riittävän lämpimillä alueilla persikkakirvan primääri-isäntinä toimivat persikat sekä eräät muut lämpimän ilmaston Prunus-suvun puulajit ja sekundääri-isäntinä varsin monet eri kasvilajit. Kirvakolonia aiheuttaa persikan lehtien käpertymisen. Mikäli primääri-isäntää ei elinympäristössä kasva, isäntäkasvin vaihtoa ei tapahdu ja kirvat elävät koko elämänkaarensa sekundääri-isännillä. Näin tapahtuu etenkin trooppisilla alueilla sekä kasvihuoneissa.[3] Kasvihuoneissa koloniat hajoavat ja kirvat elävät erillään.[5]
Laji talvehtii munina, joista kuoriutuu primääri-isännällä ensimmäinen neitseellisesti lisääntyvä sukupolvi keväällä. Nämä kantaemot tuottavat kukin noin 40 jälkeläistä, jotka puolestaan lisääntyvät neitseellisesti kunnes kesäkuussa syntyy enää siivekäs sukupolvi. Siivelliset kirvat vaihtavat ravintokasvia sekundääri-isännille ja tuottavat siellä useita sukupolvia. Kirvojen aikuisvaihe kestää +5 °C lämpötilassa noin kolme kuukautta ja +25 °C lämpötilassa noin 10 vuorokautta. Aikuisuutta edeltävä nymfivaihe puolestaan kestää 21 vuorokautta +10 °C lämpötilassa ja viikon +25 °C lämpötilassa. Kukin aikuinen tuottaa noin 80 nymfiä ja siivettömät aikuiset tuottavat enemmän jälkeläisiä kuin siivelliset. Yli +30 °C lämpötilassa lisääntymiskyky heikkenee. Lopulta syksyllä alkaa syntyä siivekäs sukupolvi, jossa on sekä koiraita että naaraita. Nämä palaavat primääri-isännälle parittelemaan ja munimaan. Talvehtivat munat munitaan silmujen tyvelle.[5]
Primääri-isännän puuttuessa munivaa sukupolvea ei kehity ja persikkakirva selviytyy talven yli vain neitseellisesti lisääntyvinä sukupolvina kasvihuoneissa. Kuitenkin Tanskasta tunnetaan havainto lajin selviytymisestä talvesta ulkona lauhana talvena 1988-1989. Lisäksi sen tiedetään talvehtineen Tanskassa 1950–1970-luvuilla sokerijuurikaskasoissa, joissa lämpötila ei ole laskenut talven aikana alle +4 °C. [1]
Kasvinesteiden imemisen lisäksi persikkakirvan arvellaan levittävän ainakin 180 erilaista kasvien virustautia.[6] Suomessa persikkakirva on luokiteltu haitalliseksi vieraslajiksi[2].
Primääri-isäntä on persikka (Prunus persicae), mutta sekundääri-isäntinä ovat yli 40 kasviheimoon kuuluvat kasvilajit, myös muut Prunus-suvun puut.[3] Laji elää huomattavan monilla viljelyskasveilla, kuten perunalla, kaaleilla, salaateilla.[5] Se elää myös paprikoilla ja chileillä, joille se on eräiden tutkimusten mukaan näiden vahingollisin tuholainen[7][8].
Persikkakirva (Myzus persicae) on maailmanlaajuisesti merkittävänä viljelykasvien tuholaisena tunnettu kirvoihin kuuluva hyönteinen. Sitä pidetään maailman vahingollisimpana kirvalajina.
Suomessa laji on luokiteltu haitalliseksi vieraslajiksi.
Myzus persicae
Le puceron vert du pêcher (Myzus persicae) est une espèce d'insectes hémiptères, un puceron ravageur majeur du pêcher auquel il transmet de nombreux virus dont la sharka. Son action provoque généralement le flétrissement des feuilles et une nécrose des tissus.
Ce ravageur peut également s'attaquer à la pomme de terre et à la betterave.
Selon Catalogue of Life (29 octobre 2014)[1] :
Selon NCBI (29 octobre 2014)[2] :
Le puceron vert du pêcher est long de 2,2 mm à 2,5mm. Les adultes peuvent être aillé ou non aillé.
Du stade larve au stade puceron aillé , il se passe 8 jours
Le cycle biologique de Myzus persicae varie selon les conditions climatiques. C'est en général un parasite holocyclique[3] hétéroécique, alternant entre des hôtes d'hiver, des arbres du genre Prunus (en général le pêcher), et des hôtes secondaires d'été, avec une reproduction sexuée pendant une partie du cycle biologique. Il devient anholocyclique[4] sur des hôtes secondaires (d'été) dans de nombreuses régions du monde, là où le pêcher est absent et les températures assez douces pour permettre à l'insecte de survivre l'hiver sous forme de stades actifs. Il est généralement anholocyclique dans les zones tropicales et subtropicales, avec toutefois des exceptions[5].
Espèce polyphage, le puceron vert du pêcher est répandu dans le monde entier où il colonise un grand nombre de plantes, soit des hôtes primaires, soit des hôtes secondaires. En France dans la région Nord où le nombre d'individus capturés par an dépasse le millier, sa présence est liée aux cultures de betterave et de pomme de terre tandis que dans la vallée du Rhône (200 individus capturés/an) sa présence est corrélée aux arbres fruitiers[6].
Chez la pomme de terre, les attaques de ce puceron provoquent la déformation des feuilles et l'exsudation de miellat, qui se transforme ensuite en fumagine sous l'action de champignons[7].
La principale forme de dégâts causés par Myzus persicae est la transmission de phytovirus à de nombreuses espèces de plantes cultivées. Ce puceron est considéré par des chercheurs comme le plus important vecteur de virus chez les plantes. Ce sont surtout les adultes, plus mobiles, qui jouent le rôle de vecteur, mais les nymphes peuvent aussi transmettre des virus. Myzus persicae est impliqué dans la transmission de plus de 100 espèces de virus. La transmission se fait sur le mode persistant, ou semi persistant; selon les virus en cause.
Parmi les maladies particulièrement néfastes transmise par le puceron vert du pêcher, figurent plusieurs maladies virales de la pomme de terre, dont la maladie de l'enroulement, des virus A, S et Y, des mosaïques du concombre et de la luzerne, virus transmis également à d'autres Solanaceae. Ce puceron transmet aussi, entre autres, la jaunisse de la betterave et la jaunisse occidentale de la betterave à des Chenopodiaceae, la mosaïque de la laitue à des Asteraceae la mosaïque du chou-fleur et la mosaïque du navet à des Brassicaceae, la mosaïque du concombre et la mosaïque de la pastèque à des Cucurbitaceae[8].
Des essais ont été mis en place par le CTIFL depuis 2005, afin d’évaluer l’efficacité d’un produit à base d’argile kaolinite, le Surround WP suivant sa période d’application, dans un verger conduit soit en agriculture biologique soit en protection raisonnée permettant la comparaison avec l’utilisation d’aphicide chimique. L’argile peut être positionnée soit à la chute des feuilles pour contrarier les pontes, soit au printemps pour empêcher l’installation des fondatrices. L’argile positionnée en automne permet de réduire d’environ 50 % les pontes d’œufs d’hiver. Au printemps, le Surround seul appliqué à l’automne n’est pas suffisant pour limiter les foyers de puceron, mais il peut s’intégrer dans une stratégie de protection raisonnée, associé à l’application d’huiles minérales en fin d’hiver.
Parmi les ennemis naturels de Myzus persicae, on trouve à la fois des prédateurs et des parasitoïdes, notamment:
Myzus persicae
Le puceron vert du pêcher (Myzus persicae) est une espèce d'insectes hémiptères, un puceron ravageur majeur du pêcher auquel il transmet de nombreux virus dont la sharka. Son action provoque généralement le flétrissement des feuilles et une nécrose des tissus.
Ce ravageur peut également s'attaquer à la pomme de terre et à la betterave.
Myzus persicae (Sulzer, 1776) è un piccolo afide di colore verde appartenente alla famiglia Aphididae.
Quest'afide sverna come uovo su pesco, dove compie alcune generazioni primaverili; da giugno compaiono le forme migranti che si portano sugli ospiti erbacei secondari, per tornare sul pesco, a fine estate-autunno per deporre le uova svernanti.
Si ritiene che si tratti dell'insetto più pericoloso del pesco, che manifesta danni sulle foglie, con marcati accartocciamenti, e sui germogli; su questi organi provoca arresto di sviluppo sulla pianta, con successive necrosi sui vari organi. Il danno è determinato da punture trofiche degli afidi nella pagina inferiore delle foglie ed elevata produzione di melata che imbratta gli organi, provocando parziale asfissia, accettuando le ustioni dai raggi solari, favorendo lo sviluppo di fumaggini.
Probabilmente è anche vettore del "virus del mosaico del pesco"; se gli attacchi si verificano su particolari cultivar di pesco sensibili, si può avere un danno diretto sui frutticini, i quali si deformano durante lo sviluppo e subiscono alterazioni cromatiche; se l'attacco si verifica in fioritura, si verificano aborti fiorali e colature dei fiori.
La lotta è di tipo chimica; essa può seguire criteri di lotta guidata ed integrata, oppure essere effettuata preventivamente:
La Lotta preventiva si esegue in zone ad alto rischio; i trattamenti si eseguono in prefioritura. I prodotti da utilizzare sono: ‘'Thiametoxam'’, ‘'Acetamiprid'’, ‘'Metamidofos'’, ‘'Pimetrozine'’, ‘'Fluvalinate'’, ‘'Lambdacyhalothrine'’, ecc.
La Lotta guidata si deve tener conto della presenza degli afidi eseguendo il trattamento solo al superamento della soglia.
La lotta microbiologica, che attualmente sta sperimentando alcuni funghi parassitari, come l’Entomophora freseni ed il Verticillum lecanii.
La metodologia di intervento prevede:
I trattamenti si effettuano con:
Tra i nemici naturali degli afidi vi sono sia predatori che parassitoidi, come:
Myzus persicae (Sulzer, 1776) è un piccolo afide di colore verde appartenente alla famiglia Aphididae.
Persiku laputs (latīņu: Myzus persicae) ir laputu suga.
Persiku laputi pirmo reizi aprakstījis Sulcers (Sulzer) 1776. gadā darbā Aphis persicae.[2]
Pieaugušas bezspārnu partenoģenētiskās mātītes ir ar ovālu ķermeni, kas sasniedz 1,2—2,1 mm garumā; ķermeņa krāsa ļoti variē — balti zaļš, bāli dzelteni zaļš, pelēcīgi brūns, zaļš, tumši zaļš, rozā vai sarkans. Formām, kas dzīvo uz īstās tabakas, vēl vairāk variē ķermeņa nokrāsa, tās var būt gan gaiši dzeltenas, gan gandrīz melnas.[2]
De groene perzikluis (Myzus persicae) is een insect dat behoort tot de bladluizen en de familie Aphididae. Een infestatie van de luis is te herkennen aan het omkrullen van de bladeren.
De groene perzikluis is schadelijk in de tuinbouw, vooral door het overbrengen van plantenvirussen. Zo wordt het voor Prunus-soorten zeer schadelijke sharka-virus door deze luis overgebracht.
De luis is ongeveer 1,2 tot 2,6 mm lang en heeft opvallende naar elkaar wijzende voorhoofdknobbels. De uitsteeksels aan het achterlijf (sifons) zijn gemiddeld van lengte en de antennen komen tot aan de sifons. De ongevleugelde luizen van de zomergeneraties zijn in het begin groen en verkleuren al snel geelachtig. Elke 10 tot 12 dagen kan er een nieuwe generatie tot ontwikkeling komen. De luizen vermeerderen zich door parthenogenese (maagdelijke voortplanting). Tijdens de zomermaanden kunnen ook gevleugelde luizen voorkomen. De kop en een deel van het achterlijf van de gevleugelde luizen is zwartbruin tot zwart. Aan het eind van het seizoen worden alleen gevleugelde luizen gevormd. Deze luizen vliegen naar de winterwaardplant waarop ze na paring eieren afzetten. Het elliptische ei is 0.6 mm lang en 0.3 mm breed. Pas afgezette eitjes zijn geel of bruin, die al snel zwart verkleuren.
De luizen leven in tegenstelling tot de zwarte bonenluis niet in kolonies. De groene perzikluis heeft twee verschillende soorten waardplanten: winterwaardplanten en zomerwaardplanten. De overwintering gebeurt als ei op Prunus-soorten en als volwassen exemplaren op daarvoor geschikte plaatsen, zoals in kassen. Na het uitkomen van de eieren blijven enkele generaties luizen nog op de Prunussoort, waarna gevleugelde exemplaren gevormd worden. In Nederland is de Amerikaanse vogelkers een belangrijke winterwaardplant. In mei vliegen deze luizen naar de zomerwaardplanten, zoals aardappel, suikerbiet, kool, spinazie, tomaat, paprika, aubergine, sla en verscheidene snijbloemen. Bij de suikerbiet kunnen ze de vergelingsziekte overbrengen.
Met behulp van gele vangbakken wordt wekelijks gecontroleerd wanneer de gevleugelde luizen verschijnen en bestrijding in aardappelen en suikerbieten zinvol is.
Mediabestanden die bij dit onderwerp horen, zijn te vinden op de pagina Myzus persicae op Wikimedia Commons. De groene perzikluis (Myzus persicae) is een insect dat behoort tot de bladluizen en de familie Aphididae. Een infestatie van de luis is te herkennen aan het omkrullen van de bladeren.
De groene perzikluis is schadelijk in de tuinbouw, vooral door het overbrengen van plantenvirussen. Zo wordt het voor Prunus-soorten zeer schadelijke sharka-virus door deze luis overgebracht.
De luis is ongeveer 1,2 tot 2,6 mm lang en heeft opvallende naar elkaar wijzende voorhoofdknobbels. De uitsteeksels aan het achterlijf (sifons) zijn gemiddeld van lengte en de antennen komen tot aan de sifons. De ongevleugelde luizen van de zomergeneraties zijn in het begin groen en verkleuren al snel geelachtig. Elke 10 tot 12 dagen kan er een nieuwe generatie tot ontwikkeling komen. De luizen vermeerderen zich door parthenogenese (maagdelijke voortplanting). Tijdens de zomermaanden kunnen ook gevleugelde luizen voorkomen. De kop en een deel van het achterlijf van de gevleugelde luizen is zwartbruin tot zwart. Aan het eind van het seizoen worden alleen gevleugelde luizen gevormd. Deze luizen vliegen naar de winterwaardplant waarop ze na paring eieren afzetten. Het elliptische ei is 0.6 mm lang en 0.3 mm breed. Pas afgezette eitjes zijn geel of bruin, die al snel zwart verkleuren.
De luizen leven in tegenstelling tot de zwarte bonenluis niet in kolonies. De groene perzikluis heeft twee verschillende soorten waardplanten: winterwaardplanten en zomerwaardplanten. De overwintering gebeurt als ei op Prunus-soorten en als volwassen exemplaren op daarvoor geschikte plaatsen, zoals in kassen. Na het uitkomen van de eieren blijven enkele generaties luizen nog op de Prunussoort, waarna gevleugelde exemplaren gevormd worden. In Nederland is de Amerikaanse vogelkers een belangrijke winterwaardplant. In mei vliegen deze luizen naar de zomerwaardplanten, zoals aardappel, suikerbiet, kool, spinazie, tomaat, paprika, aubergine, sla en verscheidene snijbloemen. Bij de suikerbiet kunnen ze de vergelingsziekte overbrengen.
Met behulp van gele vangbakken wordt wekelijks gecontroleerd wanneer de gevleugelde luizen verschijnen en bestrijding in aardappelen en suikerbieten zinvol is.
Myzus persicae (ou Myzodes persicae) é o nome científico de um afídio vulgarmente conhecido como pulgão-verde-do-pessegeiro ou pulgão-do-pessegueiro (com as variantes afídeo, afídio e piolho, no lugar de "pulgão" no seu nome composto). É uma espécie ubíqua (encontra-se vastamente distribuído por todo o mundo), propagando-se facilmente, seja por acção humana (através do transporte de espécies vegetais), como pelo vento, conseguindo espalhar-se por longas distâncias. Constitui uma série praga na fruticultura, principalmente devido à sua capacidade para transmitir vírus de plantas.
Se, durante o ano, conseguir encontrar sempre plantas hospedeiras, não necessita de recorrer à reprodução sexuada e consequente postura de ovos. Contudo, se tal não acontecer, os ovos são postos pelas formas sexúparas em plantas do género Prunus. No início da Primavera, as ninfas vão alimentar-se da seiva das flores, folhas e caules. No Verão, dispersam-se por entre outras culturas.
Os ovos têm uma coloração verde ou amarela, tornando-se rapidamente negros. De forma elíptica, medem cerca de 0,6 mmm de comprimento e 0,3 mm de largura. As formas aladas, com grandes asas translúcidas, que geralmente aparecem oito gerações após o nascimento das primeiras fêmeas virginíparas têm cabeça e tórax negros, com um abdómen verde-amarelado e uma grande mancha dorsal. Colonizam, durante a época favorável, quase todas as espécies de planta disponíveis, dando origem a algumas fêmeas numa planta e passando logo a outra, advindo daí a sua grande capacidade como vectores de doenças. As formas ápteras que se desenvolvem nos hospedeiros secundários costumam ser esverdeadas ou amareladas, com sifúnculos moderadamente longos e com a mesma cor do corpo. As ninfas que dão origem às fêmeas aladas (que aparecem quando a qualidade do alimento se deteriora) podem ter o corpo rosado.
Myzus persicae (ou Myzodes persicae) é o nome científico de um afídio vulgarmente conhecido como pulgão-verde-do-pessegeiro ou pulgão-do-pessegueiro (com as variantes afídeo, afídio e piolho, no lugar de "pulgão" no seu nome composto). É uma espécie ubíqua (encontra-se vastamente distribuído por todo o mundo), propagando-se facilmente, seja por acção humana (através do transporte de espécies vegetais), como pelo vento, conseguindo espalhar-se por longas distâncias. Constitui uma série praga na fruticultura, principalmente devido à sua capacidade para transmitir vírus de plantas.
Siva breskova uš (znanstveno ime Myzus persicae) je listna uš, ki je škodljivec na breskovih drevesih.
Odrasle živali dosežejo v dolžino med 1,9 in 3,3 mm, s tipalkami, dolgimi približno toliko kot telo. Glava je črne barve, zadek je zelen s črnimi zaplatami. Oprsje je črno. Krilata uš ima dva para dolgih prosojnih kril, od katerih sta krili v prvem paru precej večji. Nekrilate oblike povsem svetlo zelene barve in so nekoliko manjše, saj v dolžino dosežejo le do 2 mm. Cevčici na zadku (siphonae) in repek (cauda) so krajši kot pri krilatih oblikah. Sifona sta temna in s konicami nekoliko nagnjena drug proti drugemu. Na čelu med tipalkama ima siva breskova uš značilni grbici.[2]
Nimfe so sprva zelenkaste barve, kasneje postanejo rumenkaste, tiste, ki se kasneje spremenijo v krilate samice pa so lahko nekoliko rožnate barve.[3]
Siva breskova uš je polifagna vrsta, saj zajeda prek 400 rastlinskih vrst.[2] Za rastline ni nevarna le zaradi sesanja rastlinskih sokov, saj je siva breskova uš tudi prenašalka virusov na rastlinah[3], ki pripadajo prek 30 družinam, med njimi najbolj na razhudnikovkah, sladkorni pesi, papriki, špinači, solati, kapusnicah, grahu, fižolu, bobu, korenju, špargljih, sadnem drevju in še mnogih drugih vrstah. Napada tudi številne okrasne rastline, kot so nageljni, krizanteme, vrtnice in tudi druge.[2]
Med naravnimi sovražniki sive breskove uši so znani številni plenilci in zajedavci. Z njimi se hranijo dvopikčasta, sedempikčasta in desetpikčasta polonica iz družine polonic, pa tudi hrošči iz rodov Orius in Anthocoris (družina antokorid). Nanje prežijo tudi mrežekrilci, med katerimi so najpomembnejše tenčičarice iz rodov Chrysopa in Chrysoperla ter trepetavke iz rodov Syrphus, Scaeva in Episyrphus ter hržice, kot so predstavniki rodu Aphidolestes, zajedajo pa jih ličinke različnih najezdnikov,[4] in parazitske ose iz družine brakonid.[3]
Pri biološkem nadzoru škodljivcev so pomembne še patogene glive iz redu Entomophthorales, ki napadajo sive breskove uši.[3] V Sloveniji je za biološki nadzor sive breskove uši registriranih in dovoljenih pet naravnih sovražnikov: dvopikčasta polonica, plenilska hržica (Aphidoletes aphidimyza), navadna tenčičarica, navadna zimska trepetavka in brakonida vrste Aphidius matricariae.[5]
Siva breskova uš (znanstveno ime Myzus persicae) je listna uš, ki je škodljivec na breskovih drevesih.
桃蚜（学名：Myzus persicae）为常蚜科瘤蚜屬下的一个种。
|access-date=中的日期值 (帮助) 
这是一篇與动物相關的小作品。你可以通过编辑或修订扩充其内容。 